Dogajam se, tukaj in zdaj!
Avtorica prispevka kot kolegica klovnesa piše o predstavi Anje Bezlove Futraj moj ego. Poleg analize predstave, v kateri poleg gospe Majde Anja Bezlova na oder pripelje še vrsto drugih osebnosti in razprostre celo plejado žanrov, nam avtorica ponudi še mali klovnovski slovarček za naše prihodnje spopadanje s klovnovskim gledališčem.
Birds of a feather flock together
Recenzija Jake Smerkolja Simonetija se sprehaja po različnih plasteh uprizoritve Vsi ptice v režiji Ivice Buljana. Zapis spretno sooči Mouwadovo pisanje, ki v osrčje postavlja družinsko sago in geopolitično situacijo Bližnjega vzhoda ter njuno brezizhodno prepletenost, z značilno buljanovsko fizičnostjo. Kakor piše Jaka Smerkolj Simoneti, besede trčijo v fizičnost in skoznjo dobijo izkušenjsko moč: "Mouawad in Buljan nas v Vsi ptice pahneta v časovni vrtinec, pri čemer ostaja potovanje malenkost preveč konfuzno in razsežnost prične pridobivati šele v sklepnem delu, ko se strni. Vprašanje, s katerim ostajamo na drugi strani, pa nima enoznačnega odgovora, temveč nas pretresene lahko vpelje v razpravo, ki bi gotovo terjala več generacij."
Eno izhodišče, x rezultatov
Potrpežljivost, časovnost, cikličnost - to so pojmi, s katerimi avtorica članka analizira strukturo avtorske predstave Anje Bornšek, Barbare Kanc in Tine Valentan Oči, ki letijo. Pojasnjuje, da za učinkovitost dogodka ni bistvena njena forma, ampak način, kako deluje na domišljijo gledalca. Aktivna imaginacija gledalca je ključni faktor in skorajda pogoj za njen uspeh.
Umetnost skrbstvenega dela
Članek bere tretji del trilogije avtorskih predstav Nataše Živković Med dvema ognjema kot zrelo delo avtorice, ki tokrat kljub temu, da govori osebno, govori tudi in predvsem o družbeni umestitvi ženske kot subjekta. Posebej še skozi institucijo materinstva. Tokrat ni v ospredju sama, ampak je beseda položena v usta kopici otrok, saj predstava "naslavlja pomen prihodnjih generacij kot gonila razvoja, kako vzgojiti generacijo feminističnih, antirasističnih, egalitarnih subjektov."
Kavbojska mrzlica na Glejevem dvorišču
Nika Arhar piše o novi gledališki produkciji Not Dead Enough / Vestern, ki je iz Levega odra ljubljanske Drame preskočila na neodvisno sceno, kar priča zlasti o tem, "da tovrstnim praksam v instituciji ne odmerijo več od nekaj 'praznega, odvečnega' prostora, za katerega se nato povečini izkaže, da ga pravzaprav ni." Not Dead Enough / Vestern je, piše Nika Arhar, deloval predvsem kot: "intimna alegorija mračnega sveta, nedoumljivosti življenja in človeških usod; deloma čutno-afektivna pravljična utopija eksotične fascinacije".