Koreografski obrat #8: beležke in vprašanja
Nika Arhar in Jaka Bombač sta v decembru 2023 prisostvovala Koreografskemu obratu #8, zdaj pa v dialoškem zapisu premišljujeta tako o plesni praksi Lize Šimenc, Tini Rozman ter Tine Benko in Eme Križič kot o parametrih lastnega delovanja - predvsem o možnosti zavzemanja bolj avtonomne raziskovalne pozicije znotraj konstelacije.
Ko si na tleh in ko si sam, nate še misli nekdo
Včasih, ko se zdi, da gre vse narobe in da je turbokapitalizem iz nas iztisnil že vse, Maja Dekleva Lapajne in Alenka Marinič ustvarita samo še eno koncertno predstavo Na tleh. Samo Oleami se dvigne iz vodnih globin, kjer se je dogajala njuna prejšnja predstava, da opazuje, kako se je njun glasbenogledališki izraz spopadel s podobno tematiko, a zavil na nekoliko manj pozitivno naravnano pot - na koncu pa vseeno opomni, da na tleh le nismo sami.
Z lokom v roki odmrzniti kole v riti
Radharani Pernarčič se imerzivno potopi v sodobno improvizirano Odisejado, kot sama interpretira dogajanje v uprizoritvi Čipka, prvo tkanje: Lok. Ne le da natančno in z zanosom sledi razvijajoči se plesni misli, zapletena v lok dogajanja začuti željo tudi po prisotnosti, ki je neobremenjena z beleženjem.
Prenavljanje ali ponavljanje konvencij?
Jaka Bombač piše o plesni predstavi Mojstrovina za šest plesalcev, ki, zgledujoč se po filozofiji Bauhausa in Triadnega baleta, raziskuje načine, kako se telo znebi kulturnih simbolov in družbenih pomenov. Vendar pa se avtor zapisa sprašuje, ali niso uprizoritveni postopki, ki jih povezujemo s triadnim baletom in drugimi oblikami avantgarde, do neke mere sami postali konvencija. Tako v zaključku ugotavlja, da je semiotična logika postindustrijskega sveta povsem drugačna kot semiotična logika industrijskega sveta, zaradi česar po njegovem mnenju ni povsem jasno, ali je predstava uvedla subverzijo konvencij ali pa je le-te enostavno samo ponovila.
Kaj je temna snov, ki nas vleče vase in žene v gibanje?
Miša Gams si je ogledala plesno predstavo Prostor z razgledom Vite Osojnik. V svojem zapisu ugotavlja, da predstava s svojo odprto hermenevtično strukturo simbolov deluje kot uganka, ki si jo gledalec interpretira v skladu s svojim znanjem in intuicijo. Sama tako v njej prepoznava kontraste med temnim in belim, predvsem pa štiri elemente narave (ogenj, voda, zemlja, zrak), ki si jih razlaga kot uvid v spoznanje o fluidnosti in spremenljivosti vsega živega.