Neodvisni

Sanje o erotičnem gledališču

Avtorica besedila si je ogledala veliko koprodukcijo krstne izvedbe besedila to jabolko, zlato Simone Semenič v režiji Primoža Ekarta. Gre za emancipatorno besedilo, ki v polju gledališča odpira nove svobode in odkrito govori o seksualnosti, kjer to ni navada – a mu erotična drama, kakor je krstna izvedba naslovljena, tja v uprizoritvni ni sledila, pravi avtorica.

Lucas Cranach starejši, Eva, 1528

Praizvedba besedila to jabolko, zlato, ki je bilo leta 2016 nominirano za Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo, je žanrsko opredeljena kot erotična drama. Simona Semenič je jasno profilirana kot visoko družbeno osveščena avtorica, ki neizprosno piše o ženskah in moških bitkah v večnem kolesju patriarhata. Dogodek je insceniran v sodelovanju treh velikih institucij in zasebnega zavoda. Igrajo priznane igralke (ženski slovnični spol ves čas uporabljam generično). Pričujoča refleksija bo sledila tej logiki: od besedila in njegovega družbenega konteksta do gledališkega dogodka kot njune združitve.

Erotična igra to jabolko, zlato je večplastno besedilo, ki za svoj okvir jemlje odnos do krščanskega pojmovanja izvirnega greha danes, v 21. stoletju. Gre za kontekst, v katerem je človek kriv pred bogom, ker si dovoljuje seksualnost, torej ustvarjanje in ohranjanje človeštva, kar naj bi bila zgolj božja naloga. Zgodba, v kateri je ženska nosilka spolnosti (kot se izraža župnik v besedilu), tista, ki zapeljuje moškega in je zato bolj kriva kot on. Moški in ženske, dva nasprotna spola, star mit, ki smo ga do danes vendarle že pošteno modificirali. V kolikšni meri in na kak način, to tehta to jabolko, zlato.

V besedilu Simone Semenič veliko govorijo o seksu in obilno tudi uživajo v njem.

Slovenijo lahko označimo za dokaj emancipirano državo, predvsem na račun naše socialistične zgodovine 20. stoletja, a vendar se hudič skriva v podrobnostih in patriarhat še zmeraj vlada. V sozvočju s tem »človekovo spolno ljubezensko življenje obremenjujejo številni predsodki in zato pogosto ni takšno, kakršnega si želi. /…/ Predsodki v zvezi s spolnostjo so posledica razvoja naše kulture, ki sta jo stoletja hromila nezaupanje v spolnost in strah njo. /…/ To nezaupanje in strah sta izraz nezdravih odnosov med spoloma, ki so tipični za patriarhalno urejeno družbo,« leta 1985 piše v leksikonu.1 Košiček, Marijan. Spolnost. Cankarjeva založba, 1986, cop. 1985. Zbirka Leksikoni Cankarjeve založbe. Kako to trideset let kasneje čutijo Živa, Vesna, Mira, župnik, Andrej, Filip, Peter in predvsem Sanja, protagonisti te erotične igre, ki združuje čutne užitke s političnim bojem – za še več užitkov in svobode? V besedilu Simone Semenič veliko govorijo o seksu in obilno tudi uživajo v njem. Religiozna »zarota molka« o spolnosti je presežena. Ženske si prilastijo oznako tiste, ki javno ponuja spolne usluge in s tem razprejo dva vidika kurbe: najprej negativno vrednotenje in potem nenazadnje tudi, kaj je tisto javno, kjer se dogaja seks. Tudi moških v besedilu drugi pol tega kontinuuma – svetnica – ne zanima. Vsi skupaj v duhu 21. stoletja uživajo v erotičnem življenju.

Esther Perel, mednarodna psihoterapevtska zvezda, razume erotiko kot seksualnost, ki je transformirana in socializirana s človeško domišljijo, kot časovni stroj, ki ga poganjajo bolečine in užitki naših zapletenih preteklosti. Poželenje prinaša upanje in možnosti v prihodnosti, daje občutje popolne prisotnosti. »In potem cajt stoji,« piše Simona Semenič.

Esther Perel, mednarodna psihoterapevtska zvezda, razume erotiko kot seksualnost, ki je transformirana in socializirana s človeško domišljijo, kot časovni stroj, ki ga poganjajo bolečine in užitki naših zapletenih preteklosti. Poželenje prinaša upanje in možnosti v prihodnosti, daje občutje popolne prisotnosti. »In potem cajt stoji,« piše Simona Semenič. Čas se upočasni in ustavi, ko dramske osebe doživljajo orgazme. In vrhunci v besedilu to, jabolko zlato so čisti izbruhi užitka, »direktno od boga«, kot ga označi najmlajša med njimi, Vesna. A od boga prihajajo sporočila tudi manj dobesedno, zato protagonistke med sanjami, spomini, domišljijo in dolgočasnim vsakdanjikom potujejo od užitkov plačljivega seksa, seksa z neznanci, zakonske nezvestobe, seksa na delovnem in javnem mestu do s krivdo prežetih tem nosečnosti, akademske različice flisarjenja, smrti in posledično širokega morja žalosti, v katerem je »vse sranje, ki se je nabralo s cajtom, ki se je nabralo skozi stoletja namakanja v manipulacijah in lažeh, da spira iz mene vse misli o tem, da je telo umazano, grešno, da je užitek stvar slabosti, da je želja po dotiku nizkotna, manjvredna, da je mesenost dotik pekla«, kot pripovedujejo tri g(ene)racije, ki jih poosebljajo Vesna, Živa in Mira. Kako se torej v teh vsebinah znajde uprizoritev?

Protagonistke med sanjami, spomini, domišljijo in dolgočasnim vsakdanjikom potujejo od užitkov plačljivega seksa, seksa z neznanci, zakonske nezvestobe, seksa na delovnem in javnem mestu do s krivdo prežetih tem nosečnosti, akademske različice flisarjenja, smrti in posledično širokega morja žalosti.

Nosilke igre B. Cerar, M. Korbar, M. Skrbinac, N. Rozman, P. Vrhovec v uprizoritvi to jabolko, zlato so bolj ali manj izkušene v igranju besedil, ki so sorodna pisanju Semenič – ali pa so celo že nastopale v njenih svetovih. Takisto je tudi režiser P. Ekart že raziskoval dramatiko Semenič in za najmanj eno besedilo, gostijo, našel popoln način, kako omogočiti izjemen gledališki dogodek – v svojem stanovanju, ki ga je odprl za javnost. Zgodovina uprizarjanja Semenič v Sloveniji in tujini jasno kaže naslednje: uprizoritve njenih besedil omogočajo presežke le, kadar se ekipa do njih osebno opredeli. Gostija v stanovanju režiserja in igralke, 1981 kot diplomska predstava mladih, ki preko besedila lahko izrazijo svoja stališča do teatra in sveta nasploh, še ni naslova, ki besedilo preplete z zgodbami v celodnevnem dogodku, 5fantkov.si, v katerih so si na Švedskem in v Bolgariji igralke same izbrale dramske osebe ter jih dopolnile z izrazitimi osebnimi vložki2 Glej prispevka L. Dimitrova in K. Hagström-Ståhl v zadnjem Amfiteatru, letnik 7, številka 2, 2019. in ne nazadnje samouprizarjenje Simone Semenič, kjer se prezenca in reprezentacija zlijeta v enotno telo na odru.

Pričujoča uprizoritev se ni odločila za to. Osredinila se je na posredovanje glavnih koordinat besedila: neposrednega govora o tičih, pičkah in orgazmih, poželenju in spominih, ki so bili ključni za njihovo (tj. žensko) doživljanje seksualnosti. Igralke to preigravajo lahkotno, čeravno je na trenutke moteč njihov premični fokus na ljudi, na gledališko občinstvo, saj se vznemirljivost teh pripovedi izgublja. Težava je tudi v enoličnih pripovedih o sanjah, o likovnih podobah, ki jih spremljajo, predvsem pa neopredelitev do »morja žalosti«. Tri ženske, katerih zgodbam sledimo, družijo tako sanje, da so kraljice svojega poželenja, kot tudi neprijetna občutja, ki so zgoščena v morju žalosti. Besedilo to doživljanje izgube, s katerim se vse protagonistke soočajo, pušča interpretaciji. A spet – ne pozabimo, ženska seksualnost je nadvse občutljiva za družbeni kontekst. Patriarhat je nevarno okolje, v katerega se bitje rodi in žensko zorenje je ranljiv proces.

Njihove želje so legitimne. Lahko naglas zahtevajo, da so varne, spoštovane in želene obenem. Besedilo je v tem jasno in kljub poudarku na heteroseksualnih razmerjih odpira svetove tudi drugam.

Simona Semenič je v preteklosti pisala predvsem o nevarnostih in zlorabah s tako hudimi posledicami, da so morebitne vznike erotike porazili. Igra to jabolko, zlato je drugačna. Nosilka te drugačnosti, emancipatornega naboja, je Sanja (igra jo Nika Rozman), prijateljica, ki spremlja tri gracije, ženska, ki skrbi za poželenje ostalih protagonistk, ki analitično pristopa k zadovoljevanju (moških), ki pokaže ženskam, da so želene. Hkrati pravično ureja svet, ne dovoli nadlegovanja, ki bega najmlajšo med njimi, Vesno (igra jo Mia Skrbinac), ki na lastni koži občuti nujnosti #jaztudi boja, gibanja, ki mu – kot v preteklem slovenskem (in svetovnem) feminističnem boju, nasprotuje toliko protisilnic. Pri Živi ima Sanja manj dela, opominja jo na nekaj, kar se kaže kot izgubljeno v njenem partnerskem odnosu. Živa (igra jo Barbara Cerar) je visoko funkcionalna ženska, uspešna na delovnem mestu, s poslovno uspešnim partnerjem in dvema otrokoma, materialno preskrbljena – in tudi seksualno – a predvsem izven svoje zakonske zveze. Kje vidimo njeno morje žalosti, je torej odvisno od našega lastnega vrednostnega sistema. Najstarejša med njimi je Mira (igra jo Mirjam Korbar), katere mož je umrl, a se sooča z novo možnostjo ljubezenskega odnosa z moškim, ki ga pred leti ni izbrala za svojega. Tudi pri njej je Sanja neizprosna, spodbuja k takojšnji seksualni uresničitvi s skrbjo za »fukabilno« spodnje perilo. Moški partnerji v teh igricah so ljubimci, mož in župnik (igra jih Primož Vrtovec), ki ženske odveže grehov spolnosti. Njihove želje so legitimne. Lahko naglas zahtevajo, da so varne, spoštovane in želene obenem. Besedilo je v tem jasno in kljub poudarku na heteroseksualnih razmerjih odpira svetove tudi drugam – na uprizoritvenem nivoju tako zelo jasno odigrava lezbično seksualnost, čeravno je njen metaforičen potencial drugje – v ljubezni do sebe, v sprejemanju lastnih seksualnih želja.

Na eni strani imamo potentno besedilo, ki ga igralke živahno preigravajo, na drugi strani so v tem omejene s staro heteronormativno medijsko podobo seksualizirane ženske.

To jabolko zlato je odprlo prostor nove svobode. A žal se zdi, da mu uprizoritev tja ni sledila. Erotično vznemirjenje je vedno kombinacija atrakcije, a tudi preprek, morda zgolj strahu pred neznanim. Predstava v Cankarjevem domu privlačnost zapoveduje monotono, v poenotenih kostumih, izpraznjenem prostoru ter prepoznavnih glasbenih in gibalnih vižah. Ali je to posledica ekonomsko in ustvarjalno konzervativnega gledališkega konteksta, ostaja odprto. Na eni strani imamo potentno besedilo, ki ga igralke živahno preigravajo, na drugi strani so v tem omejene s staro heteronormativno medijsko podobo seksualizirane ženske. Je to torej realnost patriarhata in slovenskega gledališča danes? Kljub desetletjem raznolikih feminističnih uprizarjanj pri nas? Zdi se, da za lansiranje novega umetniškega žanra, erotične igre, erotične drame, enostavno potrebujemo več osebne opredeljenosti, igranja z vsemi gledališkimi sredstvi, več svobode, več poguma – skratka uresničitev fantazij o gledališču, ki bo hkrati dovolj varno in dovolj neodvisno za globoke užitke.

MAJA ŠORLI
je dramaturginja, urednica, raziskovalka in edukantka psihodramske psihoterapije.


SIMONA SEMENIČ: TO JABOLKO, ZLATO
Krstna uprizoritev
Premiera: 5. december 2019
Režiser: Primož Ekart
Dramaturginja: Simona Hamer
Lektorica: Maja Cerar
Kostumografka: Jelena Proković
Avtorja glasbe: Silence
Vokalistka: Nina Šardi JunesHelen
Koreografka: Rosana Hribar
Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak
Asistentka dramaturginje (študijsko): Helena Šukljan
Asistentka kostumografinje: Katarina Šavs
Lučni mojster: Luka Malovrh
Tonski mojster: Drago Potočnik
Igrajo: Barbara Cerar, Mirjam Korbar, Nika Rozman, Mia Skrbinac, Primož Vrhovec
Producent: Zavod Imaginarni
Koproducenti: Cankarjev dom, SNG Drama Ljubljana in Mestno gledališče ljubljansko
Predstava je nastala s pomočjo Mestne občine Ljubljana in Zavoda Slovenske železnice.

Opombe avtorja

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.