Momentov “avtorski parazitski paralelen projekt” Abonma

Tokrat v enem prispevku objavljamo dva zapisa dveh avtoric, ki razmišljata vsaka o eni izmed vej projekta Abonma mariborske nevladne organizacije s področja neodvisnega gledališča Moment. Maša Radi Buh piše o Abonmaju Micka in Abonmaju Mučenica, ki skupaj z režiserji in igralci_kami iz originalne uprizoritve, ki se je odvila v institucionalnem teatru, v formatu predstave reflektirata procese dela in sami uprizoritvi. Zala Dobovšek pa piše o podcastih Abonmaja, ki z ready made formatom neposrednega športnega prenosa v živo komentirajo festivalske predstave.

Vodstvo po skritih kotičkih

Vpletena v originalne uprizoritve kot režiser in igralka, v Abonmaju Micka in Abonmaju Mučenica v odnosu do izvirnega dela delujeta podobno kot t. i. embedded critic, le da gre tu za drugačen tip medija.

Kritiški in teatrološki zapisi ter teksti, kot je pričujoč, vse, kar kot odziv po navadi nastane po premierni uprizoritvi predstave, je del umetniškega institucionalnega sistema gledališča, ki v svojih že zastarelih koreninah predvideva pozicijo ustvarjalke ali ustvarjalca, ki ji/mu na drugi strani zavese nasproti stoji kritik ali kritičarka. Vloge so jasno določene – umetniška dela ustvarjalcev »objektivno« analizira in oceni kritik ali kritičarka, ki je od procesa dela načeloma odmaknjen/-a in zato lahko ohrani za zapise potreben odmaknjen pogled. Seveda se  v tem trenutku že zavedamo, da je čista objektivnost človeške misli nekaj, kar je nedosegljivo, in prevpraševanje institucionaliziranih hierarhičnih ter drugih formaliziranih odnosov znotraj gledališkega polja je tudi kritiko vsaj deloma osvobodilo iluzije distance. Želja po odkrivanju drugih možnosti je predvsem v tujini prinesla eno izmed možnih oblik, t. i. embedded criticism, ki v svoji paleti variacij na temo preizkuša refleksijo, izhajajočo iz vpletenosti pisca ali piske v proces dela. Predstavi kolektiva Abonma (Micka in Mučenica), ki so ga v sezoni 2018/19 sestavljali Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof in Aleš Zorec, ponovno uprizarjata dve deli, v katerih sta sodelovala člana kolektiva Luka Martin Škof (tu je sodeloval kot scenograf še en član kolektiva – Miha Horvat) in Minca Lorenci. Vpletena v originalne uprizoritve kot režiser in igralka, v Abonmaju Micka in Abonmaju Mučenica v odnosu do izvirnega dela delujeta podobno kot t. i. embedded critic, le da gre tu za drugačen tip medija. Namesto pisnega izdelka skupaj z ostalimi člani soustvarjata novi predstavi, v katerih skozi avtobiografsko perspektivo razkrivata procese v ozadju ter izpostavljata nekatere potencialne problematične vidike izbranih del.

Kolektiv je v svojem delovanju znotraj slovenskega gledališča in specifično znotraj ponovno ustvarjenih predstav transparenten že od prve Razgrnitve, kot so jo poimenovali, nanašajoč se na vsakoletne dogodke, s katerimi novo sezono uokvirijo gledališča, na primer SNG Drama Ljubljana s svojim zdaj že nekajletnim koncertom hišne igralske skupine. V svojem manifestu abonmajevci jasno zapišejo:

da se Abonma skozi partikularne odnose ustvarjalcev projekta Abonma do slovenskega gledališča, v katerem ustvarjajo, prigrize do novih univerzalnosti,

da je Abonma kolektivni konceptualni proces, ki skozi uprizoritvene epizode preizprašuje principe in metode uprizoritvenih, odrskih, družbenih in ritualnih konvencij delovanja gledaliških hiš,

ter

da je Abonma priložnost, da ustaljeni red v slovenski gledališki produkciji obrnemo na glavo.

V Micki, prvi predstavi Abonmaja Predstava, ki izhaja iz predstave Županova Micka, ki jo je v ljubljanski Drami režiral Luka Martin Škof, nas prav on v uvodnem delu popelje skozi predzgodbo (kako je sam prišel do režije in kako je dobil igralsko ekipo, kako je prav ta tekst režiral že večkrat), ki vodstva te institucije zagotovo ne prikaže v najlepši luči, zraven pa pristavi še nekaj anekdot iz ustvarjalnega procesa, ki verjetno marsikateremu v sceno nevpetemu gledalcu ali pa tistim, ki naivno še vedno verjamemo v spoštovanje, dobre namene in čisto profesionalnost, razkrije stopnje neprofesionalnosti, ki se v gledališčih dogajajo. Prvi del tako posredno problematizira ustroj delovanja in odnosov v specifični gledališki hiši, izteče pa se v drugi del, ki ga formalno zaznamuje poseg Eve Nine Lampič, v katerem izrazi lastne dvome in težave z uprizarjanjem izbranega teksta v danem zgodovinskem trenutku, saj je Micka oblikovana predvsem kot pasiven lik, ki je popolnoma podrejen patriarhalni matrici. Mučenica je v svojem pretresanju konvencij bolj neposredna, saj je osnovana na subjektivnem doživljanju procesa in igranja predstave Mučenik v režiji Borisa Kobala. Osrednja akterka Minca Lorenci, ki je v uprizoritvi SLG Celje tudi igrala, z avtobiografskim subjektivnim pripovedovanjem in animiranjem publike, ob spremljavi videa z neke mučne reprize, ko pred prizorom ni in ni mogla najti svojega rekvizita, zarisuje mučnost procesa. V primerjavi z Micko, ki v delih, ko opisuje ozadje in predzgodbo, uporablja predvsem pripovedovanje, je Mučenica v svojih prizorih že bolj ostra do dogajanja, saj so zgodbi dodane še plasti, ki se do nekaterih problematik celjskega gledališča že aktivno opredeljujejo preko parodije – tendenco k smejanju parodirajo tako, da posnamejo smeh v GT22 prisotne publike in ga nato ponavljaje predvajajo.

Avtorica se sprašuje: »[a] če smo pri nečem soudeleženi in pristajamo na večino pogojev, ki nam jih vsiljujejo drugi, imamo pravico post festum, s kritično distanco razsojati o delu in rezultatu? In to v odsotnosti najodgovornejših, tistih, ki bi se lahko branili ali vsaj argumentirali svoj del?«

Melita Forstnerič v Večeru

Morda je bila prav ta veliko bolj jasna kritična ostrina do celjskega gledališča in Mučenika tista, ki je Večerovo novinarko Melito Forstnerič Hajnšek pripravila do tega, da je v zadnjem delu svojega prispevka postavila vrsto vprašanj, ki v svojem bistvu razkrivajo kompleksne pozicije prekarnosti v današnji obliki kapitalističnega sistema. Avtorica se sprašuje: »[a] če smo pri nečem soudeleženi in pristajamo na večino pogojev, ki nam jih vsiljujejo drugi, imamo pravico post festum, s kritično distanco razsojati o delu in rezultatu? In to v odsotnosti najodgovornejših, tistih, ki bi se lahko branili ali vsaj argumentirali svoj del?« Ljudje brez redne zaposlitve za nedoločen čas, ki jih je po zaslugi potez naših politike vedno več, so v lovu na dostojen znesek, ki jim omogoča preživetje, potisnjeni v šibak položaj, ki jih marsikdaj prisili, da pristajajo na delovne pogoje, s katerimi se morda ne strinjajo popolnoma. Situacija neenake pozicije moči, v kateri so, jim večinoma preprečuje, da bi delovna mesta zapustili ali pa opozorili na nepravilnosti, ne da bi zanje to pomenilo »povračilne« ukrepe. Ti se razlikujejo glede na panogo in tip zaposlitve, v umetnosti večkrat slišimo o t. i. črnih listah, ki ljudem preprečujejo nadaljnja sodelovanja z določenimi institucijami. Popolnoma smiselno je, da se kritika institucije dogaja na off, neinstitucionalni sceni, predvsem ker ta pogosto sama sebe konstituira prav v relaciji do institucij in je vsaj do neke mere varno polje, čeprav je to verjetno z moje strani naivno upanje. 

Kritično premišljevanje ustaljenih umetniških sistemov umetnosti nasploh ni tuje, na njem sloni celotna umetniška smer, poimenovana s terminom, ki ne ovinkari: institutional critique ali institucionalna kritika. Pri izbiranju medija ni izbirčna, uprizoritvenim praksam pa se najbolj približa s performansi; primer tega je umetnica Andrea Fraser, ki v galeriji odigra vrsto arhetipskih umetnostnih strokovnjakov. V ponovnih uprizoritvah tipa Abonma je ena izmed potencialnih oblik prenosa te kritike v performativno umetnost, zagotovo pa so v našem prostoru nastale še druge.

Tematik, ki bi jih lahko podvrgli takšni kritiki, ni malo, a kolektiv se loti tiste, ki je vsaj delu izmed njih blizu in ki prav tako sovpada z globalnim družbenim momentom, v katerem smo nekje od jeseni 2017, ko se začne zgodba #metoo. Micka, Mučenica in kolektiv Abonma najprej razkrijejo razmere, v katerih izvirne predstave nastajajo, da lahko nato vanje bolje umeščamo reprezentacijo žensk v gledališču. Ta ne obstaja kot samostoječa in plavajoča problematika, temveč je vedno vezana na ekonomski položaj, njemu pripadajoče pozicije moči ter v ta specifični sistem zakoreninjene hierarhične strukture.

Če ob strani za trenutek pustimo aktivistične kampanje in se osredotočimo na gledališče, je opaziti porast diskurza, povezanega z žensko. O njej nastajajo celotne sezone, rekontekstualizirajo se stari teksti, a kot opozori Zala Dobovšek, selektorica 53. Borštnikovega srečanja, so vsaj v sezoni 2017/2018 »uprizoritve še vedno ostale na točki, ko o zgoraj omenjenih temah [druge rase, LGBT+ skupnost, »emancipirana« vloga ženske v družbi/umetnosti, op. a.] le diskutirajo, jih katedrsko problematizirajo, namesto da bi jih že prakticirale, materializirale, celovito afirmirale v umetniške ustroje«

Zala Dobovšek v selektorskem poročilu

Feministično gibanje, ki so ga v tujini tako kot vse ostalo hitro komodificirale številne blagovne znamke, je tudi pri nas sprožilo mnogo odmevov. Če ob strani za trenutek pustimo aktivistične kampanje in se osredotočimo na gledališče, je opaziti porast diskurza, povezanega z žensko. O njej nastajajo celotne sezone, rekontekstualizirajo se stari teksti, a kot opozori Zala Dobovšek, selektorica 53. Borštnikovega srečanja, so vsaj v sezoni 2017/2018 »uprizoritve še vedno ostale na točki, ko o zgoraj omenjenih temah [druge rase, LGBT+ skupnost, »emancipirana« vloga ženske v družbi/umetnosti, op. a.] le diskutirajo, jih katedrsko problematizirajo, namesto da bi jih že prakticirale, materializirale, celovito afirmirale v umetniške ustroje«. Na odrih tako še vedno gledamo uprizoritve dramskih besedil, v katerih ženski liki komajda spregovorijo, trpijo v nesrečnih ali prisiljenih zakonih, se žrtvujejo ali so podvrženi kateremu drugemu arhetipu, le da gledališča in ustvarjalci poskušajo za te pozicije nemoči najti druge razlage. Osebnoizpovedna Mučenica se ne ukvarja s konkretno oprijemljivim problemom, ki ima v teoriji, ne pa tudi v praksi, precej lahko rešitev – izbiro drugih tekstov ali vsaj izobraževanje publike o njegovih perečih točkah. Zgodba igralke Mince Lorenci razkriva dvojno marginalno pozicijo ženske in igralke v procesu, pri čemer smo za obe vlogi že pokazali, da v patriarhalnem kapitalističnem sistemu v rokah ne držita prav veliko niti.

V gledaliških hišah še vedno prevladujejo ljudje (ne nujno le moški), ki s svojimi besedami in odločitvami nenehno ohranjajo ustaljen ustroj, s čimer otežujejo kakršne koli spremembe. Abonma je tako pomemben tudi zato, ker formira prostor za specifično vrsto zgodb, ki se dogajajo v zaodrju in ki redko potujejo dalje od popremierskega ali kofetarskega novičarstva. Oder GT22 s publiko v abonmajevskih ponovnih uprizoritvah postaja živa priča, s katero se problemi premaknejo iz interne zasebnoprofesionalne sfere v javnost, ki s svojim manj vpletenim pogledom nosi večji potencial za ukrepanje. Abonmajevska epizoda v svoji pojavnosti daje glas tistim, ki so v sodobnem gledališkem okolju premalokrat slišani: prekarnim delavcem v kulturi, ženskam, igralkam, interdisciplinarnim ustvarjalcem in ustvarjalkam, delujočim na neodvisni sceni, Štajercem … Govoriti in biti slišan, sicer skozi dramatizirano avtobiografsko izkušnjo, je kombinacija, ki učinkuje veliko močneje kot marsikatera rekontekstualizacija, saj pri Abonmaju Micka in Abonmaju Mučenica ni le Potemkinova vas.

MAŠA RADI BUH
je motrilka uprizoritvenih umetnosti ter študentka sociologije.

---

Kakšen monolog! Kakšen gol!

Projekt, ki v realnem času trajanja opisuje in komentira predstave, je prinesel nov format recepcije uprizoritvenih praks, drugačno razumevanje refleksije in predvsem hibridno preigravanje raznolikih oblik spremljanja umetniških dogodkov.

Leta 2018 je vzniknila prva epizoda v sklopu podcastov Abonma, in sicer Abonma Borštnik, ki je v obliki serije desetih oddaj (podcastov) komentiral predstave, »kot bi komentirali športni dogodek«. V naslednjem letu sta sledili še različici Abonma TSD in Abonma Bienale. Projekt, ki v realnem času trajanja opisuje in komentira predstave, je prinesel nov format recepcije uprizoritvenih praks, drugačno razumevanje refleksije in predvsem hibridno preigravanje raznolikih oblik spremljanja umetniških dogodkov. V svojem konceptu projekt skriva tudi rahlo zabrisan, a pomemben nagib, da komentira »tekmovalne« festivalske predstave, torej deluje s subverzivnim pridihom, a tudi z lucidno distanco, s čimer namiguje na dvojno plast tekmovalnega in športnega. Prva je v sami obliki sprotnega športnega poročanja dogajanja, druga v medtekmovalnosti posamičnih predstav znotraj določenega festivala. Naj bo šport ali gledališče, vedno imamo opravka z institucionaliziranim formatom delovanja, v katerem sta naravna in družbena selekcija vselej prisotni. Vrhunske umetnice in umetniki, vrhunski športniki in športnice ter prvaki in prvakinje so označbe, ki sporočajo, da sta tako šport kot gledališče oblika tekmovanja in tudi tekmovalnosti. Tekme, festivali, kvalifikacije, natečaji – na koncu vedno potrebujemo »konstruirana« tekmovanja, da znamo in zmoremo ovrednotiti in umestiti sebe v sedanji trenutek ter druge v zgodovino.

Le na prvi pogled se zdi, da gre pri športu in gledališču za primerjavo dveh kontrastnih panog, na videz popolnoma različnih družbenih in družabnih disciplin. Teza o njuni nezdružljivosti je seveda zmotna, saj gre pri zlitju športa in umetnosti mnogokrat za stik dveh področij, ki v sebi nosita sorodne aplikativnosti, ujemajoče se vzroke in učinke. Priporočljiva dramatična napetost je vsekakor ena izmed njunih temeljnih povezovalnih značilnosti. Tekme in tekmovanja imajo, čeprav niso umetniška dela, urejeno enotnost s formo Aristotelove »kompleksne drame« (Anthony D. Buckley). Da pa ne bi prehitro in enoplastno delali zaključkov, zapišimo še tezo Bertolta Brechta, ki se je v svojih družbenokritičnih teorijah pogosto skliceval na boks kot prav posebno panogo v povezovanju z umetnostjo: »Gledališče potrebuje več dobrega športa – šport kot idealni vzorni model novemu, nearistotelskemu gledališču.«

Značilnost športa je, da je to na pol fikcijska umetnost, kar ga tudi strukturno razlikuje od gledališča, v katerem nas nenadni vdori realnega »zmotijo«.

Lev Kreft, med drugim izvrsten analitik filozofskega vpogleda v estetiko športa (Levi horog: filozofija športa v osmih esejih, 2011), pravi, da je treba instinkt za estetsko v športu povezati s karakteristiko, ki je prisotna v vseh oblikah športa – to je dramatičnost. Pri čemer je vedno prisotna, predvsem pa nujna tudi spektakelska razsežnost (primerjava športnega dogodka z dramo, hepeningom, ritualom, performansom) ter povezovalni učinek med avditorijem in areno. Značilnost športa je, da je to na pol fikcijska umetnost, kar ga tudi strukturno razlikuje od gledališča, v katerem nas nenadni vdori realnega »zmotijo«. Druži ju tudi skupna navzočnost komponente lepega, ki se zadržuje v športnem (tekmovalnem) in umetniškem aktu ter jima pogosto pripiše tako rekoč enakovredno estetsko privlačnost v opazovanju. Tako šport kot umetnost nemalokrat pomagata realizirati načela ugodja, to pa je pomemben del kulture obeh in s tem njun ideološki konstrukt. Sorodnost med športom in umetnostjo se kaže tudi na povsem praktični ravni. Za optimalne dosežke morajo tako športniki/športnice kot umetnice/umetniki (plesalci/plesalke seveda toliko bolj), vsak na svojem področju udejstvovanja, žrtvovati ogromno časa, energije, vadbe in mentalno-fizičnega napora. Svoj poklic morajo živeti in izživeti. Gre za vojaško disciplino, ki se skriva onstran javnega dogodka (tekme oziroma predstave). Potrebno je temeljito negovanje osebnega razvoja, nenehna želja po napredku, pa tudi priznavanju, prilagajanju, a hkratnem individualnem obstoju. Telo v izvrstni formi, pripravljeno na »bitko«, je toliko bolj na preizkušnji v gledališkem okolju, saj je trenirano telo pogosto le eden od pogojev za (samo)realizacijo ideje. Izklesanost tega telesa naj bi hodila vštric tudi z izostrenostjo misli in refleksije.

Če izkustvu gledališke predstave odvzamemo živo prisotnost, jo oropamo temeljnega eliksirja in bistva neposrednosti, na kateri temelji njen fundamentalni učinek. Sočasnost dveh navzočnosti (izvajalske ekipe in občinstva) v istem prostoru, kjer prva izvaja in druga opazuje (mestoma sodeluje), vzpostavlja njuno ultimativno zavezništvo v času in vzporedno izkustvo, ki se medsebojno oplaja, hrani in dráži. Če spodmaknemo to ultimativno relacijo – in tokratni podcasti naredijo prav to –, zazeva nek drug, nov prostor, ustvari se konstruktivna praznina, ki kliče po novi zapolnitvi »vmesnega prostora«, da bi ta nadomestil, prerodil in izzval drugačen odnos med dogodkom in njegovo recepcijo. Podcasti ponujajo vsaj dva načina distribucije k ciljnemu občinstvu; lahko temeljijo le na govornem/opisnem spektru interpretacije, druge možnosti pa bi ponudile tudi sočasno (vizualno) spremljanje predstave in sprotno poslušanje komentarjev, skratka, nekakšen streaming, večdimenzionalno pretočnost. Ker so podcasti do zdaj bili zasnovani po prvem principu, je bil učinek optimalnega »prerisa predstave« zagotovo težje dosegljiv, saj sta bila vizualna podoba in pogled kot tak poslušalkam ter poslušalcem onemogočena, a ravno ta deprivacija je zahtevala večji angažma po čim učinkovitejšem sprotnem komentiranju, ki bi nekako »nadomestil« siceršnjo ustaljeno izkušnjo gledališke predstave. Pri tem seveda ne gre za iskanje substitutov, še manj za nižanje vrednosti živemu dogodku, predvsem gre za preigravanje obstoječih formatov spremljanja predstave. Oziroma gre pač za igro. Izraz igra je le še eden izmed osupljivih fenomenov slovenščine, ki prek jezikovne antropologije nehote in nevede »enači« športno (game) in gledališko (play) igro.

Na tem mestu se šele začne premišljevanje o tem, kaj v neki predstavi pomeni uspeh, kaj je njen gol, penale, as, knock-out, šah-mat … Če natančno pogledamo, bomo vse te parametre nedvomno uzrli tudi v gledališču. A kljub vsemu pri nas »enakega rezultata« ne bo nikoli. Šport ima na koncu piko, gledališče dvopičje.

Izkušnja tako sodelovanja kot poslušanja podcastov je zabavna, a tudi naporna. Spremljati večurno (tudi 10-urno, da) predstavo v obliki športnega komentiranja, pri čemer nenadoma vsak korak, gib, beseda, luč in predmet lahko dobijo svoj absolutni fokus, se sliši izzivalno in razvedrilno, a samo početje je v resnici zahtevno. Ne le ubesediti, temveč izkustveno rekonstruirati je treba odrske odnose, napetosti, preobrate. In kar je najtežje – artikulirati atmosfero. Tisto komponento, v naravi katere sta ključni subjektivna intima in neposrednost doživljanja. Prenos telesne izkušnje v besedo ali zapis je tako ali tako »večni paradoks« (z njim se vsakič znova spopadajo tudi kritiški opisi), ki potrjuje, kako kompleksno in bogato je vsako gledališko izkustvo, če ga le opazujemo senzibilno in kritično. Dobro in atraktivno »športno komentiranje gledaliških predstav« v resnici zahteva obilo znanja, odzivnosti, povezovanja, natančnosti in humorja, pa vpogledov v zakulisje, morda celo v zasebnost nastopajočih, saj so prav »useless trivia« trenutki tisti, s katerimi operira tudi športno komentiranje, ko zmanjka »prave vsebine«, ko v areni ni dramatičnosti, konfliktov in vrhuncev. Športu včasih vseeno zavidamo njegovo konkretnost in neovrgljive zaključke, rezultate, ki so nedvoumni in stvarni, ki niso stvar interpretacije, ampak dejstev. Na tem mestu se šele začne premišljevanje o tem, kaj v neki predstavi pomeni uspeh, kaj je njen gol, penale, as, knock-out, šah-mat … Če natančno pogledamo, bomo vse te parametre nedvomno uzrli tudi v gledališču. A kljub vsemu pri nas »enakega rezultata« ne bo nikoli. Šport ima na koncu piko, gledališče dvopičje.

ZALA DOBOVŠEK
je dramaturginja in gledališka kritičarka, doktorica scenskih umetnosti ter (samozaposlena) asistentka na AGRFT.

---

ABONMA
Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec)
Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec
Županova Micka, SNG Drama Ljubljana (2017/18): režija – Luka Martin Škof, scenografija – Miha Horvat, avtorska glasba – Ivan Mijačević
Zahvale: Alain Frank, Fabian Löwenbrück, Ivan Mijačević, Igor Samobor, Nina Valič, Špela Zorn
Produkcija: Moment
Projekt Abonma finančno podpirata Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Maribor.

Opombe bralcev (0)