(Ne)odvisnost Neodvisnih

Platforma Neodvisni obratuje od začetka leta in po tromesečnem obdobju delovanja je nastopil čas za samorefleksijo. V nekaj točkah urednici platforme razjasnjujeva umeščenost platforme in njeno uredniško vizijo ob hkratnem naslavljanju problemov, s katerimi se soočata neodvisna sodobnouprizoritvena scena in njena refleksija.

1. Neodvisni se zaradi deklarativnih in pragmatičnih razlogov gibljemo na polju neodvisne uprizoritvene scene. Deklarativni razlog je gotovo ta, da verjamemo, da ta v umetniškem smislu (lahko) pomeni potentno polje. Pragmatični pa ta, da je zaradi hiperprodukcije nemogoče spremljati celotno bero na področju uprizoritvenih umetnosti. Hkrati je ravno področje neodvisne scene v medijih najslabše kritiško in refleksivno pokrito, saj ne obstaja nikakršen sistematičen kritiški in refleksiven način spremljanja; uredniške politike, ki bi selekcijo opravljale premišljeno in načrtno – zaradi pomanjkanja prostora v medijih pa jo je treba opraviti – pa skorajda ni.

2. Kaj je neodvisna scena? Neodvisna scena po eni strani gotovo obstaja v razliki do javnih institucij: ločitev torej poteka po liniji razlike v načinih financiranja. Neodvisna scena za razliko do javnih zavodov nima rednega in zagotovljenega dotoka financ in fonda za plače uslužbencev, skratka stabilnih in urejenih pogojev za delo – zaznamuje jo večja ali manjša mera prekarnosti. Tu so razlike seveda ogromne. Vseeno pa neodvisna scena praviloma ni neodvisna od javnih sredstev – nasprotno, večinski delež produkcije je financiran preko javnih razpisov, ki so razpisani s strani Ministrstva za kulturo in mestnih občin.

3. Če lahko ločnico potegnemo na ravni razlike v načinih financiranja, pa je gotovo ni tako lahko potegniti na ravni uporabe ustvarjalnih postopkov. Če je nekoč neinstitucionalna scena predstavljala vstopno točko in vadbeni prostor za mlajše generacije in je gojila tudi radikalnejše poskuse, ki v institucionalnem okviru zaradi njihovega specifičnega poslanstva nimajo mesta, pa je danes v estetskem smislu meja med institucijo in neodvisno sceno bolj porozna: mlajši prej vstopajo v institucije, radikalnejši postopki so se do določene mere institucionalizirali in celo spadajo v zahteve generiranja novega in atraktivnega.

4. Po drugi strani pa se mora neodvisna scena ves čas zamejevati tudi do svojega drugega roba: amaterizma. To ni enostavno, saj so pogoji dela večkrat na meji z amaterskimi in je zato težko vzdrževati profesionalno raven produkcije. V tem smislu pa polje neodvisne uprizoritvene scene nikakor ni homogeno: vanj namreč sodijo tako dolgo prisotni in etablirani producenti, ki celo upravljajo s prostori; drugi močni producenti s svojo zgodovino in kulturnim kapitalom; manjši hibridni producenti; takšne in drugačne zveze samostojnih ustvarjalcev; pa tudi novejši, (zaradi razmerij večno) uveljavljajoči se; nenazadnje pa so v istem bazenu tudi samostojni ustvarjalci, ki po sili razmer prevzemajo tudi lastno produkcijo. Na robu zemljevida je še posebej pestro, a tudi kruto – sem poskušajo vstopiti nove generacije, kar je v danih razmerah, ko se za ista sredstva ves čas potegujejo isti akterji, ki že imajo reference, zelo težko. Prebijajo se novi producenti, nekatere umetniške zvrsti so vztrajno robne, četudi se jim, če ne drugače pa v imenu diverzitete, uspe prebiti v shemo sofinanciranja. Tudi celotno ogromno polje amaterskega s svojimi preboji vztrajno trka na vrata neodvisne scene.

5. Obstaja pa tudi ogromna razlika med posameznimi umetnostnimi zvrstmi. Sodobni ples je denimo v celoti »neodvisen«, nima namreč javne institucije – a je zato paradoksno dosti bolj odvisen od vsakokratne miloščine komisij. Vsaj pri nas javna institucija pomeni obliko afirmacije s strani kulturne politike in te so vsaj za zdaj edini formalni garant za kontinuiteto začrtanega delovanja ob stabilnih delovnih pogojih. V tem smislu je neodvisna scena pravzaprav najbolj odvisna. Njen obstoj je pod nenehnim vprašajem, njena ekspanzija ali krčenje je stvar financerjev, ki ob pogosto odsotni kulturnopolitični viziji najlaže odreže tam, kjer so stvari robne, odprte, neprepoznane v smislu dometa večinske javnosti – a prav zato včasih najbolj dragocene.

6. Neodvisni naj bi bili tudi mi, ki pišemo o tej neodvisni sceni, ki smo ji zavezani, ji želimo priti do dna, detektirati njene robove in jo s svojo investicijo povezati. V tem smislu nismo neodvisni od nje – saj nam daje material za razmislek v smislu vsebinskih in formalnih zastavk umetniških produkcij pa tudi notranjih dinamik scene, ki nam nikoli ne smejo postati samoumevne, tu je naša neodvisnost. Vse to želimo misliti tudi v odnosu do širše družbene realnosti.

7. Hkrati pa Neodvisni že v imenu kažejo na težaven status avtonomije, saj ne-odvisnost implicira določene relacije do nečesa, od česar naj bi bili neodvisni. Tako je tudi s samo neodvisno sceno, ki je vseskozi v zagonetnem razmerju do institucionalne krajine in javnega financiranja in prav tovrstne zagate in zapletena razmerja smo skušali ujeti tudi v imenu Neodvisni. Naš neodvisen status je namreč vse prej kot avtonomen, po eni strani smo v razmerju z umetniško produkcijo, ki nam prinaša vsebinske orientacije, po drugi smo v pilotni fazi podprti s strani producenta (Via Negativa) in po tretji strani sva urednici te spletne platforme zvezani z nebroj producenti, katerim predstavljava vsebinski servis kot zunanji sodelavki. Avtonomija je zvezana tudi z vprašanjem preživetja. Urednici sva torej samostojni kulturni delavki, a še kako zvezani z različnimi subjekti. To je zelo simptomatično zlasti za mlajšo generacijo, ki se lahko neinstitucionalni sceni priključuje zlasti kot prekerna zunanjost, potrošna in odložljiva, ne pa tudi kot enakovreden akter na sceni. In prav tovrstne zagate bi rada načela tudi platforma Neodvisni: spregovoriti želi o razmerjih, ki imajo svojo genealogijo in niso nekaj danega.

8. Naloga portala Neodvisni je tudi misliti strukturo krajine NVO na področju sodobnih scenskih umetnosti, detektirati njene prednosti in slabosti, jo motriti znotraj širših družbenih konstelacij in se sproti odzivati na tisto, kar je prepuščeno molku in bi moralo biti naslovljeno. Denimo to, da ni prostora za nove skupke, ali pa, kako so različne strukture upravljane in kakšna je pretočnost v njih. Ali pa o tem, zakaj nas razlike ogrožajo in kako pravzaprav vidimo prihodnost tega sektorja ter kakšne potencialnosti nosi.

9. Neodvisni niso prva iniciativa, ki je zrasla iz same scene. Takim projektom je rada očitana incestuoznost – producenti naj bi si na ta način sami financirali lastno kritiko, ki jo potrebujejo za svojo reprodukcijo. Gotovo tudi to drži, a tu gre za veliko več kot to: platforma želi na radar na tak ali drugačen način ujeti vse premiere neodvisne scene, da bi se polje lahko v razlikah, mejah in razponu problematik, ki jih odpira, konsolidiralo kot skupno. Tisto, kar pogrešamo, kar kot skupni miselni prostor v javnih občilih ali kot enovita scena ne obstaja več, si kot referenčen prostor gradimo na novo – izhajajoč iz nuje in potrebe.

10. Želeli bi ponovno zastaviti širše, kakor se je to svojčas dogajalo, ko je bila scena bolj zgoščena in bolj obvladljiva. Menimo namreč, da se miselni prostor in prostor ustvarjanja po svoje krčita, če ju ne mislimo v paralelizmu s podobnimi, a bližnjimi praksami, ki lahko proizvedejo širše referenčno polje. Zato denimo v portal Neodvisni vključujemo tudi intermedijsko umetnost, ki je še nekoliko siromašneje reflektirana kot neodvisna sodobna uprizoritvena scena.

11. Neodvisnost Neodvisnih bi bila lahko tudi v tem, da se kritiško in teoretsko telo kot tako uspe prepoznati kot skupnost pišočih, ki za lastno misel terja svoj prostor in svoj čas ter določene pogoje dela. In ker je to polje zaradi povsem zoprnih razmer in določene antipatije sodobnega časa do misli vse bolj redko naseljeno, se zdi bistveno tudi to, da premislimo, kako regenerirati to polje, kako torej inavgurirati nove generacije in jim omogočiti prostor za delovanje. Vsak pisec ali pišoča, ki vstopa na polje kot motrilec ali motrilka – je neodvisna, saj pod napisanim zastavlja lastno ime. To je včasih težka in obremenjujoča naloga, ki pa jo moramo zaradi dviga nivoja javne debate spodbujati v smislu odpiranja prostora, kjer se lahko zgodi proliferacija argumentiranih mnenj in njihovih soočanj, saj tako pridobimo vsi.

PIA BREZAVŠČEK
je doktorska študentka in samozaposlena v kulturi, kritičarka in teatrologinja. Je sourednica revije Maska in portala Neodvisni.

ALJA LOBNIK
je samozaposlena v kulturi, kritičarka, teatrologinja in avtorica radijskih oddaj. Je sourednica revije Maska in portala Neodvisni.

Opombe bralcev (0)