Plesni gib in njegova podoba
V prispevku avtor primerja dve novi predstavi Vite Osojnik, Hombre masa in Začasno zadržana telesa, z njenim prvencem Nosila sem tuje otroke. Ugotavlja, da od obeh novih predstav prva bolj kot druga dosega po njegovem mnenju zelo učinkovito koreografinjino prepoznavno estetiko medtelesnih intenzitet ter zamazanih prehodov med gestami in gibi. Začasno zadržanim telesom to ne uspe povsem, saj predstava izhaja iz bolj kodificiranega gibalnega materiala španske koreografinje Blanche Arriete, ki je proces predstave začela, a zaradi korone predčasno zaključila.
Intimno srečanje v soočenju z neizbežnostjo trpljenja
Čeprav zapiše, da refleksija »nima ambicije po zagotovitvi izčrpne kronološke obnove ali analize prepletanja narativnih tokov,« Urban Belina v dialogu s predstavo Sad Sam Matthäus Matije Ferlina ne le poglobljeno prepleta umetnikov dosedanji opus in razgradnjo kompleksnih ravni mnogovrstnih razsežnosti trpljenja, ampak zapis formira tudi kot mesto srečanja minljivih teles. »Za hip postaneva zrcalni podobi. Telo v vlogi umetnika in telo v vlogi kritika. Poškodbe kot zaznamki staranja se vpisujejo v najini telesi.«
Baje bananini olupki ne sodijo v kompostzicijo. Včasih pa!
Prvi ključ do predstave je njen naslov. Avtorica prispevka skozi besedne igre razbira koncept »kompostzicije« plesne predstave Biološki odpadki Jurija Konjarja. Kljub temu, da njegovi številni kostumi in rekviziti niso dejansko biorazgradljivi, pa bere njegovo predstavo kot nalaganje in vrenje preteklih materialov in idej, ki so v živi situaciji padli na plodna tla in postali domala so-agensi, saj »solo v resnici ne obstaja«.
Premisliti »podarjeni čas« čakanja
Po zapisu o prvi koronski izvedbi dela projekta, ki je bil izveden v obliki izdaje »preživetvenega paketa za čakanje v vrsti«, si je avtorica prispevka ogledala tudi predstavo Fent cua/Medtem ko smo čakali Urše Sekirnik in Joane Serra Forasté. Čas je obarvan zelo raznorodno, pravi avtorica, a v gledališču vendarle ostaja obarvan samo kot igra. Vseeno pa je ta participatorna predstava dobra vaja za samorefleksijo lastnih in družbenih navad, ki jih vsakodnevno prakticiramo med čakanjem v tej ali oni vrsti.
Mleko in kri
Plesno-glasbena predstava Domovina izraža določen politični statement, zapiše Ana Lorger. Ves čas preigrava vprašanje upora kolektiva in vlogo posameznika v njem, istočasno pa se asociativno nanaša tudi na notranji politični spor. »Kolektiv je lahko revolucionaren, kadar se združuje kot upor, v katerem je posameznik prav tako uporniško, samosvoje telo, prav ta isti kolektiv pa je lahko tudi moment totalne podreditve hegemoniji vsakdana, v katerega spet zapade tudi vsak njegov del.« Pri tem pa je manj razviden kritični podtekst predstave, ki tako naposled ostane pri zastavljanju vprašanj.