Gledališko podjetje: Zgodbe z odrov
Karolina Bugajak se ozre po slovenski neinstitucionalni sceni ter na podlagi izbranih uprizoritev (LP in deklici) razmišlja o fenomenu institucionalne kritike, ki jih s pomočjo teoretskega okvirja poljskih teoretičark_ umesti pod termina avto- in samodiagnostično gledališče.
Skrb za predstavo
Na podlagi intervjujev z ustvarjalkami_ci in producentkami_ uprizoritev Ich kann nicht anders, Opijske ladje in Sine prispevek Jake Smerkolja Simonetija raziskuje, kaj vse prispeva k dolgemu postprodukcijskemu življenju predstave.
Med obrednostjo in neposrednostjo II: Nove performativne strategije
Če obred razumemo kot proces skupnega naseljevanja prostora v simbolno posredovanih prostorskih formah in konstelacijah, pa neposrednost, vsaj kot jo razumemo v kontekstu sodobne umetnosti iz druge polovice prejšnjega stoletja, obljublja možnost ne le čistega bivanja v trenutku. I. Uvod To besedilo je nadaljevanje prvega, v katerem sem se posvetil obrednim virom sodobnih uprizoritvenih umetnosti […]
Uprizarjanje subjekta: avtobiografske strategije, telesnost in političnost intimnega v sodobnem slovenskem gledališču
Subjekt se v teh uprizoritvah oblikuje v neposrednem razmerju do telesa, jezika in spomina, hkrati pa v stalnem trenju z institucijami – gledališkimi, izobraževalnimi, kulturnopolitičnimi – ki določajo okvire legitimnega govora, dela in prisotnosti. V slovenskem gledališkem prostoru se v zadnjem desetletju vse izraziteje pojavljajo avtobiografske uprizoritvene prakse, ki problematizirajo sam temelj reprezentacije subjekta. Premikajo […]
