Neodvisni

Performa & Platforma: Še pes ima rad pri jedi mir

Avtorica članka piše o štirih predstavah na mariborskem festivalu uprizoritvenih umetnosti Performa & Platforma, katerega fokus je bila letos oralnost, in jih uporabi kot sestavine za lasten tekstualni recept.

Sestavine: Anna Dankova: GOLEM, Aja Zupanec: KRIČEČE BLEŠČEČE, Sorour Darabi: FARCI.E, Liquid Loft: DEEP DISH

Navodila: Med petkom in nedeljo štirikrat odpotujte v Maribor in si vsak večer oglejte predstavo. Zaradi slabih povezav, ki jih nudijo Slovenske Železnice zamudite eno predstavo in video instalacijo.

Čas priprave: 8 ur v raznih prevoznih sredstvih + 210 minut (skupna dolžina vseh predstav) + nekaj ur (po občutku) pred računalnikom

Foto: Pia Brezavšček

Kdor ne dela, naj ne je

Poleg nenehno spreminjajočih se standardov zdravju in okolju prijazne prehrane je družba velikokrat pozornost posvečala tudi reguliranju govora ter discipliniranju poljubljanja kot enega izmed aktov intimno-seksualne narave.

Posplošeno trditi, da je pretirana osredotočenost na raznolik spekter akcij, ki jih lahko proizvajajo naša usta, ‘bolezen’ ali pa ‘simptom’ našega časa, bi bilo historično gledano vsaj nepreverjeno, če ne že kar nepravilno. Poleg nenehno spreminjajočih se standardov zdravju in okolju prijazne prehrane je družba velikokrat pozornost posvečala tudi reguliranju govora ter discipliniranju poljubljanja kot enega izmed aktov intimno-seksualne narave. (O tem, kako močno sta povezani zadnji dve točki, je v svojem delu Zgodovina seksualnosti govoril Michel Foucault.) Tudi v današnjem javnem diskurzu o umetnosti se vedno najde prostor za analogije, ki vsebujejo hrano, kar je nenazadnje na Prešernovi proslavi februarja 2018 dokazal tudi Zdravko Počivalšek, minister za gospodarstvo tako v Cerarjevi kot v Šarčevi vladi, s svojo znamenito povedjo, zaključeno z: “Kdor ne dela, naj ne je!

Si to, kar ješ? 

Neobrzdana sla po žvečilnih gumijih doseže svoj vrhunec v trenutku, ko ena izmed izvajalk poseže po prežvečeni masi soizvajalke in si jo sprva s fascinacijo ogleduje, nato pa jo prežveči še sama.

O predstavi Anne Dankove Golem

Rdeča nit ali primerneje rečeno osrednja sestavina, ki je povezovala izbrane predstave letošnjega festivala Platforma Performa, ki ga oblikujeta Mojca Kasjak in Jasmina Založnik, je izhajala iz akcij oralnega, v slovenščini tudi ustnega prislova, ki označuje dejanja, ki se dogajajo s pomočjo ust. Gre za tematsko polje, katerega podstat je skupna prav vsem – vsak od nas ima s spektrom oralnega že izkušnje, saj gre v večjem delu za akcije prehranjevanja, dihanja, govorjenja, ki so biološko ali pa družbeno potrebne za preživetje. Nabor domačih in tujih izvajalcev v svojih delih oralnost uporablja bodisi kot osrednji uprizoritveni princip bodisi kot enega izmed performativnih znakov, pri čemer si pomagajo z razlikami med neužitnimi in užitnimi snovmi ter se naslanjajo na odnos, ki ga vzpostavljajo s konzumirano snovjo. Golem, gibalna predstava bolgarske ustvarjalke Anne Dankove za tri performerke (Ivo Sveštarova, Violeto Vitanova, Ireno Cvetanova), je centralizirana okoli žvečenja rožnatih žvečilnih gumijev, ki sprva vodi v zasanjano ekstazo ‘zadetosti’. Iz te faze nastopajoče preidejo v prenažiranje, nato pa v prerivanje in rokoborbo, boj za še več žvečilnih gumijev, kljub temu da jim prostora zanje v ustih že zmanjkuje. Vse to se dogaja na okroglasti napihljivi plastični blazini, ki s svojo obliko spominja na lijak in performerkam otežuje izhod iz procesa, v katerega so se ujele. Neobrzdana sla po žvečilnih gumijih doseže svoj vrhunec v trenutku, ko ena izmed izvajalk poseže po prežvečeni masi soizvajalke in si jo sprva s fascinacijo ogleduje, nato pa jo prežveči še sama. Prav moment izmenjavanja že konzumirane hrane služi kot dobra metafora za pretirano požrešnost današnje potrošnje (kar prav tako tematizira predstava), saj je premastikacija nekaj, kar je v zahodnem delu družbe večinoma doživeto kot neokusno.

Razmočeni skupki papirja nato prehajajo v in iz njenih_njegovih ust, kot da bi vase želel_a stlačiti binarno konstrukcijo spola.

O predstavi Sorour Darabi Farci.e

Sorour Darabi akt neuspelega konzumiranja natisnjenega besedila, ki je materialna manifestacija jezika, v predstavi Farci.e1 Naslov predstave se v francoščini poigrava tako z besedo za jezik farsi kot tudi z obliko zapisovanja, ki jo v Franciji uporabljajo pri naslavljanju nekaterih transspolnih identitet. uporabi kot prikaz omejitev, ki jih jezikovne konstrukcije postavljajo pri govorjenju o spolu. Tako ni le v francoščini, prevladujočem jeziku države, v kateri avtor_ica živi, tudi v slovenščini skozi glagolske, pridevniške in samostalniške oblike, ki jih uporabljamo, vseskozi vzpostavljamo in izražamo našo spolno identiteto.2 Spolna identiteta temelji na samoidentifikaciji in se lahko razlikuje od biološkega spola (spola, pripisanega ob rojstvu) ter družbenega spola, ki je historično zaznamovan družbeni konstrukt. Spolne identitete, ki presegajo binarnost cisspolnosti (ujemanje spolne identitete s spolom, pripisanim ob rojstvu), imenujemo transspolne identitete. (Vsi spoli so resnični – transspolnost, transseksualnost in cisspolna nenormativnost. Avtorji: Anja Koletnik, Ana Grm in Martin Gramc – publikacija delno temelji na prevodu publikacije Put u prostranstvo (Lezbijska organizacija Rijeka »LORI«, 2012) V središču v belino odetega odra stojita prav tako bela miza in stol, pridružujejo se jima še kup listov ter plastenki vode. Curki vode, ki se iz ust performerja_ke razlivajo po papirju, prej berljivo besedilo spreminjajo v modre lužice. Natisnjene besede jezika spola ne izžarevajo več le na simbolni in sporazumevalni ravni, temveč se stereotipni barvni označevalec moškega spola iz njih dobesedno izliva. Razmočeni skupki papirja nato prehajajo v in iz njenih_njegovih ust, kot da bi vase želel_a stlačiti binarno konstrukcijo spola. Sočasno pa se materialnost premočenega papirja nanaša tudi na avtorjev_ičin odnos do spola, ki izhaja iz jezika farsi, v katerem spol povezujejo z materialom, iz katerega so stvari narejene.

Aja Zupanec vstopa v tiste vzorce, v katere nas prav na podlagi družbenega spola vzgaja družba, in prav ta popolna imerzija vanje ustvarja prostor za humor, parodijo.

O predstavi Kričeče bleščeče Aje Zupanec

Sladkoba rožnate sladkorne pene in puhastih penic v avtorski predstavi Aje Zupanec Kričeče bleščeče nas skozi čutno doživetje, ki se začne že pred vstopom v dvorano, popelje v svet bleščečega, sladkega in malce kičastega, skozi stereotipe skonstruiranega sveta ženske. Prav over-the-top scenografija, ki jo podpira tudi glasbena spremljava starejših pop hitov in avdio vložki reklamnih oglasov, ki obljubljajo magično, jasno vzpostavi okolje, v katerem preizprašuje različne ideale o pravljicah, čudežih in romantičnih razmerjih. Aja Zupanec vstopa v tiste vzorce, v katere nas prav na podlagi družbenega spola vzgaja družba, in prav ta popolna imerzija vanje ustvarja prostor za humor, parodijo. Pri tem korespondira z vsakdanjim življenjem, ko iz njega jemlje besedilne vzorce iz aplikacij ali pa časopisov, namenjenih iskanju zmenkov ali ljubezni, pri čemer pa ji prav iskrenost, iz katere izhaja, preprečuje, da bi zapadla v žaljivo in škodljivo posmehovanje.

Festival se je zaključil s pojedino, z zadnjo večerjo (sic!), ki jo je na mizo/i na odru postavila avstrijska skupina Liquid Loft pod vodstvom koreografa Chrisa Haringa v predstavi Deep Dish.

Osrednja ideja teh dveh paralelnih svetov iz perspektive hrane, nad katero se dvigajo ogromna človeška telesa, opominja na požrešnost naše vrste, kar v zadnjih mesecih neposredno korespondira s takimi ali drugačnimi vrstami požrešnosti v konfliktu s skrbjo za planet.

O predstavi Deep Dish Chrisa Haringa

Sadje in zelenjava, v različnih bioloških stanjih od užitnega do malo manj užitnega (beri: plesnivega), prevzemata osrednjo vlogo tako na ravni mikro- kot makrokozmosa. Štirje gosti/performerji večerje ne ostanejo le pri prehranjevanju, temveč tekom dogodka s hrano tvorijo tudi podobe, ki jih nato na platno projicira neposreden prenos iz majhne ročne kamere. Osrednja ideja teh dveh paralelnih svetov iz perspektive hrane, nad katero se dvigajo ogromna človeška telesa, opominja na požrešnost naše vrste, kar v zadnjih mesecih neposredno korespondira s takimi ali drugačnimi vrstami požrešnosti v konfliktu s skrbjo za planet. Propadajoča ali pa deformirana, razmasakrirana hrana, ostanki kot velik problem zahodnih družb, postajajo pred objektivom kamere novi svetovi, umetniška dela ter sočasno tudi domovanja mnogih mikroorganizmov, ki na ravni dimenzij te predstave predstavljajo že mikro mikro svet.

Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača

Če naj bi veljal rek, da si to, kar ješ, in če upoštevamo, da se danes termin konzumiranja v potrošniškem svetu ne nanaša več le na dejansko hrano, temveč trošimo in konzumiramo že celo paleto izdelkov in dobrin, bi lahko rekli tudi, da smo v Mariboru med 19. in 22. septembrom konzumirali cel kup zanimive performativne in plesne umetnosti. Le čas pa bo pokazal, ali bomo potem tudi mi postali zanimivi (performativno-plesni) umetniki …

MAŠA RADI BUH
je študentka sociologije in sodobnoplesna kritičarka


KRIČEČE BLEŠČEČE
Avtorica in izvajalka: Aja Zupanec
Dramaturgija: Urša Sekirnik
Oblikovanje svetlobe: Dani Žorž
Glasba: Matjaž Predanič
Asistentka: Iza Skok
Grafična podoba: Nadja Škataro Djokić
Ko-produkcija: Plesni forum Celje, Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Celje


Opombe avtorja

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.