Neodvisni

Zaklenjena večerja za dve osebi

Avtorica refleksije v prispevku bere duet Temna večerja koreografinje Veronike Valdés (avtorica predstave nastopa skupaj z Jano Menger), kot razširitev gibalnega materiala kratkega sola Zaklenjeno iz 2017, ki zaradi novega konteksta in relacionalnosti dobi nove pomene.

Foto: Petra Veber

Gledalec je brez olepševanja že na začetku seznanjen z dejstvom, da ne gre za romantično večerjo.

Plesna predstava Temna večerja je dinamičen prikaz intimnega odnosa, pri katerem gre za nenehno merjenje moči, lahko pa jo razumemo tudi kot gibalno uprizoritev notranjih konfliktov, ki ne zastrupljajo le osrednje osebe, temveč vso njeno okolico. Omejuje se na dve plesalki, ki vizualno izgledata kot dvojnici – enaki temni frizuri, speti v čop, enaka elegantna smokinga (z izjemo nedrčkov; ena nosi roza, druga modrega). Ena je s hrbtom obrnjena proti publiki, druga jo ležerno opazuje. Med plesalkama še ni kontakta. Že sam začetek zmenka ima grenak priokus. Plesalki izmenjujeta poziciji, enkrat vodi ena, drugič druga. Kradeta si gesti, si izmenjujeta mračne poglede, se borita za prevlado. Če gre za partnerstvo, kdo prevzema katero vlogo? Gre morda za razbijanje tabujev moških in ženskih kvalitet (kar je delno ponazorjeno že s samo kostumografijo)? Gledalec je brez olepševanja že na začetku seznanjen z dejstvom, da ne gre za romantično večerjo.

Veronika Valdes je povedala, da sta se s soustvarjalko Jano Menger za predstavo odločili prevzeti njen gibalni material, ki je nastal po navdihu avtorskega sola Zaklenjeno (2017), kar se več kot očitno tudi opazi: sunkovito krčevite poteze so prisotne pri obeh predstavah, kakršen koli dvom pa izgine v trenutku, ko plesalki pričneta oponašati živalsko premikanje, sicer prisotno v zadnjem delu predstave Zaklenjeno (lahko omenimo še, da si tudi promo podobi za eno in drugo uprizoritev nista preveč različni).

Prisotnost druge plesalke bistveno razširi dimenzijo možnih interpretacij obravnavanega gibalnega spektra, katerega obarva v lastni izraz in mu s tem prida drugačno kvaliteto.

Letošnja predstava in krajši solo iz leta 2017 imata popolnoma različna konteksta, razlogov, zakaj se že prikazani material (sicer združen z novejšim gradivom in v drugačnem zaporedju) ponovi, pa je lahko več (želja po stilski konsistenci, gibalni trademark …). V tem primeru prisotnost druge plesalke bistveno razširi dimenzijo možnih interpretacij obravnavanega gibalnega spektra, katerega obarva v lastni izraz in mu s tem prida drugačno kvaliteto.

Hitro menjanje prizorov si sledi v nejasnem zaporedju; še preden prva scena doseže vrhunec, se dejanje že zamenja. V sosledjih so prisotni momenti, ki jasno nakažejo rdečo nit, vendar kljub temu prevladuje občutek negotovosti, ko nikoli nismo povsem prepričani, kaj uprizorjeno akcijo-reakcijo dejansko povzroča. Gre za neskončno vrtinčenje v toksičnem razmerju – torej podoživljanje ene temne večerje za drugo – ali morda za prikaz notranjega boja in shizofrenega soočanja samega s seboj? Četudi vseskozi iščemo namige za boljše razumevanje pripovedi, nam predstava ne omogoča neke jasne sporočilnosti. Težko razumemo, kaj je izhodišče za nastalo situacijo, od kod prihaja vsa ta negativnost, agresija, pomanjkanje sočutja …, iz istega razloga pa tudi ne moremo razmišljati o potencialnih rešitvah – ker konkretne težave sploh ne poznamo. Gledalcu torej ne preostane drugega, kot da o vsebini razmišlja na podlagi lastnih izkušenj in dojemanja sveta.

Sunkovite kretnje narativ včasih podpirajo, včasih pa imamo občutek, da se to dvoje ne povezuje in da opazujemo zgolj gibanje brez globljega pomena (kar je včasih prav dobrodošlo).

Uprizoritev sicer podpirata še glasbeni in vizualni material, ki ambiente ustrezno dopolnjujeta. Glasbena podlaga je primerno zakulisna – odrskega dogajanja ne zamegli, temveč ga pozorno spremlja (za razliko od predstave Zaklenjeno, kjer je ta želela prevladati nad samo uprizoritvijo). Gledalec en čas pred seboj opazuje simulacijo vode, ki kaj kmalu postane minsko polje interakcije plesalk (tokrat v vlogi opičjakinj, ki kot v nekakšni videoigri lovita kosti). Že naslednji trenutek je pred nami rdeča podlaga, pred katero si plesalki slačita in oblačita jakni (kar bi potencialno lahko razumeli kot neodločnost – naj ostanem ali grem?), nato kot rekvizita uporabita blokca z logotipom Mesta žensk, se na neki točki umirita in skupaj ležeta k počitku, preden si že v naslednjem prizoru ponovno skočita v lase, vsaka s svojo jedilno žlico v rokah. Zaključna scena je enaka začetni, le plesalki zamenjata svoje inicialne pozicije, temačni ciklus pa se tako lahko ponovno začne. Predstava je prežeta z nizom negativnih občutenj, vse od agresije, izmenjane s srepimi pogledi in kretnjami, do srda, katerega manifestacija meji že skorajda na pretep. Sunkovite kretnje narativ včasih podpirajo, včasih pa imamo občutek, da se to dvoje ne povezuje in da opazujemo zgolj gibanje brez globljega pomena (kar je včasih prav dobrodošlo). Pred plesalci je vsekakor težka naloga konstantnega raziskovanja že uporabljenih gibov in sekvenc, vendar ravno vztrajanje lahko prinese nekaj popolnoma nepredvidljivega in novega. Lahko bi rekli, da se je ta ‘gibalna’ rdeča nit prenesla iz Zaklenjene ednine v Temno večerjo v dvoje.

KATARINA BOGATAJ
je umetnostna zgodovinarka in južna slavistka, razpeta med Ljubljano in Zagrebom, z afiniteto do performativnih umetnosti.


TEMNA VEČERJA
Avtorstvo, koreografija in ples: Veronika Valdés
Soustvarjanje in ples: Jana Menger
Dramaturgija: Andreja Kopač
Glasba: Matevž Kolenc, Erik Satie – Gnossienne no.1
Video: Tomaž Gorkič
Vizualna podoba: Petra Veber
Tehnična podpora in izvedba: Aljaž Zaletel
Kreativna producentka: Katja Somrak
Produkcija: Plesni teater Ljubljana 2019 – Avtorski opus
Koprodukcija: Vitkar
Zahvala: Branko Potočan

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.