Bližinska preteklost
Avtorica pod drobnogled vzame predstavo Magdalene Reiter, Katarzyne Chmielewske in Jakuba Truszkowskega Vibracija posamezne strune in v njej odčitava plesni material, v katerega je namenoma vpisana predvidljivost - »morda celo navada.« Gre za, razen na posameznih mestih, ki jih prevaja iz Lemovega romana Solaris, nenarativen plesni material, vpet v več prostorskih planov. Zato nemara referenca na roman gledalca prejkotne zmede.
Pronicljiva koreografska vinjeta
Vztrajanje na redukciji koreografskih prvin na eno samo dejanje in princip prvenec Ane Cvelfar O praznih prostorih po besedah avtorice osvobodi »golega razkazovanja sposobnosti ali pa pretiranega uporabljanja lastne subjektivitete«, kar so navadno pasti solo del. Koreografinji »najmlajše generacije« pripiše izoblikovan in premišljen koreografski pristop, ki se poigrava z dramaturgijo enakomernosti in stabilnosti, suspendiranjem užitka prepustitvi gravitaciji in odtegnitvijo katarze, ki z obilico senzoričnih informacij terja gledalski vložek.
Onstran gole informativnosti
Ekološke in okoljske teme v gledališkem kontekstu niso pogosto zastopane, Vročina v režiji Žige Divjaka pa je problematiko pripeljala v samo središče uprizoritve. Z uporabo principov snovalnega gledališča predstava v zapisu Evelin Bizjak ves čas opozarja na nezmožnost učinkovite razrešitve ekološke krize, slika pesimistično prihodnost in odpira vprašanje, ali je človeštvo resnično na točki, iz katere lahko le pasivno spremlja svoj propad. V sklepu piska dodaja, da je Vročina »primer manjkajoče gledališke prakse, ki poleg zavedanja o človeškem destruktivnem vplivu na svet družbeno ekoloških sistemov nakaže tudi smer njegovega preseganja.«
Obisk predstave
»Kaj sploh pomeni obiskati predstavo? Kaj vse korenini v fenomenologiji samega obiska?« se Zala Dobovšek sprašuje ob obisku performansa Pri meni doma Mirjane Medojević. Z oblikovanjem prostora, zvoka, scenografije in atmosfer performans razpira številne pomene doma/domovanja/domačnosti, vendar se avtorica zapisa pomudi tudi pri njegovi ranljivosti. Slednja aludira bodisi na prekarno sedanjost ali brezdomskost bodisi na […]
Nešteto občutkov na uro
Nedoločena frekvenca je tretji koprodukcijski projekt mreže Pan-Adria, po Free Standing in Skupaj je tudi predstava Charlieja Brittaina in Milana Tomášika obredla številne odre v regiji. Označena kot »plesni koncert«, se Nedoločena frekvenca odvija med tremi plesnimi telesi, ki se jim pridruži tolkalno muziciranje. Ali kot zapiše Metod Zupan: »Frekvenci plesa in glasbe se načeloma nista ujeli oz. spojili, ko pa je vsake toliko plesalec telo recimo skrčil ravno ob glasbenikovem udarcu na gong, sta dosegli resonančno stanje, kar je napravilo močan vtis z dramatičnim učinkom.« Bojevita energija predstave pa v nadaljevanju izvede tudi »tonalni preobrat, kjer glasbo zamenja tišina, strogo koreografijo pa bolj sproščena improvizacija.«