Neodvisni

Biti skupajsam

Gledališče ima vzpostavljene jasno odmerjene konvencije predstavljanja in gledanja. Da lahko tako določen prostor naselimo in doživimo drugače, je potrebna posebna odprtost. Takšno laboratorijsko situacijo je preko razdrobljnih zvočnih mikroprostorov vzpostavila Snježana Premuš v novi variaciji Fizičnih manifestacij.

Foto: Mojca Jug

Bolj ko sem razmišljala, kako v sledečem zapisu imenovati edicijo Fizičnih manifestacij z naslovom Vsak zdaj je čas, prostor, variacija #2, vse bolj je za besede, kot so predstava, uprizoritev ali pa celo predstavitev in inštalacija, zvenelo, da bodo namesto preprostega opisa s konotacijami, ki jih nosijo, zarisale omejeno in za to, kar se je dogajalo, nesenzibilno podobo. Raje bom zato govorila o izkušnji ali pa doživetju, saj je šlo za dogodek, ki smo ga namesto opazovanja s fiksne pozicije na sedišču lahko aktivno soustvarjali, ga izkušali, doživljali in raziskovali. Ob tem poigravanju smo o principih, konceptih ali pa idejah, ki so jih soustvarjalci s Snježano Premuš na čelu (ki v različnih edicijah projekt Fizične manifestacije razvija že od leta 2014) želeli predstaviti, lahko preko tega kinestetičnega doživetja tudi kaj ugotovili ali spoznali – in beseda izkušnja prav to tudi povzema.

To so prostori, ki jih ob gibanju tvori telo, ki se spreminjajo ne le glede na pozicijo v fizičnem prostoru, ampak tudi glede na dinamiko in druge kvalitete samega gibanja telesa. So kot živi organizmi, kot enoceličarji, ki nikoli ne zavzamejo statične in dokončne oblike, temveč se vseskozi prelivajo, spreminjajo in prilagajajo. 

Vodilna misel tokratne variacije je prostor, ki se razširja preko samo materializiranega prostora, v katerem se nahajamo, ter raziskuje tudi manjše, osebne prostore, ki se lahko naselijo v veliki dvorani in ki lahko drug ob drugem soobstajajo. To so prostori, ki jih ob gibanju tvori telo, ki se spreminjajo ne le glede na pozicijo v fizičnem prostoru, ampak tudi glede na dinamiko in druge kvalitete samega gibanja telesa. So kot živi organizmi, kot enoceličarji, ki nikoli ne zavzamejo statične in dokončne oblike, temveč se vseskozi prelivajo, spreminjajo in prilagajajo. 

(Laboratorijski) prostor, ki pa v primerjavi s tistim medicinskim ali biološkim ni tako sterilen in v katerem pogoji (najverjetneje) niso tako strogo nadzorovani, je v ambientu Stare mestne elektrarne ‘razdeljen’ na tri dele. Center, ki zavzema osrednji del odra, ter periferija, ki ga obdaja, vse skupaj v celoto dopolnjujejo sedišča in na njihovi najvišji točki dve mizici z mikrofonoma. Delitev seveda ni strogo zarisana, temveč se vizualizira preko dejanj, ki se na določenih mestih zgodijo. Odmaknjena mikrofona zaradi svoje vzvišene pozicije predstavljata prostor opazovanja, ki pa ponuja tudi možnost soustvarjanja zvočnih pokrajin, skupaj s padanjem stopnic se to prelije od odmaknjene perspektive k tlom, ki vabijo k bolj fizično aktivni soudeležbi. Na tleh razmejitev med centrom in periferijo razbija več manjših zvočnikov, ki visijo s stropa ali pa ležijo na tleh. Vsak izmed njih doprinese k zvočnim pokrajinam, soustvarjenim iz zvokov šepetanja, kapljanja vode, otroških glasov, ker pa vsak izmed zvočnikov predvaja unikatno kombinacijo zvokov, nastajajo nešteti mikroprostori.

Zvočnočutna percepcija, ki je na vsaki koordinati prostora edinstvena, je poleg zvoka sestavljena tudi iz možnosti, da sami odločamo, kje in kako bomo del tega doživetja. Ponujeno nam je, da vse te prostore tudi sami preizkusimo, s tem ko se premikamo po njih, se nameščamo in premeščamo v različne pozicije ali pa stopimo do mikrofonov – omejitev nam izvirni ustvarjalci laboratorija ne postavljajo, s čimer nas uspešno privabijo, da se po začetnem opazovanju na robu tudi sami podamo  v prostor ter se premikamo glede na lastne želje. Začetne premike zaradi srečanja z neko nedefinirano situacijo zaznamuje nekolikšna zadržanost, v katero pa ustvarjalci ne posežejo nasilno, temveč s sprehajanjem po prostoru subtilno zagotavljajo, da vzdušje postaja vedno bolj sproščeno.

Vse skupaj je organsko in neprisiljeno ter vseskozi ostaja pozorno do drugih, ki se v prostoru nahajajo. Skozi vse te kvalitete se vidi, kako prisotni sebe mislimo v prostoru v odnosu do drugih ter kako v času trajanja tega doživetja vedno bolj iščemo načine, kako lahko ostale podpremo v njihovih akcijah.

Situacije, ki jih skupaj ustvarjamo in ki bi jih morda še najlepše opisali kot instant kompozicije, so vedno bolj igrive, a gibanje tudi ob tem, ko postane hitrejše, manj statično, ostaja nežno in previdno. Namesto neke vnaprej zamišljene in na zunaj dobro izgledajoče telesne oblike, ki bi jo kdor koli od prisotnih želel zasesti, telesa pri premikanju izhajajo iz lastnih želj in potreb v tistem trenutku. Vse skupaj je organsko in neprisiljeno ter vseskozi ostaja pozorno do drugih, ki se v prostoru nahajajo. Skozi vse te kvalitete se vidi, kako prisotni sebe mislimo v prostoru v odnosu do drugih ter kako v času trajanja tega doživetja vedno bolj iščemo načine, kako lahko ostale podpremo v njihovih akcijah. Pri vsem tem izvirni ustvarjalci le malce bolj aktivno usmerjajo razvoj dogodka, ko se na primer v centru združijo v fizičnem kontaktu ter s tem k njemu spodbudijo tudi nas.

Zdi se, kot da je vsak izmed nas zelo občutljiv senzor, ki nenehno zaznava trenutno atmosfero v prostoru in ki poskuša zapaziti neke subtilne trenutke ali intence ostalih ter se nato nanje odzvati tako, da jih podpre ali pa celo uokviri. Med celotno izkušnjo preko tega nastane ogromno piktoresknih podob, ki so kot nalašč, da jih v svoj objektiv ujame Marcandrea, ki je ves čas prisoten, a nikoli vsiljiv, saj zna najti prave trenutke in prava mesta za fotografiranje.

Vsak od nas, ki s svojimi lastnimi odločitvami soustvarja potek doživetja, izkusi popolnoma individualizirano različico celotnega dogodka, ki je unikatna tako glede na gib in zvočno pokrajino kot tudi glede na prostor, saj ga s potjo, ki jo zariše med premikanjem, mapira po svoje. Poleg lastnih odločitev, osnovanih na senzoričnih zaznavanjih in željah, na specifičnost doživetega vplivajo tudi zunanji dejavniki, ki prav tako spreminjajo prostor – v našem primeru so bili to topli sončni žarki, ki so na tleh oblikovali nekaj manjših osvetljenih kvadratov, v katere smo željni toplote romali kot kakšne lenobne mačke.

A magičnost, ki zveni paradoksalno, je, da kljub individualnosti celotna izkušnja ni izolirana ali pa vase zagledana in ignorantska. V ‘tuningu’ na to, kaj počnejo drugi, in v nežnosti in pozornosti, ki se razvije iz prilagajanja, nastane nekaj zelo skupinskega. Vsi prisotni poleg opazovanja, raziskovanja in preizkušanja prostora, zvokov in gibanja gradimo skupen prostor, sestavljen iz osebnih mikroprostorov, v katerem se bomo vsi dobro počutili. Snježana Premuš, Tina Valentan, Dejan Srhoj, Dragana Alfirević, Marcandrea in Boštjan Perovšek nas v nič ne silijo, ponujajo nam le gradnike in orodja. Morda bo zvenelo preveč sociološko, a to zveni kot res dobra prispodoba za idealen tip delovanja družbe.

MAŠA RADI BUH
je motrilka sodobnega plesa in študentka sociologije kulture.


FIZIČNE MANIFESTACIJE
Avtorstvo in koreografija: Snježana Premuš
Izvedba in sodelovanje: Tina Valentan, Gregor Zorc, Melina Iordannidou, Liza Šimenc
Dramaturgija: Barbara Novakovič Kolenc
Postavitev sola iz baleta Chopiniana: Mateja Rebolj
Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel
Oblikovanje zvoka: Boštjan Perovšek
Tehnično vodenje: Špela Škulj
Izvajalci metode refleksivne pozornosti: Sanja Nešković Peršin, Mateja Rebolj, Teja Reba, Milan Ketiš, Mariela Nestora
Opazovalca procesa: Rok Vevar, Jedrt Jež Furlan
Odnosi z javnostmi: Jedrt Jež Furlan
Fotografija: Marcandrea
Video: Tone Stojko
Producentka: Ksenija Kaučič
Produkcija: Zavod Federacija
So-produkcija: Bunker/SMEEL, Plesni teater Ljubljana
Rezidenca: Isadora&Raymond Duncan Dance Research Center
Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana
Sponzor: Dišim.si

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.