Tančica čez težo zgodovine
Nova avtorica na Neodvisnih si je ogledala predstavo Pride konj v bar režiserja Ivana Planinića v Mini teatru. Predstava jo je spodbudila k razmisleku o humorju, posebej še o specifičnem tipu, t.i. »židovskemu humorju«, ki je izrazito samonanašalna oblika črnega humorja. Zaradi obešenjaškosti se zato »izključenim« smeh zatakne v grlu. A avtorica sklene: »Čeprav je venomer problematično pisati o tuji kulturi, sploh pa z ozirom nanjo izpeljevati zaključke o njeni naravi, lahko trdimo, da lahko v specifični obliki židovskega humorja prepoznavamo emancipatorično vrednost za njene tvorce.«
Performativni potencial surove materialnosti
Avtorica prispevka predstavo Vita Weisa Slaba družba prebere kot refleksijo časa izolacije. Weisovo naseljevanje samote ima optimističen izid v kreativnost, ki se razvije iz igrivega odnosa igralca s prostorom gledališča. V solipsistični situaciji, kjer igralec z gledalci nima stika, pa jim preko razgrnitve ustvarjalnega procesa "ves čas na ogled postavlja samo drobovje gledališke umetnosti."
Složno enonožno prizemljevanje
Prispevek predstavo Lahkotnost Ane Romih bere kot antistresni plesno-performativni dogodek. Lahkotnost tako ni razumljena pejorativno, kot nasprotje kompleksnosti in teži kritičnega gledališča, ampak so metode za doseganje lahkotnosti v teh turbolentnih časih postale pomembno orodje za ohranjanje našega mentalnega zdravja. Avtorica taktike sproščanja (od meditacije do koncerta) vkomponira v koreografijo in deli z gledalcem. Najopaznejša […]
Praktični misterij trajanja
Ko so gledališča ponovno zaprla svoja vrata in so se mnoga odločila za uporabo kamer kot elementa, ki (razen v nekaterih primerih eksperimentiranja s tehnologijo in njeno možnostjo participacije) podpiše pogodbo med aktivnim izvajalcem in pasivnim konzumentom, se je Leja Jurišić v projektu Ni mogoče čakati zaman odločila za kamen. A kamni niso tu zato, da bi z njimi tako kot s kamerami gradili mostove, s katerimi bi v resnici prepad med pasivnim in aktivnim le še poglabljali, niso sredstvo ali posredniki, temveč so popolnoma vključeni v ustvarjalni proces.
Drugo dejanje nekega opusa
Četudi se v svojem delu neprestano spogleduje z intervencijskostjo in lokacijsko specifičnostjo, je Petra Varl od zgodnjih 90. let precej samosvoj pojav, ki ga temu ustrezno ni smiselno shematično umeščati v ključne osnovne tokove razvoja sodobnih vizualnih umetnosti pri nas. Ravno zato se zdi piski Kaji Kraner v razmisleku njenega projekta Prostor v dveh dejanjih bolj smiselno izpeljati neko bežno širšo kontekstualizacijo, ki lucidno zazna tako »dvakratno gesto refleksije lastne pretekle umetniške prakse« kot tudi »določeno kontinuiteto z raziskovanjem relacije med zasebnim in javnim, ki je umetničina stalnica.«