Konceptualna gesta, ki sprejema minljivost in časti spomine

Nataša Berce reflektira novo predstavo Dragana Živadinova Biokozmizem::izreka, ki naj bi po eni strani ostala zvesta konceptualnim nazorom avtorja, a jo po drugi strani silovito zaznamuje življenje: “Konceptualno jedro predstave Biokozmizem::izreka Živadinov zastavi okoli življenja performerja in kantavtorja Marka Breclja, njegove usodne bolezni, ob katero subtilno, skoraj neopazno pripne osebnost Marka Mlačnika in njegovo kronično bolezen. V tej konceptualni gesti ni patetike, je le sprejetje minljivosti in čaščenje spominov”.

Ker ni bilo najave, sem za predstavo Biokozmizem::izreka Dragana Živadinova zvedela po naključju. Tako so mi v spomin prišle predstave Gledališča sester Scipion Nasice, ki so bile javna skrivnost, zgolj za peščico povabljenih ali za vztrajne radovedneže. Ker ima skrivnost posebno draž in se zna širiti kot vihar, bi to lahko bila tudi učinkovita promocija. Vendar Dragan Živadinov nima tovrstnih pretenzij. Ni jih imel niti v času Gledališča sester Scipion Nasice, ko je bila skrivnost neke vrste pokončna drža za v ilegalo potisnjeno alternativno umetnost, ki se ji ob mainstreamovski tradicionalni dramski umetnosti ni bilo dovoljeno uradno pozicionirati. Živadinov jemlje gledališče celostno, kot del življenja samega, v tem je iskren in dosleden, zato tudi skrivnost razume kot del procesa, kot igro (v obeh pomenih: kot odrsko in kot »otroško« igro) ter kot del celotne scenske inscenacije. Ne nazadnje je skrivnost vedno že sama na sebi vpeta v proces nastajanja katerekoli predstave, do njene odrske realizacije. 

Konceptualno jedro predstave Biokozmizem::izreka Živadinov zastavi okoli življenja performerja in kantavtorja Marka Breclja, njegove usodne bolezni, ob katero subtilno, skoraj neopazno pripne osebnost Marka Mlačnika in njegovo kronično bolezen. V tej konceptualni gesti ni patetike, je le sprejetje minljivosti in čaščenje spominov.

Konceptualno jedro predstave Biokozmizem::izreka Živadinov zastavi okoli življenja performerja in kantavtorja Marka Breclja, njegove usodne bolezni, ob katero subtilno, skoraj neopazno pripne osebnost Marka Mlačnika in njegovo kronično bolezen.

Na začetku Živadinov poskrbi za značilni sprejem in usmerjanje gledalcev, kar je namerno podloženo s humorjem, s čimer je to usmerjanje razbremenjeno možnega občutka avtoritativnosti. Tako so usmerjeni najprej tisti nad 50 let, potem tisti nad 40 let in potem ostali, s čimer pravzaprav Živadinov ustvari nagajiv paradoks: vsi bi radi čimprej sedeli, nihče pa ne bi rad priznal, koliko je star. V predstavi, v znani kozmokinetični ikonografiji Živadinova, v biomehanični gibalni estetiki in vedno tudi s principi izvorno gledališkega rituala je pravzaprav presenetljiv zasuk od resnih, tehnicistično zastavljenih in izvedenih tem, ki jih Živadinov po navadi zasleduje. Potek uprizoritvenih razmerij je hkrati izrazito njegov, a po drugi strani nenavadno drugačen, kot da nekoliko zmehčan, prepreden in podložen s simboli, ki nekako niso njegovi, vendar se presenetljivo dobro usedejo v estetiko predstave. Biokozmizem::izreka je s človeško toplino in hudomušnostjo pretopila biomehanični princip v nekakšen univerzalni jezik, v nepričakovano učinkovit spoj na videz nezdružljivih, v performativni estetiki različnih, kultnih osebnosti Marka Breclja in Dragana Živadinova.

Biokozmizem::izreka je s človeško toplino in hudomušnostjo pretopila biomehanični princip v nekakšen univerzalni jezik.

V dinamiki režijskega sloga Živadinova tradicionalno sistematična in obredna, a zaradi vnosa Brecljeve glasbe ali zlogomelodije, kot ji pravi on, ki jo v ozadju gledalske tribune izvaja Brecelj sam, njegovih pesmi, ki jih recitirata/pojeta Damjana Černe in Ivan Peternelj, ter scenskih elementov, aluzij na pred kratkim prejeto ježkovo nagrado, z velikim potočnim rakom na njegovo bolezen, presenetljivo živa in mesena, v izrazu kljub nepomirljivi, kruti realnosti duhovita in radostna. Brecljeve prepoznavne performerske artefakte (npr. nakolenčnike) Černe, Peternelj, Mlačnik in Živadinov kot njegovi odrski predstavniki spnejo s konstruktivistično simboliko, v slogu ritualnih dejanj. Tudi ko se poigravajo z animiranimi oblikami, še enim od duhovitih izmislekov Živadinova. Z objekti rokujejo, si jih podajajo, zlagajo ali samo odlagajo, s čimer jih odnosno napolnjujejo in ustvarjajo napetost med dejanji, formo ter pomenom. Pomenske plasti tako zgnetejo v trdno in prepričljivo gmoto. Majhnost prostora Osmo/za podpira intimnost dogajanja, tako so premiki lahko zgolj minimalistični, po eni strani pomensko razprti in po drugi določujoči, kar ustvarja premišljeno ravnotežje v recepciji predstave. Drsne ploskve se premikajo levo desno, zakrivajo in odkrivajo scenske spremembe ali prihode in odhode performerjev, video panele, večji fiksni in manjši objekti, ki jih performerji nalagajo eden na drugega, pa so v funkciji plastenja spominov, s čimer ustvarjajo paleto znakov, ki zgradijo osebnost Marka Breclja. Tehnicizmu Živadinova poreže robove in ostrino Brecljevo zvokovje, ki odrskim dejanjem diktira svoj način in tempo ter lomi in zaobli sistematična, ritualna dejanja. Čeprav se zdi, da je v fokusu slavljenje življenja samega, tu pa tam predstava izpostavi tudi to, kar spodmika tla življenju: npr. v drsno ploskev je vstavljena animacija čistilne gobice na način magneta, ki ga za ploskvijo upravlja nevidni igralec kot nekakšno nezmožnost regulacije svojega življenja, celo njegovih vsakdanjih funkcij, ki jih zdaj manipulira nekaj drugega (bolezen). Vse to deluje skrajno subtilno in igrivo, brez naložene sentimentalnosti ali odvečne patetike, le obrednost dejanja vnese občutek nekakšne svetosti dogodka. 

Čeprav se zdi, da je v fokusu slavljenje življenja samega, tu pa tam predstava izpostavi tudi to, kar spodmika tla življenju.

Čeprav je več kot očitno v fokusu predstave Marko Brecelj, pa se Biokozmizem::izreka dotika tudi pogostega sodelavca Živadinova, igralca in plesalca Marka Mlačnika, ki fizičnim omejitvam navkljub vztraja na odru. Vpet v nabiranje znakov in sestavljanje Brecljeve osebnosti, Mlačnik to pot predstavlja tudi samega sebe, svoj prispevek kljub telesni krhkosti ustvarja suvereno in brez predaje. Njegova drža je kljub minimalnim premikom (za nekatere potrebuje pomoč) odločna. Ko drži v rokah svoj umetniški satelit Umbot MM, ki nosi zapis njegove biografije, se zdi kot da ta simbol, ki konkretno in metaforično zaobjema njegov portret, prevzema delovanje, ki ga Mlačniku bolezen ne dopušča več.

Čeprav se morda zdi, da oba Marka nista na isti umetniški premici, saj je bil Brecelj v primerjavi z Mlačnikom veliko bolj nerazumljen in samosvoj solist, je med njima človeško stičišče. Biokozmizem::izreka je poklon dvema močnima umetniškima osebnostma, ki ju zdaj povezuje, pa naj se še tako patetično sliši, bolezen. Na nek način ju pravzaprav povezuje tisto, kar v njiju kljub bolezni ostaja: neupogljiv duh. Hkrati s fokusom na življenje je prelet čez njega obred poslavljanja, zvezan z obredi poslavljanj, ki jih Živadinov, sicer v drugačnem kontekstu, izvaja od slogovnih umetniških formacij in od igralcev Petdesetletnega projekta. Živadinov ostaja, kljub navideznem odvodu, zvest svojim konceptualnim nazorom, ki jih že leta zasleduje.

NATAŠA BERCE
se je po končani Srednji glasbeni in baletni šoli zaposlila v SNG Opera in balet v Ljubljani in kasneje nadaljevala kot pedagoginja. Deluje tudi kot publicistka in dramaturginja.

---

BIOKOZMIZEM::IZREKA
Po motivih Marka Breclja in Marka Mlačnika
Režija: Dragan Živadinov
Zlogomelodije: Marko Brecelj
Scenografija, kostumografija: Dunja Zupančič
Oblikovanje svetlobe: Janez Kocjan
Oblikovanje zvoka: Dario Sereval
Oblikovanje videa: Gregor Mesec
Asistent režije: Anže Rogelja
Zahvala: Lukas Miheljak
Nastopajo: Damjana Černe, Marko Mlačnik, Ivan Peternelj, Dragan Živadinov

Opombe bralcev (0)