Improrefleksije: opazovanje z udeležbo

Samo Oleami se skozi opazovanje z udeležbo na Improvokacijah, na plesno improvizacijo osredotočenih srečanjih, ki so se v nekaj letih izoblikovale v “uprizoritveno konferenco”, loti premisleka dveh konceptov, ki temeljno sodoločata prakso improvizacije, navade in védenja. Prispevek je zarisovanje terena improvizacije in popisovanje nekaterih bistvenih protagonistov, ki na polju delujejo ter njihovih poudarkov.

Improvokacije s02e02: Manifest improvizacije, 4. 2. 2019
Improvokacije s02e03: Manifest improvizacije, 5. 4. 2019
Dogodki nastajajo v samoprodukciji z brezplačnim delom vpletenih.
Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana

Imel sem dober namen, da bi po večeru Improvokacij natipkal svoje vtise in misli na računalnik. A naslednji dan je prišlo nekaj vmes in so mi vtisi spolzeli med prsti. Kar je čudno. Sicer lahko pišem članke mesece po tem, ko vidim predstavo. Omenim to Gregorju alias Gorazdu Pakozdiju, organizatorju Improvokacij, in odvrne, da se mu dogaja isto. Da se nameni zabeležiti dogodke, a spomini izpuhtijo. Med smehom ugotoviva, da je to dokaz, kako globoko smo bili med dogodkom prisotni »tu in zdaj«. Zato si zdaj, med pisanjem, sestavljam spomine s pomočjo avdioposnetka večera.

»Nekaj delaš. Dokler si v flowu si srečen. Pol se pa zaciklaš, ko probaš razumet, kaj ta flow je, in secirat, kaj delaš. In se začne komplicirat,« razlaga Žigan Krajnčan na odru med izvajanjem svoje solo plesne improvizacije. Spiralno se zvija. Včasih ponavlja drobne gibe znotraj svoje telesne pozicije. Včasih spremeni pozicijo. Med plesom se spontano sproži pogovor med njim in publiko. Kot gledalec včasih sledim pogovoru, včasih postavim Žiganu vprašanje, včasih moram biti tiho, ker Žigan izvede nenaden vrtinec s hrbtenico, ki ga moram zaznati s celim telesom. Spravi me v direktno odzivanje, ki ni zgolj vidno ali miselno.

Format Improvokacij, na plesno improvizacijo osredotočenih srečanj, ki so jih osnovali Gorazd Pakozdi, Žigan Krajnčan in Andreja Kopač, se je v drugi sezoni 2018/19 preobrazil v »uprizoritvene konference«. Vsak povabljeni izvajalec/govorec predstavi svoj prispevek, ki je lahko plesen ali kako drugače performativen. Lahko je predavanje, lahko je izpoved, lahko je povabilo k skupinski vaji ali improvizacijskemu jamu, lahko je več od naštetega hkrati. Ker je na drugi epizodi 5. februarja bilo gledalcev manj kot nastopajočih, se je v intimni atmosferi dogodek razvil v fluidno mešanje plesa in govora, kjer smo bili vsi po malem nastopajoči, gledalci in debatirajoči. Naše horizontalno prepletanje sta še poudarili dve predstavitvi v obliki delavnic in končna skupinska improvizacija.

Vsak povabljeni izvajalec/govorec predstavi svoj prispevek, ki je lahko plesen ali kako drugače performativen. Lahko je predavanje, lahko je izpoved, lahko je povabilo k skupinski vaji ali improvizacijskemu jamu, lahko je več od naštetega hkrati.

Prvi prispevek Žigana Krajnčana je v duhoviti napetosti med izvajalčevim fluidnim plesnim izvajanjem in izraženim dvomom o smislu tega početja začrtal enega glavnih pomislekov o odrski improvizaciji tega večera. Namreč, kakšno je razmerje med tem, da ples kot izvajalec ali gledalec izkušam, in tem, da ga skušam razumeti? Če je improvizacija nameren korak onkraj tega, kar je že poznano in začrtano s pojmi in koncepti, kako to misliti? Krajnčan je med plesom izražal svoje pomisleke: »Gledalci pravijo, da ples nima vsebine, seveda ne, če nihče ne ve, kam improvizacija vodi!« Predlagal sem mu, da lahko razumemo plesno improvizacijo kot proces manifestacije, v katerem plesalec pripelje neke kvalitete v prisotnost, kjer jih gledalci lahko zaznamo. Načeloma se je strinjal: »Naseljujejo se mi stvari čez telo. Zaradi tega se lahko berem. Naseljujejo se mi stvari, energije, zvoki, misli, podobe, instinkt, plac … vidim, da se nekaj pojavi, a kaj zdaj s tem?«  

Sorodna tema se je nadaljevala v naslednjih prispevkih. Andreja Kopač je v svojem teoretskem predavanju omenila plesno improvizacijo kot ples, ki je onkraj kodifikacije in da namesto védenja gledalci operiramo z bolj odprtim verjetjem – namesto intelektualiziranja govorimo o zaupanju med nastopajočim in publiko, spoštovanju, pretočnosti, mišljenju v trenutku. Maja Dekleva Lapajne in Kaja Lorenci sta govorili o negotovosti nastopajočega, ki ne ve, v kaj se spušča. Spuščanje v odprtost je hkrati zapuščanje védenja, ki nam daje neko gotovost. Ali moramo res vedeti, kaj delamo? Ne vedeti, kaj delamo, se kaže kot mučno. »Zakaj bi si to delala?« pravi Maja, »Ne veš, kam greš, kaj hudega se ti lahko zgodi na poti. Ali pa nič ni!«

Spuščanje v odprtost je hkrati zapuščanje védenja, ki nam daje neko gotovost. Ali moramo res vedeti, kaj delamo? Ne vedeti, kaj delamo, se kaže kot mučno.

V vmesnih diskusijah omenim, da pridobivajo nekateri opisi improvizacije že skoraj mistične podtone. Kot da je na eni strani zelo planirano in organizirano življenje, poštirkano, popredalčkano, definirano, kateremu se kot nasprotje zarisuje improvizacija kot mistična nedoločenost. Projekcija v nek izhod ven iz birokratske družbe in na tirnice postavljenega izobraževanja. Ali ni vmes vendar neka široka poljana prčkanja, mutenja in bluzenja? Ta vidik potrdi Ivan Mijačević, ki postavi improvizacijo na bolj vsakdanji, banalni nivo. Recimo, ko nečesa ne znaš in se moraš znajti. Dodati note znotraj Šostakoviča, ki se ga nisi naučil. Zblefirati tekst, ki ga nisi dobro prebral. S tem pademo na hrbtno stran nasprotja med védenjem in improvizacijo. Improvizacija je mučna, ker gre onkraj znanega v nekaj, česar ne vemo, hkrati pa je nekaj, k čemur se zatečemo, ko ne vemo (pričakovanjega odgovora).

Morda pa si védenje in improvizacija nista v nasprotju? Gary Peters1 Peters, Gary: Improvising Improvisation, University of Chicago Press, 2017. , profesor kritične in kulturne teorije družbe, ki v svojem delu prepleta glasbeno improvizacijo in kontinentalno filozofijo, ponudi v svoji knjigi Improvising improvisation navado kot vmesni člen med védenjem in improvizacijo. Na primeru enega pionirjev plesne improvizacije Steva Paxtona in slovenskega plesalca Jurija Konjarja, ki je kasneje po svoje interpretiral Paxtona, Peters odpre idejo navade kot pozitivne kategorije. Kjer je za Paxtona navada nekaj, čemur se ta želi upreti – ena od plesnih nalog znotraj improvizirane predstave Goldbergove variacije je bila ne ponavljati se – pravi Konjar, da je tudi stalno ne-ponavljanje neke vrste ponavljanje. Navada kot ponavljanje torej ni negativna oziroma se ji tako ali tako ne moremo izogniti. Pri izkušenih gledaliških in plesnih improvizatorjih opažam, da so z leti ozavestili svoje osebne navade in razvade in so te s tem postale del njihovega izvedbenega repertoarja. Ne gre za to, da bi pobegnili stran od navad, ampak da bi si jih oblikovali. Peters pravi, da stalno vadenje improvizacije služi temu, da védenje spremenimo v navado in s tem to skozi ponavljanje postane instinktivno. Ko védenje izvajamo, ne da bi vedeli, da ga izvajamo, ga s tem prevedemo v akcijo. Z redno vajo želijo izvajalci »fiksirati ne-fiksirano«, torej doseči v sebi stopnjo pripravljenosti, v kateri lahko pred publiko stopijo v polje odprtosti.

Na primeru enega pionirjev plesne improvizacije Steva Paxtona in slovenskega plesalca Jurija Konjarja, ki je kasneje po svoje interpretiral Paxtona, Peters odpre idejo navade kot pozitivne kategorije. Kjer je za Paxtona navada nekaj, čemur se ta želi upreti – ena od plesnih nalog znotraj improvizirane predstave Goldbergove variacije je bila ne ponavljati se – pravi Konjar, da je tudi stalno ne-ponavljanje neke vrste ponavljanje.

Zdi se, da veščine, potrebne za dobro improvizacijo, niso iste veščine kot veščine védenja. Tudi moj gledališki spomin ima rad bolj konkretne okvirje od nenadnih spontanih dogodkov, da se mi usidra v glavo. Na naslednji, tretji ediciji, 5. aprila, sem bil povabljen to preizkusiti v praksi kot eden od izvajalcev/predavateljev. Ker nekako po mijačevićevsko nisem bil dovolj pripravljen, sem se odločil nekaj zmutiti, torej … improvizirati. Gorazdu Pakozdiju in Maji Lapajne Dekleva sem ponudil format intervjuja, v katerem se domače počutim, le da bi ga izvedli na odru med samo skupinsko improvizacijo. Moj intervju se je ujel na izvedbene navade, ki jih Maja in Gorazd izvajata v svojem improviziranem duetu Predelano življenje. V njem prepletata plesno (Gorazd) in gledališko (Maja) improvizacijo, da bi snovi iz vsakdanjega življenja predelala v odrsko izkušnjo. Tej formi sem se pridružil z intervjujem, medtem ko so moji pripravljeni materiali iz Petersove Improvising improvisation postali to, kar smo skupaj predelovali.

Pokazale so se zanimive vzporednice med veščinami improvizacije in intervjuvanja. Vsi smo poslušali drug drugega. Vsi smo tu in tam posegli v dogajanje s svojo iniciativo, onadva z odrskimi predlogi, jaz s sledenjem liniji intervjuja. Občutek biti znotraj »mistične improvizacije« bi lahko opisal kot igrivost, v kateri sem čutil, da smo vsi predani toku in se v tej predanosti podpiramo. Prisotnost gledalcev je nedvomno naredila izkušnjo izrazito bolj intenzivno od vsakodnevnih početij, navsezadnje je bilo tudi občinstvo del skupnega toka. To so hkrati metafore, s katerimi Gadamer2 Gadamer, Hans-Georg: Človek in jezik, v: Gadamer, Hans-Georg, Izbrani spisi, Ljubljana, Nova revija, 1999. opisuje logiko pogovora – biti v pogovoru je kot biti v igri, v obeh primerih se predamo logiki igre oz. pogovora in pustimo, da nas ta vodi naprej po toku. Ta tok pa hkrati soustvarjamo. Na koncu, pravi Gadamer: »Smo tam, kjer je pogovor uspel – kot pravimo – napolnjeni z njim«. Enako velja za improvizacijo. Med izvajalci samimi in občinstvom se je oblikovala še neka nova entiteta – dogodek, improvizacija – ki smo jo vodili in bili vodeni od nje.

Ne bi rekel, da je tok improvizicije odmik od navad, navade imamo še vedno s sabo, morda še bolj kot v vsakdanu. Bolj se zdi, da situcija zahteva odmik od »potrebe vedeti kaj delaš« v delovanje samo.

Vse se je sestavilo nekako magično, a naslednji dan sem že polovico pozabil in počutil bi se popolnoma paralizirano, če bi moral to ponoviti. Verjetno, ker nisem »vedel«, kaj počem(o). Ključna je predaja toku, ko grem(o) onkraj sebe proti drugemu v neznano – ta drugi je lahko občinstvo ali improvizacija sama. Ne bi rekel, da je tok improvizacije odmik od navad, navade imamo še vedno s sabo, morda še bolj kot v vsakdanu. Bolj se zdi, da situacija zahteva odmik od »potrebe vedeti, kaj delaš« v delovanje samo. Delovanje samo zahteva ozaveščene, situaciji primerne navade – sam sem recimo zanesel na svoje izkušnje vodenja pogovorov. Nasproti védenju kot sledenju receptu se vzpostavi biti izkušen kot tisti, ki se iz izkušenj uči, tisti, ki ozavešča in oblikuje svoje navade. Lažje je, če so zraven stari mački, ki znajo plavati in te lahko v tem po sokratsko podprejo.

Če je improvizacija odmik od obvladovanja ponovljive metode – »znati plesati«, »znati risati«, »znati improvizirati« – je del njenega odmika tudi dovoliti si trenutno predvidljivost in ponovljivost znotraj toka, katerega logika se vsakič vzpostavlja iz žive odprtosti samega delovanja.

V zaključnem prizoru mi je Gorazd vrnil vprašanje, kako se zdaj v srednjih letih počutim na odru. Odvrnil sem, da včasih čisto sproščeno in igrivo, včasih pa imam tremo, kot da bi moral vedeti, kaj delam in da je nemara to del mojega odraščanja, ko se me je presojalo, ali se obnašam »pravilno« ali »napačno«. Tu se vrnemo k »mistični improvizaciji« in spraševanju, ali ni njena avreola bolj hrbtna stran naše lastne socializacije. No, Maja in Gorazd sta nato uprizorila starševski nadzor, jaz upirajočega se najstnika. Skozi počasi razvijajoč prizor nasprotovanja med ukazi staršev in izmikajočim se najstnikom, se je publika dovolj vživela, da je začela navijati za najstnika. Vživetje občinstva je bilo možno, ker smo nastopajoči pustili skupno razvijajočemu toku, da nas vodi, in od neke točke naprej nam prizor ni dal možnosti proste izbire, izbire so bile že vnaprej vpete v strugo, ki smo ji sledili do izliva. Če je improvizacija odmik od obvladovanja ponovljive metode – »znati plesati«, »znati risati«, »znati improvizirati« – je del njenega odmika tudi dovoliti si trenutno predvidljivost in ponovljivost znotraj toka, katerega logika se vsakič vzpostavlja iz žive odprtosti samega delovanja.

SAMO OLEAMI
je pisec in ustvarjalec na področju scenskih umetnosti.

---

IMPROVOKACIJE
Druga epizoda druge sezone Improvokacij
Manifest improvizacije
Uprizoritelji druge konference: Kaja Lorenci, Maja Dekleva Lapajne, Ivan Mijačević in Andreja Kopač
Gostitelj: Gorazd Pakozdi

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)