»Ni banalno!«
V na videz običajnem in banalnem so naložene plasti spomina, ki pa jih obenem spodmika negotovost spomina in samega trenutka. Tisti, v kogar se potaplja plešoče telo, ostaja nedostopen in tuj. Blaž Lukan piše o predstavi Oh, kako zelo običajno Katje Legin in Bojane Robinson, ki ravno zaradi temeljitega »razmisleka o razmerju med spominom in gibom, med afektom in izjavo, med navidezno domačnostjo in temeljno nedostopnostjo (drugega)« nikakor »ni banalna«.
#neuslišana potencialnost angažiranega teatra
Fenomen kemseksa predvsem »zaradi svoje odsotnosti iz javnega diskurza predstavlja bogat raziskovalni potencial,« iz katerega se napaja predstava #brazgotine #kemseks Sandija Jesenika in Alena Jelena. Perspektivi pripovednosti in informativnosti uprizoritve Metod Zupan v svojem zapisu razširi s kontekstualizacijo širše akulturacijske prakse gejevske skupnosti, za katero se skriva množica socioloških razlogov – insidersko/outsidersko razmerjo do publike (in vsebine) ob koncu brez vznesenosti vzpostavi empatični moment, ko »dobimo občutek, da je fenomen, o katerem nam je bilo slabo uro pridigano, dejansko med nami.«
Bližinska preteklost
Avtorica pod drobnogled vzame predstavo Magdalene Reiter, Katarzyne Chmielewske in Jakuba Truszkowskega Vibracija posamezne strune in v njej odčitava plesni material, v katerega je namenoma vpisana predvidljivost - »morda celo navada.« Gre za, razen na posameznih mestih, ki jih prevaja iz Lemovega romana Solaris, nenarativen plesni material, vpet v več prostorskih planov. Zato nemara referenca na roman gledalca prejkotne zmede.
Pronicljiva koreografska vinjeta
Vztrajanje na redukciji koreografskih prvin na eno samo dejanje in princip prvenec Ane Cvelfar O praznih prostorih po besedah avtorice osvobodi »golega razkazovanja sposobnosti ali pa pretiranega uporabljanja lastne subjektivitete«, kar so navadno pasti solo del. Koreografinji »najmlajše generacije« pripiše izoblikovan in premišljen koreografski pristop, ki se poigrava z dramaturgijo enakomernosti in stabilnosti, suspendiranjem užitka prepustitvi gravitaciji in odtegnitvijo katarze, ki z obilico senzoričnih informacij terja gledalski vložek.
Onstran gole informativnosti
Ekološke in okoljske teme v gledališkem kontekstu niso pogosto zastopane, Vročina v režiji Žige Divjaka pa je problematiko pripeljala v samo središče uprizoritve. Z uporabo principov snovalnega gledališča predstava v zapisu Evelin Bizjak ves čas opozarja na nezmožnost učinkovite razrešitve ekološke krize, slika pesimistično prihodnost in odpira vprašanje, ali je človeštvo resnično na točki, iz katere lahko le pasivno spremlja svoj propad. V sklepu piska dodaja, da je Vročina »primer manjkajoče gledališke prakse, ki poleg zavedanja o človeškem destruktivnem vplivu na svet družbeno ekoloških sistemov nakaže tudi smer njegovega preseganja.«