Neodvisni

Solo nezemeljske vrste

Ali je današnja družbena klima dovolj senzibilina za odnosnosti, ki jih predlaga sodobni ples? Vprašanje revitalizacije moči sodobnega plesa je tisto, ki ne zadeva le scene same, marveč tudi tokratni prispevek Pie Brezavšček. Sprehaja se po kontekstih 80-ih in 90-ih ter izrisuje dve premeni sodobnega plesa pri nas, konceptualnega plesa, ki je svoj poriv doživel zlasti skozi zastavljanje problemov in zaustavitvijo plesnih teles in “plesnega” plesa, ki, kakor predlaga prispevek, svoje nadaljevanje dobi prav v tandemu Gašperja Kunška in Žigana Krajnčana. Vstopila sta kot zunanja sila scene in ji do določene mere uspela zagotoviti novo publiko, pa tudi drugačno plesno prakso. Avtorja sta v urbanem battlu in virtuoznosti teles ponavadi v razmerju drug z drugim, v tokratnem solo performansu Urbana vročica Gašperja Kunška pa v to razmerje do določene mere mora stopiti tudi publika.

Foto: Maja Vrhovac

Sodobni ples je kot področje umetniškega ustvarjanja osemdesetih in devetdesetih, kot opisuje Rok Vevar v članku na tej platformi, s svojo neposredno fizičnostjo razburkal kanonizirane oblike gledališč. Takrat je doživel velik bum in se je uveljavil kot »nova« oblika uprizoritvene umetnosti, ki je izoblikovala lastno mednarodno sceno in bila s svojo neposrednostjo precej popularna. V drugi polovici 90. se je v mednarodnem kontekstu vzporedno začelo znotraj sodobnoplesne umetnosti formirati »gibanje«, kjer samo gibanje ni bilo osrednjega pomena pri razumevanju plesa ali koreografije in kjer sta se fizičnost in virtuoznost umaknili problemski obravnavi človeških teles in njihovih mnogoterih prisotnosti (ali odsotnosti). Čeprav lahko trdimo, da je ravno ta »konceptualni« ples odprl najbolj zanimiva vprašanja, za njegovo recepcijo nikoli ni bila dovolj zgolj nekakšna kinestetična empatija, ki bi se prenašala s plesalca na gledalca, kar je nemara ples precej, včasih do točke hermetizma, zaprlo pred množično konzumacijo, ki se hrani s fascinacijo nad zmožnimi telesi. V nekaterih kontekstih je bilo navdušenje nad virtuoznostjo pridnih teles kritično ovrednoteno kot plesanje v ritmu produktivnosti, ki jo narekuje kapitalistični način produkcije (Andre Lepecki idr.), ustavitve in spotiki v plesu pa po logiki dobesedno prebrane metafore kot praksa, ki se kritično odziva na to inercijo.

Danes ples, priznajmo, ne mobilizira ravno ogromnega občinstva. Očitno niti v svoji spektakelski obliki (razen ko gre za nekatere fenomene, navadno so vezani bodisi na prestiž konsumpcije ali mejijo na zvezdništvo velikih imen) niti v svoji kritični obliki ni uglašen s trenutno naravnanostjo našega kolektivnega telesa, če kaj takega sploh obstaja. Kot da v hektični zdajšnjosti ne bi bilo potrebne senzibilnosti za vprašanje, kako biti v naših enkratnih telesih in za odnosnost med njimi. Tudi če sodobni ples v nekaterih svojih bolj »plesnih« inkarnacijah tudi danes še promovira surov ritem, energijo in zmožnost teles, se ta zaradi precej depresivne družbene klime, kjer trud ne proizvaja več boljše prihodnosti, nikamor ne pripne. To pa ni veljajo za obdobje začetka devetdesetih, ko se je še z optimizmom zrlo v domnevno neskončno rast in napredek novega ekonomskega sistema, novega človeka. Po drugi strani pa je tržna logika povozila bolj sofisticirana raziskovanja »konceptualnega« plesa, saj je scena majhna in terja določen napor – bolj kot atletiko telesa, atletiko misli in atletiko očesa. Vsak dodaten napor pa je ob današnjih izčrpavajočih življenjih nezaželen.

Danes ples, priznajmo, ne mobilizira ravno ogromnega občinstva. Očitno niti v svoji spektakelski obliki niti v svoji kritični obliki ni uglašen s trenutno naravnanostjo našega kolektivnega telesa.

Vendarle pa se je v zadnjih nekaj letih pri nas zgodila določena revitalizacija »plesnega« plesa – in to v spregi sodobnega plesa z urbanimi oblikami plesnega ustvarjanja, natančneje v fenomenu Alien Express, katerega protagonista sta Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek. Slednji je v nedavnem premiernem solu »urbanost« ekspliciral tudi v naslovu svojega prvenca: Urbana vročica. Zanimivo je, da gre ponovno za deško, moško silo, kakršna je dominirala v začetku devetdesetih, kjer pa se je poleg urbane tematike (npr. Betontanc) – tudi kot priročni vzhodni izvozni artikel – pojavljala tematika delavske identitete, izhajajoča iz izrazito delavskih, rudniških naselij (En Knap, Fourklor). Krajnčan in Kunšek pa nekoliko izprežeta tudi iz te zgodovinskega kontinuitete, ki želi ustoličiti sodobni ples kot avtonomno obliko umetniškega izraza in jo ograditi po eni strani od strogosti baleta, po drugi strani pa od ekshibicije vrline tekmovalnih plesov, kamor po svoje sodi tudi urbana plesna dejavnost, ki ima koncept spopada (battle) vpisan v svoj nastanek in razvoj. Slogovna neobremenjenost, vseeno pa očitna težnja po ustoličenju plešočega telesa v kontekst umetniškega izraza je tisto, kar je precej upešani sceni signaliziralo, da fanta sprejme z odprtimi rokami. Tudi zato, ker je njuna praksa skorajda gurujska – s seboj sta pripeljala povsem novo, mlado publiko, ki kot klan drži skupaj in jima tlakuje teren. Pred kratkim sta, v svojih zgodnjih dvajsetih, ustanovila celo plesno šolo, ki jo poganja socialni krog njunih soplesalcev, privržencev, oboževalcev – in jo pomenljivo poimenovala – Scena.

Zanimivo je, da gre ponovno za deško, moško silo, kakršna je dominirala v začetku devetdesetih, kjer pa se je poleg urbane tematike (npr. Betontanc) – tudi kot priročni vzhodni izvozni artikel – pojavljala tematika delavske identitete (En Knap, Fourklor).

Očitno je, da je to povsem druga, njuna lastna »scena«, ta prakticirajoča publika namreč ni zelo pogosto prisotna na tistih predstavah sodobnega plesa, kjer mojstra ne nastopata. Če pa nastopata, je navijaško na nogah in del žive scene na odru, kjer pogosto, kot je navada v urbanih žanrih – ekipa oz. pleme glavni faci podmaže teren. Za razliko od dueta v Alien Express, kjer se vsa tenzija in kemija dogodi med dvema čuječima in vrlima telesoma, kjer torej obstaja jasen smoter akcij, in za razliko od skupinskega dela Chorus, kjer je že čutiti, da odnosi niso več tako fokusirani in struktura že precej razpada, pa je solo delo Gašperja Kunška zgodba zase. Urbani plesi se vendarle plemenitijo v interakciji, delujejo kot odziv na izziv, gradijo iz vzpodbudne atmosfere, ki lahko ponese plesalca preko lastnih zmožnosti. Ta kontekst je v solo delu po definiciji v drugem planu. Ana Vujanović in Bojana Cvejić v delu Public sphere by Performance pišeta o prevladujočem formatu solo dela v svetu sodobnega plesa, šolskem primeru represivne tehnologije sebstva, ki sili v proizvodnjo (vedno nove) subjektivnosti. Solo delo je fetišiziran objekt, ki velja kot preizkus umetnikovega »genija«, hkrati pa tudi poceni in priročna komoditeta, ki se jo lahko izvaža s festivala na festival.

Solo delo je fetišiziran objekt, ki velja kot preizkus umetnikovega »genija«, hkrati pa tudi poceni in priročna komoditeta, ki se jo lahko izvaža s festivala na festival.

Kunšek sicer poskuša vzpostaviti situacijo interakcije – z lučjo Boruta Bučinela, z MC Sunnyjem Sunom, pa tudi s trikov željno publiko, ki jo pripelje s seboj. A dispozitiv solo predstave je tako močan, da ga večkrat pusti samega s seboj, kjer njegov obrambni mehanizem postane pretirano nastopaštvo, posebej še, ko stopi na nekoliko bolj neznan teren, recimo na polje cirkusantstva in mimike. Tista izkazana moč, ki jo ta novi urbani plesni fenomen očitno in dokazano ima, se v solo delu zaradi njegovega inherentnega principa izrabe »ekscentrične« umetnikove subjektivitete ne obnese najbolje, tisto, kar je v urbanem žanru najboljše, popači. Moč urbanosti je namreč ravno v pripadnosti, v skupnosti, v odnosih, v razmerjih. Uličnega kredita se ne da tako neposredno unovčiti – solo delo zahteva še vse kaj drugega. Če že ne več veščine, ki je Kunšku prav zares ne manjka, pa gotovo več vsebine. Popolna odprtost in odzivanje na dražljaje lahko zdržita v kratkih sekvencah izmenjav v bitkah, ne pa celovečernega komada. Kdo ve, morda pa je solo predstava presežen format. Za revitalizacijo sodobnega plesa nemara ne bo pomagalo, če v njegove stare značilne oblike vnašamo nove in nove profanosti, da si torej sodobni ples urgentno in iz obupa apropriira svojo zunanjost – Alien Express.

PIA BREZAVŠČEK
je doktorska študentka in samozaposlena v kulturi, kritičarka in teatrologinja. Je sourednica revije Maska in portala Neodvisni.


URBANA VROČICA
Avtor in izvajalec: Gašper Kunšek
Glasba: Dj SunnySun
Oblikovanje svetlobe in video: Borut Bučinel
Producent: Nataša Zavolovšek
Dramaturgija: Andreja Kopač
Produkcija: Flota Ljubljana in Flota, zavod, Murska Sobota
Ko-produkcija: Kino Šiška, Scena in Big Nose Production
Projekt je financiran s strani Ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.