Razstava kot spletni arhiv
Pričujoči prispevek ponuja premislek o trenutno aktualni praksi arhiviranja in digitaliziranja, ki prav zaradi pandemično-karantenskih okoliščin omogočajo nadaljnje življenje nekaterim umetniškim praksam, ki so sicer tako močno vezane na skupni in živi čas srečanja. Pri tem avtorica Kaja Kraner poglobljeno razmišlja o arhivu kot prostoru redefinicije samega razstavnega medija, o razmerju med telesom in prostorom na spletu; o razmerju med umetniškim delom in kuratorskim inputom itd. Osredotoči se na spletno razstavo Mesta žensk Pogled nazaj za pogled naprej, ki je sopostavila diskurzivne, performativne in vizualne prakse: "evidentno je, da gradi predvsem na podlagi selekcije, pri čemer poskuša s sopostavitvijo raznorodnih del, ki se bolj ali manj neposredno dotikajo skupne teme, vzpostaviti nove poudarke, poglede in vzporednice med konkretnimi primeri."
Karantenski zapiski
Izredne razmere terjajo izredne zapise. Teater se je preselil v naravo, "brenčanje muh tu, čivkanje tam". To večkrat prekine druga predstava v obliki katastrofičnih novic na zaslonu. Po arterijah šprica introspekcija, po venah odteka kontemplacija sveta. Zunanjost postaja notranjost in obratno. Na izkrivljen način se, ko je umetnost na čakanju, vrača geslo šestedestih - umetnost je enako življenje. Karnevala se ne da dolgo zatirati, "tli med bloki, iz hiš prihajajo orgiastični glasovi." Včasih pa se znajde tudi na Neodvisnih.
Uprizoritvene umetnosti med realnim in virtualnim
V prispevku se Špela Trošt loti ontološkega premisleka uprizoritvenih umetnosti. Te namreč najbolj značilno določita prav prisotnost in efemernost, ki ju piska genealoško obdela zlasti skozi Artaudov doprinos k teoriji gledališča. V času, tako neprimernem za uprizoritvene umetnosti, je še toliko pomembneje določiti razloček tistega, kar zmorejo prenesti arhiv, splet in virtualno ter tistega, kar je tako imanentno gledališki praksi. Kar nas prostorsko in časovno mnogo temeljiteje zaveže. Tako Špela Trošt v svojih zapisih času neprimerno konstatira: »Zgodovina nas namreč uči, da se je še po vsaki kugi v uprizoritvene umetnosti povrnil fizični stik in z njim umazanija človeških izločkov, imanentno žive prisotnosti dogodka.«
Sledi nečesa fantastičnega
Tokrat v enem prispevku objavljamo dva zapisa dveh avtoric. Ogledali sta si razstavo koreografinje in pesnice Radharani Pernarčič Izumije in pra-skice Castra Fik Arke, v kateri preko dokumentaristično in antropofikcijskega materiala avtorica izgradi fantastičen lik. Barbara Korun se zapisa loteva na bolj analitičen, Nena Škerlj pa na bolj deskriptiven način, obe pa poudarjata tudi krohot porajajočo se neuporabnost te fantastične izumije.
Priletela ena muha
Avtorica besedila je ujela zadnjo premierno živo uprizoritev v Stari mestni elektrarni pred prepovedjo javnih dogodkov zaradi epidemije. Gre za buto predstavo Klemna Janežiča Postaja samobitno, ki "gre korak dlje od buta" in živo telo sopostavi dronu s kamero - tehnologiji, ki je v trenutnih časih poostrenega nadzora še posebej sugestivna.