Njegova prva tri-dekada. Zapis (p)o predstavi

Andreja Kopač se na metodološko sličen način loti refleksije predstave Tridekade Igorja Sviderskega, kakor to počne predstava sama. Nekako med spomin in zdajšnjostjo, med zasebnim in javnim, nam omogoči vpogled v snovanje treh desetletij tega umetnika: “In kaj so proizvedli v glavi ene gledalke? Iskreno, diskurzivno in formalno izčiščeno, performersko zrelo »gesto«, ki zaokrožuje ne samo tridesetletnico plesnega ustvarjanja, temveč (z zgornjimi ekskurzi vred) tudi zgodbo o popotovanju umetnika, ki se je odločil za pogumno samorefleksijo v prid prihodnjega »skoka« dlje”.

V tem zapisu si bom »privoščila« vsaj nekaj v smislu tega, kar si je plesalec, koreograf in pedagog Igor Sviderski »privoščil« biti v svoji predstavi Tridekada, ki jo je sebi in nam, gledalcem, poklonil namesto torte – kot jubilej ob svojem tridesetletnem ustvarjanju. Zato jo lahko bolj kakor predstavo berem kot uprizorjeno raz-stavo, v kateri se ustvarjalec razstavi na troje osebnosti; Igorja Sviderskega, Igorja in Sviderskega. Kot Igor in Sviderski nastopita bodisi njegova »soigralca« Daniel Petković in Jernej Škof bodisi svoje »večglasje« v glavi uprizori on sam – Igor Sviderski, plesalec v temi odrskih in rejverskih noči, večni iskalec varnega zavetja (objema) ob koncu dneva oziroma noči in kot večno »naspidiran« ustvarjalec, ki (nam) kar nekaj kotičkov svojega karakterja uprizori oziroma prikaže kot sprehod skozi trideseto obletnico lastnega ustvarjanja.

Ostal je spomin in okus po nenehnem spreminjanju in atmosfera po nenehnem preseganju in iskanju – Igorja kot koreografa, plesalca, mentorja in pedagoga.

Prvič. Igorja sem prvič srečala na začetku devetdesetih let, ko je prišel kot gostujoči plesalec in koreograf poučevat v Plesno društvo Terpsihora iz Novega mesta. Skupaj z Andrejo Obreza sta z nami, ki smo obiskovale ure sodobnega plesa, postavila dvojček predstav Iluzije in Pari intervallo I in II. Igor, ki se je na vsak trening vozil iz Ljubljane, nam je sestavljal živahno mešanico korakov in kompozicij, ki pa je bila vsakič znova malo drugačna. Mlajše plesalke smo takrat mislile, da tako že mora biti, ker je to del tega »sodobnega« pristopa, medtem ko je ena od starejših članic nekega dne preprosto »padla ven« in zahtevala, da se koreografija NE SPREMINJA VEČ! Enkrat se je živahno drla po hodniku, njeni rjavi kodri pa so plapolali na vse strani. Ja, in mislim, da se je predstava takrat res začela bolj konkretno postavljati, ampak vseeno je ostal spomin in okus po nenehnem spreminjanju in atmosfera po nenehnem preseganju in iskanju – Igorja kot koreografa, plesalca, mentorja in pedagoga. Kar je verjetno do neke mere povezano natanko z notranjim monologom med Igorjem in Sviderskim, ki ga je avtor uprizoril v Tridekadi in je zaradi svoje iskrene avtorefleksije deloval nadvse humorno.

Vendar – so vse do danes – tudi zanj kostumi pomemben odrski in zasebni znak; prikaz Tridekade je sicer zasnoval v belih kostumih vseh treh akterjev, vendar se je vmes na odru vztrajno preoblačil ter na ta način brisal ločnico med profesionalnim in zasebnim.

Drugič. V zvezi s tem »davnim dogodkom« tudi nikoli ne bom pozabila kričeče zelenih kostumov iz zelene lajkre, ki smo jih v namen predstave Igorja Sviderskega tedaj dali sešiti in ki sem jih potem čez več kot dvajset let (le čisto malo predelane) uzrla na odru Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu, kjer sem bila v funkciji regijske selektorice za izbor na srečanju Živa (v organizaciji Javnega sklada za kulturne dejavnosti). Skratka, kaže da imajo ti kostumi neko svojo (p)osebno zgodovino, ki (v skoraj nespremenjeni obliki in s kakšnim čudnim finančnim razlogom) še vedno živi naprej svoje odrsko življenje. Morda jih je videl celo Igor, ki je bil zadnji dve leti državni selektor, ampak v to se raje ne bi poglabljala. Vendar – so vse do danes – tudi zanj kostumi pomemben odrski in zasebni znak; prikaz Tridekade je sicer zasnoval v belih kostumih vseh treh akterjev, vendar se je vmes na odru vztrajno preoblačil ter na ta način brisal ločnico med profesionalnim in zasebnim, med javnim in zasebnim, med plesnimi kodi, med kičem in trash estetiko. Kljub temu je bila vsa ta dejavnost ves čas povezana zgolj in samo – s plesom, v katerega se je »zaljubil« že kot otrok.

Tretjič. Igor Sviderski (1967, Kumanovo, Makedonija/Ljubljana) se je začel s plesom ukvarjati že pri trinajstih v Kazini, kasneje pa se je udeleževal številnih plesnih tečajev doma in v tujini. S svojim ustvarjalnim in pedagoškim delom na področju sodobnega plesa in uprizoritvenih umetnosti je prisoten na domači sceni vse od leta 1989, ko je prvič nastopil v predstavi Odisejev povratnik koreografinje Ksenije Hribar v produkciji Plesnega teatra Ljubljana. (Ksenija Hribar, 1938 – 1999) Leta 1994 je diplomiral na Baletni akademiji v Stockholmu in leta 2012 na Akademiji za ples v Ljubljani. Zaključil je tudi magistrski študij umetnosti giba na AGRFT v Ljubljani in si kot prvi plesni pedagog v Sloveniji pridobil strokovni naziv magister umetnosti giba. Poleg koreografskega dela sodeluje kot plesalec, performer in koreograf s številnimi domačimi in tujimi plesnimi in gledališkimi ustvarjalci na področju plesa, gledališča in performansa. Aktiven pa je tudi na izobraževalnem področju, kjer soustvarja izobraževalni in umetniški program sodobnega plesa z različnimi plesnimi centri doma in v tujini, poučuje na Gimnaziji Nova Gorica, v Plesnem studiu Intakt in od leta 2009 deluje kot strokovni sodelavec in predavatelj za sodobni plesni gib na AGRFT. Je prejemnik plesne štipendije Dance Web, nagrad zlata ptica in plaketa Mete Vidmar za dosežke in prispevek k razvoju in uveljavljanju slovenske plesne kulture. Opravlja tudi delo državnega selektorja za področje plesa na ljubiteljski ravni in deluje kot svetovalec za gib. Do leta 2019, v katerem praznuje tridesetletnico delovanja, je nanizal vrsto predstav in projektov. Več na spletni strani Slovenski koreografski imenik: http://ski.emanat.si/igor-sviderski/, od koder je povzet tudi življenjepis.

In potem se začne; ne samo Igorjevo popotovanje v tem osebno/zasebnem »medprostorju«, ampak tudi po kotičkih svojih najglobljih misli in občutij, ki so ves čas grenko-sladka in ki ga ves čas tudi ženejo naprej … od predstave do predstave od stebra do stebra …

Četrtič. Torej, vsi ki spremljamo sodobni ples že nekaj časa, smo večino tega vedeli – a je Tridekada razkrila tudi marsikaj – česar nismo vedeli ali vsaj ni bilo do sedaj prikazano v tovrstni obliki. Kot bi spregovorilo »zaodrje« in »medprostorje«. Čeprav se je Igor v svoji raz-stavi dotaknil le manjšega delčka svojega profesionalnega dela, je bilo čutiti to težo (opek), iz kroga katerih se skupaj z Jernejem Škofom premakne ven nekje na začetku predstave. Vsi njegovi projekti so bili namreč »obeleženi« na treh belih stebrih, težo katerih dobesedno nosijo vsi trije akterji, ki te »stebre produkcije« prenesejo iz predprostora na oder. In potem se začne; ne samo Igorjevo popotovanje v tem osebno/zasebnem »medprostorju«, ampak tudi po kotičkih svojih najglobljih misli in občutij, ki so ves čas grenko-sladka in ki ga ves čas tudi ženejo naprej … od predstave do predstave od stebra do stebra … Ob tem sem nekako ulovila vsaj dve referenci, in sicer prva je na velikega Pina Mlakarja o življenju, ki je ples, in o plesu, ki je življenje. In čeravno je bil Pino iskreno proti »plesu kot ceneni zabavi«, si ravno slednjo »privošči« Igor Sviderski, ki v tem smislu ne dela ločnice; ples je zanj delo in zabava, ljubezen in čisti užitek; tako v baletnih copatih kot okornih rejverskih čevljih. Ples je zanj »samo« vse.

Petič. In če so vse ljubezni Igorja Sviderskega povezane s plesom, sem tu pomislila še na drugo referenco. In sicer na Iva Dimcheva – v smislu menjave performerske identitete in njeno preskakovanje v predstavi Lili Handel (2004), v kateri izvaja neverjetne transformacije telesa in karakterja skozi niz gibalnih sekvenc, ko praktično statično uprizarja različna razpoloženja. No, Igor Sviderski o njih predvsem govori. Opisuje. Pojasnjuje. Iz notranjega monologa se prelevi v »govor« samemu sebi, v potrjevanje smiselnosti lastnega početja in v nagovor gledalcu. In ves čas tako »zremo« v Igorja, kot bi se z njim pogovarjali na štiri oči. Iz javnega prostora drsi v zasebno, iz baletnega koda v privatnega. Iz vsega tega na koncu izstopi predvsem on sam, ki ob podpori akterjev; giba in glasu (Jernej Škof, Daniel Petković), svetlobe (Borut Bučinel), tehnike (Miha Bizjak), tisti petek, 13. decembra, na odru Plesnega teatra Ljubljana dejansko svojo »idejo v glavi« spravi skozi telesa in splavi v prostor, da pripluje do gledalcev.

Šestič. Ob tem velja omeniti, da je Tridekada izvedbeno potekala tudi v smislu vsebinske zaokrožitve treh dogodkov/performasov, ki jih je Igor Sviderski izvedel v letu 2019 in jih nato »kronal« z združitvijo v celovečerno predstavo; Ne bom več hodil tu. (april 2019, Galerija Alkatraz) in Sviderski JUKEBOX (november 2019, CK Španski borci), ob čemer je ključno predvsem to, kaj vsi dogodki skupaj proizvajajo. In kaj so proizvedli v glavi ene gledalke? Iskreno, diskurzivno in formalno izčiščeno, performersko zrelo »gesto«, ki zaokrožuje ne samo tridesetletnico plesnega ustvarjanja, temveč (z zgornjimi ekskurzi vred) tudi zgodbo o popotovanju umetnika, ki se je odločil za pogumno samorefleksijo v prid prihodnjega »skoka« dlje. Prve tri dekade »vzponov in padcev« so tako za njimi; za Igorjem, Sviderskim in Igorjem Sviderskim. Želeli bi si le lahko, da bi jo videlo več spremljevalcev, sodelavcev in sopotnikov.

ANDREJA KOPAČ
je novinarka, publicistka, teoretičarka, dramaturginja in pedagoginja na področju sodobnih scenskih umetnosti in sodobnega plesa.

---

TRIDEKADA
Ideja v glavi: Igor Sviderski
Gib in glas v telesu: Igor Sviderski, Jernej Škof, Daniel Petković
Magija svetlobe: Borut Bučinel
Manipulator tehnike: Miha Bizjak
Projekt so podprli: Plesni teater Ljubljana, Kud Mreža, Društvo Škuc, Dic Kreatorij, Kud Pozitiv, Zavod Omrežje

Opombe bralcev (0)