Pred tretjo predstavo
Katarina Bogataj, ki je med julijem in decembrom 2026 rezidenčna_ piska_ portala Neodvisni, prvega izmed svojih treh besedil posveča estetskim in produkcijskim pogojem, torej širšim vidikom umetniške produkcije, v katerih nastaja sodobnoplesna produkcija. Če Blaž Lukan govori o »tretji predstavi,« ki se vzpostavi v gledalcu ter se nadaljuje skozi spomin, refleksijo in osebni odziv, Bogataj zanima, katere so okoliščine, ki oblikujejo naše branje in pisanje ter nastanek predstav znotraj sodobnoplesne prakse.
Kolektivna past snovanja (3. del): Snovanje prihodnosti
Ko govorimo o kolektivnem delu, lahko govorimo o formiranih stalnih kolektivih (Beton Ltd., Počemučka, Kolektiv Reaktor, Kolektiv Igralke) ali o začasnih in pretočnih kolektivih, ki predstavljajo nabor ustvarjalk, ustvarjalcev, ki redno soustvarjajo, vendar se tudi menjajo in sodelujejo v različnih oblikah in vlogah od projekta do projekta. Ko govorimo o kolektivnem delu, lahko govorimo o […]
Kolektivna past snovanja (2. del): Snovanje kot spekter
V drugem izmed treh delov Varja Hrvatin in Ula Talija Pollak nadaljujeta s poglobitvijo v prakse snovalnega gledališča, kjer tokrat izhajata iz opažanj o tendencah posploševanja terminologije in značilnosti snovalnih praks. Namesto binarnega razlikovanja v odnosu do dramskega Hrvatin in Pollak v vsakem izmed korakov ustvarjalnega procesa zmapirata širok spekter oblik delovanja, ki jim sočasno iščeta reference v lokalnem prostoru.
Poskusi spominjanja: Gledališke rekonstrukcije spomina
Da se lahko rekonstrukcija spomina zgodi ne le v navezavi na predmete, ki so simbolno ali konkretno povezani s preteklostjo, temveč tudi s premislekom o materialnosti snovi, v prispevku o spominjanju ob predstavah Smrt in mleko ter Čakalnica razmišlja Nastja Uršula Virk. Nestanovitnost snovnega pa napeljuje tudi na širša vprašanja okoli rekonstrukcije in njene nezmožnosti objektivnosti oziroma odnosa med resničnostjo in fikcijo.
