Skrb za predstavo
Na podlagi intervjujev z ustvarjalkami_ci in producentkami_ uprizoritev Ich kann nicht anders, Opijske ladje in Sine prispevek Jake Smerkolja Simonetija raziskuje, kaj vse prispeva k dolgemu postprodukcijskemu življenju predstave.
Med obrednostjo in neposrednostjo II: Nove performativne strategije
Če obred razumemo kot proces skupnega naseljevanja prostora v simbolno posredovanih prostorskih formah in konstelacijah, pa neposrednost, vsaj kot jo razumemo v kontekstu sodobne umetnosti iz druge polovice prejšnjega stoletja, obljublja možnost ne le čistega bivanja v trenutku. I. Uvod To besedilo je nadaljevanje prvega, v katerem sem se posvetil obrednim virom sodobnih uprizoritvenih umetnosti […]
Uprizarjanje subjekta: avtobiografske strategije, telesnost in političnost intimnega v sodobnem slovenskem gledališču
Subjekt se v teh uprizoritvah oblikuje v neposrednem razmerju do telesa, jezika in spomina, hkrati pa v stalnem trenju z institucijami – gledališkimi, izobraževalnimi, kulturnopolitičnimi – ki določajo okvire legitimnega govora, dela in prisotnosti. V slovenskem gledališkem prostoru se v zadnjem desetletju vse izraziteje pojavljajo avtobiografske uprizoritvene prakse, ki problematizirajo sam temelj reprezentacije subjekta. Premikajo […]
Telo – ranljivo, nevtralno, hiperseksualno
Čeprav je to najbolj naravno človeško stanje, je to tudi stanje, ki ga povezujemo s seksom in je v našem kontekstu močno zaznamovano z moralnimi vrednotami krščanstva ter posledično s sramom, krivdo, grehom. Ko obiščemo predstavo, dogodek običajno na odru pričakujemo ljudi – telesa. Obdobje radikalnih telesnih performansov je že davno izzvenelo, golota nas ne […]
NA PERIFERIJI PRODUKCIJE ali KAKO GOVORIMO, KO GOVORIMO O (SPOLNEM) NASILJU (MOŠKIH) (NAD ŽENSKAMI)
1. PROLOG 2. ANALIZA IZBRANIH BESEDIL 3. »MEJE MOJEGA JEZIKA SO MEJE MOJEGA SVETA« (L. Wittgenstein) Pred kratkim je bil na portalu Kritika objavljen zapis Nike Šoštarič z naslovom O ravnotežju, v katerem piše o tem, kako naj bi kritika kakovost relevantnega umetniškega dela ocenjevala še po nekaterih drugih parametrih kot pa zgolj po kakovosti […]
Kolektivna artikulacija misli generacije
Varja Hrvatin: KOLEKTIVNA ARTIKULACIJA MISLI GENERACIJE Pomanjkanje uprizarjanja sodobne dramatike v našem uprizoritvenem prostoru (predvsem slovenske), ni neka nova problematika Gre predvsem za posledico pomanjkanja sistemskega financiranja nastajanja dramatike, kot kontinuiranega razvoja dramskih piscev, in ne za manjko zanimanja za pisanje in ustvarjanje lastne uprizoritvene besedilnosti. Ob bok čedalje manj uprizarjani, objavljani in generalno financirani […]
Srečevanja medijev v sodobni plesnoimprovizacijski umetnosti: Zvok kot nastopajoči
I. Na letošnjem Cofestivalu sem si ponovno ogledala predstavo Guba Andreje Rauch Podrzavnik in ugotovila, da si je iste predstave ogledati večkrat, dobra odločitev. Več časa kot mine vmes, toliko bolje. V ritualu predstave se je namesto pričakovanja in vznemirjenja pred tistim, kar bo, pojavilo stanje pozornosti, v katerem sem opazovala razlike med prejšnjim in […]
Kritično vijuganje po Gibanici
Pričujoče besedilo je refleksija o Gibanici – bienalu slovenske sodobne plesne umetnosti iz leta 2025, nastala na podlagi delavnice plesne kritike pod vodstvom Bojane Cvejić, ki je bila organizirana v sodelovanju z Zavodom Maska in Društvom za sodobni ples Slovenije. Avtorice_ so(po abecednem redu): Ana Letunić, Ana Pinter, Elena Novakovits, Gregor Sirotić Marušić, Igor Burić, Karolina Bugajak, Marina Srnka, Nefeli Gioti.
Med obrednostjo in neposrednostjo I: Krog lahko pove več kot tisoč besed
Jaka Bombač tokrat prispeva refleksijo o porastu predstav, ki tematizirajo obredne postopke in avtofikcijo/avtobiografijo.
NACIONALNI PROGRAM ZA DRAMATIKO 2026–2030
Predlagani Nacionalni program je plod večletnega motrenja repertoarjev, založniških politik, sistemskega razumevanja poklica in pozicije slovenske_ga dramatičarke_ika pa tudi premišljevanja o mestu sodobne dramatike v omenjenih kontekstih.
Politična umetnost mesta in podeželja
Nika Gradišek se v svojem prvem prispevku za Neodvisne sprehodi od periferije do centra in pri tem z analizo dveh izbranih primerov (predstav Na tleh in Skupne krajine) predstavi in obrazloži svojo tezo, da bi moralo politično gledališče razmišljati o oblikah, ki jih zavzema tudi glede na družbeno-geografska okolja, v katerih se predstavlja.
Konec sveta ali začetek – plesa?
Jaka Bombač se v prispevku sprehaja med enotnostjo in heterogenostjo na koreografski konvenciji »prosto padajočih teles« v Zagrebu.
Ne_mogoči prostori sodobnega plesa
Sara Živkovič Kranjc se v prispevku sprehodi skozi metaforične lokacije, kjer se lokalno okolje ukvarja s prostorsko problematiko. Ne gre izključno za težave sodobobnoplesnih praks, saj so le-te le delček mozaika občega problema družbe v odnosu do prostora, ki se zažira v vprašanja javnega prostora, bivanjskih pogojev itd., a so morda prav zato te prakse že vzpostavile nekatera vredna orodja, ki jih lahko prispevajo v širši razmislek pri oblikovanju alternativnih pogojev in prostorov dela.
Nasproti publiki ali skupaj s publiko
Samo Oleami v prispevku seže nazaj v spomin na eno zgodnjih edicij festivala improvizacijskega gledališča Goli oder, kjer se je začelo njegovo premišljevanje o raznovrstnih umetniških strategijah za oblikovanje odnosa med nastopajočimi in gledalci oziroma med avditorijem in odrom. Od improvizacije preko uličnega gledališča prispevek potuje vse do izbranih sodobnoplesnih predstav, v katerih se začasne skupnosti ponekod oblikujejo skozi intenziteto bivanjske izkušnje, ki jo ustvari giabjoče telo.
Za božič bom(o) sam(i)
Praznično obarvana refleksija jake Smerkolja Simonetija razmišlja o pristopih k uprizarjanju družinskih razmerij na neinstitucionalni uprizoritveni sceni. Medtem ko tako klasična kot sodobnejša dramska produkcija v portretu (praviloma) večgeneracijske rodbine išče odmeve splošnejših problemov, drugi uprizoritveni žanri skozi odkrušeno, pogosto individualno doživetje, prinašajo bolj heterogen pogled ter kritično dekonstrukcijo tradicionalne družinske celice kot take.
V vsakem dotiku, objemu, je cel svet, krhek, minljiv
Bolj in manj neposredni zapiski o somatskih manifestacijah v sklopu projekta Asimetrija objema/Prepuščanje (avtoric Snježane Premuš in Zrinke Šimičić Mihanović).
Ples in prevod / Začeti (i)z nič
Objavljamo zapis Blaža Lukana, ki je nastal kot odziv ob prisostvovanju predstavi Neuokvirjen čas Andreje Rauch Podrzavnik in Julyena Hamiltona, v katerem raziskuje idejo plesa kot procesa prevajanja.
Avto(r)kritika
Varja Hrvatin in Nika Švab v besedilu o produkcijskih okvirjih uprizarjanja sodobne dramatike razpravljata o paradoksalnem razmerju med nevladnim sektorjem, dramatičarkami in institutom razpisov, katerega posledica je fenomen samouprizarjanja dramskih besedil s strani njihovih avtorjev. Ta ugotovitev sproži prevpraševanje o različnih standardih pri poimenovanju sodobnega dramskega besedila in pri opredeljevanju njegovega avtorstva, ki je po njunem ponovno vezan na 'razliko' med javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami.
Mrtvi kurent
Mlada piska Julija Cergolj se odziva na avtorsko solistično predstavo Grom plesalca in koreografa Bena Novaka loti skozi podrobno spremljanje sprememb v gibanju, kjer stopnjevanje tenzije vodi do eventuelnega vrhunca in transformacije, ki v avtorici besedila odzvanja kot ritualna in ciklična podoba človeške izkušnje.
Sodobne Antigone o spolni zlorabi v današnji družbi
Kolektiv Magdalen Krivopetih, ki je format forumskega gledališča v svoji zadnji predstavi uporabil za raziskovanje prepleta (delovnega) okolja umetniškega ustvarjanja in spolnih zlorab, je Mišo Gams napeljal k reflektiranju družbenega odmeva boja proti spolnim zlorabam, hkrati pa porodil tudi polemični dvom v produkcijo marginaliziranih znotraj gledališča zatiranih.
Mit o Tvojmojklesu in druge starogreške loiloilalije
Radharani Pernarčič nam o predstavi Afterparti dela klovnovskega kolektiva Za Crknt poroča neposredno z letala na drug kontinent. Z igrivim in hudomušnim, a zato nič manj lucidnim in ostrim pogledom razmišlja o sodobnem klovnu in njegovi dramaturgiji, ki črpa “iz sveta in zaupa, da tudi gledalec vendarle živi v tem skupnem svetu” ter bo zato ob doživetju sodobne resničnosti kot žanra bral in razumel njeno kritiko, na kateri temelji ta sodobnoklovnovska predstava.
Dvojnosti umetelne pris(o)tnosti
V refleksiji na predstvo Hiša Dom Katje Legin Maša Radi Buh manj pozornosti nameni konkretizaciji posameznih trenutkov, ampak se raje poglobi v razmišljanje o razmerju med teatralnim, performativnim in gibalnim. Tako v uprizoritvenem jeziku kot v prisotnosti Legin besedilo prepozna (so)bivanje v dvojnostih, ki pa nikakor ne popreproščajo, marveč odsevajo kompleksnost materinskega in drugega skrbstvenega dela v navezavi na sodobno žensko.
Tehnologija, variacije na temo in vse vmes
Namesto refleksije posamezne predstave tokratni prispevek Jake Bombača skozi filozofsko perspektivo obravnava nedavni opus predstav plesnega ansambla En-Knap. Njihove predstave se tako ali drugače posvečajo raziskovanju tehnologije v odnosu do telesa, Bombač identificira štiri principe, ki so po njegovem mnenju pogosti pri srečanju z omenjeno tematiko.
Tehnospomin predstave
Kako pisati o uprizoritvi, ki se vpenja v opus, ki ga nisi videl, a si o njem nekaj malega slišal, kako pisati o spominu (spominjanja) in kako pisati o uprizoritvi, ki je skozi (tehno)burlesko že presegla formo predstave, a se vrača k njej. O vsem tem v svojem tekstu, ki se nanaša na Tatovi podob predstavljajo: Mad Jakale v filmu, ki ga nismo videli, premišljuje Nik Žnidaršič.
IDEALIZEM IN DUALIZEM STA NAM VSEM V POGUBO
Miša Gams si je v jeseni 2022 ogledala uprizoritev Priznati neznosno. Ljubim te., ki je bila prvi del performativnega sklopa Rosane Hribar pod imenom Daj povej mi, kolk’ sreča stane?. Če je prvi del sklopa (neuspešno) prepletel filozofski diskurz z antropološkim materialom, se tudi drugi del po mnenju piske ne uspe povsem izviti bodisi iz idealizma in dualizma ter se približati dejanskosti.
Koreografski obrat #8: beležke in vprašanja
Nika Arhar in Jaka Bombač sta v decembru 2023 prisostvovala Koreografskemu obratu #8, zdaj pa v dialoškem zapisu premišljujeta tako o plesni praksi Lize Šimenc, Tini Rozman ter Tine Benko in Eme Križič kot o parametrih lastnega delovanja - predvsem o možnosti zavzemanja bolj avtonomne raziskovalne pozicije znotraj konstelacije.
Ko si na tleh in ko si sam, nate še misli nekdo
Včasih, ko se zdi, da gre vse narobe in da je turbokapitalizem iz nas iztisnil že vse, Maja Dekleva Lapajne in Alenka Marinič ustvarita samo še eno koncertno predstavo Na tleh. Samo Oleami se dvigne iz vodnih globin, kjer se je dogajala njuna prejšnja predstava, da opazuje, kako se je njun glasbenogledališki izraz spopadel s podobno tematiko, a zavil na nekoliko manj pozitivno naravnano pot - na koncu pa vseeno opomni, da na tleh le nismo sami.
Z lokom v roki odmrzniti kole v riti
Radharani Pernarčič se imerzivno potopi v sodobno improvizirano Odisejado, kot sama interpretira dogajanje v uprizoritvi Čipka, prvo tkanje: Lok. Ne le da natančno in z zanosom sledi razvijajoči se plesni misli, zapletena v lok dogajanja začuti željo tudi po prisotnosti, ki je neobremenjena z beleženjem.
Prenavljanje ali ponavljanje konvencij?
Jaka Bombač piše o plesni predstavi Mojstrovina za šest plesalcev, ki, zgledujoč se po filozofiji Bauhausa in Triadnega baleta, raziskuje načine, kako se telo znebi kulturnih simbolov in družbenih pomenov. Vendar pa se avtor zapisa sprašuje, ali niso uprizoritveni postopki, ki jih povezujemo s triadnim baletom in drugimi oblikami avantgarde, do neke mere sami postali konvencija. Tako v zaključku ugotavlja, da je semiotična logika postindustrijskega sveta povsem drugačna kot semiotična logika industrijskega sveta, zaradi česar po njegovem mnenju ni povsem jasno, ali je predstava uvedla subverzijo konvencij ali pa je le-te enostavno samo ponovila.
Kaj je temna snov, ki nas vleče vase in žene v gibanje?
Miša Gams si je ogledala plesno predstavo Prostor z razgledom Vite Osojnik. V svojem zapisu ugotavlja, da predstava s svojo odprto hermenevtično strukturo simbolov deluje kot uganka, ki si jo gledalec interpretira v skladu s svojim znanjem in intuicijo. Sama tako v njej prepoznava kontraste med temnim in belim, predvsem pa štiri elemente narave (ogenj, voda, zemlja, zrak), ki si jih razlaga kot uvid v spoznanje o fluidnosti in spremenljivosti vsega živega.
¡Ay, caramba!
V pričujočem zapisu Metod Zupan obravnava predstavo Heroj 4.0 – Business as Usual, še četrtega v seriji projektov, ki sta ga skupaj z dramaturginjo Katarino Stegnar pripravila Uroš Kaurin in Vito Weis. V besedilu ugotavlja, da sta ustvarjalca v tokratni predstavi na več nivojih tematizirala čas, vendar pa je, kot meni, vprašanje, zakaj v tem času tematizirati prav čas, ostalo odprto. Kljub temu v zaključku ocenjuje, da ima predstava "prst na pulzu trenutnega scenskega utripa" vsaj s prizoroma, v katerem se kaže, kako je sodelovanje občinstva z nastopajočimi zelo pogosto izsiljeno.
V zajemu vzajemnih kadrov
Radharani Pernarčič si je ogledala Kvartet Magdalene Reiter, ki svojo predstavo opisuje kot "partituro za dva plesalca, dve živi telesi in dve kameri v živo". Avtorica pričujočega zapisa tako analizira prav medsebojno odnosnost obeh plesalcev, razpad dveh posameznikov, premišlja pa tudi o percepciji in pogledu, na katerega vpliva uporaba kamere.
Podeželje poželenja
Julija Cergolj v svojem prvem zapisu za portal Neodvisni recenzira predstavo Hey, hay! / Zdravo, seno! V njem ugotavlja, da ustvarjalki predstave Anna Possarnig in Jerca Rožnik Novak v sodobnoplesni material predelujeta vrnitev k otroškim spominom in tradicijam podeželja, ljudske plesne navade in manire, v katerih iščeta inspiracijo, pa skozi ples, elektronsko glasbo in scenografijo uspešno prestavljata v kontekst sodobnega časa.
Ritmi sveta in (ne)uprizorljivost narave
Jaka Bombač v pričujočem prispevku premišljuje o predstavi Eno samo telo ni dovolj. V izhodiščni premislek mu je temeljna podoba predstave, micelij, ki jo prepoznava po eni strani kot metaforo za preplet raznolikih osebnih in narodnih identitet – predstava namreč združuje štiri plesalce iz štirih različnih držav –, po drugi strani pa kot metaforo vztrajanja v nenehni gibkosti misli. Kot ugotavlja v nadaljevanju, gibalna partitura predstave temelji v poskusu razvoja zaupanja (ranljivosti), hkrati pa tudi dekonstrukcije in rekonstrukcije ritmov bivanja.
Dobrodošli v vesolje
Izstrelitev v 2024.
Sončni princ-ip, pa pika
Radharani Pernarčič si je ogledala gibalno-taktilno predstavo za malčke Rumena pika na nebu, ki sta jo skupaj ustvarila Ajda Tomazin in Rok Kravanja. Avtorica v svojem zapisu ugotavlja, da ciljni publiki primerno predstava namesto na naraciji in zgodbi temelji na čutno-zaznavnem, meditaciji in atmosferičnosti. Zaradi tega je ni mogoče umestiti v kategorijo poenostavljujočega interaktivnega "entertainmenta", prej bi bilo treba o njej govoriti kot o uspavanki, ki otroka zaziblje v nekaj milega, predvsem pa spodbuja in krepi njegovo zvedavost ter senzibilnejšo dojemljivost.
Alternativna klovna
V pričujočem zapisu Samo Oleami obravnava dve predstavi, Futraj moj ego 2 Anje Bezlove in Glasbeno mizo Tjaža Juvana, obe pa si vzame za izhodišče premisleka o dramaturški vlogi klovna. Kot piše, funkcija klovna ni posredovanje notranjih čustvenih stanj, pač pa je njegova prednost v tem, da gre za ljudski lik, ki je občemu občinstvu domač in ga prav zato lahko pripelje do manj razumljivih aspektov predstav.
Nevarni klic zabave
Jaka Bombač si je ogledal predstavo Plešoči (p)ogledi, za katero ocenjuje, da virtualno tehnologijo uspešno vpne v kontekst, v katerem slednja (povratno) vpliva na strukturne lastnosti dogodka (dramaturgijo in koreografijo predstave). Pred nami sta dve skupini gledalcev, eni so prek vmesnikov potopljeni v virtualni svet, na katerega se odzivajo z različnimi gibi in reakcijami, drugi jih pri tem spremljajo in opazujejo. Avtor preučuje implikacije tako zastavljene dramaturške strukture in se v zaključku sprašuje tudi o etičnosti takšnega inženirskega početja.
Turistični izlet v gnusno-slastno nezavedno
Brina Jenček v besedilu o performansu Ringlšpil Sare Horžen in Varje Hrvatin premišljuje o mejah med gledalci in nastopajočimi. Ne le da omenjeni dogodek posega v metaforični in fizično osebni prostor prisotnih in mimoidočih, temveč po mnenju avtorice besedila preigrava tudi možnosti, kjer bi v performans posegli gledalci.
Povej mi svojo resnico
Dragana Alfirević v drugem delu kritiške duologije, ki jo na Neodvisnih objavljamo o performansu Jasne Žmak »this is my truth, tell me yours«, opozarja na vprašanja, ki jih predstava postavlja o mejah in možnostih umetnosti ter o nepripravljenosti naše družbe, da se pogovarja o stvareh in s temi vprašanji ravna na senzibilen ter odgovoren način. Nasprotje toksičnemu patriarhatu, kot avtorica poantira v zaključku, namreč ni matriarhat, temveč ranljivost.
V kraljestvu fikcije nisi nikoli varna
V prvem prispevku duologije o performansu »this is my truth tell me yours«, Metod Zupan razmišlja o konceptu zabrisanih mej osebne intime in varnosti, ki se v umetnosti pogosto brišejo v imenu provokativnosti in družbene kritičnosti, ne da bi zares ozavestile (patriarhalne in mačistične) sisteme komunikacije, ki jih medtem proizvajajo.
Tudi tlačanke lahko pečejo kiš
Jaka Smerkolj Simoneti je obiskal drugo sezono participativnih bralnih uprizoritev besedila Delo in deklica I–V: Drame tlačank avtorice Nike Švab. V zapisu premišljuje o razvoju konkretnega dramskega teksta, hkrati pa ta premislek postavlja v širši kontekst. Tako se med drugim ukvarja tudi s tegobami slovenske dramske produkcije ter pod vprašaj postavlja običajno pričakovanje, da naj so dramska besedila napisana v osami, in ne v procesualnem ter kolektivnem razvoju.
Med ljudmi in roboti
V pričujočem prispevku Jaka Bombač ugotavlja, da robot kot prepoznaven trop svetovne znanstvenofantastične dediščine praviloma nastopa bodisi kot vezje, ki zaman poskuša postati človek in je torej njegovo zrcalo, bodisi kot skupek mehanizmov, ki ima potencial, da postane več kot človek in je tako njegov podaljšek. V nadaljevanju nato ocenjuje, da v predstavi Softwareness, ki si jo je ogledal konec oktobra, ni popolnoma jasno, za katero od teh možnosti so se ustvarjalci odločili, ali torej ta dualizem uvajajo ali pa se mu, nasprotno, želijo izogniti.
Gnezdo brez ptičkov
Radharani Pernarčič si je ogledala instalacijo Gnezdo Barbare Kapelj, skupaj z njo pa premišljuje o človekovi razpetosti med živali in stroje ter še bolj o vprašanju, kako se definira človek v razliki do človeka. Instalacija je tako avtorici navdih za kritičen, slikovit in asociacij poln premislek o dobesednih in metaforičnih gnezdih.
Punce, borba!
Zala Dobovšek ob ciklu performansov Spolna vzgoja II, natančneje ob petem performansu Borba in samostojni izpeljavi Punce, premišljuje o vezeh, ki vežejo preteklost, sedanjost in prihodnost na področju boja za ženske reproduktivne pravice in seksualno življenje. Tako kot performerke, ki dokumentarna pričevanja in lastno raziskovanje bodisi intimne bodisi družbene zgodovine tega boja vseskozi sopostavljajo s sedanjostjo, tudi Dobovšek opozarja, da pridobljene pravice nikakor niso samoumevne in večne ter zato borba nikoli ni končana.
Odpiranje taktilnih odrov
Metod Zupan v pričujočem besedilu reflektira tridnevno modno revijo Druge kože, projekta DISKOlektiva, ki se je konec marca odvil v Stari mestni elektrarni. Zupan obiskovalsko izkušnjo opisuje kot docela neobičajno. Poudarek namreč ni bil na gledanju, temveč na taktilnosti, zato poleg refleksije ogledanega avtor premišljuje tudi o principih senziorialnega gledališča.
V orbiti
Samo Oleami v tokratnem prispevku motri predstavo Gravitacija perspektive Danijele Zajc, drugi del trilogije v nastajanju, ki metodološko kombinira in nadgrajuje postopke avtoričin prejšnjih del - ozvočenost, plezanje in gibanje na visečih vrveh ter sodobnoplesni elementi. Kot izpostavi pisec, gre za pomemben oziroma opazen žanrski prestop; iz sodobnega cirkusa se delo v kontekstu avtoričinega opusa pomakne v plesno gledališče.
Kam z vsemi temi kresnicami?
Maša Jazbec se je ob ogledu predstave Gorjanci podala v svet vil, velikanov, volkodlakov in povodnih mož. Gorjance pri tem primerja z uprizoritvama Kresna noč in Žene v testu ter ugotavlja, da bi morali namesto pretirano romantiziranega dojemanja slovenskega izročila slednjega kritično premisliti v duhu enaindvajsetega stoletja.
Prag razodetja: slovensko institucionalno gledališče je homofobno
Metod Zupan si je v Mini teatru ogledal uprizoritev Kushnerjevega besedila Angeli v Ameriki. Ob refleksiji predstave premišlja tudi o širšem kontekstu neuprizarjanja gejevskih dram v slovenskih gledaliških javnih zavodih.
Kdo se boji -izma ali zakaj nihče več ne žvižga?
Miša Gams je v okviru Mesta žensk obiskala predstavo Nihče več ne žvižga. Predstava, pri kateri so sodelovale tudi osebe brez izkušenj na plesnem in gledališkem področju, se je ukvarjala s premišljevanjem vlog družbenih spolov v heteronormativni družbi in z razmerji moči, naslavljala pa je tudi medgeneracijske načine sodelovanja. Avtorica prispevka ugotavlja, da je predstava "v prvi vrsti eksperiment, ki raziskuje medsebojno sodelovanje ljudi, ki se prvič znajdejo na odru in intuitivno zasedejo mesta, ki niso določena vnaprej".
Na témo klasične elegance plesno-travniških klasov
Jesensko sezono recenzij odpira besedilo Radharani Pernarčič, ki si je konec maja ogledala predstavo Snježane Premuš Čas v ogledalu. Predstava je sprožilec bogatega asociativnega toka: od spomladanskega plesa vilinskih bitij do travniških klasov in oblakov, v zaključku pa avtorica ugotavlja, da je zanimivo opazovati prav to, kako iz znanih plesnih elementov zraste nekaj povsem drugega, kadar jih uprizarjamo z neko svojo specifično kvaliteto.
Od teorije k praksi: ali bomo delavci zgradili moč za kolektivni napad na nevidno delo (v) umetnosti?
Katja Praznik v zadnjem letošnjem poletnem eseju premišljuje o prevladujočih oblikah dela v polju sodobne kulturne produkcije. Kot opaža, je težava, da se umetnik pogosto še vedno ne pojmuje za delavca, hkrati pa je problematično tudi prepričanje, da je umetnost od ekonomije in družbene realnosti ločena ter avtonomna sfera. Takšno zanikanje privede do ekonomskega izkoriščanja, ki se mu lahko učinkovito zoperstavimo kot množična skupnost, organizirana v sindikat.
Performativni potencial virtualnega prostora
Ula Talija Pollak v pričujočem eseju na primeru treh uprizoritev Varje Hrvatin premišljuje o potencialih, ki jih ima virtualni prostor za uprizoritveno umetnost. V prispevku analizira mehanizme uprizarjanja, reprezentacije, igre in predstavljanja v digitalnem prostoru, zlasti na družbenih omrežjih, in preučuje, kako vse to lahko vpliva na dramaturgijo pozornosti in recepcijo gledalca v gledališču.
Virtualno (in) gledališče: trije kratki eseji o obljubah in prevarah VR (3. esej)
V tretjem, zadnjem eseju o virtualnem in gledališču se Jaka Bombač skuša, kot piše, izogniti ugrabitvi pojma virtualnega in ga s pomočjo filozofskih konceptov Henrija Bergsona in Gillesa Deleuza vrniti v njegovo izvorno domeno, ne da bi pri tem virtualno realnost zoperstavil rabi v gledališču. Njegova teza je, da virtualna izkušnja ne bi smela biti le prenos podob iz "resničnega" sveta v virtualnega, pač pa bi se morala odvijati med tistim, kar je, in tistim, kar bi lahko bilo.
Virtualno (in) gledališče: trije kratki eseji o obljubah in prevarah VR (2. esej)
Ob predstavi Monolog/Dialog Nika Rajška Jaka Bombač nadaljuje s premišljevanjem o razmerju med virtualnim in gledališčem. S pomočjo Baudrillardovega pojma "simulakra" se kritično opredeli do tako imenovane virtualizacije resničnosti, ki s tem, ko skuša čutne podatke iz "resnične" resničnosti zgolj prenesti v virtualni prostor, hlini, da ima lastnosti, ki jih nima. Težava pa je, piše Bombač, da v tak svet ne moreš verjeti.
Virtualno (in) gledališče: trije kratki eseji o obljubah in prevarah VR (1. esej)
V prihodnjih dneh bomo na Neodvisnih objavili ciklus treh esejev, v katerih Jaka Bombač obravnava vprašanje razmerja med virtualnim in gledališčem. V prvem tekstu problematizira idejo virtualne resničnosti kot reprodukcije domnevno "objektivne" resničnosti, prav tako pa premišljuje tudi o tem, kdaj je virtualno protipomenka in kdaj sopomenka gledališkemu.
Angažirane prakse gledališke umetnosti
V obdobju poletnega premora serijo daljših teoretsko obarvanih člankov začenjamo s tekstom Jakoba Ribiča, ki piše o pojmovanju angažiranosti v okolju gledališke umetnosti. S pomočjo avtoric Bojane Kunst, Karen Barad in Mierle Laderman Ukeles pisec izpostavi nujo po angažmaju, ki ni le retorična gesta in ki sočasno zmore prepoznavati tudi različne dejanskosti, v katerih živimo.
Kam potujejo dežne kapljice?
Pred poletnim odmorom objavljamo refleksijo Nike Šošterič, ki spremlja tridelni opus Vite Osojnik; tokratni drugi del, instalacija v sodelovanju s Svetlobno gverilo, nosi naslov Izven osi. Projekt tematizira izkušnjo osebnega in ga po branju piske umešča v odnos do družbenega, pri čemer koreografinji tokrat pomaga medij svetlobe.
Vaja v šelestenju
Jaka Bombač v svojem pisanju o dogodku Inside the Outside koreografinje Deborah Hay opiše kot vajo v šelestenju - v glagolu oziroma dogajanju, ki se poigrava s prisotnostjo in odsotnostjo ter ki po piščevem mnenju s score-based improvizacijskim pristopom Hay deli nezmožnost zaobjetja vseh vstopnih točk in bežiščnic.
Koreografsko zgodovinjenje sodobnega plesa in njegove zagate
Rok Vevar v svojem prispevku pod drobnogled vzame nekaj nedavnih dogodkov, ki v slovenskem prostoru komunicirajo z zgodovino plesnega ekspresionizma in modernizma na teh tleh. Pri tem kritično preizprašuje tako memoaristično in avtodokumentarno, torej privatno, naravo zgodovinjenja izraznega plesa, kot tudi ohlapno referenčnost nastajanja koreografije.
Nič in nekaj
Blaž Lukan v tokratnem eksperimentalnem zapisu o mozaični predstavi RAM RAM Gotvana Vlada Repnika pusti, da ga skozi besedilo popelje poigravanje z jezikom, ki se razvija, premetava in raziskuje razpetost med ničem in nečem.
Gor, samo gor
Samo Oleami se Vstajenju 2.0, eni od zmagovalnih predstav Gibanice 2023, posveti z njeno umestitvijo v širši kontekst, pri čemer se opre na uprizoritvi PČP - Preživeti čas plesaje in Deep Purple. Četudi vse tri koreografijo gradijo na odnosu med telesom in okolico, pa Vstajenju 2.0 v primerjavi z drugima dvema ne uspe vzpostaviti vzajemne odprtosti.
Odrski mimezis ali kako pripraviti nekoliko drugačno predstavitev svojega eseja
Muanis Sinanović je bil na obisku na Novi pošti, kjer si je ogledal aprilski ciklus gledaliških esejev Takorekoč. Esejista Mija Kramar in Marko Radmilovič sta svoje misli predstavila s pomočjo igralcev Damjane Černe in Daria Varge, pri tem pa je forma ostala na ravni mimetičnega, kar pa po mnenju pisca ni nujno slabo.
Iskanje, glagolnik od iskati
Nika Šoštarič si je ogledala predstavo Golazen, v svojem zapisu pa jo opredeljuje kot cabaret noir, nekakšen žanrski hibrid, ki združuje detektivko s hudomušnostjo, temačnost in skrivnostnost pa s humorjem in igrivostjo.
Ironija je mrtva! Slava ji!
Metod Zupan se je udeležil dogodka "Ko moški jočejo, se svet ustavi", ob videnem pa premišljuje predvsem o drži in odnosu do obravnavane problematike, pa tudi o ironiji, distanci, cinizmu in nadidentifikaciji.
P/osebni svetovi
Radharani Pernarčič se je v sklopu Nagibovega celodnevnega dogodka BrezOdra udeležila treh performativnih intervencij, skupaj z njimi pa premišljuje o obstoječih, pa tudi alternativnih načinih sobivanja, medsebojnega delovanja in prisotnosti.
Postinternetna intermedialnost
Kaja Kraner premišljuje o temeljnih značilnostih in lastnostih postinternetne umetnosti, pa tudi o njeni zgodovini, s pomočjo teh ugotovitev pa nato opravi analizo predstave Screamage.
Morfologija ali ironija?
Jaka Bombač refleksijo o predstavi Iz delcev uvede z razmislekom o naravi spekulativnosti, ki je tudi časovno nelinearna, nadaljuje pa s poglobljeno analizo odrskega dogajanja, ki pa se mu specifična spekulativna časovnost izmuzne.
Pozicija etike v prostoru umetnosti – o zlorabah prek stilizacije
Benjamin Zajc ob uprizoritvi Krik: Prvi glas, ki skozi minimalističen gledališki jezik naslavlja tematiko spolnih zlorab, premišljuje o lastni in širši interpretaciji moralnega imperativa v umetnosti - s fokusom na dokumentaristično oziroma raziskovalno formo.
Opna kot zareza med realnim in imaginarnim
Miša Gams si je ogledala predstavo Soap opera, ki je nastala po romanu Idiot Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, prav posebej pa jo zaznamuje scenografija, ki je sestavljena iz samopremične stene z milnico.
Boom, boom, boomerji!
Nik Žnidaršič piše o predstavi Via Mama, ob tem pa premišljuje tudi o boomerstvu kot strukturni poziciji izrekanja in določenemu pogledu na svet, pa tudi o boomerskih predstavah in gledališču. Boom, boom!
Krvave sledi ekofeminizma
Zala Dobovšek analizo performansa Olje Grubić Extima: Rodovitna prst, v kateri se prepletajo simbolni znaki narave z znaki telesa, poveže z eno osrednjih feminističnih perspektiv - ekofeminizmom.
(post?) Co(ronski)Festival 2022
Ivana Kocutar in Metod Zupan v pričujočem prispevku razbirata rdeče niti lanskoletnega CoFestivala in v obliki dnevniških zapiskov analizirata ogledane predstave.
Nije lako biti žena
Brina Jenček v predstavi Norma Jeane Baker Trojanska (ki bi jo mnogi hitro označili za 'žensko' predstavo) prepoznava subverzivne postopke, s katerimi ženska ni zreducirana le na žrtev patriarhalnega sistema, temveč ima tudi moč, da ta sistem spremeni.
V iskanju izvirnika
Jaka Bombač se v prispevku o mednarodni koprodukcijski predstavi Simpozij poglobi v antično filozofijo ter s tem kontekstualizira osrednjo premiso plesne uprizoritve, ki navdih išče pri Platonu.
Laminarni trenutki
Živa Kadunc si je ogledala predstavo Znotraj, ki v njenem pogledu raziskuje notranji svet (njihovega lastnega) doživljanja performative, a pri tem zaide v nekoliko pretirano metagledališkost, ki je ne uspe prebiti mehurčka in stopiti izven samoreferenčnosti.
Metalski wellness
Samo Oleami v prispevku o predstavi Deep Purple izpostavi njeno materializacijo zvoka kot izmeničnega zgoščevanja in redčenja zraka, s čimer publiko naslovi skozi intenzivirano kinestetično in telesno izkušnjo.
Misleče telo med preizpraševanjem in determinizmom
Miša Gams si je ogledala predstavo Cogito, ki jo je spodbudila k premisleku o razmerju med umom in telesom, kot ga je v svoji filozofski praksi razvil Rene Descartes in ki je bilo v predstavi prikazano s prepletom plesa oziroma fizičnega giba in videa.
Zapis o ZIZ
Zala Dobovšek v prispevku o festivalu ZIZ, ki ga je navdihnilo sodelovanje v žiriji njegove lanskoletne izvedbe, skozi fenomenološko analizo lastne pozicije gledanja premišljuje pomen alternative, ko se ta nahaja na presečišču decentralizacije, ljubiteljskosti in ustvarjanja.
»One man’s refuge is another man’s stage«
Maša Radi Buh si je ogledala performans Hišni red Mateje Bučar. V njem uporabljeni objekti (ladijski kontejner in plastične vrečke), subjekt (performerjevo telo in njegovo gibanje) ter medsebojna razmerja, v katera stopajo, jo spodbudijo k premisleku o dvojnostih, protislovjih in razcepljenosti, ki prežemajo sodobni svet.
Na kupu zločina: Lost Vegas
V domiselnem in duhovitem prispevku Radharani Pernarčič obišče predstavo Trenutek Ane Romih in dogodek vzame kot povod za razmislek o tem, kako lahko že majhen impulz gledalko v interpretaciji popelje daleč od izvirne intence.
Potenca kabaretskega predstavljanja
Kabarejska forma, ki je bila v zgodnjih letih prejšnjega stoletja priljubljena oblika uprizoritvenih praks, dandanes najpogosteje obstaja na margini, a Večer plesnih solov v pogledu pisca Metoda Zupana to formo premesti v polje sodobnega plesa in v njej raziskuje aktualne smernice te uprizoritvene zvrsti.
Raztelešenje
Plesni performans Nika Rajška, ki odrski dogodek kombinira z VR izkušnjo, tematizira dvojnost utelešenja in raztelešenja, a se po mnenju avtorja refleksije premalo posveti problemu virtualnega. Četudi solidno odslika sodobno manijo digitalnih medprostorov, pa gledalcu ali gledalki ne dopusti prostora za lasten razmislek, ko ne ponudi dovolj prostora za avtonomno pot njegove ali njene domišljije.
Lahko vse rešimo s klimo?
V prispevku o Plesnem vodiču po katalogu udobja, nastal kot kumulacija daljšega umetniškega udejstvovanja Radharani Pernarčič, avtorica Barbara Kapelj v mozaiku multidisciplinarnih predavanj izpostavi preplet somatskih in kulturnih praks, ki s pomočjo komičnega pridiha razpirajo dovzednost za družbeno kritiko.
Osmišljanje nesmisla ali kako na inovativen način poiskati izhod iz labirinta
Predstava V iskanju smisla po principu senzorialnega gledališča, ki ga v lokalnem prostoru razvija zavod Senzorium, skozi individualne zgodbe pretresa dileme sodobnega človeka. V epizodni dramaturgiji, ki jo dopolnjuje veččutno doživetje, avtorica prispevka izpostavi prostor, ki je namenjen gledalcu, da retroaktivno osmisli iskanje bivanjskega smisla, četudi ga nikoli ni moč popolnoma zaobjeti. Predstava je nenazadnje […]
Sistemi prilagajanja
Koreografija premikanja opek v predstavi Vse, kar se je že zgodilo Vite Osojnik po mnenju avtorice refleksije tvori podstat premisleka o organizaciji sodobnega življenja, ki je pogojeno z vzorci in pravili, ter nas postopoma sili v hiperproduktivnost 21. stoletja. Uprizoritev, z izjemo dveh trenutkov, izrisuje podobo ustaljenega tempa življenja in sprememb, ki se medtem zgodijo.
Razcufane niti krivde
Predstava Poka Jurija Konjarja in Mirjane Medojević se začne s komadom glasbene skupine Rolling Stones, ki publiki pretanjeno napove dogajanje tekom uprizoritve - med drugim, tako avtor prispevka, tudi njeno izgubljeno rdečo nit. Do motiva krivde, ki je uvodoma navezan na vojna obdobja, kasneje pa na mesto belega fit človeka v sodobnem svetu, po avtorjevem mnenju ni vzpostavljen dovolj jasen odnos, ki bi nakazal distanco do nekaterih problematičnih stališč.
Podobe naravnega reda
V zapisu se avtorica poda v kontekstualizacijo pojmovanja časa s fokusom na njegovo spreminjanjo iz predmoderne v moderno dobo. Povod za ta razmislek je predstava Barbare Novakovič Alegorije mesecev - atributi, ki po mnenju avtorice prispevka nadalje razvija koreografski princip govorjenja v podobah ter pri tem sočasno vpleta zgodovinsko harmonijo med naravo in kulturo.
Neznosna lahkost jaza
Avtorica prispevka si je ogledala performans Medtem ko Sandija Jesenika, ki skozi osebno intimno izpoved "problematizira izključujočo identitetno politiko, naslavlja rigidnost prevladujočih ideologij in kulturnih matric". Uporu proti uveljavljenim narativam na vsebinskem nivoju se pridružuje tudi premikanje formalnih mej uprizoritvenega dogodka. Po avtoričinem mnenju se s tem ozavešča različne načine percepcije in tvori nove prostore skupnosti, ki kličejo po svobodnejših načinih soobstajanja.
Kaj hoče ženska? Kaj hoče Barthes? Kaj, hudiča, hoče gledalec?
Zapis premišljuje o razmerju med citatnostjo Barthesovega filozofskega diskurza in pričanji pregnank, ki so nastala kot rezultat terenskih študij. To razmerje v središče predstave Priznati neznosno. Ljubim te. postavlja Rosana Hribar, medtem ko avtorica zapisa opozarja, da pri tem ne smemo pozabiti na to, kaj hoče gledalec.
Problematičen užitek pogleda
Avtorica prispevka pod drobnogled postavi predstavo Showtime Hristine Vasić Tomše, ki skozi razgaljanje mehanizmov spektakla (nasilja) prevprašuje tudi našo voajersko (užitkarsko) vlogo in nelagodje, ki ga ta pasivna aktivnost povzroča. Kdaj se pustimo zapeljati showu in kdaj naše gledanje brez mere povzroča in poganja šov?
Mit in ženska
Pred prihajajočo nočjo čarovnic nas avtorica v povezavi s predstavo Anamarie Klajnšček Ona/She ponovno spomni na mitološke vloge, ki so se lepile na ženske kot drugi spol skozi patriarhalno zgodovino. Mlada koreografinja je v svojem solo delu črpala iz treh virov: ženskih likov iz lastne družine; lika siren, ki jih še danes razumemo kot simbol za nevarno skušnjavo in lika čarovnic kot pošastnega mitološkega bitja zla. Avtorica pa verjame, da je sodobna čarovnica predvsem pozitiven lik močne ženske.
Od-biti-se-od-biti
Igriv zapis avtorice o gibalni intervenciji Lov-sreče-lov-sreče-lov Jerneja Bizjaka nas slikovito popelje skozi doživljanje uverture in samega dogodka "lova na srečo". Tekst se bohoti z neologizmi in sočnimi poimenovanji, zaradi katerih lahko tudi bralci skočimo v to preprosto, a učinkovito intervencijo.
Cikličnost spominjanja in propadanja
Avtorica prispevka si je ogledala predstavo vizualne umetnice Neje Tomšič, ki jo je ta ustvarila skupaj s skupino Nonument. Njihovo raziskovalno ukvarjanje z urbanim prostorom, tokrat z mestnimi parki, uvrsti v širši kontekst umetniškega zanimanja za to temo pri nas, posebej v kontekstu vizualne umetnosti, ki sega na prelom med osemdeseta in devetdeseta leta. Ta »potopitvena dokumentarna instalacija s pripovedovanjem« pa kljub postantropocentričnim nastavkom dosledno zastopa človeško perspektivo.
Med kompozicijo in gibanjem
Besedilo je nastalo po obisku delavnice Agostine D’Alessandro v Plesnem teatru Ljubljana in ogledu zaključnega performansa instantne kompozicije, ki se je v tem teatru odvila letos julija. Metoda te koreografinje se imenuje conscious release method in se ukvarja z blokiranjem spontanosti gibanja in sprožanje tistega, kar se zdi, da "mora" biti realizirano v odnosu do kompozicije.
K KOT …
Minuli teden je Staro mestno elektrarno zasedla predstava po motivih del Franza Kafke, kjer pretežno v žanru fizičnega teatra nastopi avtorska in izvajalska skupina: Inan Du Swami, Klara Kastelec, Tadej Pišek, Mojca Špik. Avtorica meni, da je njihovo izvajanje učinkovito, a v določenih momentih neizpeljano do skrajnosti. Prav tako pri tej sicer sveži in humorni predstavi pogreša "sociološko-antropološko komponento, ki bi Kafkovo Preobrazbo postavila v današnji družbeni kontekst."
ISKANJE SMISLA
Prispevek obravnava delo Mesarica Matije Solceta z ozirom na njegove tipične gledališke prijeme, ki jih je Zala Dobovšek na nekem mestu opisala kot "urejen kaos". Avtorica premišljuje smoter rušenja gledaliških konvencij, kar je pogost motiv v opusu Matije Solceta.
Letenje med telesom in sanjami
Plesno solo delo Male Kline Venera: med ujetostjo in letenjem, raziskuje potencialnost gibanja kot etičnega dejanja, meni avtorica prispevka. Komad je umeščen v subtilno razmerje do velikanske projekcije slavnega renesančnega dela Rojstvo Venere Sandra Botticellija, ki skozi avtoričino poglobljeno plesno raziskovanje imaginacije ponovno zatrepeta kot "čisti estetski doživljaj".
Gledalec, ki išče
Prispevek motri plesno predstavo Tebi Tjaše Bucik in Patricije Crnković, ki je nastala za virtualno okolje. V času pandemije se je tovrstna oblika uprizoritve zdela kot izhod v sili, a avtorica verjame, da je potencial tehnologije VR kot oblike uprizarjanja v sodobnem plesu velik, saj poleg vsebinskih in formalnih vprašanj neogibno odpira »vprašanje o meji med realnostjo in imaginacijo ter razmislek o raziskovanju novih medijev in tehnologije.«
Trije stavki plesa
Tokrat razpiramo prostor fragmentiranemu pogledu, kjer se avtor ne osredotoča na ples, ki proizvaja pomen znotraj zaklučene celote dela, ampak vsakokrat s svojo enkratnostjo tvori pomen sam zase. Blaž Lukan motri tri avtorice-plesalke in njihov ples, Malo Kline in Kajo Lorenci med plesom v njunih avtorskih delih, Venera in Stabat, ter Andrejo Podrzavnik v enem izmed njenih improvizacijskih dogodkov Posebna izdaja.
Zakaj morajo (rezidenčni) umetniki v šole?
V okviru projekta Igrišče za gledališče 2.0, ki ga v šolski prostor uvaja Zavod Bunker, je Lea Kukovičič kot rezidenčna umetnica OŠ Prežihovega Voranca z učenci 9. b razreda »soustvarjala umetniško razstavo v prizidku šole, ki je bil (in je še vedno) namenjen rušenju.« Zaključno eksperimentalno razstavo sodobne umetnosti Kdaj _o konec? si je ogledala Erika Šešek, ki umetničin pristop vidi kot dragoceno pot širjenja vsebin sodobnih umetnosti v šoli, hkrati pa zareže v šolsko rutino. »Tudi šola je sprejela to metodo, kar je skoraj bolj subverzivno, kot sama odločitev umetnice.«
Gledališče kot tehnološki organizem
Apofenija/1, nastala v produkciji konSa in koprodukciji Momenta Maribor, Bunkerja in Melare se giblje na presečišču umetne inteligence in človeške zavesti. Ana Lorger predstavo Varje Hrvatin in Nine Ramšak Marković vidi kot do skrajnosti prignano fantazmo zgodovinskih avantgardistov. »Pogled z odra, ki strmi v občinstvo, vzbuja nelagodje in nas neposredno nagovarja z vprašanjem, kako tehnologija s svojimi mnogoterimi očmi razpršene zavesti zre v nas in zamaje naša antropocentrična prepričanja.«
Kaj nas o evropskih temeljih in manku lahko naučijo pojoče Etiopijke?
Miša Gams se v svojem zapisu posveti dodelani vizualni podobi na »presečišču različnih zgodovinskih silnic« ter režiserskemu uvidu, ki je v sklepnem delu »sam skupaj z obleko odvrgel svoja dognanja in pred publiko priznal, da išče snov za druga dva dela trilogije v smeri dialoga in kreativnih rešitev.« Predstava »Etiopijke« je prvi del trilogije o Aleksandru Velikem, ki pod taktirko Mattie Casona in izvedbi EN-KNAP Group prepleta tako zgodovinske kot geopolitične aspekte zavojevanja ter prinaša nov pogled na novodobne migracije in premisleke o tem, do kam sega evropska celina in kaj jo dandanes vzpostavlja.
Dežuje, ampak saj nisi iz sladkorja
Omizje 4 režiserke Urške Klajn Marion je plesno-dramski eksperiment za mlado režiserko in štiri nastopajoče, ki so ga ustvarili v dijaškem centru DIC, v produkciji KUD Pozitiv. Je predstava, ki temelji na štirih slovenskih modernistih in njihovi – Cukrarni. Avtorica skozi predstavo in njeno recepcijo razmišlja o sprejetosti mladih umetnikov v tej stavbi nekoč in danes.
Igrati se gledališče igrivosti
Maša Radi Buh v zapisu o predstavi »Godzilla Tribute Band« Mihe Bezeljaka, Maje Poljanec Nemec in Zorana Petroviča prepoznava igrive postopke objektnega (in lutkovnega) gledališča, ki je »v našem okolju primarno še vedno popredalčkano kot veja umetnosti za najmlajše.« Razigranost in fantastična domišljija v uprizoritvi za odraslo publiko razbijata ujetost v reprezentacijo resnih tem in navkljub nedovršenosti v sebi skriva neobremenjeno otroško igro, v kateri je lahko glavni superjunak: koruzni kosmič.
Hidra: gledališče in ples kot proizvodni obrat
Prekaljeni kritik Rok Vevar piše o »Hidri« Heinerja Müllerja, ki sta jo za En-Knap Group ustvarila Sebastijan Horvat in Milan Ramšak Marković kot dodatek k trilogiji »Cement«, kot o proizvodnem obratu, kjer v svojem registru proizvajajo tako plesalci, ob delu motrenja pa se potijo tudi gledalci. Je »pretanjena meditativna gledališka krajina, v kateri se gledalci redko znajdemo na prepoznavnih lokacijah. Pošast, ki ji ni mogoče prešteti glav, nas obda s svojimi nezanesljivimi sledmi in boža s svojimi dvoumnimi vejami. Lepljiva struktura, s katero se najlažje spopademo tako, da jo sami dopisujemo, jo obdamo z asociacijami, montiramo, prestavljamo in čakamo, da nas pripelje čim bližje horizontu razodetja.«
»Storytelling« brez posebne agende
Kaja Kraner projekt »Southwind« misli s perspektive etnografskega modela sodobne umetnosti ameriškega teoretika umetnosti Hala Fosterja. Ena od kvalitet pristopa in intence Marka Požlepa in Maxima Berthouja oz. »umetnikov kot etnografov« je, da projekt deluje nepretenciozno, hkrati pa njegova razstavna ali uprizoritvena prezentacija »ni klasično sodobnoumetniško pokroviteljsko pedagoška.« A vendar »etnografska zastavitev umetniškega projekta [...] ni nikoli tako zelo nedolžna, kot je morda videti na prvi pogled.«
Z glavo skozi zid
Mandić je trademark nevladne scene, narodnega gledališča in navsezadnje – samega sebe, zapiše Zala Dobovšek. Da Marko Mandić učinkuje kot institucija sama zase, se izrazito pokaže prav v tokratni vnovični koprodukciji med nevladno organizacijo in osrednjim nacionalnim gledališčem, kjer se v prerezu njegovih dveh produkcijskih zaveznikov njegova pojava umešča v nek prostor, ki ni zares prvi (nevladni) in še manj drugi (institucionalni), ampak uveljavlja nov kraj, ki ključne reference ne povezuje s prostorom, temveč jih vpeljuje iz predhodnega performansa »MandićStroj« (2011).
Ko ti še banana pa kokakola ne pomagajo
Prispevek novo postavitev drame Predsednice Wernerja Schwaba Nine Ramšak Marković, ki je nastala v okviru njenega novoustanovljenega zavoda Melara, in ji po besedah avtorice »nič ne manjka« ter bi lahko stala tudi na institucionalnih odrih, bere kot gesto, kjer mlajša generacija vzame stvari v svoje roke. Le v okviru lastnih produkcijskih entitet je pri nas očitno mogoče pod lastnimi pogoji zares brezkompromisno delati to, kar mlade_i režiserke_i želijo in z ljudmi, ki ta zanimanja delijo.
Blefiranje na blef
Zapis v močni navezavi na Debordovo teorijo spektakla vstopa v dialog s predstavo Blef, kot njeno osrednjo strategijo uprizarjanja pa prepoznava premeteno blefiranje. Metod Zupan se posveti vizualnemu imaginariju in apropriacijam podob, s katerimi Enya Belak, Jerca Rožnik Novak in Veronika Valdés zgradijo humorno kritiko družbe spektakla ter plastično prikažejo zlasti mediirane podobe človeških odnosov, tekst pa se dotakne tudi površinskega (kritiškega) drezanja pod površino. »Vse, kar se lesketa, pa ni prelesten puhel kič, vsaj v rokah angažiranih ustvarjalk ne.«
Skoraj sinhrona ujetost
Tokrat je finta v dvojnostih - dve refleksiji dueta Preludiji in fuge Mateje Rebolj in Magdalene Reiter. Lara Ekar Grlj se v krstnem zapisu na Neodvisnih posveča srečevanjem in videnjem telesa, ki »se ne vzpostavi le kot estetsko, temveč tudi kot telo, ki ustvarja določeno pot v svetu in s tem ustvarja čas in prostor.« Radharani Pernarčič pa v interpretativno igro sovpadanj in odstopanj vstopi prek ilustracije na karti igre Dixit: »Ženska v treh sopostavljenih življenjskih obdobjih. Igra, ki v celoti temelji na medsebojnem podajanju in razbiranju asociacij. Prav, pa poskusimo tako.«
Nianse notranjosti v varnem prostoru med nami
Predstava Vse mora ven svoj začetek in konec posveti prostoru. Skozi epizodno nizanje prizorov, ki vsak z lastnim dramaturškim lokom ponuja prostor naslednjemu, Petra Peček, Manca Trampuš, Alja Lacković ustvarijo varen in domač uprizoritveni prostor oz. omogočijo, da se kot tak »materializira med nami.« Ivana Kocutar v prvencu poleg potopitve v notranje dogajanje prepoznava dodatno dimenzijo interaktivnosti, ki je »[t]udi performerkam, ki so bile glede na vsebino uprizoritve v poziciji ranljivosti, ponujala možnost, da se na nek način seznanijo s svojim občinstvom.«
Pomanjkanje jasnih znakov in premišljenih metafor
Sanja Nešković Peršin v predstavi Skrito, ki jo je ustvarila v novomeškem Anton Podbevšek teatru, pripre zakulisje baletne dvorane, ki je »s svojo izkrivljenostjo kot prispodoba sveta«. Avtorici prispevka se koncept razkriva kot premalo poglobljen in režijsko neodločen, tako da napor obeh plesak in igralca ne izzveni zares kot upor proti baletnim konvencijam in sploh vsaki uniformiranosti, prispodoba česar bi linije stroge sivine hostesne službe in ponavljajoča vežba beletnega treninga lahko bile.
Partitura za gibanje
Leja Jurišić se v sodelovanju z ustvarjalno sopotnico Petro Veber, tokrat avtorico oblikovanja svetlobe, dramaturgije, scenografije in fotografije, v predstavi Koncert preigrava z mislijo, da sta ples in glasba zmožna neodvisno soobstajati znotraj istega performansa. Avtorica zapisa avantgardistične aluzije, tj. »zvočnost besed in zlogov, ki se oddaljujejo od lastnega pomena in se v zvenu igrajo za raznolikostjo pomena«, interpretira v odnosu do koncertnega formata, ki poleg njegove komične razgradnje, sega tudi do »abstraktnih pomenov diha, sveta in želje.«
Fiziologija čustvovanja
Skozi telo se nenehno pretakajo čustva, ki so lahko ukročena, ali pa se materializirajo in imajo svojo telesno artikulacijo. Delo Kaje Lorenci STABAT. Biti ganjen, raziskuje občutek ganotja kot izvor gibalne sekvence. Avtorica članka predstavo prebere kot »sodobno reartikulacijo plesno izraznega, a ne v smislu preproste ekspresije, ampak raziskave zanke med neposrednim zunanjim sprožilcem, ki vzgiba čustva, odzivom fizičnega telesa na ta hormonski koktejl in gibom, ki se porodi iz sproženega telesnega občutka.«
Je le govoriti resnico še revolucionarno?
Antonio Gramsci ni le oddaljeni glasnik kritične politične misli, temveč se iz prvih desetletij 20. stoletja javlja kot udeleženec v dialogu s sedanjostjo, saj njegova analiza in drzni neustrašni govor ostajata aktualna tudi v vztrajajočih razmerah, ki narekujejo »naš vsakdan in nenazadnje kaže[jo] vse hujše posledice tudi v naravi.« Pisma iz ječe v režiji Juša Zidarja prepletajo Gramscijeve zapiske, zaporniška pisma in življenjsko zgodbo, pri čemer odrska podoba ostaja podrejena besedi, ali kot zapiše Iva Š. Slosar: »Na momente se zazdi, da to, kar gledamo, ni gledališka predstava, temveč nekakšen dobro izdelan in domišljen literarni dogodek.«
Obratovati drugače
Sledeči zapis je avtoričin poskus, kako skozi zastavitev lastnega telesa v skupno, precej ekskluzivno obratovalno gmoto Koreografskega obrata, ki ga iniciira NDA Slovenija, vsaj malenkost odškrtniti vrata do razumevanja, kaj »koreografsko delo« sploh (lahko) je in kaj (vse) pomeni. Peti koreografski obrat, (Ne)vidni studio, je razgrnil vsakdan koreografskih proizvodnih enot osmih koreografinj in koreografov oz. članic in članov NDA Slovenija, med katerimi nekateri delujejo tudi v drugih vlogah, kot producenti in teoretiki, a nekatere njihove aktivnosti lahko beremo v bližini tega, kar razumemo kot razširjene koreografske prakse.
Graciozno preplesovanje nalomljene časovnosti
Maša Radi Buh se s poetično kontekstualizacijo posveti prehitevajočemu futurizmu Parquet Balla. Projekt, ki ga je Mateja Bučar zasnovala pred slabim desetletjem in pol z mislijo na njegovo oddaljeno izvedbo, se v času samoumevne prepletenosti tehnologije in vsakdana pronicljivo navezuje na sodobne tendence kritičnega »odsrediščenja« antropocena. Prav skozi nečloveško performativnost svečano plešoča »krogla-objekt [...] postane enakopravni partner tega dueta.«
Izmikajoč se kratkemu stiku
poljub -a m (ȗ) dotik z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti. Kako pa se zgodi poljub? Dve telesi se počasi približujeta, polzita med sedeži in se skrivata za njimi, dokler se v predstavi Poljub Kristine Aleksove naposled ne znajdeta pred sklepnim dejanjem. In vendar »ne uzremo nežnega, ljubečega, intimnega dejanja med dvema posameznikoma,« kot zapiše Tina Tomšič, saj se dejanje »iz intimne izkušnje preobrazi v zgolj telesno.«
Še enkrat brez dotika. Neskončni dan prek digital 1.5
Avtorica primerja serijo dogodkov digital 1.5, ki jih je v različnih prostorih v letu 2021 s sodelavci zasnoval koreograf in performer mlajše generacije, Jan Rozman. Dogodki v izložbi Fotopuba, na prostem v Tivoliju, v Komuni Kina Šiška, galerijskem prostoru NičArta in v dvorani Stare mestne elektrarne ponujajo različne stopnje bližine z gledalcem glede na epidemiološko situacijo in performerski odziv na ukrepe. V situacijah, kjer je v prvi plan postavljen tudi zvok (Luka Seliškar), gre za »princip raziskovanja dotika v časih brez dotika s fokusom na digitalne naprave, arhitekturo giba v prostoru in relacijo premika do zvoka.«
Un voyage de danse macabre
Smrt preži za vsakim vogalom, polni novice in statistike, grozi z vsakim dimom in ... plesom. V plesni predstavi Palača uma – premišljevanje o smrti Gašper Kunšek »ne ostaja nepozoren na ikonografsko bogastvo, ki sta ga skozi zgodovino izoblikovali literarna in likovna umetnost,« vendar ob tem do »motiva smrti in smrtnosti sebe in drugih pristopa na povsem avtorski, poetičen način.« Metod Zupan zapis o predstavi obogati z vpogledom v duhovni univerzum srednjeveške umetnosti (mrtvaški ples) in Kunškovo posmrtno potovanje pospremi do poslednje zatemnitve.
Sedeti pomeni …
Tokrat vzporejamo dva zapisa o predstavi Branka Potočana Zasedanje, ki ponudita precej različni branji te predstave. Ana Lorger se osredotoči na razbiranje igre moči, ki jo plesalci na različne načine preplesavajo in na ta način reprezentirajo njene mogoče uporabe ali zlorabe. Miša Gams pa v fizikalnih in antropoloških raziskovanjih trkov teles plesalcev razbira tudi mitološke konotacije in koreografiji kljub nekaterim preverjenim rešitvam priznava dovršenost in iskrivost.
Zapletanje v pristnost političnega
Fenomen soočenja igračarske in gledališke izkušnje v predstavi Zelda Varje Hrvatin preuči sociolog in igralec iger, ki redko zaide v gledališče. Skozi filter teatra predelano doživetje video igre po njegovih besedah odvzame kar nekaj dimenzij igračarski kulturi, igračarsko dejanje, kje gre prvenstveno za razmerje med tehnologijo in afektom, je postavljeno v drugi plan. Zanimiv poskus zaradi medija samega prehitro zapade v nazornost reprezentacije in iskanje fiksnega mesta oblasti, momenta, ki je lahko v nestereotipnem pogledu na igralsko kulturo subvertiran.
Napoved v Rumenem
»Najprej je telo kamen, potem žival, potem človek.« Plesni prvenec Kristine Rozman z minimalistično rabo gibalnih, zvočnih in vizualnih scenskih elementov razteguje lastno časovnost in naseljuje prostore možne preteklohodnosti, v katero se je telo zataknilo kot napaka. Ali kot zapiše Tina Benko: »Ob gledanju preveva izmenjujoč se vtis, da spremljamo nekaj pradavnega in hkrati še prihajajočega, polnega preživelih ostankov zdajšnjega časa; kot napoved prihodnosti pod umetnim ozračjem.«
»Ni banalno!«
V na videz običajnem in banalnem so naložene plasti spomina, ki pa jih obenem spodmika negotovost spomina in samega trenutka. Tisti, v kogar se potaplja plešoče telo, ostaja nedostopen in tuj. Blaž Lukan piše o predstavi Oh, kako zelo običajno Katje Legin in Bojane Robinson, ki ravno zaradi temeljitega »razmisleka o razmerju med spominom in gibom, med afektom in izjavo, med navidezno domačnostjo in temeljno nedostopnostjo (drugega)« nikakor »ni banalna«.
#neuslišana potencialnost angažiranega teatra
Fenomen kemseksa predvsem »zaradi svoje odsotnosti iz javnega diskurza predstavlja bogat raziskovalni potencial,« iz katerega se napaja predstava #brazgotine #kemseks Sandija Jesenika in Alena Jelena. Perspektivi pripovednosti in informativnosti uprizoritve Metod Zupan v svojem zapisu razširi s kontekstualizacijo širše akulturacijske prakse gejevske skupnosti, za katero se skriva množica socioloških razlogov – insidersko/outsidersko razmerjo do publike (in vsebine) ob koncu brez vznesenosti vzpostavi empatični moment, ko »dobimo občutek, da je fenomen, o katerem nam je bilo slabo uro pridigano, dejansko med nami.«
Bližinska preteklost
Avtorica pod drobnogled vzame predstavo Magdalene Reiter, Katarzyne Chmielewske in Jakuba Truszkowskega Vibracija posamezne strune in v njej odčitava plesni material, v katerega je namenoma vpisana predvidljivost - »morda celo navada.« Gre za, razen na posameznih mestih, ki jih prevaja iz Lemovega romana Solaris, nenarativen plesni material, vpet v več prostorskih planov. Zato nemara referenca na roman gledalca prejkotne zmede.
Pronicljiva koreografska vinjeta
Vztrajanje na redukciji koreografskih prvin na eno samo dejanje in princip prvenec Ane Cvelfar O praznih prostorih po besedah avtorice osvobodi »golega razkazovanja sposobnosti ali pa pretiranega uporabljanja lastne subjektivitete«, kar so navadno pasti solo del. Koreografinji »najmlajše generacije« pripiše izoblikovan in premišljen koreografski pristop, ki se poigrava z dramaturgijo enakomernosti in stabilnosti, suspendiranjem užitka prepustitvi gravitaciji in odtegnitvijo katarze, ki z obilico senzoričnih informacij terja gledalski vložek.
Onstran gole informativnosti
Ekološke in okoljske teme v gledališkem kontekstu niso pogosto zastopane, Vročina v režiji Žige Divjaka pa je problematiko pripeljala v samo središče uprizoritve. Z uporabo principov snovalnega gledališča predstava v zapisu Evelin Bizjak ves čas opozarja na nezmožnost učinkovite razrešitve ekološke krize, slika pesimistično prihodnost in odpira vprašanje, ali je človeštvo resnično na točki, iz katere lahko le pasivno spremlja svoj propad. V sklepu piska dodaja, da je Vročina »primer manjkajoče gledališke prakse, ki poleg zavedanja o človeškem destruktivnem vplivu na svet družbeno ekoloških sistemov nakaže tudi smer njegovega preseganja.«
Obisk predstave
»Kaj sploh pomeni obiskati predstavo? Kaj vse korenini v fenomenologiji samega obiska?« se Zala Dobovšek sprašuje ob obisku performansa Pri meni doma Mirjane Medojević. Z oblikovanjem prostora, zvoka, scenografije in atmosfer performans razpira številne pomene doma/domovanja/domačnosti, vendar se avtorica zapisa pomudi tudi pri njegovi ranljivosti. Slednja aludira bodisi na prekarno sedanjost ali brezdomskost bodisi na […]
Nešteto občutkov na uro
Nedoločena frekvenca je tretji koprodukcijski projekt mreže Pan-Adria, po Free Standing in Skupaj je tudi predstava Charlieja Brittaina in Milana Tomášika obredla številne odre v regiji. Označena kot »plesni koncert«, se Nedoločena frekvenca odvija med tremi plesnimi telesi, ki se jim pridruži tolkalno muziciranje. Ali kot zapiše Metod Zupan: »Frekvenci plesa in glasbe se načeloma nista ujeli oz. spojili, ko pa je vsake toliko plesalec telo recimo skrčil ravno ob glasbenikovem udarcu na gong, sta dosegli resonančno stanje, kar je napravilo močan vtis z dramatičnim učinkom.« Bojevita energija predstave pa v nadaljevanju izvede tudi »tonalni preobrat, kjer glasbo zamenja tišina, strogo koreografijo pa bolj sproščena improvizacija.«
Glagol »biti« v 1. osebi množine
Prav kakor Simpozij dialog v idejni zasnovi koreografinje in somatske izvedenke Snježane Premuš ni navaden dogodek, temveč večdnevna somatsko-sodelovalna kolektivna praksa, tako dotični zapis Radharani Pernarčič ni navadna refleksija, temveč je občutljiv premislek ob praksah in z njimi ter kontekstualni asociativni tok, ki ga je udeležba zagnala. Delavnice Body mind centeringa, zvočna instalacija, performativno-vizualna instalacija, teoretsko predavanje-pogovor, risarsko-poetična delavnica in razstava tvorijo dogodkovno tkanino različnih niti, ki v relaciji zadihajo in nas kolektivno nagovorijo, kako si pravzaprav želimo biti drug z drugim.
Boj brez upa zmage?
Tako imenovani alter muzikal gledališča zatiranih Pandorina skrinjica v režiji Jake Andreja Vojevca po besedah avtorice tokratnega prispevka "prisilil v ponoven premislek mehanizmov represije in vzrokov za serijo neuspešnih uporov", a se konča pesimistično. Vseeno pa se ta praksa še naprej vztrajno bori. Njen adut je nemara ravno njena skupinska narava (soavtorji in performerji so Teja Bitenc, Jan Franc Podbrežnik, Barbara Polajnar, Zanda Priedite, Jurij Torkar, Danijela Zajc).
Kako se oglaša fantomski samorog?
Počasno in subtilno gibanje le 98cm visoke performerke Chiare Bersani v predstavi Nežni samorog po besedah avtorice prispevka naslavlja gledalčeve občutke sočutja, nelagodja in neumestljive krivde in jih od njih osvobaja. Nedomačno skozi nežen ples postaja domačno na relacijski črti med izvajalko in gledalci, fantazijsko bitje pa vedno bolj oprijemljivo, ko sprejmemo, da je telo performerke povsem funkcionalno in ugotovimo, da smo polni označevalcev, ki nam krojijo pogled na normalnost in realnost.
Raztelešeni spektralni glasovi
Urban Belina v dogodek UFO: Poklon Katalin Ladik vstopa s pričakovanjem feministične obravnave ženskega telesa (in njegove vokalizacije), pa tudi z upanjem določenih kseno-pojavov. Katalin Ladik je namreč kot ena prvih jugoslovanskih umetnic naslavljala vprašanja izključenega in nevidnega tako s svojo telesno intervencijo v polje (jugoslovanske) umetnosti, kot tudi fonično-poetskim eksperimentom. Jule Flierl in Irena Z. Tomažin njeno dediščino »aktualizirata in prestavita v polje sodobnih feminističnih tokov in novih materializmov, v katerih pridobivajo spektralni pojavi, materialnosti, preseganje centralnosti pojma človeka in raziskovanje onkraj antropocentričnega gledanja na stvarnost vse večji vpliv.«
Rasti v nebo, meriti utelešeno
Predstava Arhitektura sanj III. je tretji in sintezni del trilogije Barbare Novakovič, naslovljene Spanje (2019–2021). Podobno kot prvi del trilogije je tudi drugi del gradil na osnovni dihotomiji med tem, zapiše Kaja Kraner, »kako protagonist sanj v svoji aktivnosti ostaja nespremenjen, hkrati pa podvržen spektru tegob njegove utelešenosti, medtem ko se ves svet okoli njega spreminja«. Pri tem zapis primerjalno beleži skupne točke, (raziskovalne) fokuse in premike znotraj trilogije – če je prvi del motive spanja dosledno združeval s pripovedovanjem, so v sklepnem delu »izključni gradniki telesa s svojo izrazno, pripovedno in upodobitveno zmožnostjo.«
Naj gre vse v kurac
Besedilo skozi primerjavo z referenčnimi deli iz nedavne zgodovine umetnosti, ki se prav tako ukvarjajo s fenomenom kastracije, bere performans Kastracija Glass Illke (psevdonim). A slednji performans bolj kot na ravni simbolizma organov (lacanovsko) deluje na polju jezika - performerkina zlata, a anonimna špikerska prezenca na kupu gnoja razpira vprašanja falocentričnih besednih drisk in njenih feminističnih subverzij.
Plesni vdih sredi hromečih strahov
»Umetno okrvavljena po obrazu, laseh in obleki, obdana s pisanimi gumijastimi kačicami ob njenih nogah, prvič svobodno zadiha pred publiko,« v zaključku svoje refleksije plesne predstave (Ne)ustrašna sklene Erika Šešek. Avtorica Jerca Rožnik Novak do mnoštva strahov vzpostavlja dinamičen odnos, ki se v prvi vrsti izraža skozi njeno plesno telo, ter z nepopustljivim (šaljivim) soočanjem ustvarja »vtis resne situacije, ki pa je obvladljiva.«
50 lip na plastenko
Predstava Babice se posveča problematičnemu položaju starejših žensk na Hrvaškem, ki zaradi nizkih pokojnin ne dosegajo praga tveganja revščine in so za preživetje primorane zbirati plastenke. O aktualno-družbeni tematiki uprizoritve, ki si jo je bilo mogoče ogledati na festivalu Mladi levi, je v okviru kritiške delavnice pisala Ula Talija Pollak. Njen zapis poudarja različne pripovedne ravni predstave, ki v izvedbi Kolektiva Igralk in režiji Tjaše Črnigoj prepletajo dokumentarno gradivo in osebne zgodbe. »S spretno občutljivostjo in odgovorno držo obravnava spregledano problematiko ranljive skupine in na ta način poudarja, da se socialni problemi starejših niso pričeli in končali z epidemijo.«
Turingovo jabolko
»Skop odrski prikaz odslikava rigiden, zamejen in pomanjkljiv svet,« zapiše Nika Šoštarič, vendar v fragmentirani pripovedi o življenju Alana Turinga v režiji Ivice Buljana, »ta svet (igralsko) naseljuje ogromno različnih, kreativnih, drugačnih idej, misli in spodbud.« Tako se predstava in zapis bolj kot na zgodovinsko umeščenost Turinga kot lika in dela osredotočita na specifično izkušnjo zatiranja, ki tudi v tehnološko pospešeni sedanjosti ni nič manj resna.
Vedno obstaja večje kladivo
Palmyra je predstava, ki idejo konflikta, na katero asociira naslov, spretno preoblikuje v odrska razmerja moči. Bertrand Lesca in Nasi Voutsas kompleksne (politične) relacije transparentno preneseta v medsebojni odnos, hkrati pa v spor pomenljivo vpleteta še publiko. Iva Š. Slosar se v svojem zapisu posveti tudi analizi uprizoritvenih tehnik, s katerimi predstava komične nastavke postopoma učinkovito zaostruje. »Gre za razvoj igre, ki rojeva nasilje. Deloma deluje celo kot otroška igra, ki se zaradi prevelike zavzetosti in vneme sodelujočih spremeni v jok.«
Subtilen portret neizbežne ranljivosti
Sedem odrskih kontemplacij, ki jih povezujejo prepoznavne koreografske poteze Andreje Rauch Podrzavnik, je tokrat prelitih v dva zapisa. O Kar nosim s sabo pišeta Maša Radi Buh, ki predstavo kontekstualizira v širši krajini slovenskega sodobnega plesa, hkrati pa koncizno predoči tudi njeno »nežno ganljivost«, Metod Zupan pa se v svojem besedilu, ki je nastal v okviru kritiškega seminarja Neodvisnih, posveti trajnostim izmuzljivega plesnega dogodka, materialnim odtisom, spominom in stvarem, s katerimi se zoperstavlja efemernosti, »ki sčasoma ostane predmet pozabljenja.«
Miami Beach, New York, Basel …
»Gesta iskanja novega finančnega modela pod vprašaj ne postavlja toliko obstoječe finančne strukture performativnih umetnosti kot njihovo ontološko robustnost,« zapiše Domen Ograjenšek, ki projekt FORSALE Lee Kukovičič osvetli s perspektive dražbenega formata, s katerim se dogodek sooča z elementi umetniškega trga. Poleg tega pa v njem detektira tudi možnost »suspendiranega časa«, v katerem se lahko pokaže trdna točka (umetniške, gledališke) kolektivnosti, ko »se tudi utrujenim galeristom zasvita neumorna želja po skupnosti«.
Mojster in/je stroj
Nojzersko-cirkuški performans Tjaža Juvana Noister je avtorici ponudil material za refleksijo odnosa med človekom in strojem, in trenutkov, ko se njuna meja zabrisuje. Performer se porodi iz kupa zvočnikov, ki se zvočno odzivajo na njegove dotike do te mere, da ni več jasno ali "Juvan raziskuje zvok ali zvok raziskuje njega." Ta bližina s strojem je lahko nedomačna, a če jo presežemo, ugotovimo, da je tudi do Frenkensteina, ki je ranljivo bitje, mogoče razviti nekakšen, celo empatičen odnos.
Kriza ali razcvet identitete?
Skupinski Solo Nine Rajić Kranjac avtorica prispevka bere kot "tranzitni performans", saj v njem nihče in nič nima ene same in stalne funkcije, čeprav je vse v funkciji sicer internega, a tako temeljnega prevpraševanja (smisla) teatra in nenehne reinvencije načinov umetniškega ustvarjanja v gledališču, da to zaradi intenzivnosti početja postane verjetno mesto poistovetenja in nastanka (začasne) skupnosti prisotnih.
Spomenik Rogu
Avtor prispevka primerja dve izkušnji ogleda predstave sodobnega cirkusa Etida za prepariran klavir in vrv Danijele Zajc - eno, ki je potekala na prostem v okviru festivala Ana Desetnica in drugo, ki je potekala v Stari mestni elektrarni v okviru festivala Klovnbuf. Oceni, da je glavna odlika predstave te rogovske umetnice v njeni nemetaforičnosti in neposrednosti, ki pa se ob majhnem številu občinstva in izumetničeni gledališki luči črne škatle izgubi in se prevesi v izpovednost, kar jo popolnoma predrugači.
Nit brez začetka
Včasih zapisi o predstavah nastanejo iz nuje. Refleksija Radharani Pernarčič o pripovedovalskem performansu Nit brez konca Ane Čavić je en tak primer, kjer avtorica po intenzivnem doživetju razmišlja o pomenu čutečnosti nad pretencioznostjo in pozo v umetniškem ustvarjanju. O korporealni vživetosti, ki na način rituala, iz katerega se je rodil teater, nespektakularno animira papirnate asemblaže, ki se v projekciji sestavljajo v zgodbo, in tako ne le pripoveduje o začetku sveta, ampak ga hkrati dejansko ustvarja.
Oživljanje preteklosti med poklonom in samoafirmacijo
Kako smo prišli do sem?, avtorska predstava Gregorja Zorca in Mateja Recerja, ki je premiero doživela že decembra na Intimnem odru v Mariboru, takrat le ob prisotnosti dveh gledaliških kritikov, je bila junija v sklopu festivala Prestopi prvič predstavljena širši javnosti, kmalu za tem pa je pod okriljem Gledališča Glej (festival Soteska Open) na zunanjem prizorišču dočakala še ljubljansko premiero. Uprizoritev v formi narativnega gledališča občinstvo sooča z barvito paleto kulturno in časovno raznolikih intimnih zgodb malih ljudi, s čimer po mnenju avtorice zapisa »ponovno opozori na pomembnost vpetosti v skupnost in moč, ki jo prinese poznavanje osebne zgodovine.«
Na ruševinah eksperimentalnosti
Predstava Under Construction »skozi lastno pojmovanje igrivosti tipa po ostankih eksperimentalnosti,« zapiše Varja Hrvatin, ki v refleksiji kot ključni element ustvarjalnega pristopa kolektiva počemučka izpostavi prav igrivost, ki domišljeno in humorno oblikuje dramaturgijo, scenografijo in igro. Hkrati pa kljub odsotnosti napovedanega generacijskega statementa uprizoritve potegne tudi jasne paralele med odrskim svetom in stvarnostjo ustvarjanja - vzpostavljajoča generacija ustvarjalcev bo morala za svojo vizijo gledališča izboriti »primerne produkcijske pogoje in okoliščine ustvarjanja – tudi spodletelega.«
Užitku nap(r)oti
Nova avtorica na Neodvisnih se je podala na ekspedicijo užitka. Ob ogledu predstave Odmerjanje užitka treh avtorjev in plesalcev, Mojce Majcen, Urše Rupnik in Igorja Sviderskega, ki se po začetnem wow učinku konča z izčrpanimi onemoglimi telesi, pa ne prebere kritičnosti do kapitalistične podivjane in boleče gonje za užitkom, temveč zgolj njeno reprezentacijo.
Plesni gib in njegova podoba
V prispevku avtor primerja dve novi predstavi Vite Osojnik, Hombre masa in Začasno zadržana telesa, z njenim prvencem Nosila sem tuje otroke. Ugotavlja, da od obeh novih predstav prva bolj kot druga dosega po njegovem mnenju zelo učinkovito koreografinjino prepoznavno estetiko medtelesnih intenzitet ter zamazanih prehodov med gestami in gibi. Začasno zadržanim telesom to ne uspe povsem, saj predstava izhaja iz bolj kodificiranega gibalnega materiala španske koreografinje Blanche Arriete, ki je proces predstave začela, a zaradi korone predčasno zaključila.
Intimno srečanje v soočenju z neizbežnostjo trpljenja
Čeprav zapiše, da refleksija »nima ambicije po zagotovitvi izčrpne kronološke obnove ali analize prepletanja narativnih tokov,« Urban Belina v dialogu s predstavo Sad Sam Matthäus Matije Ferlina ne le poglobljeno prepleta umetnikov dosedanji opus in razgradnjo kompleksnih ravni mnogovrstnih razsežnosti trpljenja, ampak zapis formira tudi kot mesto srečanja minljivih teles. »Za hip postaneva zrcalni podobi. Telo v vlogi umetnika in telo v vlogi kritika. Poškodbe kot zaznamki staranja se vpisujejo v najini telesi.«
Baje bananini olupki ne sodijo v kompostzicijo. Včasih pa!
Prvi ključ do predstave je njen naslov. Avtorica prispevka skozi besedne igre razbira koncept »kompostzicije« plesne predstave Biološki odpadki Jurija Konjarja. Kljub temu, da njegovi številni kostumi in rekviziti niso dejansko biorazgradljivi, pa bere njegovo predstavo kot nalaganje in vrenje preteklih materialov in idej, ki so v živi situaciji padli na plodna tla in postali domala so-agensi, saj »solo v resnici ne obstaja«.
Premisliti »podarjeni čas« čakanja
Po zapisu o prvi koronski izvedbi dela projekta, ki je bil izveden v obliki izdaje »preživetvenega paketa za čakanje v vrsti«, si je avtorica prispevka ogledala tudi predstavo Fent cua/Medtem ko smo čakali Urše Sekirnik in Joane Serra Forasté. Čas je obarvan zelo raznorodno, pravi avtorica, a v gledališču vendarle ostaja obarvan samo kot igra. Vseeno pa je ta participatorna predstava dobra vaja za samorefleksijo lastnih in družbenih navad, ki jih vsakodnevno prakticiramo med čakanjem v tej ali oni vrsti.
Mleko in kri
Plesno-glasbena predstava Domovina izraža določen politični statement, zapiše Ana Lorger. Ves čas preigrava vprašanje upora kolektiva in vlogo posameznika v njem, istočasno pa se asociativno nanaša tudi na notranji politični spor. »Kolektiv je lahko revolucionaren, kadar se združuje kot upor, v katerem je posameznik prav tako uporniško, samosvoje telo, prav ta isti kolektiv pa je lahko tudi moment totalne podreditve hegemoniji vsakdana, v katerega spet zapade tudi vsak njegov del.« Pri tem pa je manj razviden kritični podtekst predstave, ki tako naposled ostane pri zastavljanju vprašanj.
Tančica čez težo zgodovine
Nova avtorica na Neodvisnih si je ogledala predstavo Pride konj v bar režiserja Ivana Planinića v Mini teatru. Predstava jo je spodbudila k razmisleku o humorju, posebej še o specifičnem tipu, t.i. »židovskemu humorju«, ki je izrazito samonanašalna oblika črnega humorja. Zaradi obešenjaškosti se zato »izključenim« smeh zatakne v grlu. A avtorica sklene: »Čeprav je venomer problematično pisati o tuji kulturi, sploh pa z ozirom nanjo izpeljevati zaključke o njeni naravi, lahko trdimo, da lahko v specifični obliki židovskega humorja prepoznavamo emancipatorično vrednost za njene tvorce.«
Performativni potencial surove materialnosti
Avtorica prispevka predstavo Vita Weisa Slaba družba prebere kot refleksijo časa izolacije. Weisovo naseljevanje samote ima optimističen izid v kreativnost, ki se razvije iz igrivega odnosa igralca s prostorom gledališča. V solipsistični situaciji, kjer igralec z gledalci nima stika, pa jim preko razgrnitve ustvarjalnega procesa "ves čas na ogled postavlja samo drobovje gledališke umetnosti."
Složno enonožno prizemljevanje
Prispevek predstavo Lahkotnost Ane Romih bere kot antistresni plesno-performativni dogodek. Lahkotnost tako ni razumljena pejorativno, kot nasprotje kompleksnosti in teži kritičnega gledališča, ampak so metode za doseganje lahkotnosti v teh turbolentnih časih postale pomembno orodje za ohranjanje našega mentalnega zdravja. Avtorica taktike sproščanja (od meditacije do koncerta) vkomponira v koreografijo in deli z gledalcem. Najopaznejša […]
Praktični misterij trajanja
Ko so gledališča ponovno zaprla svoja vrata in so se mnoga odločila za uporabo kamer kot elementa, ki (razen v nekaterih primerih eksperimentiranja s tehnologijo in njeno možnostjo participacije) podpiše pogodbo med aktivnim izvajalcem in pasivnim konzumentom, se je Leja Jurišić v projektu Ni mogoče čakati zaman odločila za kamen. A kamni niso tu zato, da bi z njimi tako kot s kamerami gradili mostove, s katerimi bi v resnici prepad med pasivnim in aktivnim le še poglabljali, niso sredstvo ali posredniki, temveč so popolnoma vključeni v ustvarjalni proces.
Drugo dejanje nekega opusa
Četudi se v svojem delu neprestano spogleduje z intervencijskostjo in lokacijsko specifičnostjo, je Petra Varl od zgodnjih 90. let precej samosvoj pojav, ki ga temu ustrezno ni smiselno shematično umeščati v ključne osnovne tokove razvoja sodobnih vizualnih umetnosti pri nas. Ravno zato se zdi piski Kaji Kraner v razmisleku njenega projekta Prostor v dveh dejanjih bolj smiselno izpeljati neko bežno širšo kontekstualizacijo, ki lucidno zazna tako »dvakratno gesto refleksije lastne pretekle umetniške prakse« kot tudi »določeno kontinuiteto z raziskovanjem relacije med zasebnim in javnim, ki je umetničina stalnica.«
Ko spregovori obleka
Pred približno dvema tednoma je ponovno možnost odprtja kulturnih institucij, čeprav za skromno publiko v še kar trajajočem duhu epidemiološko-političnega nelagodja, obeležila premiera Jubileja v Gledališču Glej pod avtorskim podpisom En drag ansambla (Rok Kravanja, Daniel Petković, Urban Belina in Ajda Tomazin) skupaj s sodelavci. Avtorica zapisa se sooča z drobci uprizoritve skozi zavedanje pomena pozicije gledalke po njeni dolgi odsotnosti.
Donde esta la biblioteca?
Avtorica zapisa v predstavi Preblizu Jaše Kocelija išče konkretne elemente milenijskega diskurza in uprizoritev analizira skozi optiko treh tez: osredotoča se na verjetnost zgodbe o milenijskem paru, prepričljivost besedila in podobo najbolj reprezentirane (cis-hetero-white) identitetne skupine. Pri tem s humorjem piše o stereotipih in milenijski samopodobi (»Plot twist: milenijci smo sami sebi res zabavni v podobi preobčutljivih politično korektnih snežink.«), kot tudi o idealnem svetu, v katerem je vidno mesto tudi za oma gate.
Gledališče družabnih omrežij
Avtorica piše o predstavi Varje Hrvatin Najraje bi se udrla v zemljo, ki se je v času zaprtja teatra odločila za spremembo medija - uprizoritev je namreč premestila na eno od najbolj uporabljanih družabnih omrežij. Ta vedno bolj nadomeščajo javno sfero in ustvarjajo dobiček iz naših individualnih izrazov in potreb. Nika Cimperšek Bukinac se sprehodi po uprizoritvi in reflektira njen domet: "Čutilo se je, da je bilo delo namenjeno uprizoritvi v digitalnem prostoru, kar kaže na dejstvo, da je bil način uprizoritve izbran, ne le zato, ker je v tem trenutku edini možni način uprizarjanja gledaliških predstav, vendar tudi, ker je verjetno tudi najprimernejši."
Država je vsota vseh slin
Ena bistvenih komponent projekta Physis je preizpraševanje filozofije/politike pogleda, zapiše kritičarka Zala Dobovšek, saj poleg centralne ponuja tudi izbiro drugih, bolj marginalnih točk opazovanja. Zapis tako prepleta in odpira več pomenskih ravni Physis: skozi (besedilno) telo blazno lucidne ničejanske kreature, razdaljo med človekom in svetom/živaljo, goli obstoj sedemnajstih odvečnih pljunkov in njihovo veličastno krhkost.
“Stopiti gol na oder je neka oblika izstopa”: intervju z Anito Wach
Avtorica intervjuja je plesalko, koreografinjo, performerko in pedagoginjo Anito Wach v živo spoznala dve leti nazaj na VN Labu, kjer jo je kot človek in kot umetnica pritegnila s svojimi unikatnimi in asertivnimi pogledi na (ne)konfliktne situacije – tako na odru kot v življenju. Za Neodvisne sta se pogovarjali o skupni izkušnji na projektu Physis, ki sta ga z Bojanom Jablanovcem in sodelavci VN zasnovala, še preden smo vsi »doma« začeli množično … kašljati.
Nepredvidljive oblike konstante
Gibalna skulptura v času Sanje Nešković Peršin je naselila Projektni prostor DUM. Avtorica zapisa izmuzljivo drobljenje na konicah prstov avtorice performansa med plašči, ki ob dotiku vzvalovijo, bere kot nekakšno poslavljanje iz koda baleta ter kot dialog z vsemi dozdajšnjimi sodelavci in gledalci, ki v svoji odsotnosti naseljujejo pisane pastelne plašče.
Črna koža, bele maske – slovenska sodobna različica
Avtorica prispevka, poznavalka afriške literature, si je ogledala predstavo Maše Kagao Knez Črna koža, bele maske, ki je nastala po motivih istoimenskega dela Frantza Fanona. Pet nastopajočih preko osebnih zgodb naslovi vprašanje rasizma, ki je kljub drugačnim trditvam, še kako relevantno tudi v Sloveniji.
O čudakih, čudaškosti in čudovitostih ali Zakaj obožujem Za crknt?
Avtorici se zapiše pismo oboževalke kolektivu Za crknt, ki v marginalnem žanru klovnovskega kabareta vztrajno in iskrivo, odprto in živo, raziskuje gledališče. Skratka, obožuje jih, "ker so fajn čudaki in predvsem ker so čudaki fajn."
Kako nekoga spoznati
Misel in gib posameznikov se v plesni predstavi Cogito ne ujemata nujno, kar pisko refleksije preseneča in pušča v pričakovanju, kaj bo razodel njihov dopolnjujoči pol. Kartezijanski dualizem v izhodišču predstave namreč prevprašuje nedostopnost nekogaršnjih misli in nam celoto nekega subjekta skuša predstaviti na primerih šestih likov – prek njihovega plesnega izraza kot prek njihovega notranjega monologa.
Dihotomije časovnega minevanja
Zavod Muzeum s predstavo Čas nežnosti kot delom širšega sklopa projektov obeležuje jubilejnih 25 let, kar je časovno obdobje, ki presega starost avtorice refleksije. Odmevi četrtstoletnega ustvarjalnega opusa so v predstavi tako gradniki brez oprijemljivih in neposrednih referenc ali spominov, a prav v tem ponujajo prostor za neobremenjen pogled na koreografski jezik, ki je nesporno oblikovan skozi zgodovino ustvarjalnih odločitev in izkušenj koreografinje Barbare Novakovič.
Razširjena plesna praksa Chryse Parkinson: “Plesalka sem, ne delam predstav.”
Kaj je plesna praksa? Zakaj je izvajalkina_čeva izkušnja premalo raziskovana, premalo dokumentirana? Kaj je razširjena vloga plesalke_ca? Kako so somatske prakse v polje povabile jezik? Kaj zanima študente magistrskega programa plesa v Stockholmu? To je le nekaj vprašanj, ki jih je avtor postavil Chrysi Parkinson, plesalki in vodji magistrskega programa Novih performativnih praks v Stockholmu.
Nevenki
Spomini so zavite poti, še posebej, če po njih sledimo vsej širnosti Nevenke Koprivšek. Jelka Šutej Adamič se vrne v zgodnja leta osnovnošolskih dni, izobraževanja v tujini in vsega umetniškega potenciala, ki ga je Nevenka s svojo neizčrpno energijo in znanjem prepoznavala in omogočala.
Simpozij Dialog II
Avtorici dveh člankov, ki ju objavljamo tokrat, sta se lotili refleksije drugega dela dogodka Simpozij Dialog, ki ga je zasnovala Snježana Premuš. Maša Radi Buh tri predavanja treh dvojic predavateljic in predavateljev teh somatsko-diskusijskih spletnih dogodkov bere v razliki do forme akademskih simpozijev. Katarina Bogataj pa v esejskem premisleku umešča dogodek v ogrodje relacijske estetike, kjer je gledalec tisti, ki se lahko odloči premikati gledališke konvencije z načinom gledanja.
Simpozij Dialog
Tokrat objavljamo dva zaporedna zapisa dveh avtoric, Nike Arhar in Nataše Berce, ki reflektirata Simpozij Dialog, nastajajoč v okviru Fizičnih manifestacij avtorice Snježane Premuš. Simpozij Dialog skuša iskati vmesne prostore, ustvarjati drugačne protokole srečanja, prakticiranja in mišljenja telesnosti, ki bi vzpstavil kritično refleksijo običajnim prostorom in strukturam mišljenja (simpozij, konferenca): "Varni konteksti doživljanja in odnosnosti (so tisti), ki omogočajo premikanje ustaljene percepcije in pogledov (in) preoblikujejo tudi strukture individualnih in družbenih entitet" (Nika Arhar). Dotični simpozij se je dobesedno oglašal skozi telo: "Zvok je pritisnil na vzvode v mojem telesu, da se mi je zdelo, kot da vstopam v neke konkretne prostore, ki so sami po sebi sprožali prijetne občutke brez potrebe po njihovem vrednotenju ali sistematiziranju" (Nataša Berce).
Ustvarjalno zabijanje časa
Avtorica je med čakanjem v vrstah v roke vzela Preživetveni paket za čakanje v vrsti, ki je zainteresirane dosegel ob izteku preteklega leta. Gre za integralni del participatornega projekta Medtem ko smo čakali Urše Sekirnik in Joane Serra Forasté (produkcija Emanat, 2020). Projekt »navdih črpa iz različnih vidikov čakanja v vrsti in v središče raziskave postavlja izkušnjo občinstva«.
Nagib v izložbo
Nika Švab piše o seriji performativih gest, ki so jih med 15. in 19. 12. 2020 izvajali Katja Kosi, Barbara Kukovec, Vlasta Veselko, Tomaž Tomljanović, Tina Valentan, Katja Legin in Mala Kline v izložbi Centra za kreativnost v Mariboru kot del praznovanja 15. obletnice Nagiba. Impresija, kot jo poimenuje avtorica zapisa, želi brati geste znotraj spremenjene politične in družbene situacije, ki tudi gledališče postavlja pred velik izziv - izložbo spreminja v oder, mimoidoče pa v publiko.
Tutorial praktične filozofije
Varja Hrvatin piše o prvem v seriji gledaliških esejev, ki jih bo kuriral Boštjan Narat na Novi pošti in predstavljajo še neraziskan teren neposrednega srečanja teoretske misli in gledališča. V prvem eseju Vpoklic sta Filip Dobranić in Matej Recer vzpostavila "malo gledališko šolo filozofije" po vzoru youtube videov: "Gledališče mislita skozi ustvarjanje situacij in prizorov za poantiranje razdrobljene misli, ki jo med dogodkom povežeta v celoto, v »statement«, kjer misel direktno intervenira v gledališče. Vprašanje misli postane vprašanje performansa."
Biti pred časom kot način bivanja v času
Režiser Janez Janša o zelo dobrem občutku imeti Dušana Jovanovića zraven. In memoriam legendarnemu režiserju in pisatelju: "Mogoče nam bo uspelo šele čez čas naseliti se v vso razplastenost Dušanovega bivanja pred časom, kajti Dušan sam je ena velika gledališka in življenjska akademija."
Vse je vse. Posebna izdaja Andreje Podrzavnik
Razmišljanje o prisotnost na septembrskem improvizacijskem dogodku Posebna izdaja, ki ga je zasnovala Andreja Podrzavnik, avtorici prispevka ni dalo miru, saj je ob dogodku doživela situacijo povezanosti in vključenosti. Njena fascinacija in radovednost sta jo vodili k pogovoru z avtorico, po katerem je nastal pričujoči prispevek, kjer se razgrinjajo splošni principi dela koreografinje in specifični parametri zasnove njenih nedavnih improvizacijskih Posebnih izdaj: "Zdi se, da forma in vsebina izmenjujeta vlogi protagonista."
Antropološke ekspedicije Marka Požlepa: med dokumentarnim in performativnim
Zala Dobovšek se loti premisleka celostne prakse vizualnega umetnika Marka Požlepa, ki skozi dokumentarno nabiranje materiala ustvarja senzibilen svet vizualnega, z postanki v performativnem: "V tej liniji osebne tankočutnosti se zato v Požlepove performanse vedno priplazi svojevrstna lepota izrekanja in intimna izpostavljenost nastopanja kot tudi dejstvo, da se kot performer ne nahaja na svojem matičnem oziroma osrednjem področju delovanja."
Dnevnik oddaljenega srečanja
Navadno se na predstavo odpravimo, tokrat pa avtor v obliki dnevniškega zapisa komentira predstavo, na katero se je bilo mogoče samo povezati, zato nas je ujela sredi vseh naših profanosti. A instantna kompozicija v treh delih mediatizacijo vključi v bistvo same zasnove, to ni zgolj pripomoček za distribucijo: "Mediatizirana podoba Zavezano tako ni toliko obtežena s ponazarjanjem (prostorske) praznine in omejujoče zvezanosti, ta je več kot očitna, ampak bolj osvetljuje vezi, vezja, povezanost."
»CAN YOU SEE A BIGGER PICTURE?«
Andreja Kopač, tudi sama vključena v projekt, piše o intenzivnem desetdnevnem seminarju performativnih praks Parl, ki se je letos odvil drugič. Proces je, izpostavlja Kopač, poseben v svoji intenziteti, saj se od udeležence pričakuje, da se bodo iz dneva v dan izumljali in izpodrivali vse, kar jim je znanega, da bi naredili prostor za neznano potencialnost: "Umetnik je v konstrukciji PARL vedno »na sredini«, najpomembnejši, okoli njega in zanj so stvari nastavljene, zastavljene in postavljene, s ciljem, vedenjem in namenom, slišati širšo sliko in preseči lastno inercijo."
Plesni in performativni promet na avstrijskem Koroškem
Urednici Neodvisnih sta septembra obiskali festival plesa in performansa Pelzverkehr v Celovcu. Majhen festival z veliko ambicijo in heterogenim izborom se trudi navdušiti celovčane za sodobne uprizoritvene umetnosti, hkrati pa se ponuja kot eno izmed najbližjih mest za možen izvoz slovenske produkcije.
Zadnji kriki pred pokopom ali ponovnim vstajenjem?
Jaka Smerkolj Simoneti se loti premisleka zadnje manifestacije festivala Vzkrik, nekakšnega dediča PreGleja, ki vseskozi sistematično skrbi za mlado dramatiko in ji omogoča prisotnost v gledališki krajini preko zdaj že uveljavljene Vzkrikove forme bralne uprizoritve, avtonomnega in žanrsko razvejanega žanra. Tokratna izdaja se je spričo epidemioloških razmer premaknila na splet in ustvarila nujni premislek o novi obliki - videodrami: "Težko bi namreč rekli, da gre za film, vendar se mnogokrat tudi popolnoma razmeji od tega, kar tretiramo kot gledališko."
(Anti)Herojke
Sveža avtorica na Neodvisnih piše o eni izmed zadnjih uprizoritev pred jesenskim zaprtjem - predstavi Mitska Hristine Vasić Tomše. Gre za predstavo, ki raziskuje izkušnjo prestajanja zaporne kazni in je zato čudno aktualna. V ospredju sta dva ženska lika z različnima zgodbama, uprizoritev pa izkoristi tudi nekatere skrite kotičke v preddverju Stare mestne elektrarne.
Dogajam se, tukaj in zdaj!
Avtorica prispevka kot kolegica klovnesa piše o predstavi Anje Bezlove Futraj moj ego. Poleg analize predstave, v kateri poleg gospe Majde Anja Bezlova na oder pripelje še vrsto drugih osebnosti in razprostre celo plejado žanrov, nam avtorica ponudi še mali klovnovski slovarček za naše prihodnje spopadanje s klovnovskim gledališčem.
Birds of a feather flock together
Recenzija Jake Smerkolja Simonetija se sprehaja po različnih plasteh uprizoritve Vsi ptice v režiji Ivice Buljana. Zapis spretno sooči Mouwadovo pisanje, ki v osrčje postavlja družinsko sago in geopolitično situacijo Bližnjega vzhoda ter njuno brezizhodno prepletenost, z značilno buljanovsko fizičnostjo. Kakor piše Jaka Smerkolj Simoneti, besede trčijo v fizičnost in skoznjo dobijo izkušenjsko moč: "Mouawad in Buljan nas v Vsi ptice pahneta v časovni vrtinec, pri čemer ostaja potovanje malenkost preveč konfuzno in razsežnost prične pridobivati šele v sklepnem delu, ko se strni. Vprašanje, s katerim ostajamo na drugi strani, pa nima enoznačnega odgovora, temveč nas pretresene lahko vpelje v razpravo, ki bi gotovo terjala več generacij."
Eno izhodišče, x rezultatov
Potrpežljivost, časovnost, cikličnost - to so pojmi, s katerimi avtorica članka analizira strukturo avtorske predstave Anje Bornšek, Barbare Kanc in Tine Valentan Oči, ki letijo. Pojasnjuje, da za učinkovitost dogodka ni bistvena njena forma, ampak način, kako deluje na domišljijo gledalca. Aktivna imaginacija gledalca je ključni faktor in skorajda pogoj za njen uspeh.
Umetnost skrbstvenega dela
Članek bere tretji del trilogije avtorskih predstav Nataše Živković Med dvema ognjema kot zrelo delo avtorice, ki tokrat kljub temu, da govori osebno, govori tudi in predvsem o družbeni umestitvi ženske kot subjekta. Posebej še skozi institucijo materinstva. Tokrat ni v ospredju sama, ampak je beseda položena v usta kopici otrok, saj predstava "naslavlja pomen prihodnjih generacij kot gonila razvoja, kako vzgojiti generacijo feminističnih, antirasističnih, egalitarnih subjektov."
Kavbojska mrzlica na Glejevem dvorišču
Nika Arhar piše o novi gledališki produkciji Not Dead Enough / Vestern, ki je iz Levega odra ljubljanske Drame preskočila na neodvisno sceno, kar priča zlasti o tem, "da tovrstnim praksam v instituciji ne odmerijo več od nekaj 'praznega, odvečnega' prostora, za katerega se nato povečini izkaže, da ga pravzaprav ni." Not Dead Enough / Vestern je, piše Nika Arhar, deloval predvsem kot: "intimna alegorija mračnega sveta, nedoumljivosti življenja in človeških usod; deloma čutno-afektivna pravljična utopija eksotične fascinacije".
POSLEDNJA FUTURISTIČNA REFLEKSIJA
To je kritika, ki se igra s pravili. Skozi dramski tekst Varja Hrvatin ponovi gesto predstave Poslednja skušnjava Vlada Repnika; v ludistični maniri izrisuje atmosfero slično tisti, ki jo je za nas ustvarjal tokratni luftballett: "PREDSTAVA O PREDSTAVI Umetnost naj govori skozi formo. Umetnost naj bo aktivna, kritična, politična, družbeno angažirana. Umetnost naj bo režim prihodnosti. Umetnost naj bo vojna proti birokratizaciji. Umetnost naj bo vojak svobode".
»Malo manj pogovarjanja, malo več akcije, prosim«
Zala Dobovšek bistveno izhodišče predstave Potential States Eve Nine Lampič in Beliban zu Stolberg vidi v odločitvi, da premislek izhaja iz osebnih pozicij in se šele kasneje razširi na družbeni kontekst dveh političnih tvorb, "Jugoslavije, ki je ni več" in "Kurdistana, ki ga še ni" ter zastavi umetnosti in politiki pomembno vprašanje: "Kako ohraniti svoj (ustvarjalni) teritorij, ne da bi pri tem uničili tuje (...)?"
Deset let zavoda Federacija
Zavod Federacija so pred desetimi leti ustanovili trije priznani plesni ustvarjalci srednje generacije, ki so svoje avtorsko delo želeli popeljati na višji nivo, kar je bilo sicer ob negotovih produkcijskih pogojih tedaj nemogoče. Andreja Podrzavnik in Snježana Premuš sta med drugim tudi obe prejemnici nagrade Ksenije Hribar, Gregor Kamnikar pa je dolgoletni raziskovalec bistrogibnosti. Ob desetletnici delovanja Federacija z nekaterimi dogodki, ki so se in se še bodo zvrstili do konca leta, praznuje svojo do sedaj prehojeno pot. Z vsemi tremi člani Kolektiva Federacija smo se pogovarjali o zavodu, principih so-delovanja, praznovanju in prihodnosti.
Tretji tir: neopazna utopija sredi mesta
Avtorica nov zvočni "hodi performans" Peskovnik Braneta Zormana in Irene Pivka bere v luči emancipatornega akta hoje v času, ko je tudi svoboda gibanja omejevana. Udeleženka_ec je hkrati tudi že (edina_i) izvajalka_ec te performativne situacije v neprestanem krogotoku med notranjostjo njenih_govih misli, ki ustvarjajo "prostor" in "krajem" zunanjosti, ki ga zarisuje eksterier, v obliki vtisov iz naravne in umetne krajine ter zvočnih impulzov: "Jedro ideje projekta med drugim vzpostavlja dialektiko kraja in prostora, torej točke, kjer skupaj in vendar vsak zase bivata konkretno in simbolno."
Gornji, spodnji, čudni, čarni
Radharani Pernarčič se zapelje v Mursko Soboto na 15. festival Fronta, festival, ki vsa ta leta vztraja v pogumni in nujni decentralizaciji. Kot vse druge, tudi njega prebadajo ukrepi pandemije, ki jih Radharani spusti skozi svoje miselne obrate in skoznje zre na nove produkcije: "Novi svet, ki se odstira skozi to nametanost diskrepanc v političnih ukrepih, soobstoječih človeških načinih soočanj s situacijo ter nekompatibilnih stanjih, početjih, ideologijah, estetikah – brez repa in glave, eno čez drugo – je kot niz kvarkov, ki so enkrat delci, drugič valovi … ki so in hkrati niso … ki če jih že samo imenujemo … what the fuck?"
Petinšestdeset plus? Ni panike!
Avtorica si je ogledala predstavo Stičišče srečanj Carlote Mantecón, koreografinje, ki je sodelovala z amaterskimi plesalkami iz zrelega življenjskega obdobja. Zaradi korone izmenjava s Tenerifi ni potekala dvosmerno, zato ni šlo za dve predstavi, ampak "predstavo in pol". Maša Radi Buh motri takšno sodelovanje v kontekstu "community dance" in tradicije t.i. postmodernega plesa, ki jima je predstava preko igranja z našimi pričakovanji posredno in igrivo zavezana. "Na koncu ostaja vprašanje, ali bo v prihodnosti na odru prostor ne le za starejše neprofesionalce, ampak tudi za profesionalne plesalke in plesalce iz t. i. skupine 65+?"
Telebajsice resničnostnosti: kolonialistična komedija za odrasle in otroke
Avtor si je ogledal remake predstave, oziroma distopičnega feminističnega resničnostnostnega gibalno-gledališkega šova Urške Vohar: " Predstava TRI psice, DVA planeta, ENA raketa je duhovita in prodorna alegorična parodija vztrajnih poskusov demokratizacije preteklega, obstoječega in bodočega človeštva. V njej boste našli toliko feminizma za vsakdanjo rabo, kot boste hoteli, a vam miru ne bo dalo namigovanje na kolonizacijo vesolja in falična plovila Elona Muska."
Novi cirkus nove realnosti
Prispevek Nike Arhar po letu dni ponovno reflektira mednarodni festival sodobne klovnade in novega cirkusa Klovnbuf, morda edinega mesta v lokalnem kontekstu, kjer je mogoče dobiti vpogled v sodobno cirkuško produkcijo. Nova realnost je takšna, da se načrti zaradi covid-19 nenehno spreminjajo in tako je mednarodni festival dobil izrazito lokalne poteze: "Slovenska cirkuška scena je majhna in v svojih pogojih delovanja povsem obrobna, njen potencial pa prepuščen naključju in zasebni iznajdljivosti".
Ko počistijo do sterilnega, se izpod kavča izvije hehet spregledane podrobnosti
Radharani Pernarčič se v značilni esejistično izpovedni praksi loti premisleka predstave Tikdo DISKOlektiva, ki svojo raziskovalno snov najde v dotiku: "Predvsem pa didaktično posreduje predstavnost o daljnosežnem transferju dotika preko materialov/snovi/besed/glasu. (...) Če bi bili rastline, se nam zaznavanje intencionalnosti in spremembe stanj drugih (tudi po več tisoč kilometrov oddaljenih) bitij ne bi zdelo nič čudnega."
Digitalizacija: ustvarjalni izziv ali boj za preživetje?
Avtorica se ukvarja s problemom digitalizacije uprizoritvenih umetnosti - problemom, ki se je odprl že pred pandemijo, a ga je ta znatno pospešila. Pomembno pa je, da ob tem digitalizacija ne postane zgolj krizna strategija: "Kako pa bi potekal proces digitalizacije, če ne bi šlo za preživetje? Kako bi bile videti digitalne scenske umetnosti, ki ne delujejo kot začasen nadomestek ali le metoda diseminacije? Nazadnje, ali je digitalni prostor medij, ki ustreza scenski umetnosti?"
S telesom zarisan zemljevid nekih dveh trgov
Avtorica si je ponovno ogledala urbano koreografijo Dvojina / Dancers without answers Mateje Bučar, ki je v novi konstalaciji izpraznjenih javnih prostorov brez turistov zaradi epidemološkega stanja delovala drugače - a tudi tokrat je uspela z gibalno "varčnostjo" in v sozvočju s konotacij polno arhitekturo ponuditi ogromno prostora domišljiji: "ja poudarja dramaturgijo urbanih prostorov, ki je neločljivo priključena k vprašanju o prilaščanju javnega prostora, zato ta ni Dvojinina readymade scenografija, ampak sonastopajoči in soustvarjalec."
RADIKALNI POGOVORI ŠT. 1: VSTAJENJE
Minuli teden se je v javnem prostoru Tivolija kot spremljevalni program plesnega festivala Spider – festivala radikalnih teles, odvil prvi izmed morebitne serije Radikalnih pogovorov; diskurzivne artikulacije ter raziskovanja novih modelov bivanja, političnega življenja in problematiziranja aktualnega, »postkoronskega« prostora in časa, ki ga je festival sicer izvajal znotraj polja gibalnih praks. Avtorica se osredotoči na nekaj fragmentov te diskusije, ki rezonirajo v času po.
V troje gre rado?
Nika Arhar se loti premisleka predstave TRIPTIH :::, ene prvih premier po obdobju zaprtih gledališč, ki je v Stari mestni elektrarni ustvarila težko pričakovani trenutek družabnosti ter ponudila prostor svežim imenom neodvisne scene: "Ta klobčič tenzij, kakorkoli hitro utrudljiv in izčrpan, se je vendarle priročno ujel v ohlapnem tematskem okviru, začrtanem s pojmi alternativnih variant okoljske in družbene skupnosti, prihodnosti. Zato se umetniškemu dogodku ob rob neizogibno zastavlja realnost trenutka in njegova ambivalentna odprtost: kako ta postkoronski kontekst sooblikuje ustvarjalni in gledalski vidik?"
Igra, v kateri umreš zares
Avtorica ob dokumentarni predstavi o sistemskem nasilju t.i. "push-backov" migrantov z naslovom Gejm razmišlja o (ne)relevantnosti sintagme "prepričevanje prepričanih"; o nesmiselnosti estetizacije nasilja; o zgodbah, ki so telesa te predstave ter o razliki med živalmi in ljudmi: "Primitivno ravnanje represivnih organov, ki jih je vsak zapisnik/poročanje polno, razpira temeljno razmerje med »tistimi, ki razumejo«, in »tistimi, ki ne«. Ti drugi so lahko migrantska populacija ali pa živali, ki si jih kategorično podrejamo na račun lastne večvrednosti, hkrati pa jim pripisujemo še značilnosti nevednega."
Sokol in želva
K pisanju smo povabili Blaža Lukana, ki skozi novo stanje, nekakšno postnormalnost, premišljuje o dogodku ciklusa Ventilator; gre za serijo improvizacijskih dogodkov. Zdi se mu, da se je prav zaradi stanja stvari v tokratno kombinatoriko (Katja Legin, Jurij Konjar, Samo Kutin) vpisala možnost za odkrivanje novih potencialov plesnega sistema. "Plesni spin je torej moment kreacije, ki zavrtinčni ustaljeno in uglajeno predstavo o plesu, sebi, vsem, ne destabilizira, kot bi rekel nekoč, temveč ravno nasprotno: stabilizira, vendar v stanju nekakšne vsesplošne destabilizacije."
Vrabček, vol in lisica
Avtor prispevka je v času koronakrize eden vidnejših aktivistov na področju pravic samozaposlenih kulturnih delavcev in nevladnih organizacij. Njegov tekst, ki je pravzaprav nadaljevanje kulturniške sage v (post)kriznih časih, povzame najbolj aktualno stanje (ne)odzivnosti Ministrstva za kulturo na eni strani in samoorganizacijo kulturniške scene na drugi strani.
Križci upora
Umetnost se je v teh burnih časih znašla na ulici in je mestoma neločljiva od aktivizma. Avtorica s postavitvijo v zgodovinski in teoretski okvir afirmira artivistično akcijo s križci pred parlamentom, ki je v medijih odmevala zaradi obiska policije na domu, ki ga je bil deležen najbolj vidni akter akcije Primož Bezjak. Ker akcija v času restrikcije krši pravila in s tem po Jacquesu Rancièru redistribuira čutno s posegom v oblastni režim, jo avtorica označi kot "lucidno politično dejanje par excellence".
Draga Alja,
Dragana Alfirević piše pismo v času negotovosti in zaustavitve nomadskih tokov, tako značilnih za kulturno krajino, v katere je bila do nedavnega tudi sama vpeta. Njeno pisanje je prežeto s perspektivičnostjo; je producentka, umetnica in koreografinja, ki se sprašuje o najbolj temeljnih stvareh spremenjene zdajšnjosti, na katerem telesu se izpisujeta ranljivost in nevedenje o prihodnosti, kjer je ostala samo sedanjost in vakuum domačega okolja. Sprašuje se o tem, kako bo trenutna situacija zarezala v intesubjektivne relacije, kako bo ukrivila živo umetnost, ki Dragano tako temeljno določa in kako lahko rekonceptualiziramo temeljno kategorije domačega in ji podelimo nujno političnost: "Ta vrsta političnosti, ki jo prakticiramo kar v našem lastnem domu in telesu, lahko v vsesplošnem suspenzu pripelje v obstoj prakticiranje drugih vrst političnosti".
Čas onkraj prave skrbi: pismo uprizoritvenim umetnicam_kom
Tokratni tekst je nastal kot nagovor, s posebno skrbjo za ustvarjalke_ce na področju uprizoritvenih umetnosti, še bolj pa z njimi, v teh čudnih časih, ko dvorane samevajo. Bojana Kunst jo_ga v pismu sprašuje, kako si kot izvedenka_ec za mikroodnose predstavlja čas onkraj. "V času onkraj prave skrbi, v prihodnosti, ko bo upam navzočnost skupaj spet mogoča, bi morala biti možna na drugačen način kot doslej."
Razstava kot spletni arhiv
Pričujoči prispevek ponuja premislek o trenutno aktualni praksi arhiviranja in digitaliziranja, ki prav zaradi pandemično-karantenskih okoliščin omogočajo nadaljnje življenje nekaterim umetniškim praksam, ki so sicer tako močno vezane na skupni in živi čas srečanja. Pri tem avtorica Kaja Kraner poglobljeno razmišlja o arhivu kot prostoru redefinicije samega razstavnega medija, o razmerju med telesom in prostorom na spletu; o razmerju med umetniškim delom in kuratorskim inputom itd. Osredotoči se na spletno razstavo Mesta žensk Pogled nazaj za pogled naprej, ki je sopostavila diskurzivne, performativne in vizualne prakse: "evidentno je, da gradi predvsem na podlagi selekcije, pri čemer poskuša s sopostavitvijo raznorodnih del, ki se bolj ali manj neposredno dotikajo skupne teme, vzpostaviti nove poudarke, poglede in vzporednice med konkretnimi primeri."
Karantenski zapiski
Izredne razmere terjajo izredne zapise. Teater se je preselil v naravo, "brenčanje muh tu, čivkanje tam". To večkrat prekine druga predstava v obliki katastrofičnih novic na zaslonu. Po arterijah šprica introspekcija, po venah odteka kontemplacija sveta. Zunanjost postaja notranjost in obratno. Na izkrivljen način se, ko je umetnost na čakanju, vrača geslo šestedestih - umetnost je enako življenje. Karnevala se ne da dolgo zatirati, "tli med bloki, iz hiš prihajajo orgiastični glasovi." Včasih pa se znajde tudi na Neodvisnih.
Uprizoritvene umetnosti med realnim in virtualnim
V prispevku se Špela Trošt loti ontološkega premisleka uprizoritvenih umetnosti. Te namreč najbolj značilno določita prav prisotnost in efemernost, ki ju piska genealoško obdela zlasti skozi Artaudov doprinos k teoriji gledališča. V času, tako neprimernem za uprizoritvene umetnosti, je še toliko pomembneje določiti razloček tistega, kar zmorejo prenesti arhiv, splet in virtualno ter tistega, kar je tako imanentno gledališki praksi. Kar nas prostorsko in časovno mnogo temeljiteje zaveže. Tako Špela Trošt v svojih zapisih času neprimerno konstatira: »Zgodovina nas namreč uči, da se je še po vsaki kugi v uprizoritvene umetnosti povrnil fizični stik in z njim umazanija človeških izločkov, imanentno žive prisotnosti dogodka.«
Sledi nečesa fantastičnega
Tokrat v enem prispevku objavljamo dva zapisa dveh avtoric. Ogledali sta si razstavo koreografinje in pesnice Radharani Pernarčič Izumije in pra-skice Castra Fik Arke, v kateri preko dokumentaristično in antropofikcijskega materiala avtorica izgradi fantastičen lik. Barbara Korun se zapisa loteva na bolj analitičen, Nena Škerlj pa na bolj deskriptiven način, obe pa poudarjata tudi krohot porajajočo se neuporabnost te fantastične izumije.
Priletela ena muha
Avtorica besedila je ujela zadnjo premierno živo uprizoritev v Stari mestni elektrarni pred prepovedjo javnih dogodkov zaradi epidemije. Gre za buto predstavo Klemna Janežiča Postaja samobitno, ki "gre korak dlje od buta" in živo telo sopostavi dronu s kamero - tehnologiji, ki je v trenutnih časih poostrenega nadzora še posebej sugestivna.
Mojstrica multiplih realnosti
Varja Hrvatin v vmesnem prostoru med refleksijo in ponovitvijo performativne geste, nekakšne ritmičnosti, ki jo gradi skozi tekst, izrisuje docela natančen premislek o predstavi Nine Dragičević Ljubav reče greva. Avtorica zapisa vrta v globino onotološkega statusa performansa, ki je istočasno predstava, peformans, koncert, zvočna partitura, bralna uprizoritev, avtobiografija in fikcija, a hkrati nič od naštetega. Nekje zapiše, to je "partitura za tesnobo prehajanja med; kako živeti?, biti?, preživeti?".
Drek se vali navzdol
Jure Novak razgrne formativno logiko samozaposlenih v kulturi, ki ob drugih prekarnih delavcih predstavljajo najbolj ranljivo tkivo v družbi, z njihovim obstojem pa si država domišlja, da je, vsaj pro forma, rešila vprašanje brezposelnosti. Kulturna nevladna krajina je sestavljanka samostojnih delavcev v kulturi, iz katerih trenutna situacija ustvarja novi ranljivi podrazred - izpad dogodkov je neposredno vezan na izpad dohodkov. Jure Novak v 6 točkah zapiše zahteve, ki bi jih država morala sprejeti, da bi ublažila situacijo za ta najbolj prekarni del družbe.
Flamenko kot sodobna scenska praksa
Avtorica članka je na primeru dveh predstav sodobnega flamenka, ENO-ONE Urške Centa in Prostor med nama je najin odnos Anje Mejač, premišljevala o flamenku kot sodobni scenski praksi. Na izbranih primerih se je izkazalo, da se uporaba te španska tradiconalne plesne zvrsti sicer uspe prilagoditi zastavkom plesnih predstav, a včasih zdrsne tudi v nevarnost in postane "vešče izveden tujek".
Meni za 4
Avtorica bere plesno-gledališko predstavo Milana Tomášika Pokrm/Jedača, ki tematizira duhovno hrano, preko njeno tridelne strukture. Posebej je navdušena nad "predjedjo", kjer plesalci preko krčenja mišičnih skupin ustvarjajo različne bolj ali manj groteskne slike, ki pa niso v funkciji ekspresije emocij, saj plesalci do telesa zavzemajo distanco: "Jedača nas na začetku nahrani s predjedjo in nas na koncu počasti s posladkom, glavna jed jedra pa utone v pozabo."
Alles hat ein Ende, nur die Wurst hat zwei
Jure Novak kolektiv Beton Ltd. zelo dobro pozna, to so njegovi prijatelji in njegovi umetniški sopotniki, ki jih spremlja in obožuje. Zato zapis ne more biti drugega, kot križišče med osebnim in konceptualnim, kakor tudi intervju, ki ga komplementarno dopolnjuje: "OK, tu je še cel kup produkcijskih zapletov, pomenskih nivojev, nehotenih Laibachov in vprašanj glede narativnosti sodobnega gledališkega dogodka. In o vsem tem spregovorimo v priloženem pogovoru. Vmes pa spustimo še tri komade iz plošče, ki je Mahlzeit vsaj toliko, kot je bil Mahlzeit koncertni dogodek."
Skupinski trud za prihodnost gledališča in plesa. Intervju z Davisom Freemanom
Umetnik Mark Požlep se je pogovarjal s priznanim ameriškim umetnikom Davisom Freemanom ob priložnosti njegovega gostovanja v Ljubljani. V Gledališču Glej je namreč prejšnji mesec pod njegovim vodstvom potekala delavnica Anti-igra za performerje, ki se je je udeležil tudi Mark Požlep in s katerim sta v pogovoru, ki gre dobesedno skozi prakso, izdolbla prenekatere topike njegovega ustvarjanja: o humorju, o politični umetnosti, o ustvarjanju razpok in še o čem.
Sakralnost v gledališkem laboratoriju
Avtorica prispevka kontinuirano spremlja delo mladega režiserja Jana Krmelja, ki se je tokrat s soavtorico Niko Prusnik Kardum v "kontroliranem okolju" Osmo/ze podal v raziskovanje človekove potrebe po spiritualnosti in obrednosti v dobi človekove optimizacije časa in narave: "Nam, ki smo zaradi režijsko-scenografskih posegov tako fizično kot mentalno distancirani od dogajanja za platnom, ki nam je namenjeno opazovanje in kontemplacija tega sugerirano Drugega sveta, ki pa je v resnici le abstrahirana manifestacija dejanskosti."
»Kar počnemo v spalnici, je mogoče neposredno prevesti v javno sfero.« Intervju z Mette Ingvartsen
Koreografinja in producentka Dragana Alfirević se je pogovarjala s priznano dansko koreografinjo in performerko Mette Ingvartsen ob priložnosti njenega gostovanja v Ljubljani, kamor je bila z dvema predstavama povabljena v okviru programa Oblike uprizarjanja, zagnanega s strani MSUM in Mladinskega gledališča. Na podlagi njenih del 69 položajev in 21 pornografij, sta se pogovarjali o seksualnosti in goloti v odnosu do javne sfere, o s strani kapitalizma ugrabljenih afektih in želji, vadenju upora v varnih umetniških situacijah in drugih temah.
Kdaj dvigneš belo zastavo
Prvemu zapisu, ki reflektira eno od dveh premier v okviru Hotspota, predstavitvenega projekta Vie Negative, priključujemo tudi drugega. Urška Preis je v njem premišljevala o krovnem konceptu serialke Šift, vezanem zlasti na ranljiva prekerna telesa v umetnosti in ga sopostavila s tokratno izvedbo Carte Blanche: "Serialka Šift se tako v tretji sezoni ukvarja z delom, prekerstvom, bolečino ob ustvarjanju, kar zelo naglas vzpostavi s postavitvijo raznolikih razbolenih avtobiografij."
Telo ne laže
Tokratni zapis je eden od dveh v tem tednu, ki reflektirata dve premierni uprizoritvi, ki sta se odvili v okviru Hotspota, zgoščenega predstavitvenega projekta Vie Negative. Avtorica si je ogledala koncertni performans Anje Novak, ki je nastal v sodelovanju s Tomažem Gromom, ki s prvinami zvočne umetnosti in materialnega teatra rahločutno, a tudi brutalno odpira možnost razgaljenja tabuja anoreksije: "V prvem planu je zato ves čas telo. Ker telo ne more in ne zna lagati. Hkrati pa hoče povedati. Zdrsnemo v tisto ozko razpoko descartovskega vprašanja, kako človeka ločiti od njegovega telesa, kje se konča osebnost in začne telo, kdo je podaljšek komu. Psihološka motnja, ki se zajeda v obliko telesa. Močnejša je motnja, manj je telesa."
Depresivec kot dramski konstrukt
Avtor besedila si je v Mini teatru ogledal uprizoritev besedila Floriana Zellerja Sin v režiji Eduarda Milerja, ki se v siromašni inscenaciji, ki omogoča osredotočenost na dramske like, ukvarja z vprašanjem soočanja z depresijo v družini. Avtorjeva razčlenitev uprizoritve pokaže, da predstava bolj kot da detabuizira psihično bolezen, ki danes sploh ni več stvar molčanja, spregovori o kompleksnosti družinskih odnosov v takšni situaciji: "Navkljub nesporni aktualnosti besedila se zdi, da uprizoritev odpira mesta, ki terjajo nadaljnjo razdelavo, še posebej v času, ko se zdi, da je detabuizacija duševnih obolenj v polnem teku."
Ko si ples in beseda stopita nasproti
Katarina Bogataj o predstavi Free standing Studia XXV zapiše, da predstava izrisuje preplet človeških interakcij in nadrobno govori o (ne)moči sodelovanja na odru in onkraj njega: "Štirje akterji s svojimi interakcijami jasno naglasijo (ne)moč sodelovanja, pri čemer do konca zadržijo svojo individualnost in temperament."
Hologramski ples amaterskih teles
Pia Brezavšček v refleksiji predstave Sedaj sem ... neskončnost Darka Dragičevića in Jasmine Založnik ples v distopični postapokaliptični odrski projekciji vidi kot medvrstni potencial, ki prehiti človeški jezik in "postane temelj virtualne demokratične izgradnje nove skupnosti in tisti, ki lahko iz neskončnosti in brezprostorja dolbe nove temelje za (medvrstne) odnose".
Podiranje četrtega zidu ali razpoka v predstavi
Pisec se je lotil refleksije predstave Žabe v režiji Maruše Kink (Sindikalna dvorana, SMEEL) ter jo analiziral zlasti skozi poskus dekonstrukcije četrte stene, kjer smo gledalci skupaj z Lazarjem gosti v zlodejevi beznici: “Če bi ta modernistični trik morda deloval bolje v nekolikanj bolj klasičnem settingu, v zraku še zmeraj nemočno binglja vprašanje, inštrument česa naj bi bila ta prizemljitev in streznitev od psihotičnega svetovja Žab?”
Prirasti (si) k srcu
Avtorica prispevka si je ogledala eno od dogodkovnih adaptacij performansa Srce Kristine Aleksove, ki se je zgodila 18. 12. 2019 v mariborskem GT22. Performans bere kot neverbalno reinvencijo avtoričinega performerskega sebstva preko rekvizita prašičjega srca, ki skozi prizore fluidno menjuje simbolne pomene: "Naslavljanje srca se v taktnem spreminjanju lokacij, klime in dražljajev razteza v stilu njegove frazeološke mnogoterosti, ponazarja njegov paradoks fizične ranljivosti in trdoživosti, simbolno pomensko razkošje in tudi – samoumevnost."
Njegova prva tri-dekada. Zapis (p)o predstavi
Andreja Kopač se na metodološko sličen način loti refleksije predstave Tridekade Igorja Sviderskega, kakor to počne predstava sama. Nekako med spomin in zdajšnjostjo, med zasebnim in javnim, nam omogoči vpogled v snovanje treh desetletij tega umetnika: “In kaj so proizvedli v glavi ene gledalke? Iskreno, diskurzivno in formalno izčiščeno, performersko zrelo »gesto«, ki zaokrožuje ne samo tridesetletnico plesnega ustvarjanja, temveč (z zgornjimi ekskurzi vred) tudi zgodbo o popotovanju umetnika, ki se je odločil za pogumno samorefleksijo v prid prihodnjega »skoka« dlje”.
0 obraza : 100 % izraza
Radharani Pernarčič se tokrat ukvarja s plesno predstavo Conversation Pieces koreografinje Magdalene Reiter, v kateri najde močne asociacije na svet Omerzujevih ali izložbenih lutk, ki jih definira kožni kostum in razpostavljenost teles po prostoru. Predvsem pa v predstavi prepoznava nekaj pozabljenega: “Pravzaprav me predstava nagovori skoraj z nekim pozabljenim hrepenenjem/pogrešanjem. Kot človek, ki dolgo časa živi sam, se s tem povsem zadovolji in sprijazni, lepega dne pa spet spozna neko družbo, sočloveka ter se šele tako za nazaj zave prejšnje osamljenosti, me ta polnost (prvega in tretjega dela) opomni, da smo se nemara sodobnega »raw & casual & plain« pristopa v performativni umetnosti (teatru) morda pač zgolj navadili”.
Sanje o erotičnem gledališču
Avtorica besedila si je ogledala veliko koprodukcijo krstne izvedbe besedila to jabolko, zlato Simone Semenič v režiji Primoža Ekarta. Gre za emancipatorno besedilo, ki v polju gledališča odpira nove svobode in odkrito govori o seksualnosti, kjer to ni navada - a mu erotična drama, kakor je krstna izvedba naslovljena, tja v uprizoritvni ni sledila, pravi avtorica: "Zdi se da za lansiranje novega umetniškega žanra, erotične igre, erotične drame, enostavno potrebujemo več osebne opredeljenosti, igranja z vsemi gledališkimi sredstvi, več svobode, več poguma."
Ki je ‘definicija ljubezni’
Radharani Pernarčič izpiše skorajda literarni poklon Cirkulaciji 2, zaenkrat še edinemu prostoru, kot zapiše, kjer v celoti velja: “produkcija = bivanje = ustvarjanje = dogodek”. Ogromna hladna hala zaobjame s svojimi fizičnimi lastnostmi kot tudi z intersubjektivnimi ter je natančno “(t)ista fraktalna struktura, s katero se slehernič udejanja ta originalno cirkulacijska gnetljiva produkcijska platforma”.
Ptiči brez vrtoglavice
K pisanju smo povabili Blaža Lukana, ki je iskal miselno snov v vrzelih med filmom Vrtoglavi ptič Saša Podgrška in Iztoka Kovača iz leta 1997 in Kovačevo novo predstavo Vrtoglavi ptiči. Lukan ob ogledu predstave razmišlja o težavah reenactmenta in se spusti tako v zavedno kot nezavedno spomina ustvarjalcev in gledalcev.
Konceptualna gesta, ki sprejema minljivost in časti spomine
Nataša Berce reflektira novo predstavo Dragana Živadinova Biokozmizem::izreka, ki naj bi po eni strani ostala zvesta konceptualnim nazorom avtorja, a jo po drugi strani silovito zaznamuje življenje: "Biokozmizem::izreka je s človeško toplino in hudomušnostjo pretopila biomehanični princip v nekakšen univerzalni jezik, v nepričakovano učinkovit spoj na videz nezdružljivih, v performativni estetiki različnih, kultnih osebnosti Marka Breclja in Dragana Živadinova".
Umetno, umetnost, koncept
Aleš Rojc piše o predstavi Luke Prinčiča Jitakami v.2018, ki je nekakšna vmesna postojanka v njegovem raziskovanju razgaljanja pasti nekritičnega sprejemanja tehnologije ter vpetosti človeškega telesa v digitalizacijo življenja: "V naravni material – govorico, podobo, telo – vdira nekakšna tuja forma, ki v primeru koreografiranega telesa ostaja neznanka, v preostalih pa se očitno umešča na stran tehnologije, in kot taka prevlada nad svojim materialom."
#RelationshipGoals
Avtorica piše o tretji, brezbesedni ediciji tandemske predstave Heroj (3.0) Uroša Kaurina in Vita Weisa. Kot prijateljica in umeščena sodelavka, ki je bila pred uprizoritvijo na nekaj vajah, jima, čeprav ju tudi malo okrca, priznava uspeh v nemem formatu. Tudi tretji ediciji ne manjka "duhovitosti, medsebojne dinamike in šlagerjev". Humorja pa ne manjka niti pričujoči refleksiji o predstavi. "We can be heroes for ever and ever, what d'you say"
Ples milenijcev
Avtorica si je ogledala plesno predstavo obetavnega mladega koreografa Jana Rozmana Mememe. Meni, da je izjemno dragoceno opazovati odpiranje vrat odrov mlajši generaciji, ki s svojimi generacijsko specifičnimi temami prenavljajo sodobni ples vsebinsko in generacijsko - in ugotavlja, da sodobnemu plesu očitno še ni odklenkalo: "Telesa niso več izvor podob, ampak nastopajo kot zgolj eden izmed producentov replik v neskončni vrsti simulakrov. Zato v prvem delu to ni ples za občinstvo, ampak je markiranje, medsebojno posnemanje in pretirano obrazno spakovanje za kamero pametnih telefonov, ki podobe v realnem času že v istem trenutku projicira na zadnji papirni steni ..."
Delovanje v napetosti med formo in silo
Jasmina Šepetavc se v prispevku ukvarja s pomembnostjo tehnoburlesknih večerov skupine Feminalz Tatovi podob, saj meni, da so zarezali v heteronormativnost slovenske gledališke krajine ter uvedli performativne strategije, ki intervenirajo v obstoječe reprezentacije:"Loup Abramovici oz. HPD intenzivno uteleša napetost med formo in (queer) silo, z vsako preobleko spremeni spol, vedno manj jasno določen, z njo_im pa se gledalke_ci počasi pomikamo iz sistema reprezentacij v intenzivnost queer afekta."
Malo govoriti, a ogromno povedati
Maša Radi Buh reflektira in vzporeja zadnji predstavi režiserja Jana Krmelja, Triadni balet in Za praznino / Jok kamere ter v zgodbah, ki jih Krmelj pripoveduje skozi zaporedje trajajočih podob, najde stičišče gledališke strukture in gibajočega se telesa performativnih praks: "Deli scenografije iz septembrske izvedbe, med njimi okoli svoje osi vrteča se kamera, so novembra doživeli svoj spin off v performansu Za praznino / Jok kamere, ki je nadalje razvijal premiso modificiranega človeškega telesa".
Spanje, ki poraja pošasti
Kaja Kraner se refleksije predstave Barbare Novaković Spanje: oblike, krajine, pošasti loti hkrati z branjem zgodovine filozofije in umetnosti, kjer je fenomen spanja vselej predstavljal eno od izhodišč za razlago nepredvidljivih in nenadzorljivih procesov človekove narave. Metodologijo režiserke Kraner najde v posnemanju znanih spalcev iz umetnostne zgodovine ali v vsakodnevnih načinih, kako vse lahko "padamo" v spanec: "Kaj in kje je vir teh istih sanjskih podob, predvsem pa, kako pronicajo v človekovo telo, če pa jih ta v strogem smislu ne vidi, čuti, vonja ali sliši".
Predstava, ki je ni
Avtor se je podal na romanje po postajah zvočno situacijske uprizoritve Vse se je začelo z golažem iz zajčkov dramatičarke Varje Hrvatin v režiji Eve Kokalj, v kateri so obiskovalčeve odločitve hkrati tudi koreografija premikanja po prostoru. V eni uprizoritvi se zgodi toliko individualiziranih predstav, kolikor je gledalcev, zato je to uprizoritev dramskega besedila, ki kljub temu, da se ukvarja z vprašanjem krivde, osvobaja: "Dejstvo, da je predstav, ne interpretacij predstav, temveč predstav samih, vsak večer toliko, kot je gledalcev, povzroči premik v režimu gledanja. Gledalec namreč ne špekulira niti o želeni interpretaciji avtorske ekipe niti ne razmišlja o vseh možnih interpretacijah sogledalcev."
Telo kot prostor. Intervju s Snježano Premuš
S Snježano Premuš sva se pogovarjali o enem izmed možnih vstopov v razumevanje telesa, ki jo trenutno zanima, o njenem razumevanju plesne prakse, o metodi Body-mind centering, o neskončnih potencialih telesa, o prepletu teorije in prakse, o našem prevelikem zanašanju na zunanjost, o omejujočem načinu socializacije v sodobnem svetu, o načinih, kako zaobiti produkcijske pogoje, o umetnosti kot intenziviranju življenja, o sodelovanjih, odnosih in še o čem: "Vodnjak je za nas globok in skrivnosten samo zato, ker ne vidimo dna. Lahko pa splezamo vanj in v dno butnemo. To nas pri telesnem plaši. Mislimo, da če bomo videli dno, ne bo ostalo prav nič več. Pa vendar to ne drži, telo ni objekt. Telo je že zavest, in bolj ko pronicaš skozi, več možnosti se razpira."
Ne moremo se kar prepričati, naj ne beremo, ne (pre)poznamo
Avtorica resno vzame Visoko pesem kot samodeklarirano izhodišče za plesno predstavo Song Male Kline in jo bere vzporedno s predstavo. Kljub historičnemu kontekstu predloge s specifičnim pesniškim jezikom najde presečišča, a tudi kontradicije obeh umetniških del: "»Jezik je eden / telo je eno,« piše na letaku. Že, a tako jezik, telo, kot branje so nabiti s historičnostjo in pomenskostjo. Ne morem si preprosto reči, da v tovrstnem gibu ne prepoznam le »lepega, veščega«, ampak tudi značilno »moderni ples«."
Zaklenjena večerja za dve osebi
Avtorica refleksije v prispevku bere duet Temna večerja koreografinje Veronike Valdés (avtorica predstave nastopa skupaj z Jano Menger), kot razširitev gibalnega materiala kratkega sola Zaklenjeno iz 2017, ki zaradi novega konteksta in relacionalnosti dobi nove pomene: "V tem primeru prisotnost druge plesalke bistveno razširi dimenzijo možnih interpretacij obravnavanega gibalnega spektra, katerega obarva v lastni izraz in mu s tem prida drugačno kvaliteto."
Upehane feministične strategije Golega življenja
Urban Belina se sprašuje, ali maratonsko stganje falične špecerije ne meri na utelesitev izčrpanih in upehanih feminističih strategij, kot nekakšno sizifovo delo. Pri tem pa samoizčrpavanje na odru poveže tudi z zelo aktualno zdajšnjostjo: "V takem kontekstu je mogoče reprezentacije vse bolj upehanih, z ostružki prekritih ženskih teles v repetitivni koreografiji spopada z zelenjavo hitro povezati z brezizhodnostjo, ujetostjo in brezupom dobe antropocena in grožnjo vsesplošne ekološke katastrofe, ki ji skoraj samodejno delujoči človeški avtomati ne morejo več uiti."
Momentov “avtorski parazitski paralelen projekt” Abonma
Tokrat v enem prispevku objavljamo dva zapisa dveh avtoric, ki razmišljata vsaka o enem izmed projekta Abonma mariborske nevladne organizacije s področja neodvisnega gledališča Moment. Maša Radi Buh piše o Abonmaju Micka in Abonmaju Mučenica, ki skupaj z režiserji in igralci_kami iz originalne uprizoritve, ki se je odvila v institucionalnem tratru, reflektirata procese dela in sami uprizoritvi. Zala Dobovšek pa piše o podcastih Abonmaja, ki z ready made formatom neposrednega športnega prenosa v živo komentirajo festivalske predstave: "Izraz igra je le še eden izmed osupljivih fenomenov slovenščine, ki prek jezikovne antropologije nehote in nevede »enači« športno (game) in gledališko (play) igro."
Kakšne jate soustvarjamo
Prispevek razpira bežen vpogled v raziskovalno-umetniški proces Ajde Tomazin, ki je v somentorstvu z Rokom Kravanjo s skupino predstavnic tretjega življenjskega obdobja ustvarila predstavo Jata izkušenih ptic. Avtorica je v projektu sodelovala kot dramaturška svetovalka in se o njem izreka iz situirane pozicije: "Razbrati je mogoče naloge in okupacije raziskovalno-umetniškega procesa, ki je nastajal v poudarjenem delu na zavedanju telesa, mesta, arhitekture in našega gibanja po njem."
Odgovor na članek Petra Raka v Delu, 19. 10. 2019
Po objavi pristranskega prispevka Petra Raka v Sobotnem Delu, ki očitno šikanira trenutno umetniško vodstvo Slovenskega mladinskega gledališča, se je s podpisi podpore javnemu pismu, ki ga prvopodpisujejo v NDA Slovenije, odzval velik del strokovne javnosti. Celoten seznam podpisnikov bo objavljen naknadno, saj se podpisi še zbirajo.
Anatomija mačke
Avtorica si je ogledala novo plesno predstavo v koprodukciji Plesnega teatra Ljubljana avtorice Dagmar Dachauer, ki je za svoj prvenec Wunderbare Jahre leta 2017 prejela nagrado občinstva na Gibanici. V prispevku je nova predstava Feline Project sopostavljena prvencu, v primerjavi s katerim ima značilni gib koreografinje in plesalke več težav pri razpiranju pomenov: "V določenem smislu bi lahko rekli, da predstava, ki na odru razgrinja »anatomijo mačke«, na koncu dobi format prijetne, nežne uspavanke, po- oziroma ob- kateri ti v glavi ostanejo vizualne podobe in hudomušne rešitve – ne pa vprašanje za tem oziroma onstran predstave Feline project."
Spodmik tal plesu in svobodi
Zgodba partizanke in izrazne plesalke Marte Paulin - Brine, učenke Mete Vidmar, kako na travi sredi šume pleše pred borci, je v slovenskem sodobnoplesnem ustnem izročilu postala legendarna in velja skorajda za nekakšno samoutemeljitev revolucionarnih temeljev te umetniške zvrsti. Bara Kolenc je o Brini naredila plesno-gledališko predstavo, Zala Dobovšek pa v prispevku za naš portal raziskala, ali je avtorica tej famozni zgodbi naredila (umetniško) pravico: "Obeleženje Brine želi biti monumentalno (ne v materialnem, temveč esencialnem smislu), poskuša jo izrisati skozi gosto, mestoma precej vase posrkano mrežo scenskih znakov in morda se prav zato ujame v zanko zaviralne hermetičnosti in občutka nedodelanosti."
FSFSFSMKMKMK: O telesni zaznavi plesa onkraj berljivih kodov
Avtor želi v tekstu skozi genealogijo dela Mateja Kejžarja, ki jo je predstavljal na zadnjih treh edicijah festivala Pajek, afirmirati drugačen način spremljanja dela sodobnoplesne produkcije, ki ni zasidrano v razumsko branje konceptov, ampak (polemično) odpira možnost "branja s telesom". Zaključuje s primerjavo Kejžarjevega dela z delom neoavantgardne skupine OHO, ki ju zaznamuje bližina, hkrati pa tudi temeljna razlika: "Kejžar s predstavo LSLSLS vpelje način vzpostavljanja odnosov med entitetami, ki niso zgolj razumske ali zgolj v pogledu gledalca. Telesa, pripeljana v gibanje, kreirajo kinetične intenzitete, te so kot vektorji postavljene v prostor, vplivajo druga na drugo, si izmenjujejo naboj, si nasprotujejo ali sovpadajo."
Performa & Platforma: Še pes ima rad pri jedi mir
Avtorica članka piše o štirih predstavah na mariborskem festivalu uprizoritvenih umetnosti Performa & Platforma, katerega fokus je bila letos oralnost, in jih uporabi kot sestavine za lasten tekstualni recept: "Nabor domačih in tujih izvajalcev v svojih delih oralnost uporablja bodisi kot osrednji uprizoritveni princip bodisi kot enega izmed performativnih znakov, pri čemer si pomagajo z razlikami med neužitnimi in užitnimi snovmi ter se naslanjajo na odnos, ki ga vzpostavljajo s konzumirano snovjo."
Bojana Kunst: Rastline in umetniške institucije – domneva o skupnem
Avtorica je obiskala predavanje Bojane Kunst Rastline in umetniške institucije - domneva o skupnem. V komentarju k predavanju (skozi branje Hegla) išče zagonetna mesta, vpisana v samo institucijo gledališča, kjer se dogodi izključitev rastlinskega. Tudi sodobna postantropocentična vključevanja rastlinskega v uprizoritveno prakso so tako ambivalentna in bolj kot da ponujajo odgovore, odpirajo vprašanja: "Philippe Quesne gledališko »črno škatlo« preobrazi v prostor neprekinjenih razmerij med človeškim, živalskim in rastlinskim – s posejanjem dreves in drugega rastlinja, ki ga je treba v času trajanja produkcije skrbno oskrbovati in zanj prilagoditi klimatske razmere, prostor uprizarjanja spremeni v biotop, okolje, ki presega klasično pojmovanje premičnega in umetnega scenografskega poseganja."
Česa ni v predstavi Podgane?
Mateja Kurir se premisleka predstave loti iz mišljenja prostora Gledališča Glej in njegove zunanjščine ter spretno razbira semiotiko znakov, ki se ustvarjajo, ko se križata besedilo Hinkemann Ernsta Tollerja in plastenje različnih materialnosti. Uprostorjenje v obliki instalacije, razvija Kurir, briše linearno naracijo ter vzpostavi neko temeljno ahierarhičnost: "Nekaj sunkovitega je šlo mimo nas in nato izpuhtelo v odprtost, fluidnost, v neko ahierarhičnost. Česa torej ni v predstavi Podgane in zakaj je morda ravno ta manko, ta minus, ta odsotnost glavna poanta tokratne uprizoritve režiserja Marka Čeha?"
IMPULSTANZ 2019: Nekaj misli
Sourednici portala sta v okviru rezidenčnega bivanja na Dunaju avgusta obiskali kar nekaj sodobnoplesnih predstav na festivalu Impulstanz in v sledečem zapisu zgostili nekaj svojih misli o njih. Poleg velikih imen, ki ponujajo takšno in drugačno produkcijo, sta posebno mesto namenili tudi analizi negotove pozicije gledalca v določenem tipu predstav, zasledili pa sta tudi nov trend vračanja k formalizmom, ki se ga poslužuje predvsem mlajša generacija ustvarjalcev: "Če privzameva, da sva v zadnjih dneh festivala lahko ujeli reprezentativen del mednarodne aktualne sodobnoplesne produkcije, bi lahko sklepali, da sodobni ples še vedno jadra na krilih velikih (starih) imen."
Status neodvisnosti in trije paradoksi
Poletje je čas tudi za premisleke o podstateh (portala) in za nove prizemljitve. Avtor članka razmišlja o paradoksih statusa neodvisnosti (v kontekstu neodvisne scene) - detektira tri vozle "neodvisnosti": odvisnost od hegemonih produkcijskih pogojev, diktat novega, izganjanje (lenega) umetnika iz javne sfere: "Vztrajati v neodvisnosti, vsaj po moji oceni, danes pomeni vztrajati v celem nizu protislovij, kar morda, če smem nekoliko cinično pripomniti, niti ni presenetljivo, saj to docela pritiče duhu današnjega časa."
Zgodnja ura in zvočni pesek
Prispevek iz umeščene pozicije (avtorica prispevka je bila vključena tudi v delček procesa nastajanja predstave) opisuje doživetje premiere žanrsko neoprijemljivega zvočno performativnega dogodka Iden avtoric Saške Rakef, Bojane Šaljić Podešva in Tine Kozin: "Performerke posodijo svoja afektivna telesa in glasove naravnemu pojavu, da ta lahko dobi besedo. S tem pa ga, četudi se to zdi na videz paradoksalno, ne reducirajo na antropocentrično perspektivo. Nasprotno, glasovi umetnic so medij, ki omogoča nečloveškemu, da spregovori s človekom. In to celo pred njeno prvo jutranjo kavo."
Gremo se igrat!
Avtorica Varja Hrvatin se v prispevku loti natančnega popisa generacije najmlajših gledaliških ustvarjalcev v Sloveniji, torej tistega dela ustvarjalcev, ki na novo vstopajo na polje uprizoritvenih umetnosti ter skoznje premišljuje produkcijska razmerja in teren neinstitucionalnega in institucionalnega polja. Hkrati mapira imena (Rok Kravanja, Jan Rozman, Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek, Žiga Divjak, Mirjana Medojević, Tjaša Črnigoj, Sandi Jesenik, Nina Ramšak) ter skoznje oriše trenutne trende, poetike in uprizoritvene postopke: "Pogost in priljubljen pojav je preigravanje različnih slogov in žanrov, predvsem pa se pri mnogih poetikah čuti poskus izražanja vsebinske nemoči, skozi surovo fizičnost in neposredno moč telesnosti".
Zakasnelo poročilo iz Lizbone
Sourednica platforme Neodvisni Alja Lobnik v prispevku predstavlja mednarodni projekt, ki ga vodi domači zavod Bunker. Eden izmed poudarkov projekta je tudi mobilnost kritika. Avtorica se v tem kontkekstu osredotoča na umetniške dogodke, ki jim je prisostvovala aprila v Lizboni: "V času našega obiska je bila na ogled tudi retrospektivna razstava o začetniku improvizacije v plesu, Stevu Paxtonu. Razstavljalna logika je nevsiljivo in senzibilno sledila vseživljenjskemu delu improvizatorja, ozaveščanju telesa in odnosnicam, ki jih eno telo spleta z drugim."
Cirkuške koreografije teles in predmetov
Prispevek Nike Arhar se z natančnostjo loti premisleka o statusu sodobnega cirkusa ter njegovega heterogenega značaja, ki se sprehaja med sodobnimi uprizoritvenimi praksami ter vpetjostjo v tradicijo kot določujočim momentom zvrsti. Njena kontekstualizacija izgradi teren, na katerem avtorica reflektira dvanajsti festival novega cirkusa in sodobne klovnade Klovnbuf: “V tako šibki strokovni in receptivni sceni je festival Klovnbuf eden najizrazitejših akterjev, vsaj z največ ustvarjalnega manevrskega prostora in znanja”.
Zapisan spomin 1959–2019
Avtorica prispevka Sara Živkovič se v esejistični maniri loti osnovnega izrazoslovja in genealogije buta ter vzporedno črta glavne poteze tridesetletnega delovanja plesalke Tanje Zgonc ob premieri Poklon v PTL-ju: "Avtoričina gesta, ko motiv spomina, poklona in spoštovanja postavi v osrčje uvoda, jedra in speva Poklona, je zatorej več kot omembe vredna, saj se s tem tudi sama izloči iz vse bolj prisotnega diskurza in odpre okno problematiki partikularnosti posameznika in izginjanja kolektivne sledi".
Beseda, poznaš jo tudi ti
Ambientalni plesni koncert Ljubi me nežno, katerega vsebina izhaja iz osebnega ljubezenskega narativa obeh avtoskih parov - plesnega in gledališkega - avtorica obravnava z vidika avtentičnosti improvizacije na eni in klišejske performativnosti, kamor tema ljubezni lahko hitro zdrsne, na drugi strani: "A kljub tej, lahko bi rekli, lokalni intimnosti, paradoksalno celotna predstava teži ravno v nasprotno smer. Za gibalni material, ki ga gledamo, lahko predpostavljamo, da izhaja iz in ilustrira osebne izkušnje, a pri tem ne uspe preseči klasične dramaturgije zgodb o ljubezni, ki se začnejo s fascinacijo, nekje vmes doživijo turbulentne nesporazume in se zaključijo pri pozitivni noti."
Užitek dela in delo užitka – intervju z Giulio Palladini
Jernej Kaluža se je pogovarjal z gostujočo predavateljico na festivalu Seks in gledališče, raziskovalko in kritično teoretičarko Giulio Palladini, ki se ukvarja z razmerjem med delom in užitkom in je avtorica koncepta predigre v kontekstu kulturne produkcije: "Temu je torej potrebno dati vrednost: ohranjanju scene, kar mislim v smislu vlaganja časa, energije in dela v publikacije, platforme, dejansko nastanitev umetniških praks itd. Vse to delo je produkcija."
Dekonstruirana faktografija
Luka T. Zagoričnik se koncizno loti hibridnosti predstave-koncerta-performansa De facto (pojdi s seboj) Leje Jurišić in Milka Lazarja ter podčrta zlasti moč prehajanj med izraznimi modusi ter utelesitve, skozi katero lahko pronica premišljanje o (po)resnici: "Programsko besedilo k predstavi De facto (pojdi s seboj) med drugim govori o postfaktičnosti današnje družbe, ki se je loti ravno z njenimi sredstvi, oz. če uporabimo programsko besedilo skozi »čutno manifestacijo hrepenenja, strasti in poguma".
Sovraštvo v javnosti in užitek v kontejnerju
Avtorica piše o (skorajda) celotnem Festivalu performansa, čeprav opaža, da je takšna vzdržljivost tudi pri ogledu festivalskih predstav redka praksa, ki jo zmoremo samo v okviru delovnih obveznosti. Odpre tudi problem pogosto problematizirane festivalizacije kulture, a v njej želi videti heterotopični upor "posulatu nenehne storilnosti": "Poskusimo festivale misliti kot orodje za negovanje skupnosti in krepitev druženja, ki ju je novi kapitalizem že skoraj izkoreninil, pa sploh opazili nismo."
Vmes
V članku avtor recenzira premiero prvenca v produkciji Plesnega teatra Ljubljana avtorice Alicie Pauline Ocadiz Arriaga: Sestavi se. V analizi naredi razliko med prvim in drugim delom predstave, problematizira vlogo naracije v plesni predstavi ter izpostavi pomembnost vloge dramaturga v produkcijah, posebej še, ko gre za prvi projekt avtorja. Meni, da pri predstavah, ki družijo govor s gibom postane nevarno, da: "Gib postane podrejen besedi, ki drsi po neobveznem toku označevalcev, v katerem se gledalcem potrjuje že vnaprej znano. Ali pa se znotraj čustvenega diskurza sočustvovanja z nastopajočim kot osebo ples vpiše v čustven register kot občudovanje mojstrskosti veščine in izvedbe."
O naših prekernih odklonskostih s humorjem (kolikor nam ga je še ostalo …) – Mara Anjoli Vujić v intervjuju s Sabino Potočki
Mara Anjoli Vujić je s svojo dolgoletno prijateljico in sodelavko pri festivalu Mesto žensk Sabino Potočki opravila pronicljiv in intimen intervju, ki omogoči globlji vpogled v produkcijske pogoje neodvisne scene, v njeno zgodovino in genealogijo nekaterih robnih žanrov, ki jih Sabina Potočki sistematično inagvurira v naš prostor. In to ob prav posebni priložnosti, drugi festivalski ediciji novega festivala uprizoritvenih umetnosti z imenom Sindikat odklonskih entitet.
Da manifest sceni
Objavljamo kolaž krajših vstopnih premišljevanj sopotnikov neodvisne scene - Suzane Koncut, Nike Arhar in Blaža Lukana. Prispevali so jih za dogodek Da manifest sceni, ki ga je moderirala Katarina Stegnar. Ker pa se "govor o potencialnostih lahko začne šele, ko lahko odložimo tisto, kar nas najbolj žuli in duši”, objavljamo tudi Ne manifest sceni, ki priča o starih problemih, o katerih se nismo želeli pogovarjati, pa smo jih vendar konstatirali.
Improrefleksije: opazovanje z udeležbo
Samo Oleami se skozi opazovanje z udeležbo na Improvokacijah, na plesno improvizacijo osredotočenih srečanjih, ki so se v nekaj letih izoblikovale v "uprizoritveno konferenco", loti premisleka dveh konceptov, ki temeljno sodoločata prakso improvizacije, navade in védenja: "Peters pravi, da stalno vadenje improvizacije služi temu, da védenje spremenimo v navado in s tem to skozi ponavljanje postane instinktivno. Ko védenje izvajamo, ne da bi vedeli, da ga izvajamo, ga s tem prevedemo v akcijo. Z redno vajo želijo izvajalci »fiksirati ne-fiksirano«, torej doseči v sebi stopnjo pripravljenosti, v kateri lahko pred publiko stopijo v polje odprtosti."
Zlati abonma Marka Breclja
Zala Dobovšek v prispevku pronicljivo popiše artivizem samodržca Marka Breclja, ki svoje revoltaže ne samo - kot je to pogosto dandanašnji - izjavlja, pač pa tudi živi in izvaja. Avtorica pravi, da se je zato iz raritete izluščil v unikat: "Brecelj že od nekdaj, a danes morda toliko bolj, konkretno in simbolno predstavlja utelešeni upor – upor v telesu, upor s telesom. Številne mehkoteroristične akcije, kontinuirane kandidature za župana mesta Koper, družbenokritični (nenormativni) kantavtorski nastopi in performativne intervencije vstopajo v kompleksna razmerja avtonomije umetniškega izražanja in zakonodaje, predvsem pa skozi prakso problematizirajo ustaljene ureditve javnosti (javnih prostorov) tako na ravni funkcionalnosti kot etike".
Solaže: nekaj misli o produkciji subjektivnosti in spektakla v aktualnem sodobnem plesu
Esej spregovori o nedavnih tendencah vračanja k plesnemu delu, kjer performerji kot material uporabljajo produkcijo lastne subjektivnosti. To stori na primeru predstave Maše Kagao Knez YaaMaam ter Alien Express: drugi let Gašperja Kunška in Žigana Krajnčana: "Čeprav se je že od devetdesetih in od problemsko naravnanega konceptualnega plesa dalje dejstvo izražanja lastne subjektivnost v solo delih te linije kritično naslavljalo, pa danes očitno ples, ki se ukvarja predvsem z identiteto plesalca, še vedno naseljuje domače odre."
Konzervativni stric Psiho
Avtor članka si je v Gledališču Glej ogledal predstavo Psiho režiserja Jaše Kocelija, ki je nastala po besedilu Davorina Lenka: "Zakaj je Patrikov govor o ženski tako izrazito esencialističen, impotenten in mizogin? Zdi se, da je psihič kot lik izbran ne zaradi drugačne produkcije subjektivnosti, ampak zopet kot izgovor. Psiho kot konzervativni stric, ki nam (moškim) govori, kar resnično mislimo in čutimo o ženskah (in ženskam, kar resnično mislijo o sebi?). Psiho kot heroj ere?"
(Ne)odvisnost Neodvisnih
Platforma Neodvisni obratuje od začetka leta in po tromesečnem obdobju delovanja je nastopil čas za samorefleksijo: "Neodvisnost Neodvisnih bi bila lahko tudi v tem, da se kritiško in teoretsko telo kot tako uspe prepoznati kot skupnost pišočih, ki za lastno misel terja svoj prostor in svoj čas ter določene pogoje dela."
13 tez o aktivizmu v umetnosti
Ko zmanjka prostora v medijih, smo tu Neodvisni, da damo podržko sceni in širimo prostor debate. Objavljamo neokrnjenih 13 tez o aktivizmu v umetnosti umetnice in producentke Dragane Alfirević: "Ko je politična sfera tako shirana, ko so politiki in politično udejstvovanje podobni bolj fikciji kot realnosti, kaj naj potem počnemo umetniki, katerih delo naj bi baziralo na domišljiji? Ko življenje samo postane fikcija, kaj preostane umetnosti?"
Hočem biti neodvisno besedilo
Prispevek Varje Hrvatin premišljuje zlasti, kaj pomeni biti (ne)odvisen, tako v smislu širših kontekstov, v katere spada neodvisna scena ter njeno razmerje do institucije, zlasti pa v premišljevanju onotologije gledališkega besedila: "Neodvisnosti sama ne vidim kot definicijo, temveč pozicijo. Pozicijo uprizoritvenega prijema, ki je osvobojena in neobremenjena sebi predpisanega namena in koda. Pozicijo uprizoritvenega besedila, iztrgano iz okov dramskega in predloženega. Pozicijo avtorja, ki se izlušči iz sebi predpisane ustvarjalne vloge ter raziskuje, izziva in zahteva drugačno, manj osamljeno in izključno pišočo vlogo."
(Ne)smešnost zatiranja
Katja Čičigoj v recenziji predstave Živela vulva premišljuje zlasti zagonetno razmerje med feminizmom in humorjem: "S tem, ko si predstava Živela vulva! za nalogo zada satirično uprizarjanje »jagodnega izbora« zgodovine zatiranja, utišanja, zanikanja ženske seksualnosti, se tako pravzaprav pogumno podaja na minsko polje problematike humorja v feminizmu. Spretno uporabiti humor, da bi netrivialno spregovorili o zatiranju, nikakor ni lahko."
Biti skupajsam
Tokratne Fizične manifestacije Snježane Premuš nas postavljajo v izkustveno situacijo, ki dolbe nove načine sobivanja v gledališču: "Zvočnočutna percepcija, ki je na vsaki koordinati prostora edinstvena, je poleg zvoka sestavljena tudi iz možnosti, da sami odločamo, kje in kako bomo del tega doživetja. Ponujeno nam je, da vse te prostore tudi sami preizkusimo, s tem ko se premikamo po njih, se nameščamo in premeščamo v različne pozicije ali pa stopimo do mikrofonov – omejitev nam izvirni ustvarjalci laboratorija ne postavljajo, s čimer nas uspešno privabijo, da se po začetnem opazovanju na robu tudi sami podamo v prostor ter se premikamo glede na lastne želje."
Na poljih penisov iz voska
Performans Roka Kravanje *ARIJA*OMAGAJ nima klasičnega moralističnega narativa o vaškem geju. No, vsaj ne pri različicah, ki so nasledile premierno uprizoritev: "Kravanja pri svojem performansu uporabi vedno iste rekvizite – kipec device Marije in sliko babice Marije, kravje zvonce, Biblijo in zvočnik, vedno (ampak vsakič na drugem mestu) pa se pojavi tudi medicinska sestra Klavdija, ki Kravanji odvzame kri, da jo bo poslala na testiranje za HIV. Umeščenost tega prizora v dramaturgijo je izjemnega pomena, saj lahko zelo hitro izpade moralizirajoče ali patetično, kot je na primer na premieri, ko je bilo to zadnje dejanje performansa. Kasneje je to postal uvodni prizor, s katerim je Kravanja vzpostavil precej močno stališče do materiala in referenčnega polja, ki ga performans razpira. "
Solo nezemeljske vrste
Kunšek in Krajnčan sta vstopila kot zunanja sila sodobnoplesne scene s samosvojo plesno prakso. V urbanem battlu in virtuoznosti teles sta ponavadi v razmerju drug z drugim, tokratni solo Urbana vročica Gašperja Kunška pa je zgodba zase: "Tista izkazana moč, ki jo ta novi urbani plesni fenomen očitno in dokazano ima, se v solo delu zaradi njegovega inherentnega principa izrabe »ekscentrične« umetnikove subjektivitete ne obnese najbolje(...). Moč urbanosti je namreč ravno v pripadnosti, v skupnosti, v odnosih, v razmerjih".
Reka, Reka, Pesnik, Dramatik, Tujec in njihov dvojnik
Avtor poznavalsko in z izpiljeno interpretativno noto umešča novo delo Dragana Živadinova REKA, REKA/ Syntapiens::IZ v širši kontekst njegove kuriozne postgravitacijske umetnosti: "To je ciklični stroj: nikoli ne gre le za predstavo ali razstavo, vsaka predstava ali razstava je le del ciklusa predstav ali razstav. Ta cikel, krog, pa je brez središča. Nikoli ni sklenjen, temveč je vedno odprt: odprt do drugih ciklov, do drugih odprtih in razsrediščenih krogov, v katerih se zrcali in ki zrcalijo njega."
(Medijski) čas je, da prisluhnete (medijskemu) stroju
Članek skozi tehnološko teorijo Wolfganga Ernsta analizira strojno "performativnost" razstave Staša Vrenka Zanke v prenosu: "Vemo, da je performativnost, ta estetsko-operativen credo 20. stoletja, žrtvovala metodologijo konflikta za metodologijo izraznosti – notranjost je posledica uprizoritve zunanjosti, je razmerje z zunanjostjo; performativnost je vsaj v določenem smislu treba razumeti skupaj s kibernetiko."
(P)o merilcih bremen: »Kdo je merilec ali peš na Pluton«
Avtorica prispevka predstavo Merilci bremen Jane Menger in Roka Vevarja razvije v premisleku do koreografinjinih preteklih avtorskih projektov (Gledališče, Kvadrat), ki bi jih naj zaposlovalo slično vprašanje relacij telo-prostor-čas: »(S) koreografsko »lepljenko«, ko so telesa zaradi medsebojno prepletenih rok plesalk dobesedno zlepljena, začnejo izumljati situacije, iz katerih se ves čas rešujejo in kar je na koncu razrešeno – z izginjanjem. (...) (O)der oziroma konstelacija prostor-čas v predstavi Merilci bremen »je« svoje lastne plesalce oziroma plesalke. (...) Sodobni ples v smislu robovja svoje lastne dejavnosti.«
Krhki kozmopoliti
Članek aktualizira florentinske verske dispute v Svetinovem besedilu Rojstvo Venere, ki ga je nedavno v svoji maniri integracije igre in plesa uprizorila Barbara Novakovič Kolenc: »Zdi se, da so asketske interpretacije krščanstva tudi znotraj krščanske populacije marginalizirane. Po drugi strani se odvija preporod purizma, katerega nosilke so predvsem nekatere struje islama. Prav v tem lahko vidimo temelje sodobnega kulturnega boja – v prvi vrsti ne gre za spopad med krščanstvom in islamom (navsezadnje je papež Frančišek eden od nosilcev kritike antimigrantskih sentimentov), temveč med konzumerističnim sekularizmom in islamom.«
Koreografija pogleda
Zapis je premislek o produkciji Dvoriščno okno koreografinje Mateje Bučar. Osredotoča se na razmerje med koreografinjinimi konceptualnimi zastavitvami in osiromašenimi produkcijskimi pogoji dela, ki se srečajo na terenu javne sfere: »To ni samo koreografija teles, ampak koreografija (želje) pogleda. Naslov je enak kot pri Hitchcockovem kultnem filmu iz leta 1954 – in čeprav nima nič opraviti z zgodbo, je princip voajeristične pozicioniranosti opazovalca, ki je umaknjen nekam v anonimno zunanjost in opazuje odrezano dogajanje v notranjosti, ki se kadrira skozi režo okna in jo mora opazovalec v domišljiji dopolnjevati, podoben.«
Sodobni ples: uvod
Članek z zgodovinsko natančnostjo zasleduje premene (slovenskega) sodobnega plesa in nam razgrinja dejstva, zaradi katerih lahko bolje razumemo tako njeno pestrost kot pogoje, v katerih trenutno domača scena ustvarja. Avtor pa ni defetističen, ampak v sceno polaga upe: »V zadnjem času se zdi, da je vsaj del akterjev domačega sodobnoplesnega konteksta spoznal, da brez zagovorništva, aktivizma in povezovanja izboljšave v sistemu niso mogoče.«
Med razmerami in razmerji
Avtor na primeru treh produkcij – Gilgalovanje, Abonma - GT22 in Skupaj – (izbor je posledica njegove umeščenosti in tudi naključja) povzame sezono gledališke neodvisne scene z vidika njenih vsebinskih preokupacij s (produkcijskimi) razmerami in razmerji: »Obravnavani primeri, kako neodvisna scena misli kontekste razmer in razmerij sodobnih scenskih umetnosti, kako se odtiskujejo v uprizoritvene prakse, kažejo njeno kreativno vitalnost v odnosu do uprizoritvenega gradiva, obenem pa tudi problematiziranje lastne določenosti in njenih širših implikacijah – Abonma prek proceduralnega razkrivanja samoumevnih proizvodnih mehanizmov, Gilgalovanje s spotikanjem utrjenih igralskih podob, ki reproducirajo uveljavljeno hierarhijo razmerij, Skupaj s preseganjem uprizoritvenih normativov in meja ter praktičnim prikazom (upanja) skupnosti, ki jo vzpostavlja.«
Topike – nekaj primerov intermedijske umetnosti
Avtor skozi tri intervjuje (Marko Batista, Špela Petrič, Kladnik & Neon) razklene tri topike, s katerimi se vse pogosteje sooča intermedijska umetnost v Sloveniji ter ponudi zgoščeno refleksijo glavnih konceptualnih zasukov na tem področju: »Na kratko bi lahko rekli, da njen pojav (še kako heterogen) postopno poraja konceptualni premik od medija (od umetnosti, zavezani distinkcijam medijske specifičnosti – distinkcijam med slikarstvom, kiparstvom itd.) k medijem (k umetnosti, zavezani postmoderni čutnosti, zaznamovani z izmenjavo in spojem disciplinarnih modelov – tj. čutnosti nove »digitalne kulture« (Vittorio Fagone, 1986), ki nastopi z rojstvom interneta, telekomunikacij, satelitskih in računalniških tehnologij, in pa hitrega razmaha televizorja (in kasneje osebnega računalnika, globalnega spleta, pametnih naprav) v človekov vsakdan).«
Neodvisni – platforma za refleksijo sodobnih scenskih umetnosti
Spletna platforma Neodvisni je prostor za razvoj refleksije, dokumentiranje, informiranje, izobraževanje in arhiviranje produkcije na področju sodobnih scenskih umetnosti. Namen novo ustanovljene pilotne platforme je vzpostaviti inkluzivno in referenčno polje sodobne scenske produkcije nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev. V sodelovanju s producenti in ustvarjalci sodobnih scenskih umetnosti si bo portal prizadeval postati zbirno mesto vseh informacij na neodvisni sceni – o produkcijah, izobraževanjih, procesih dela. Naša želja je, da bi sodobno scensko umetnost vzpostavili kot relevantnega akterja v sferi javnega.