Miami Beach, New York, Basel …
»Gesta iskanja novega finančnega modela pod vprašaj ne postavlja toliko obstoječe finančne strukture performativnih umetnosti kot njihovo ontološko robustnost,« zapiše Domen Ograjenšek, ki projekt FORSALE Lee Kukovičič osvetli s perspektive dražbenega formata, s katerim se dogodek sooča z elementi umetniškega trga. Poleg tega pa v njem detektira tudi možnost »suspendiranega časa«, v katerem se lahko pokaže trdna točka (umetniške, gledališke) kolektivnosti, ko »se tudi utrujenim galeristom zasvita neumorna želja po skupnosti«.
Mojster in/je stroj
Nojzersko-cirkuški performans Tjaža Juvana Noister je avtorici ponudil material za refleksijo odnosa med človekom in strojem, in trenutkov, ko se njuna meja zabrisuje. Performer se porodi iz kupa zvočnikov, ki se zvočno odzivajo na njegove dotike do te mere, da ni več jasno ali "Juvan raziskuje zvok ali zvok raziskuje njega." Ta bližina s strojem je lahko nedomačna, a če jo presežemo, ugotovimo, da je tudi do Frenkensteina, ki je ranljivo bitje, mogoče razviti nekakšen, celo empatičen odnos.
Kriza ali razcvet identitete?
Skupinski Solo Nine Rajić Kranjac avtorica prispevka bere kot "tranzitni performans", saj v njem nihče in nič nima ene same in stalne funkcije, čeprav je vse v funkciji sicer internega, a tako temeljnega prevpraševanja (smisla) teatra in nenehne reinvencije načinov umetniškega ustvarjanja v gledališču, da to zaradi intenzivnosti početja postane verjetno mesto poistovetenja in nastanka (začasne) skupnosti prisotnih.
Spomenik Rogu
Avtor prispevka primerja dve izkušnji ogleda predstave sodobnega cirkusa Etida za prepariran klavir in vrv Danijele Zajc - eno, ki je potekala na prostem v okviru festivala Ana Desetnica in drugo, ki je potekala v Stari mestni elektrarni v okviru festivala Klovnbuf. Oceni, da je glavna odlika predstave te rogovske umetnice v njeni nemetaforičnosti in neposrednosti, ki pa se ob majhnem številu občinstva in izumetničeni gledališki luči črne škatle izgubi in se prevesi v izpovednost, kar jo popolnoma predrugači.
Nit brez začetka
Včasih zapisi o predstavah nastanejo iz nuje. Refleksija Radharani Pernarčič o pripovedovalskem performansu Nit brez konca Ane Čavić je en tak primer, kjer avtorica po intenzivnem doživetju razmišlja o pomenu čutečnosti nad pretencioznostjo in pozo v umetniškem ustvarjanju. O korporealni vživetosti, ki na način rituala, iz katerega se je rodil teater, nespektakularno animira papirnate asemblaže, ki se v projekciji sestavljajo v zgodbo, in tako ne le pripoveduje o začetku sveta, ampak ga hkrati dejansko ustvarja.