Telo kot prostor. Intervju s Snježano Premuš

S Snježano, koreografinjo in raziskovalko somatike, sva se sestali v zgodnji jesenski scenografiji botaničnega vrta, še preden smo lahko izkusili situacijsko delo Vsak zdaj je čas, prostor, ki se je nato čez dober teden odvilo v Stari mestni elektrarni. O tej izkušnji sem za Dnevnik zapisala, da ponuja ogrodje za unikatno popotovanje, kjer »pohajkovalec skozi to tehnokrajino v situacije nikoli ni porinjen: neudobje si poljubno dozira, lahko pa se mu povsem izogne. Hkrati pa ga ogromno situacij h kreativni akciji vleče in kliče – pa naj bo to zgolj zmanjšanje razdalje z nekom; komunikacija v skrivnih, kompozicijskih kodih; neposrednejše vplivanje na zvok in pomen; interakcija preko dotika ali giba; kopičenje neverjetnih slik in tem, ki se nalagajo skozi kadriranja pogleda in pomena, in tako dalje.« Najin pogovor ni pogovor zgolj o tem delu – čeprav ga to delo zaradi specifičnega časa pogovora nedvomno zaznamuje – ampak si prizadeva biti temeljnejši dialog med neko ustvarjalko in dolgoletno spremljevalko njenega dela.

Kako razumeš »telo« izhajajoč iz svoje prakse? Zakaj te zanima telo v določeni situaciji? Kaj lahko telo v prostoru občuti in pojasni?

To je najtežje vprašanje. Obstaja več odgovorov, ali bolje: več vhodov. Ravno skozi zadnji proces se je zame izkristaliziral en možen vhod. Naša (plesna) praksa osvetljuje nekaj, kar je izmuzljivo. Ti vhodi razkrivajo določene aspekte, skozi katere to lahko postane artikulirano. V veliki meri pa ostaja neizrekljivo. Na vajah je postala navada, da vse dokumentiram, saj imajo ljudje uvide, ki pridejo iz različnih stanj telesnosti. V zadnjem procesu se mi je na ta način izkristaliziralo razumevanje telesa kot prostora. Zanimivo je, kako lahko vstopaš v ta prostor preko opazovanja, dotikanja, preko gibanja, se povezuješ s tem prostorom. Na ta način se subjekt – to, kar pripada kulturnemu, družbenemu telesu – razgradi. Bolj ko se to drobi, bolj se lahko gradijo entitete, ki ji lahko imenujemo »individuumi«. Na ta način se odpre polje, kjer se lahko vzpostavljajo odnosi na drugačen način, razpirajo se možnosti tega, kaj lahko pomeni skupnost. Gre za opominjanje na tisto, kar si že delimo, preden vzpostavljamo neke socialne, interesne prostore, ki nas družijo. Kaj je tisto, kar nas povezuje na primarni ravni. Ti prostori so zelo zanimivi, kot da se vzpostavi neka raven, kjer se najgloblje regeneriraš, z vsemi temi informacijami spet prideš k sebi. Ko govorim o sebi, o sebstvu – kot sva razprla z Rokom Vevarjem v predstavi Poiesis sebstva – razumem sebstvo kot ozadje in podsistem, jaz pa kot ospredje in površino. Jezik potem ne more biti vir sebe, ampak vir jaza. V tej praksi omogočiš, da se zgodi inverzija: sebstvo oz. podsistem pride v ospredje in takrat telo postane prostor. Če vstopiš v prostor drugega, lahko začutiš, kako se njegova pozornost usmerja skozi gesto v prostor ali ponotranjiš, kako stoji, ali se povežeš skozi dotik, kjer zamejitev med mano in tabo izgine in se ustvari nov prostor, ki je večji, drugačen in bolj zanimiv kot moj. Neskončno vesela sem, da je v tem poklicu, ki sem si ga izbrala, mogoče priti do teh prostorov, to je dar tega poklica. V svetu, kakršen je, je zelo težko obdržati dostop do takih telesnosti. Telo vidim kot platformo različnih, res neskončnih možnosti. V vsakdanjem življenju pa ga postavljamo v zelo rigidne strukture, je skoraj stroj, ki ga vzdržujemo. Ko se pokvari, ko zboli, ga popravimo, potem pa nanj spet pozabimo.

Rekla si, da težko rečeš, kaj telo je, da je bolj kot neka potencialnost, skozi katero raziskujemo, kaj bi lahko bilo oziroma kaj zmore. Praviš, da lahko razumemo telo kot prostor. Gilles Deleuze denimo nekje pravi, da je telo dogodek oz. posledica trka (neenakih) sil. Je ta »prostor«, ta »dogodek« tisto, kar ostane, ko se odstrani projekcije na telo, ki jih imamo sami do sebe, ki jih imajo drugi do nas, je to ta singularnost, »nekost«? 

Temo »dogodka« sva na zanimiv način izpeljevala z Rokom Vevarjem v Poesis sebstva. Alain Badiou denimo reče – nič ne zavzame prostora razen prostor sam. V francoščini je izraz, in s tem se veliko ukvarja Jean-Luc Nancy – avoir lieu – kar se dogodi, ima prostor. Mislim, da sta pri somatiki prostor in čas nekaj neločljivega. Zanimivo je recimo vprašanje, kdaj neka informacija ali položaj postane prostor. Čas pripada sedanjosti na drugačen način – ker telesna sedanjost zajema tudi prej in potem – dogodek se uprostori.

Telo je lahko marsikaj. Zanima me, kaj je specifika človeškega telesa, ki te žene, da se z njim v svoji praksi ukvarjaš. Na kak način se človeško telo širi v drugo naravo, v neživo naravo, v ustvarjene objekte, strojna telesa?

Meni predstavlja izziv dejstvo, da se lahko ljudje, medtem ko opravljamo dejavnost, sočasno tudi samoopazujemo – razplastimo se lahko v različne nivoje zavesti ali prisotnosti. Lahko smo tudi metaopazovalci, ki ne opazujejo le, kaj se nam dogaja, ampak v kakšnem razmerju smo z okolico ali s prejšnjim dogodkom. Kot plesalci ravno to treniramo skozi orodja improvizacije. Izmojstreni smo v tovrstnem funkcioniranju in to znamo tudi zartikulirati. Za zunanji svet pa to še vedno spada v polje nedorečenosti plesnega telesa. Hkrati preideš v polje nasprotij – manj se imaš v kontroli, kot so nas učili, bolj se zavedaš vseh teh plasti. Bolj je telo prisotno v delovanju, širše lahko deluješ, ne več zgolj samonanašalno – okrog sebe lahko zajameš več, ne da bi se trudil za to.

Koža je pravzaprav samo ekstenzija možganov. Embriološko gledano je izšla iz istih celic in sistema, iz katerih so se oblikovali možgani. Če to razumeš in prakticiraš, se začneta refleksija in komunikacija sestavljati drugače. Nič ni več tako strogo ločeno in samozadostno, kot smo mislili. Notranjost je že zunanjost in obratno.

Je moment, ko popustiš samorefleksijo, neka druga raven samorefleksije?

Mislim, da je druga raven. Telo ti bo dalo toliko, kolikor boš znal vzeti. Mislim, da je največ balasta naloženega v polju jaza. Tega balasta ne razumem kot nekaj negativnega. Naša zgodovina je polna zanimivih nesporazumov. Žal mi je le, da z orodji, ki jih dobimo skozi socializacijo, pravzaprav nimamo nobenega dostopa do naše telesnosti. Koža je pravzaprav samo ekstenzija možganov. Embriološko gledano je izšla iz istih celic in sistema, iz katerih so se oblikovali možgani. Če to razumeš in prakticiraš, se začneta refleksija in komunikacija sestavljati drugače. Nič ni več tako strogo ločeno in samozadostno, kot smo mislili. Notranjost je že zunanjost in obratno. Kako zelo drugačne principe imajo nekatera plemena, ki so vzdrževala delovanje skozi telesnost! Te principe sicer lahko racionalno zavrnemo, ker so mejni in se jih ne da razložiti in ubesediti, a tu so preko generacij potovala znanja, čeprav niso bila zanalizirana in jih niso predajali v šolah. V naši civilizaciji to izgubljamo. A potencial je ogromen, tu čutim ogromno moči. Socializacija nas ves čas uči, da se zanašamo na zunanje dejavnike, ki nam bodo pomagali. To je lahko banalno – če nas boli glava, vzamemo tablete. Ves čas odrivamo odgovornost za to, kar je v nas, v neko zunanjost. To je način naše socializacije. Takšna telesa so tudi telesa, ki so v korist kapitalističnemu sistemu. To so ubogljiva, krotka telesa, kakor pravi Foucault, tudi Deleuze. Emancipacija od sistema, ki se hrani skozi nas, se lahko začne samo v telesu. Formati, ki si jih izgrajujemo in vodijo stran od telesa, nimajo perspektive, to se bo nekje porušilo.

Da lahko funkcioniramo, je treba telesa vsaj do neke mere prilagoditi svetu, ki je racionalen, kognitiven svet. Vendarle pa obstaja tudi protisistemska, kritična misel, kjer so zartikulirane sicer potlačene potencialnosti teles – omenila si denimo Foucaulta, Deleuza. Ali lahko in kako iz takšne (in katere) kritične misli prideš do uvidov za svojo prakso?

Če smem ponoviti tvojo misel z laboratorija iz leta 2014, ki se je zgodila kot odziv na moje delo s Tejo Reba: »Igra med globino telesa in dogodkom, ki se odvija na površini telesa – vsa tista prediranja, ki gredo globoko iz telesa in zmaličijo to površino dogodka, kjer se dogaja designacija, kjer se dogaja jezik, kjer dojemamo površino dogodka … se mi je zdelo, da ta globina poskuša pošiljati puščice, ki bi rade na drugačen način naslovile nekoga, ki je priča temu dogodku.« Tvoje branje takratnega gibanja Teje v prostoru je povratno nekaj spremenilo v meni. V bistvu ves čas trkamo drug ob drugega. S telesi, izogibanji, jezikom, božanjem. Vse to sestavlja naše pojmovanje sebe in sveta. Vodnjak je za nas globok in skrivnosten samo zato, ker ne vidimo dna. Lahko pa splezamo vanj in v dno butnemo. To nas pri telesnem plaši. Mislimo, da če bomo videli dno, ne bo ostalo prav nič več. Pa vendar to ne drži, telo ni objekt. Telo je že zavest, in bolj ko pronicaš skozi, več možnosti se razpira. Ne le v samem telesu, v sebi, temveč v nenehni relaciji do drugega. Podobno je pri razumevanju jezika iz utelešenega aspekta. Recimo – kaj pomeni, da greš v prostor z enim stavkom in ostaneš v raziskavi osem mesecev, kot je to znala Deborah Hay, ki je zame velika inspiracija. Ali misel, ki me je navdušila v knjigi Corpus Jeana-Luca Nancyja – dve osebi ne moreta simultano zasedati istega mesta. Ta stavek je postal score – navodilo za zadnji del predstave Poesis sebstva. Prav to isto navodilo vsakič ponovimo, a vsakič različna konstelacija ljudi v prostoru v tistem trenutku redefinira pomen tega stavka.

Jasno je, da nisi zadovoljna z vnaprejšnjo predstavo, kaj je to umetnost, kaj je ples, kaj je koreografija. Kako se soočaš s tem, da deluješ v kontekstu, ki ima opraviti tudi z neko konvencijo, kjer je že precej ustaljena projekcija, kako bi morale stvari izgledati. Kako obhajaš te konvencije?

Kar je najpomembneje, je, da se ne ukvarjaš s tem, kako je nekaj videti od zunaj. Ne, da to ignoriraš, ampak se s tem preprosto ne ukvarjaš. Kar mi daje največjo moč, so sodelavci. Globlje grem vase, bolj avtentična bodo srečanja s sodelavci, ker na ta način drug drugega enostavno prepoznaš. To je zame resurs, od koder sploh črpam. Vsekakor mi ni do tega, da bi to delala sama zase. Ali pa, da bi se ukvarjala s koreografijo, kjer postavljaš nekaj za ljudi, ki so tvoje kopije, mašine za utelešenje tvoje koreografije. Najbolj me zanima, kako je vsak človek specifičen in bo isto nalogo predelal na lasten način. Bodisi je razlika majhna bodisi velika, vedno obstaja in to me tudi zanima – pripraviti gledalce, da te razlike končno začnejo brati. To je tudi čar tega dela – kot avtorica nekaj predložim, opazujem, kako se kaj zgodi, spreminja zaradi teh in teh ljudi. To ni kontrola, bolj podpora in usmerjanje. Poskušaš izvabiti določene aspekte. Največja vrednost se mi zdi, da obstaja dovolj prostora, da sodelavec najde svojo variacijo – da se to, kar je, tudi izjasni.

Meni zdaj umetnost pomeni razumevanje širšega družbenega konteksta, skrb za to – mar mi je. Mislim, da umetnost ima transformativno moč, ni nujno, da je to zgolj krilatica. Obstajajo načini, kako intenzivnost prenesti v okolje. S Fizičnimi manifestacijami želim vzpostaviti polje, razpirati potencial, ki seže v družbo, da se nekaj zares začne spreminjati.

Najbrž pa pogoji za tak organski potek niso vedno idealni – produkcijski formati so vnaprej določeni. Se ti zdi, da jih je težko upogniti in prilagoditi naravi dela?

Res je. Organski potek dela, če lahko temu tako rečemo, potrebuje čas, kontinuiteto. Tega si na neodvisni sceni ne moremo privoščiti. Zato sem zgradila sistem, ki omogoča periodičnost. S sodelavci se k materialu vračam vedno znova, iz leta v leto. Časovni razmaki v tako pazljivo strukturiranem delu so včasih tudi dobrodošli. Pogosto potrebujemo nekaj distance, da razumemo, kar smo naredili, ali pa telo potrebuje čas, da določene informacije prebavi. Ne vem, če slabi pogoji dela botrujejo temu, da smo bolj iznajdljivi. Vsekakor je dobro imeti pravo mero med razumevanjem umetnosti in ustrezno podporo … hkrati pa to nikoli ne bo mogoče. In to umetnost dela živo. Vidimo tudi, da institucije, ki naj bi omogočale visoko umetnost, lahko postanejo njen ječar. Kot koreografinja sem v določenem obdobju delala s Sebastijanom Horvatom tudi v velikih institucijah, kjer so zadeve včasih lahko zelo zabetonirane. Če želiš uveljaviti neko drugo idejo, je to rezanje glav, od povsod prihajajo blokade. Takrat se vprašaš, kaj je potem sploh smisel umetnosti.

Brian Massumi pravi – umetnost je tehnika, kako živeti življenje na bolj intenzivni stopnji. Bi se strinjala?

Ja, bi se. Iz različnih pozicij, tudi kot gledalka. Še zdaj imam določene predstave shranjene, spominjam se, v kakšnem stanju sem jih zapustila. Včasih je bila to intenzivnost, včasih olajšanje, tudi utrujenost, ki sem jo, recimo pri Janu Fabru, še dolgo predelovala. Tudi Tarkovski je tak, stvari se sestavijo naknadno. Nekaj časa sem bila kot gledalka in ustvarjalka kar fanatik, zamenjali sta se mi realnost in oder/delo, kar je bilo tudi po svoje lepo. Z rojstvom otroka sem doživela, da se vse to lahko pretaka. Umetniki velikokrat živimo v tej vzporedni realnosti, kjer smo kot cirkuška družina in je po svoje boleče, ko se vse skupaj konča. Zdi pa se mi, da ko si mlajši, si bolj horizontalen, bolj lačen življenja, novega, vse tudi lažje zapustiš. Zdaj pa se mi zdi, kot bi iz te horizontale šla bolj v vertikalo – lahko dolgo ostanem pri enem samem stavku, kot Deborah Hay, kar pa je spet nek drug čar. Intenzivnost je bistvena, čeprav kot umetnik lahko živiš s socialnim prostorom tudi paralelno življenje, lahko si zelo neodvisen od njega, čeprav te hrani. Meni zdaj umetnost pomeni razumevanje širšega družbenega konteksta, skrb za to – mar mi je. Mislim, da umetnost ima transformativno moč, ni nujno, da je to zgolj krilatica. Obstajajo načini, kako intenzivnost prenesti v okolje. S Fizičnimi manifestacijami želim vzpostaviti polje, razpirati potencial, ki seže v družbo, da se nekaj zares začne spreminjati.

Zdi se mi, da to počneš na mikro ravni. Kot bi na tej ravni želela zanetiti nek virus. Fizične manifestacije namreč niso najbolj enostaven format, a so, če se vanj potopimo, lahko zelo intenzivna izkušnja. Odpirajo drugačne načine sodelovanja, ki niso navadna participacija, kjer je zanimivo samo, dokler ne razbereš trika nastavljene situacije. Tu je obratno, šele ko razbereš trik, postane zanimivo in potem težko odideš.

Ja, drug na drugega res vplivamo kot virusi. Začela sem z delom s posameznimi umetniki (Sanja Nešković Peršin, Mateja Rebolj, Teja Reba, Milan Ketiš itd.), zelo intimno. Potem so prišli opazovalci (Rok Vevar, Jedrt Jež Furlan, Radha Pernarčič, Gregor Kamnikar, Aleksander Ostan itd.). Nakar sem imela dovolj materiala, da sta nastali predstavi Fizične manifestacije 1 in Poiesis sebstva. In sedaj se odpirajo novi formati, laboratoriji v obliki instalacij, ki zmorejo prenesti raziskovalne vhode in performativne aspekte. Kjer z gledalci vstopimo v proces in hkrati priznamo, da ustvarjamo gledališko podobo, ki je lahko nastala samo v tem trenutku in konsenzu, da smo oboji prestopili prag. Na tej poti spoznavam izjemne sodelavce, kot je Dragana Alfirević, ki so sposobni zadevo prepoznati in jo produkcijsko lansirati na drug nivo delovanja (sedaj sodelujemo v evropskem projektu Creative Crossroads – LLB). Tako kot se iz telesnosti razvijajo materiali, tako proces nagovarja vse širši interes. Sedaj smo v pogovoru tudi z Zagrebom, Berlinom in Budimpešto.

Tako se ne čutim zavezane, da izvajam neko tehniko in jo posnemam po nekih pravilih, ampak delam s primarnimi principi, ki razkrivajo različne plati bivanja v lastnem telesu ter posledično vplivajo na moje dojemanje telesnosti in sveta.

Morda lahko poveš kaj več o metodi body-mind centering (BMC) – zakaj je to tista metoda, ki ti pomaga zagrabiti vprašanja, ki te zanimajo?

V svoji plesni karieri sem poizkusila zelo različne tehnike in metode. Vsaka te na nek način preoblikuje, ampak da pa bi mi kaj naredilo tak »reset« kot BMC, pa ni bilo nič primerljivega. To je zanimivo, saj gre za najmanj oprijemljivo tehniko, ki se ji niti ne more tako reči. Bonnie Bainbridge Cohen ni imela namena ustanoviti šole. Šele prva generacija učencev je iz njenega dela poskušala narediti metodo (body of work). Prva knjiga tako ni prišla z njene strani, ampak sta jo izdali Lisa Nelson in Nancy Smith Stark, gre za intervju z njo. Jaz njen »body of work« dojemam kot metodo, kot matrico in plodna tla, od koder stvari lahko začnejo rasti. Tako se ne čutim zavezane, da izvajam neko tehniko in jo posnemam po nekih pravilih, ampak delam s primarnimi principi, ki razkrivajo različne plati bivanja v lastnem telesu ter posledično vplivajo na moje dojemanje telesnosti in sveta.

Nazadnje si po dolgem času kot plesalka in soustvarjalka, ne pa kot avtorica, sodelovala pri predstavi Maje Delak. Kakšen mora biti predlog za sodelovanje, da ti je dovolj zanimiv, da se vanj podaš?

To je vprašanje ob pravem času. Ko sem bila mlajša, sem se pri določenih sodelovanjih včasih čutila omejeno – poskusila sem narediti najbolje, kar je bilo od mene zahtevano, hkrati pa sem iskala svoje skrite odvode, ki so bili samo moji, in to me je držalo pokonci. Obenem sem iskala različne izkušnje, vedno sem bila radovedna. Zadnje desetletno obdobje nimam niti časa niti energije, da bi delala stvari, za katere bi čutila, da me omejujejo. Z leti postaneš selektiven. Ko me je Maja vprašala, ali bi sodelovala, sem bila v šoku. Saj smo delali s kolektivom Federacija, ampak kot plesalka sem se umaknila. Dobro sem morala premisliti, ali sploh želim dneve preživljati v studiu s takšno stopnjo koncentracije. A nekaj stvari je bilo, ki jih je Maja rekla, ki so mi dale vedeti, da je tu prostor zame. Vse se je potrdilo, super je bilo, počutila sem se stoprocentno aktivna. Kar nekoliko razbremenjeno sem se počutila, ker pri tem vendarle nisem nosila toliko odgovornosti oziroma je bila ta drugačna. Vesela sem, da sem lahko s svojim svetom prispevala, a da sem bila hkrati razbremenjena avtorstva – to se mi je zdela dobra kombinacija.

V tem projektu imate zanimivo interakcijo s predmetnim svetom. Tudi ti si se v svojih avtorskih delih pogosto na različne načine igrala z materialnostmi. Kako predmetno okolje kreiraš in vključuješ v delo z živimi telesi?

Pri projektu Maje Delak smo izhajali iz scora »ene akcije«, ki jo je pred časom v Tuning scores predlagala Lisa Nelson. A ta score oz. vaja je tako odprta, da mi je bilo zelo zanimivo videti, kako je Maja to izpeljala. Vaja te nauči priti do bistva, saj narekuje, da greš v prostor in nekaj spremeniš v eni akciji. Pri tem nisi zavezan pomenu objekta, ampak se lahko igraš na različnih nivojih. To je zelo osvobajajoče. Lahko vstopiš v materialnost objekta, lahko se igraš z asociativnostjo, težnostjo, lahko se skozi tebe podaljšujejo objekti. Za svojo prakso lahko rečem, da sem v trenutnem projektu (Vsak zdaj je čas, prostor) prišla do pojma materialnosti, ki me zanima kot neko zgoščevanje, kar pa ima še ogromno potenciala. Taktilnost bi želela na nek način pripeljati v vidno polje, pri čemer ni nujno, da ta postane trdna – lahko gre bodisi za efemeralnost, razgradnjo ali konkretnost. Trenutno me zanimajo mikroprostori v skupnem prostoru. Tudi zvok razumem kot materialen, ki se včasih konkretizira – basi imajo denimo fizičen učinek na telesa. Z Boštjanom Perovškom v trenutnem projektu na zvočnem nivoju delamo nekaj takega – z določenimi zvoki že skulpturiramo prostor.

Vse to, kar se jasni in manifestira skozi te projekte, se razvija skupaj z mojimi sodelavci: Dragano Alfirević, Tino Valentan, Dejanom Srhojem, Gregorjem Zorcem, Anjo Bornšek, Špelo Škulj, Boštjanom Perovškom, Sondo4, Rokom Vevarjem, katerim sem neizmerno hvaležna.

SNJEŽANA PREMUŠ
je koreografinja, plesalka in raziskovala somatike.

PIA BREZAVŠČEK
je filozofinja in kritičarka, sourednica Neodvisnih in Maske.

Opombe bralcev (0)