Politična umetnost mesta in podeželja
Nika Gradišek se v svojem prvem prispevku za Neodvisne sprehodi od periferije do centra in pri tem z analizo dveh izbranih primerov (predstav Na tleh in Skupne krajine) predstavi in obrazloži svojo tezo, da bi moralo politično gledališče razmišljati o oblikah, ki jih zavzema tudi glede na družbeno-geografska okolja, v katerih se predstavlja.
Konec sveta ali začetek – plesa?
Jaka Bombač se v prispevku sprehaja med enotnostjo in heterogenostjo na koreografski konvenciji »prosto padajočih teles« v Zagrebu.
Ne_mogoči prostori sodobnega plesa
Sara Živkovič Kranjc se v prispevku sprehodi skozi metaforične lokacije, kjer se lokalno okolje ukvarja s prostorsko problematiko. Ne gre izključno za težave sodobobnoplesnih praks, saj so le-te le delček mozaika občega problema družbe v odnosu do prostora, ki se zažira v vprašanja javnega prostora, bivanjskih pogojev itd., a so morda prav zato te prakse že vzpostavile nekatera vredna orodja, ki jih lahko prispevajo v širši razmislek pri oblikovanju alternativnih pogojev in prostorov dela.
Nasproti publiki ali skupaj s publiko
Samo Oleami v prispevku seže nazaj v spomin na eno zgodnjih edicij festivala improvizacijskega gledališča Goli oder, kjer se je začelo njegovo premišljevanje o raznovrstnih umetniških strategijah za oblikovanje odnosa med nastopajočimi in gledalci oziroma med avditorijem in odrom. Od improvizacije preko uličnega gledališča prispevek potuje vse do izbranih sodobnoplesnih predstav, v katerih se začasne skupnosti ponekod oblikujejo skozi intenziteto bivanjske izkušnje, ki jo ustvari giabjoče telo.
