Zgodnja ura in zvočni pesek

To ni kritika. Avtorica piše iz pozicije dramaturške svetovalke, ki je imela vpogled tudi v delček procesa snovanja in nastajanja elektroakustične radijske opere Iden. Nastalo besedilo črpa iz situiranosti v proces, umeščenost uporablja kot dodaten ključ pri opisu recepcije premiernega dogodka, ki je imel situacijsko posebnost, saj se je začel odvijati že ob 4.36 zjutraj.

Najmanj nenavadno je, da si je za obisk kulturne prireditve treba naviti budilko in se od doma odpraviti še v popolni temi. A če je, tako kot v predstavi Iden, oblikovalec svetlobe naravni pojav – v tem primeru navtična zora (trenutek svitanja – ko je središče sonca 12° pod obzorjem) – je pač treba obviti konvencije. Nekaj čez četrto zjutraj je v zraku sicer hektične Ljubljane neka neverjetna spokojnost, ki jo poznajo samo nočni delavci, poštarji in pometači, nespečneži ter morebiti kakšne v noči izgubljene duše, ki se med prebijanjem proti domu skupaj s prvo jutranjo svetlobo počasi treznijo. Steklenik, razmeroma novo prizorišče za predvsem na zvočno in bio umetnost vezane projekte, se nahaja v pokritem botaničnem vrtičku v Tivoliju in s svojo stekleno konstrukcijo nudi plesu svetlobe idealne pogoje. Jutranja ura ponuja neko naravno počasnost, pritajenost in tišino, ki jih hrup mestnega hitenja z vsako naslednjo uro bolj kontaminira. To je čas, ko smo neposredno po spanju še lahko občutljivi na spektre zvokov – vsak šum še lahko ima mesto v naši zaznavi, lahko smo bolj občutljivi na finese. V nekem trenutku prihajajoči dan napovedo tudi ptiči.

Glavni junak je torej ta zaščiteni ekosistem, kjer se preigravajo mnogotere silnice – vpliv človeka, peska, vetra, valov, avtohtonih rastlin, pogozditve, kormoranov, kapitalskih interesov itd.

Naravni pojav pa pri Idnu ni samo oblikovalec svetlobe, ampak tudi glavni protagonist tega žanrsko neulovljivega performativnega ambientalno-zvočnega dogodka. Skozi dvoslojni medij zvoka – ki ga gradita posneta elektroakustična opera, ki jo je Bojana Šaljić Podešva skomponirala iz človeško proizvedenih zvokov, šumov, glasov in izjav, ter reliefna plast v živo izvajanih zvočnih slik štirih performerk (Katja Konvalinka, Barbara Krajnc Avdić, Nika Rozman in Nataša Živkovič) – je gledalka-poslušalka namreč na zelo afektiven način vpeljana v problematiko krhkega ekosistema Kuronskih sipin v Litvi. Glavni junak je torej ta zaščiteni ekosistem, kjer se preigravajo mnogotere silnice – vpliv človeka, peska, vetra, valov, avtohtonih rastlin, pogozditve, kormoranov, kapitalskih interesov itd. Skozi to (nenarativno) pripoved pa, morda ravno zato, ker je grajena skozi subtilne zvočne nanose, ki neposredno afektirajo telo poslušalca, ne poslušamo samo dokumentarne predstavitve tega določenega pojava, ampak se skozenj odpirajo in pod vprašaj postavljajo nekateri temeljni antagonizmi (narava-kultura, divjost-ukročenost, spremembe-stabilnost, avtohtonost-invazivnost itd.).

Če se vendarle potrudimo z žanrsko opredelitvijo dogodka, bi ga lahko označili kot zvočno-umetniški dokumentarni portret ekosistema, ki je nadgrajen z v živo izvajano interpretacijo zvočne partiture za človeške glasove in umeščen v neponovljiv ambient.

Če se vendarle potrudimo z žanrsko opredelitvijo dogodka, bi ga lahko označili kot zvočno-umetniški dokumentarni portret ekosistema, ki je nadgrajen z v živo izvajano interpretacijo zvočne partiture za človeške glasove in umeščen v neponovljiv ambient. V zvočno kompozicijo so vtkane na sami lokaciji posnete izjave prebivalcev, uslužbencev okoljskih inštitucij in drugih uradnih oseb, ki so jih avtorice pridobile na obisku pri bioumetnici Špeli Petrič, ki je imela na Kuronskih sipinah rezidenco. Te izjave pa se ne sestavljajo v enostaven narativ, ampak so sporadičen smerokaz, ki poslušalcu daje minimalen kontekst, na katerega se potem lepijo afektivne zvočne mase, ki ga skorajda prestavijo na to posebno lokacijo. To niso terenski posnetki sipanja peska, butanja valov, krakanja kormoranov ali zavijanja vetra, ampak so, zanimivo, zvoki ustvarjeni skoraj izključno iz posnetkov človeških glasov. Ta dimenzija nas spomni, da človekova zaznava sveta ni nekaj objektivnega, ampak vedno in neogibno že njena antropocentrična interpretacija. Ali celo več, kot v svoji teoriji razlaga teoretičarka Karen Barad, da niti (ne-človeška) narava niti človek brez medsebojne korelacije nista samostojni kategoriji, ampak sta šele posledici te intra-akcije. To razvezavo dodatno zaplete živi glasovni nanos, ki daje elektroakustičnemu zemljevidu afektivno reliefnost in kontingenco, lastno vetru, pesku itd. Veliko truda je vloženega v to, da živa interpretacija ni preveč invazivna – to niso soli, ampak razširitve, podčrtave in momenti malih glasovnih eksplozij, ki vznikajo iz vseh kotov botaničnega vrta, kamor so postavljene performerke.

Prevelika mera razlaganja bi blokirala tisti del, ki mora v uho vstopiti preko telesnega doživljanja, ne pa racionalnega razumevanja. Obratno bi premalo ubeseditve pomenilo premalo konteksta in afektivne zvočne mase se ne bi imele česa oprijeti.

Zagonetni naravno-kulturni ekvilibrij se podvaja tudi na ravni znaka, ki razpade na glasove in pojme, na zvoke in pomene. Prevelika mera razlaganja bi blokirala tisti del, ki mora v uho vstopiti preko telesnega doživljanja, ne pa racionalnega razumevanja. Obratno bi premalo ubeseditve pomenilo premalo konteksta in afektivne zvočne mase se ne bi imele česa oprijeti. Na več mestih pa so v besedah poiskane tudi onomatopeje (npr. pe-sssssss-ek, ča-sssssss) ali besedne igre (prah-strah-prastrah), ki relativizirajo arbitrarnost spoja med označevalcem in označencem in iz konglomerata zvočnosti in pomena besede izvabijo še močnejše pomensko-afektivne puščice. Tako sta na nek način tudi človek in narava svojevrstna označenec in označevalec, ki ju ponavadi mislimo enega z drugim v neločljivem spoju. To še posebej velja za dominantno antropocentrično perspektivo, ki ne zmore misliti narave brez njene uporabnosti ali vsaj prepletenosti s človeškim življenjem. Narava bi se namreč brez človeka prav dobro znašla, medtem ko obratno nikakor ne moremo trditi. Že zato pač, ker človek ni nekaj naravi tujega, ampak je eden od njenih neposrednih produktov.

Kuronske sipine so zaradi svoje dinamičnosti in ker tako dobro demonstrirajo tudi silo narave, v kateri si človek sizifovsko utrjuje svoje okolje, tisti protagonist, ki lahko dobro spregovori o tem odnosu tudi onkraj enostavne antropocentrične perspektive.

Kuronske sipine, tanek polotoški pas peska, je krhek, začasen geografski pojav. Človek ga že vse od začetka svoje prazgodovinske naselitve tja s pogozdovanjem ščiti pred erozijskim delovanjem nežive narave, ki bi sipino sicer ves čas premikalo ali celo povsem razpihalo. Brez človeka torej sipin nemara sploh ne bi več bilo, vendar pa jih je treba tudi zaščititi pred človekom (območje pod Unescovo zaščito), da se bodo ohranile v svoji »neokrnjenosti«. Meja med naselitvijo človeka v določen ekosistemom in točko, ko ta kohabitat postane človekova invazivna izraba okolja, je spolzko. Posebej še, ker kapitalski dobiček megli presojo. Kuronske sipine so zaradi svoje dinamičnosti in ker tako dobro demonstrirajo tudi silo narave, v kateri si človek sizifovsko utrjuje svoje okolje, tisti protagonist, ki lahko dobro spregovori o tem odnosu tudi onkraj enostavne antropocentrične perspektive. Medij zvočne umetnosti pa daje tisto afektivno bogatost, ki omogoča rahločutnejšo vzpostavljanje relacije do tega prostora in seže onkraj utilitarnega (turistična konsumpcija itd.).

Saška Rakef (scenarij in režija), Tina Kozin (scenarij) in Bojana Šaljić Podešva (glasba) skupaj s performerkami v Idnu govorijo o tem, da dihotomija med naravo in kulturo ni nekaj enostavnega in enoznačnega. Nenazadnje je vsako življenje upor proti silam nežive narave, vsak proizveden pomen upor proti breznu nesmisla, vsak afekt boj proti otopelosti in brezbrižnosti. Performerke posodijo svoja afektivna telesa in glasove naravnemu pojavu, da ta lahko dobi besedo. S tem pa ga, četudi se to zdi na videz paradoksalno, ne reducirajo na antropocentrično perspektivo. Nasprotno, glasovi umetnic so medij, ki omogoča nečloveškemu, da spregovori s človekom. In to celo pred njeno prvo jutranjo kavo.

PIA BREZAVŠČEK
je podiplomska študentka in sourednica platforme Neodvisni in revije Maska.

IDEN
Scenarij: Tina Kozin, Saška Rakef
Glasba: Bojana Šaljić Podešva
Režija: Saška Rakef
Glasbena dramaturgija: Saška Rakef, Bojana Šaljić Podešva
Strokovna sodelavka: Špela Petrič
Dramaturško svetovanje: Pia Brezavšček
Zvočni mojstri: Matjaž Miklič, Urban Gruden
Video prenos: Anže Ančimer
Video dokumentacija: Igor Velše
Oblikovanje svetlobe: naravni pojav
Igralke in glasbene interpretinje: Katja Konvalinka, Barbara Krajnc Avdić, Nika Rozman, Nataša Živković
Pripovedovalci: Lucija Grm, Matej Rus, Bernard Stramič
Zbor: Tesa Drev, Tadeja Krečič, Andrej Rot, Ana Johana Scholten, Maja Žvokelj
Koprodukcija: 3. program Radia Slovenija – program Ars, društvo Celinka, ŠKUC gledališče
Partnerji: Cona, Umetniška kolonija Nida – Akademija umetnosti v Vilni
Projekt sta podprla Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS

Opombe bralcev (0)