Zlati abonma Marka Breclja

Opus Marka Breclja je impozanten, zapiše avtorica prispevka Zala Dobovšek ter ga pri tem skuša celostno premisliti. V Brecljevo prakso je zapisano spletanje življenja in umetnosti in tako tudi v performirani uprizoritvi Večkrat me je veselilo ne moremo ubežati nepovratnosti življenja: “Performirana in honorirana uprizoritev v štirih dejanjih Večkrat me je veselilo je bila del »zadnjega monumentalnega« performansa Posprava. Brez sprenevedanja in prikrivanja se je mestoma v dogajanje prikradla tesnoba in nad njo je lebdelo zavratno občutje minljivosti. A vse to je bilo nujno in neizbežno. To ni bilo slovo, bilo pa je poslavljanje”.

Hermann Hesse je v zbirki esejev Umetnost razmišljanja nekoč lepo povzel: tisti, ki ima svoja stališča in jih vztrajno ponavlja, velja za načelnega človeka. Tisti človek, ki pa ta svoja stališča tudi udejanja (oziroma živi), pa je označen za samovoljnega. V današnjem času samopromocijskih revoltov in lažnih družbenih subverzivnosti, ki cvetijo in se razraščajo povsod, le v sami dejanskosti ne, je »načelnosti« precej. Principov stvarne, žive prakse te načelnosti pa veliko manj. Tudi zato se je samodrža Marka Breclja sčasoma iz raritete izluščila v unikat. Brecelj že od nekdaj, a danes morda toliko bolj, konkretno in simbolno predstavlja utelešeni upor – upor v telesu, upor s telesom. Različni formati njegovega izjavljanja ciljajo v jasno uperjeno kritiko oblasti, avtokracije, elite in konservatizma. Številne mehkoteroristične akcije, kontinuirane kandidature za župana mesta Koper, družbenokritični (nenormativni) kantavtorski nastopi in performativne intervencije vstopajo v kompleksna razmerja avtonomije umetniškega izražanja in zakonodaje, predvsem pa skozi prakso problematizirajo ustaljene ureditve javnosti (javnih prostorov) tako na ravni funkcionalnosti kot etike.

Spletna stran Marka Breclja

Breceljev upor/odpor nikoli ne loči mentalnega prispevka od fizičnega, besedo ali akcijo zmeraj zastopa njegovo telo kot tako. Intervencija lastnega telesa v določeno situacijo je hkrati že transplantacija kritične misli, uporniške geste proti obstoječi hegemoniji. Ti dve idejni ravni se nenehno prekrivata, sta neločljivi, ena sama identiteta, nakopičena z (navideznimi) kontrasti: verbalnim, fizičnim, zasebnim, javnim, umetniškim, uprizorjenim, dokumentarnim. Upor, ki je v resnici vselej »le nastop«, Marka Breclja se ne razrašča le znotraj familiarnih ali virtualnih1 Spletna stran Marka Breclja – glej link ob levem robu strani okolij, prav tako njegove intervencije največkrat ne vstopajo na prizorišča scenskega uprizarjanja, kar pa še ne pomeni, da prav zato surovo vsakdanji (največkrat suhoparno politični) dogodki naknadno zaradi Brecljevih posegov ne postanejo estetski. Brecljeva tarča je uzurpacija odnosov in prostorov, temelječih na vnaprejšnjih pravilih uporabe, zato vanje vstopa kot nelagodni tujek in »moteči drugi«, ki je hkrati angažirani glas kolektivnega molka in transfer sporočila manjšine k večini.

Upor, ki je v resnici vselej »le nastop«, Marka Breclja se ne razrašča le znotraj familiarnih ali virtualnih okolij, prav tako njegove intervencije največkrat ne vstopajo na prizorišča scenskega uprizarjanja, kar pa še ne pomeni, da prav zato surovo vsakdanji (največkrat suhoparno politični) dogodki naknadno zaradi Brecljevih posegov ne postanejo estetski.

Prav kontekst identitete je zelo poveden in argumentira zgoraj izposojen citat. Ali je lahko identiteta enotna, singularna, monolitna. Ali bolj otipljivo: kje se konča umetniška identiteta in začne zasebna. Pomislimo na katerokoli umetniško figuro in kmalu nam bom jasno. Pomislimo na Marka Breclja – ne bo šlo zlahka. Če bi želeli njegovo pojavo definirati s teatrološko terminologijo, bi šlo za »trajnostni performans«, akt, čigar jedro se nahaja v že omenjenem stanju permanentnega »upora, vraščenega v telo«. Telo kot nosilec, prevodnik, simbol ter varuh upora; upora, ki je vselej podaljšek telesa in ne dislokacija. Upor, ki nikoli ne uhaja izven lastne mesenosti, ampak ves čas vztraja v njej in z njo. Ne pristaja na deklarirani, začasni, priložnosti upor, temveč ga posadi v svoj stalni obstoj, gibanje, pojavljanje in udejstvovanje – v eksistencialni absolut. Opus Marka Breclja je impozanten, a žal, morda prav toliko tudi (s strani »uradne« zgodovine in teorije) spregledan.

Prdec v instituciji

Opus Marka Breclja je impozanten, a žal, morda prav toliko tudi (s strani »uradne« zgodovine in teorije) spregledan.

V petek (12. 4. 2019) je Marko Brecelj v Klubu Cankarjevega doma izvršil štiri in pol urno performirano in honorirano uprizoritev v štirih dejanjih Večkrat me je veselilo. Ob isti uri je bil v Gallusovi dvorani na sporedu tudi koncert v sklopu Zlatega abonmaja, in sicer nastop Dresdenske filharmonije (Dresdner Philharmonie) z motivacijskim pripisom »doživeti Brahmsa«. Pred blagajno sta se torej drenjali dve podvrsti odjemalk in odjemalcev umetnosti, čeprav naj bi »klubska« klientela svoje vstopnice že nekaj časa prevzemala drugje (tega – več kot očitno – marsikdo še ne ve) in morda bi najbolj črnogledi v tem celo ugledali nianso rafinirane segregacije. Po drugi strani pa je prav ta nesporazum omogočil kratko medsebojno inkorporiranje dveh sočasnih občinstev, to izkustvo pa je gotovo obogatilo razpotegnjen kontekst celotnega Brecljevega večera (Brecelj v Cankarjevem domu ni ravno stalni, zato pa redni gost).

Sama ustanova naj ne bi smela premočno pogojevati atmosfere, vladati intimni refleksiji, kaj šele zbujati kakršnih koli predsodkov. Pa tudi: vse to Brecljeva pojava presega, sicer popolnoma nehote, se razume, zdi se, da se ambient avtomatično prilagodi njemu in ne obratno. Navsezadnje, ves tokratni uvod sporoča prav to: Breclja ne opredeljujejo prostor, čas, lokacija ali institucija, Brecelj se preprosto samoopredeljuje. Občutek izgona predvidljivega prostorskega/institucionalnega duha na račun brezkompromisne navzočnosti izvajalca se je zgodil in tudi trajal. Edini »streznitveni« moment je gverilsko prežal v odmoru, ko je avtorica zapisa za en deciliter belega vina (cenik se je, itak, nahajal izven dosega perifernega vida) odštela institucionalnih 4,1 evra. Ampak vse je bilo vredno in poplačano, ko je kmalu zatem, v drugem delu večera, Brecelj na odru zaslutil prihod izpuha, mikrofon hitro približal zadnjici – in institucionalno prdnil.

»Posprava« v stilu »nekro trenda«

Breclja ne opredeljujejo prostor, čas, lokacija ali institucija, Brecelj se preprosto samoopredeljuje. Občutek izgona predvidljivega prostorskega/institucionalnega duha na račun brezkompromisne navzočnosti izvajalca se je zgodil in tudi trajal.

Brecljev najdlje kontinuirano trajajoči performans Kolenovanje2 Kolenovanje: mehkoteroristični performans Marka Breclja (Blaž Lukan, Dialogi, 2015, 144–164). se je končal lanskega decembra, ko je »demokratični despot« in »nebodotičnik« Boris Popovič popolnoma nepričakovano izgubil na županskih volitvah (za pičlih 17 glasov). S tem se je sklenila tudi Brecljeva kar sedemletna aktivistična gesta brez prekinitev: Brecelj si je v času Popovičevega županovanja vsak dan na kolena poveznil provizorične nakolenčnike (kolenovalnike) in ob morebitnem srečanju z njim padel na kolena ter gledal v tla. Zaključek enega »trajnostnega« performansa je bil med drugim povod za vzpostavitev novega – Posprava. Naslov je še ena od neštetih Brecljevih skovank, neologizmov, brecljevk, ki meri na večpomenski zaključek, inventuro lastnega življenja.

Kolenovanje: mehkoteroristični performans Marka Breclja (Blaž Lukan, Dialogi, 2015, 144–164).

V prvem dejanju večera, performansu Uvodna jed, se je vsled identitetne totalnosti, ki ne ločuje odra od življenja, že vzpostavil ultimativni kontekst. Glasno branje zdravniškega izvida je začrtalo podtalno atmosfero celotnega dogodka, realnost je posegla direktno in radikalno, informacije so učinkovale nepovratno. Avtobiografski fakt je učinkoval kot prema dokumentarnost, ki pa v retoriki Breclja zazveni in deluje docela spontano, že skoraj logično. Zdi se, da se pri njemu zasebnost nikoli ne razkriva, temveč zgolj vnaša v določeno situacijo. Gre tudi za pomembno gesto detabuizacije smrti v javni sferi. A podatek o neozdravljivem bolezenskem stanju ni ne iskanje pozornosti, kaj šele sočutja (»ne švicajte v oči«, prosi Brecelj), ampak njegovo aktualno osišče, prek katerega svet in življenje zadobivata nove razsežnosti, a avtoironija kljub vsemu ostaja neomajna in nujna za pogon dogodkovnega kolesja.

Gre tudi za pomembno gesto detabuizacije smrti v javni sferi. A podatek o neozdravljivem bolezenskem stanju ni ne iskanje pozornosti, kaj šele sočutja (»ne švicajte v oči«, prosi Brecelj), ampak njegovo aktualno osišče.
Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj v režiji Janeza Burgerja.

Prvo dejanje je potekalo v realnem času izdelovanja zdravilnega pripravka (ribanje rdeče pese, ročno drobljenje mandljev v prah, raztapljanje sode bikarbone v vodi) in njegovega zaužitja. Ker je dogajanje beležila tudi kamera in sočasno predvajanje na platnu, je tako prizor nehote ironično spominjal na popularne jutubovske mukbange, ob katerih se pogosto tudi kramlja – in Brecelj je seveda govoril gosto, prepoznavno zajedljivo, provokativno. Zaradi njegove naglušnosti večkrat ni bilo razvidno, ali sliši komentarje iz občinstva, zato morebitna nereakcija nanje nikoli ni bila docela jasna. Je pa v tej spontani odrskosti in dolgoletni zverziranosti včasih preprosto nemogoče razločiti med trenutki improvizacije, sprotnih asociacij in natančno premišljenih nastavkov. To živost je nemogoče ujeti ali kontrolirati in osebnostna nepredvidljivost je tista, ki naredi še tako navidezno banalno opravilo (kot je priprava in zaužitje hrane) notranje fluidno, morda celo politično. Brecljev obračun z vladajočimi upravami in sistemi (politiko, nacionalno televizijo, mediji, uradi, družbenimi inhibicijami) lahko sicer do neke mere razumemo kot oseben dialog (personificirano agitko), a v resnici je v njem skoncentriran kolaž raznolikih družbenih glasov, ki vztrajajo pri razrednem boju in nasprotujejo avtoritetam prisilnih definicij, kaj je in kaj ni umetnost (dobrodošli v »kulturni sanatorij«).

Brecljev obračun z vladajočimi upravami in sistemi (politiko, nacionalno televizijo, mediji, uradi, družbenimi inhibicijami) lahko sicer do neke mere razumemo kot oseben dialog (personificirano agitko), a v resnici je v njem skoncentriran kolaž raznolikih družbenih glasov.

Drugo dejanje Petjekorakanje »Štetje v jeseni« in projekcija »Obredna daritev« je bilo avdiovizualno naravnano, zaznamoval ga je predvsem dokumentarni film Štetje v jeseni (2016)3 Leta 2015 je nastal tudi dokumentarni film Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj v režiji Janeza Burgerja. ki se sicer ni prebil na festivalske turneje, se je pa zato v Cankarjev dom. Subverzivni film, ki bi že v kakšnem drugem, bolj alternativnem in manj vsebinsko zavezujočem prostoru učinkoval ekscentrično, se je tokrat tako rekoč že približal transgresivnosti. To je vstop v čisto surovost vsakdana, ki znova ničesar ne prikriva, ampak realnost reprezentira v čim bolj avtentičnem, njej lastnem jeziku in dinamiki. Gre za nenehno menjavanje različnih perspektiv vizure (poleg splošne še naglavna kamera) in kolaž gospodinjskih opravkov, nege nepokretnega prijatelja, insertov priprav in izvajanj posamičnih mehkoterorističnih akcij po različnih lokacijah nekdanje Jugoslavije.

Dramaturgija razgrne uvid v raznolikost izvajalčevega bivanja, v trmi osredotočanja na življenje brez filtrov vztraja v dolgih sekvencah Brecljevega pomivanja posode in vzajemnega brundanja (»od tam do tu, cukljam, cukljam, od tam do tu …«), odstira zakulisje umetniških intervencij in s pomočjo vodoodporne kamere v kahli skozi brutalni naturalizem pokaže postopek asistiranja pri izločanju iztrebkov bolnega prijatelja.

Po demokratično izvoljenem odmoru je Brecelj zabrenkal nekaj svojih kultnih komadov, polovico na klasično kitaro, ostale na elektro-akustično, vsled izvajalčeve naglušnosti je bilo rahlo preglasno, a to v bistvu ni motilo nikogar, nenormativnost je včasih stališče, ki se ga išče in pričakuje na obeh straneh rampe. Dobili smo sicer bis, nismo pa dobili Tega stola še v elektro-akustični verziji. Nismo na »želeli ste, poslušajte«.

Intenzivnost performativno-glasbenega večera je zaokrožilo zadnje, četrto dejanje Sveži Mehki terorizem (komentirane video projekcije), ki je v ciklični maniri Brecljevo persono znova predstavil skozi dokumentarni video material izbranih mehkoterorističnih akcij in predvsem podčrtal doslednost razumevanja upora, ki naj se dogaja v samem centru nevralgičnih točk (npr. na televizijskem soočenju kandidatov za župana), iz oči v oči in brez rezerve.         

»Hvala za neobjektivnost« ali »doživeti Breclja«

Hvala za neobjektivnost in nenasnete aplavze je nekajkrat izrekel Brecelj in ob priložnosti tradicionalno pofotografiral tudi avditorij, aspekt se namreč obvezno zmeraj tudi zasuka, opazovani postane opazovalec.

Hvala za neobjektivnost in nenasnete aplavze je nekajkrat izrekel Brecelj in ob priložnosti tradicionalno pofotografiral tudi avditorij, aspekt se namreč obvezno zmeraj tudi zasuka, opazovani postane opazovalec, pa tudi fotografija naj ne bi lagala, morda bodo na kakšnem razpisu zahtevali število obiskovalcev in obiskovalk. Performirana in honorirana uprizoritev v štirih dejanjih Večkrat me je veselilo je bila del »zadnjega monumentalnega« performansa Posprava. Brez sprenevedanja in prikrivanja se je mestoma v dogajanje prikradla tesnoba in nad njo je lebdelo zavratno občutje minljivosti. A vse to je bilo nujno in neizbežno. To ni bilo slovo, bilo pa je poslavljanje. In v resnici je bil tisti deciliter vina vreden nepopisno več kot 4,1 evra.

ZALA DOBOVŠEK
je dramaturginja in gledališka kritičarka. Novopečena doktorica scenskih umetnosti ter (samozaposlena) asistentka na AGRFT.

---

MARKO BRECELJ: VEČKRAT ME JE VESELILO
Performirana in honorirana uprizoritev
Marko Brecelj bom kot kaže 12. aprila 2019 v Klubu Cankarjevega doma s pomočjo Arijane in Iztoka predstavil performirano in honorirano uprizoritev »Večkrat me je veselilo!« v štirih dejanjih:
1. Performans »Uvodna jed«
2. Petjekorakanje »Štetje v jeseni« in projekcija »Obredna daritev«
3. Moje krave molznice (kantavtorski nastop)
4. Sveži Mehki terorizem (komentirane video projekcije).
Potem, ko smo v napadu množične prisebnosti na lokalnih volitvah detronizirali Nebodotičnega Palmitelja Borisa Popovića in sem po sedmih letih nehal kolenovati (vsak dan ovijati kolena v kolenovalnike in poklekati pred slučajno mimoidočim demokratičnim despotom) sem začel svoj zadnji monumentalni performans »Posprava«. Hvala za povabilo in prosim za obisk. Marko Brecelj

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)