Anatomija mačke

Avtorica si je ogledala novo plesno predstavo v koprodukciji Plesnega teatra Ljubljana avtorice Dagmar Dachauer, ki je za svoj prvenec Wunderbare Jahre leta 2017 prejela nagrado občinstva na Gibanici. V prispevku je nova predstava Feline Project sopostavljena prvencu, v primerjavi s katerim ima značilni gib koreografinje in plesalke več težav pri razpiranju pomenov.

Avstrijska plesalka in koreografinja Dagmar Dachauer,1 Dagmar Dachauer je avstrijska plesalka, koreografinja, performerka in pedagoginja. Ples je študirala na Amsterdamse Hogeschool voor de Kunsten/MTD (BA), na P.A.R.T.S. v Bruslju in na cirkuškem oddelku plesne in cirkuške univerze DOCH v Stockholmu. Kot performerka je sodelovala s plesno skupino T.r.a.s.h, Lukom Baiomm, Dominikom Grünbühlom, Kevinom Trappeniersom, Florence Augendre in drugimi. Leta 2014 je osvojila nagrado DIORAPHTE Encouragement Award na Cinedans Festival za plesni film Treeo. Med letoma 2009 in 2012 je organizirala festival spiel v Avstriji. V letošnjem letu je sokuratorka Secret Hotel’s Landscape Dialogues Summer Lab v Molsu na Danskem. Je prejemnica štipendije avstrijskega zveznega kanclerja in rezidenčna umetnica v kulturRaum Klagenfurt. ki živi in deluje v Bruslju, se je v slovenskem prostoru predstavila tretjič zapored; prvič je nastopila v prvencu belgijskega koreografa Kevina Trappeniersa Selfed (2015), se leto kasneje podpisala pod solo prvenec Wunderbare Jahre / Čudovita leta (2016) in zanj prejela nagrado občinstva na festivalu Gibanica 2017. Obe predstavi sta potekali v produkciji Plesnega teatra Ljubljana, medtem ko je predstava Feline Project (produkcija Umfug) premierno potekala v Ljubljani 29. in 30. septembra. Ob tem samo poudarek, da je sicer izjemna redkost, da so predstave tujih producentov (in slovenskega koproducenta) predstavljene v Ljubljani, kar lahko le pozdravimo.

V zadnjih letih je oblikovala prepoznaven odrski jezik odsekanih gibov, jasnega, ostrega pogleda in nenavadne pojavnosti, ki bi lahko spominjala na nekakšno drugo, artificielno telesno ritmičnost, ki mestoma spominja na podobo ženskega androida, ki ga poganjajo od zunaj posredovani (glasbeni) vzorci, medtem ko njeno telo na njih zgolj reagira.

In zdaj k predstavi. A še prej k avtorici. Dagmar Dachauer na oder vedno, ko se pojavi, s svojim gibom vnese določeno mero moči in krhkosti, kar je njena posebna odlika. V zadnjih letih (po zaključku šolanja na belgijski akademiji P.A.R.T.S.) si je na podlagi slednjega oblikovala prepoznaven odrski jezik odsekanih gibov, jasnega, ostrega pogleda in nenavadne pojavnosti, ki bi lahko spominjala na nekakšno drugo, artificielno telesno ritmičnost, ki mestoma spominja na podobo ženskega androida, ki ga poganjajo od zunaj posredovani (glasbeni) vzorci, medtem ko njeno telo na njih zgolj reagira. Skupaj z (že omenjeno) glasbo tako ustvarja različne plasti lomljenega giba, medtem ko širši kontekst zastavljene tematike v posamični predstavi dejansko določa sporočilnost predstave kot take (če o tem lahko sploh še govorimo na ta način), saj je ena od značilnosti sodobnoplesnih predstav prav v tem, da je pomenskost nekakšno neulovljivo polje, ki se tvori (kot atletika očesa gledalca) onkraj predstavljene in postavljene materije.

V že omenjenem solo prvencu Wunderbare Jahre / Čudovita leta se tako ukvarja z glasbo obeh Johannov Straussov in hkrati z obdobjem dunajskega kongresa (1814/1815), kar je tudi v gibalne vzorce vneslo občutje zgodovinske reminiscence in poseglo v polje kontroverznosti tematik nacionalnega, romantičnega, pompoznega, patriarhalnega, buržoaznega, junaškega in vzvišenega. Plesno telo v predstavi deluje kot neka večkrat lomljena refleksija zgodovinskega časa, v katerega se današnje telo vpenja in proti mrežam katerega se obupno bori – na način večnega poskušanja presekavanja historičnih mrež, ostalina česar so nenehne vrzeli, predstavljene skozi prizmo (kot že rečeno) lomljenega giba.

In če je v predstavi Wunderbare Jahre »lom giba« imel širše historično in družbeno ozadje in vzorce, na katere se je naslanjal ozirom jih naslavljal – vsega tega v Feline projektu ni zaslediti.

In če je v predstavi »lom giba« imel širše historično in družbeno ozadje in vzorce, na katere se je naslanjal ozirom jih naslavljal – vsega tega v Feline projektu ni zaslediti. Edina oprijemljiva vez je tako telo mačke; ki pa ni predstavljena kot fenomenološka osnova za karkoli drugega – ampak predvsem kot razširitev podobe Felis silvestris catus.2 Domača mačka (znanstveno ime Felis catus, redko Felis silvestris catus) je domača žival iz družine mačk. Domače mačke so po anatomiji podobne ostalim mačkam z dolgim gibkim telesom, hitrimi refleksi, ostrimi vpotegljivimi kremplji in zobmi, ki so prilagojeni na ubijanje manjšega plena. Kljub temu da so mačke samotarski lovci, vzpostavijo osebki na istem ozemlju socialno hierarhijo, ki jo vzdržujejo z boji in raznovrstnimi načini komunikacije, od različnih vrst oglašanja do feromonov in telesne govorice.

Mačka je tako hkrati edina in osiščna os predstave, v kateri se lomljeni gib plesalke Dagmar Dachauer z njo povezuje, jo reprezentira in mestoma razširja. Eno od razširitev med drugim predstavlja glasbenik (na odru) Killian Immervoll, ki je hkrati avtor videa, ki domačo mačko predstavlja tudi v drugem mediju. Gib glasbenika oziroma solo, ki postane duet, doseže določeno telesno podvojitev, ki kljub temu še vedno deluje kot razširjeno telo mačke. Ob tem lahko rečem, da skupaj z oblikovalcem zvoka (Manuel Riegler), dramaturgijo (Edith Cassiers), elegantne črne kostumografije (Louise Hanquet) in oblikovanjem svetlobe (Janko Oven) predstava doseže razširitev tematike (vsebine), ki je opremljena z različnimi tehničnimi zanimivimi rešitvami, ne pa z odnosom plesalke in izvajalke do izbrane tematike.

V določenem smislu bi lahko rekli, da predstava, ki na odru razgrinja »anatomijo mačke«, na koncu dobi format prijetne, nežne uspavanke, po- oziroma ob- kateri ti v glavi ostanejo vizualne podobe in hudomušne rešitve – ne pa vprašanje za tem oziroma onstran predstave Feline project.

Od tu naprej se lahko začne brskanje posamičnega gledalca (v tem primeru mene) do tega, kaj smo dejansko gledali, ko smo nekaj videli, in kako si to lahko razložimo v nekem širšem smislu. Dagmar Dachauer v svoji izvedbi tako ohranja odrski jezik lomljenega giba, ki pa je (razen na enem mestu proti koncu predstave) precej statično postavljen, ki ga mestoma razbija ravno glasbenik Killian Immervoll in tudi zvočna intervencija avtorice na koncu predstave. V določenem smislu bi lahko rekli, da predstava, ki na odru razgrinja »anatomijo mačke«, na koncu dobi format prijetne, nežne uspavanke, po- oziroma ob- kateri ti v glavi ostanejo vizualne podobe in hudomušne rešitve – ne pa vprašanje za tem oziroma onstran predstave Feline project.

Zato, če hočemo vendarle narediti korak naprej, lahko to storimo zgolj po precej samo-lastnem ovinku oziroma individualnem vložku. Pa poizkusimo malo zasukati vprašanje in poglejmo, kaj bi na tem mestu pomenila razširitev koreografskega jezika v smislu razširitve načinov prikazovanja (mačke) na druge žanrske oblike in z drugimi sredstvi (drugo telo, video, glas). Na tem mestu gre za obratni princip od prejšnje predstave v tem, da ni izključno telo (plesalke) tisto, ki določene koncepte in vprašanja prikazuje, s čimer proizvaja pomene in za nazaj spodbuja oziroma ponuja drugačne poglede pristopa k plesnemu materialu. V določeni meri bi lahko rekli, da če je v Wunderbare Jahre / Čudovita leta tovrstna razširitev potekala diahrono (historično), je na tem mestu vpeljana sinhrono (hkratno). Torej, hkratnost predstavljanja določene teme oziroma vsebine skozi različne medije, ki delujejo po eni strani kot – razširitev, a po drugi tudi kot omejitev. Omejitev česa natančno? Predvsem lastnega gibalnega jezika in zmožnosti vzpostavitve različnih modusov telesnega skozi menjanje in/ali lomljenje vzorcev, ki so se pred tem v predstavi nastavili. Namesto tega retroaktivnega odnosa, ki bi omogočilo branje za nazaj, gre predstava v svojem vizualnem in glasbenem kodu ritmično naprej. To, kar prinese, je sicer linijsko natančno izpeljana razširitev teme (v prostor – kar nakazuje prizor z žogicami in uporaba glasu avtorice na koncu), ne doprinese pa tega, da bi lahko gledalec natančneje bral vprašanje »anatomije« mačke. Ki je ime za kaj? Je to blaga korespondenca s slavno britansko primatologinjo in antropologinjo Jane Goodall? Je to odgovor na beg v intimnost mlade generacije prihajajočih ustvarjalcev? Je to preprosto ljubezen in navezanost do naših dragih ljubljenčkov? Ali je to, kot bi rekel Nietzsche: »Le žival je lahko resnično nedolžna?« Tega po ogledani predstavi ne moremo ne vedeti, ne trditi. Lahko si samo mislimo.

ANDREJA KOPAČ
je novinarka, publicistka, teoretičarka, dramaturginja in pedagoginja na področju sodobnih scenskih umetnosti.

---

FELINE PROJEKT
Koncept, koreografija: Dagmar Dachauer
Soavtorja in izvajalca: Dagmar Dachauer, Kilian Immervoll
Video: Kilian Immervoll
Oblikovanje zvoka: Manuel Riegler
Dramaturgija: Edith Cassiers
Oblikovanje svetlobe, tehnična izvedba: Janko Oven
Kostumi: Louise Hanquet
Producentki: Dušanka Baltić, Katja Somrak
Produkcija: UMFUG
Koprodukcija: Plesni teater Ljulbjana, C-takt, Büro für tanz / theater / produktionen
Podpora: Landestheater Linz – Musiktheater, Ars Electronica Future Lab, De Warande, SZENE Salzburg, D.ID, Dommelhof, Seoul Dance Center, GC De Kroon, Tanzfabrik RedSapata, A.I.R. residency@ART SPACE stift millstatt, K.A.K. Koekelbergse Alliantie van Knutselaars

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)