Krhki kozmopoliti

Avtor članka si je ogledal plesno-gledališko predstavo Barbare Novakovič Kolenc, ki je nastala po tekstu Iva Svetine Rojstvo Venere. V binarnostih renesančnih filozofsko-verskih disputov išče aktualizacijo, ki jo najde v dihotomiji konzumerističnega sekularizma in islama.

Rojstvo Venere po dramski predlogi Iva Svetine in v režiji Barbare Novakovič Kolenc je zapleteno delo. S tem še ne izražamo vrednostne sodbe: če bi jo morali podati že na začetku, bi rekli, da je tudi »estetski učinek« predstave z našega gledišča težko opredeljiv, dvoumen.

Da, uprizoritev spremljajo številne dvoumnosti. Sledimo korenu tega izraza in povejmo – prežemajo jo številne binarne opozicije, ki pa se med seboj večznačno prežemajo. Morda je nasičenost Rojstva Venere s pomeni in protislovji razlog, da dobro uro gledališke izkušnje preči in obenem utemeljuje obilica teksta.

Danes je ideja lepega že v veliki meri vpeta v konzumeristično izkušnjo in marketing, enako je s seksualnostjo, ki v prevladujoči kulturi nikakor ni več tabuizirana; življenjske prakse slehernikov so prepredene s prekarnimi telesnimi odnosi, ki dobivajo svoje tehnološke platforme na svetovnem spletu.

Po svoje gre za tematiko, ki je precej potentno aktualizirana. Živimo v časih, ko medijski, komentatorski, ljudski diskurz prežemajo apokaliptične vizije glede kulturnega konsenza t. i. Zahoda. Svetina skozi mentaliteto pozne renesanse, kjer se v umetniški viziji Sandra Botticellija prežemajo poganski elementi s prevladujočima vrednotama čutnosti in lepote ter krščanska duhovnost v svojih purističnih in platonističnih elementih, nagovarja tudi nekatera sodobna kulturna protislovja. Danes je ideja lepega že v veliki meri vpeta v konzumeristično izkušnjo in marketing, enako je s seksualnostjo, ki v prevladujoči kulturi nikakor ni več tabuizirana; življenjske prakse slehernikov so prepredene s prekarnimi telesnimi odnosi, ki dobivajo svoje tehnološke platforme na svetovnem spletu. Zdi se, da so asketske interpretacije krščanstva tudi znotraj krščanske populacije marginalizirane. Po drugi strani se odvija preporod purizma, katerega nosilke so predvsem nekatere struje islama. Prav v tem lahko vidimo temelje sodobnega kulturnega boja – v prvi vrsti ne gre za spopad med krščanstvom in islamom (navsezadnje je papež Frančišek eden od nosilcev kritike antimigrantskih sentimentov), temveč med konzumerističnim sekularizmom in islamom. Koliko islam kot Drugi nastopa kot fikcija, slamnati mož, projekcija sekularističnih pogledov na krščanstvo, ne pa kot resno zastavljeno vprašanje, je vprašanje, ki ga na tem mestu ne moremo natanko razdelati. Ta premik je v svojem razvpitem romanu Podreditev sicer detektiral Michel Houellebecq.

Če je katero od nasprotij v predstavi premalo problematizirano, je prav to – nasprotje med moškim in ženskim.

Zdi se, da na odru le lik Sandra zastopa en igralec, namreč Jernej Gašperin. V tem se kaže splošna tendenca predstave, da stavi na vizionarstvo in avtentično moč umetnika. Vid Klemenc igra pridigarja Savonarolo, verskega fundamentalista, obenem pa se pojavlja kot model Amadeo in Sandrov intimni partner. Poleg Savonarole in Botticellija kot nosilki idej časa nastopata boginji Venera in Afrodita, ki soočata grško filozofsko tradicijo in poganske elemente. V svojih vlogah Manca Krnel in Maruša Majer zastopata kompleks materinske modrosti in zapeljivosti, večnosti ideologije in afektov, ki mučita prodornega umetnika; ta se mora skozi veliko moč ženske esence prebiti z intelektualnimi, umetniškimi napori. Če je katero od nasprotij v predstavi premalo problematizirano, je prav to – nasprotje med moškim in ženskim. Pri tem ne gre toliko za vprašanje opolnomočenosti (kajti ženska lika imata veliko moč), kolikor za grobo esencializacijo, ki izvira iz moške fantazije in izkušnje sobivanja z ženskim spolom nekaterih moških, kakor se je v preteklosti uveljavila kot kulturna dominanta.

Večja težava je vseskozi patetično, presenetljivo nedistancirano podajanje besedila: skoraj nikoli se ne vzpostavi razdalja med besedilom in njegovim izrekanjem.

Na velikem platnu spremljamo kozmične podobe, skrivnostne prizore narave, medtem, ko nas spremlja prijetna ambientalna glasba. Odrska postavitev je okusna, prezentna, vendar v ničemer radikalna: plesne gibe vodijo klasične ideje skladnosti, ki obenem reprezentirajo tekstualno podlago. Ambient Kina Šiške z odmerjenimi spektakelskimi prvinami ter v spregi z dramsko igro je nosilec Svetinovega teksta. Morda bi lahko problematizirali to, da se predstava odvija pod okriljem reprodukcij del velikih umetnikov. Vendar se zdi, da je to prav njeno izhodišče; Svetinov tekst na umetnine gleda kot na nekaj svetega, kot na sekularno svetinjo, in brez dotične predpostavke si teksta ne moremo predstavljati. Večja težava je vseskozi patetično, presenetljivo nedistancirano podajanje besedila: skoraj nikoli se ne vzpostavi razdalja med besedilom in njegovim izrekanjem. To se zgodi le na eni – predvideni ali spontani – točki, kjer igralka besedilo cinično ali ironično zdrdra. A spet, ne gre za manko ironije – ki je že zdavnaj postala prelahek pobeg pred dejanskim soočenjem – temveč za letargijo. To predstavi jemlje avtonomijo in možnost preseganja simptomatike Svetinovega besedila, ki jo obravnavamo v nadaljevanju. Med simptomatiko predstave kot take pa lahko prištejemo nekatere zatike, ki jih prinaša gostobesednost, nabita v premalo gibalnih potez, ki se mestoma tudi same nerodno zacahnejo.

Vztrajanje pri poeziji kot razreševalni moči se povezuje s spregledom nekega pomembnega premika v kulturah evropskega in severnoameriškega centra, namreč premika v postsekularno družbo, kakor jo je imenoval ameriški postmoderni teolog John Caputo.

Vse je podrejeno Svetinovemu tekstu, ki si zato zasluži osrednjo obravnavo. Dovolj je občutljiv in informiran, da ideološke pozicije ne razgrne neposredno. Nasprotja med homoseksualno erotiko in religioznostjo, med krščanstvom in platonizmom, krščanstvom in dionizičnim poganstvom se menjajo, razkrivajo in prikrivajo. Kot simptomatično točko v obravnavo lahko vpeljemo njegovo občasno prezasičenost in anahronističnost, ki se kažeta v zastarelih izrazih lepote ter rodilniških metaforah. Na tem mestu dobimo vstop v novo dvojico, ki lahko razreši kompleks ostalih: globalno in lokalno. Predstava prav skozi tekst in vero v moč poetične besede kaže na določen anahronizem lokalnega kulturnega boja, ki se po eni strani vpenja, prešiva z globalnimi boji, po drugi strani pa iz njih izostane. Vztrajanje pri poeziji kot razreševalni moči se povezuje s spregledom nekega pomembnega premika v kulturah evropskega in severnoameriškega centra, namreč premika v postsekularno družbo, kakor jo je imenoval ameriški postmoderni teolog John Caputo. Nove duhovne prakse Zahoda namreč niso utemeljene na nasprotjih med telesnostjo in duhovnostjo, med kontemplativnostjo in vsakdanjo življenjsko prakso, temveč temeljijo na prehajanju med njimi. Prav tako ta nasprotja v ostalih velikih religijah, ki jih pripisujemo t. i. Vzhodu, zvečine niso nastopala kot ostro zamejena – znotraj njih seksualnost, asketske prakse in kontemplativna duhovnost skozi zgodovino živijo v bolj harmoničnem razmerju. Če se zdi, da mlajše generacije Slovencev spontano živijo znotraj globalizirane mentalitete in so jim globalni kulturni boji domači, jih ponotranjajo v vsakdanjem življenju, pa se kulturniški in intelektualni sloji zaradi institucionalnega ustroja v večji meri spopadajo z bolečino, včasih sekundarnega sramu polnimi dilemami med lokalnim in globalnim.

A pozor. Prav avtentična pesniška moč Svetine, ki ponekod nastopi v svoji verzni obliki in gre onkraj golih esteticističnih sodb o zastarelem in sodobnem in presega zgolj stilistične pomisleke, omogoča, da se Rojstvo Venere ne sprevrže v še eno fanatično epizodo slovenskega kulturnega boja, temveč, da nam svojo simptomatiko razkriva bolj pretanjeno in izzivalno. Poezija namreč še vedno – ne glede na svojo socialno (ne)moč, ostaja prizorišče čudenja.

MUANIS SINANOVIĆ
je književnik in kulturni kritik.

---

ROJSTVO VENERE
Avtor besedila: Ivo Svetina
Nastopajoči: Jernej Gašperin, Vid Klemenc, Manca Krnel, Maruša Majer, Mateja Rebolj
Režija in gib: Barbara Novakovič Kolenc
Scenografija: Vlatka Ljubanović
Glasba: Dario Serini, Luka Lah in Tine Grgurevič
Kostumografija: Leo Kulaš
Šivanje kostumov: Rosana Knavs, Irena Tomažin
Montaža slike: Janez Skobe
Video: Tjaša Gnezda
Oblikovanje svetlobe: Hotimir Knific
Produkcija: Muzeum Ljubljana
Soprodukcija: Kino Šiška – Center urbane kulture
V sodelovanju s Kosovelovim domom Sežana – kulturnim centrom Krasa

Opombe bralcev (0)