Koreografski obrat #8: beležke in vprašanja
Nika Arhar in Jaka Bombač sta v decembru 2023 prisostvovala Koreografskemu obratu #8, zdaj pa v dialoškem zapisu premišljujeta tako o plesni praksi Lize Šimenc, Tini Rozman ter Tine Benko in Eme Križič kot o parametrih lastnega delovanja - predvsem o možnosti zavzemanja bolj avtonomne raziskovalne pozicije znotraj konstelacije.
Ko si na tleh in ko si sam, nate še misli nekdo
Včasih, ko se zdi, da gre vse narobe in da je turbokapitalizem iz nas iztisnil že vse, Maja Dekleva Lapajne in Alenka Marinič ustvarita samo še eno koncertno predstavo Na tleh. Samo Oleami se dvigne iz vodnih globin, kjer se je dogajala njuna prejšnja predstava, da opazuje, kako se je njun glasbenogledališki izraz spopadel s podobno tematiko, a zavil na nekoliko manj pozitivno naravnano pot - na koncu pa vseeno opomni, da na tleh le nismo sami.
Z lokom v roki odmrzniti kole v riti
Radharani Pernarčič se imerzivno potopi v sodobno improvizirano Odisejado, kot sama interpretira dogajanje v uprizoritvi Čipka, prvo tkanje: Lok. Ne le da natančno in z zanosom sledi razvijajoči se plesni misli, zapletena v lok dogajanja začuti željo tudi po prisotnosti, ki je neobremenjena z beleženjem.
Prenavljanje ali ponavljanje konvencij?
Jaka Bombač piše o plesni predstavi Mojstrovina za šest plesalcev, ki, zgledujoč se po filozofiji Bauhausa in Triadnega baleta, raziskuje načine, kako se telo znebi kulturnih simbolov in družbenih pomenov. Vendar pa se avtor zapisa sprašuje, ali niso uprizoritveni postopki, ki jih povezujemo s triadnim baletom in drugimi oblikami avantgarde, do neke mere sami postali konvencija. Tako v zaključku ugotavlja, da je semiotična logika postindustrijskega sveta povsem drugačna kot semiotična logika industrijskega sveta, zaradi česar po njegovem mnenju ni povsem jasno, ali je predstava uvedla subverzijo konvencij ali pa je le-te enostavno samo ponovila.
Kaj je temna snov, ki nas vleče vase in žene v gibanje?
Miša Gams si je ogledala plesno predstavo Prostor z razgledom Vite Osojnik. V svojem zapisu ugotavlja, da predstava s svojo odprto hermenevtično strukturo simbolov deluje kot uganka, ki si jo gledalec interpretira v skladu s svojim znanjem in intuicijo. Sama tako v njej prepoznava kontraste med temnim in belim, predvsem pa štiri elemente narave (ogenj, voda, zemlja, zrak), ki si jih razlaga kot uvid v spoznanje o fluidnosti in spremenljivosti vsega živega.
¡Ay, caramba!
V pričujočem zapisu Metod Zupan obravnava predstavo Heroj 4.0 – Business as Usual, še četrtega v seriji projektov, ki sta ga skupaj z dramaturginjo Katarino Stegnar pripravila Uroš Kaurin in Vito Weis. V besedilu ugotavlja, da sta ustvarjalca v tokratni predstavi na več nivojih tematizirala čas, vendar pa je, kot meni, vprašanje, zakaj v tem času tematizirati prav čas, ostalo odprto. Kljub temu v zaključku ocenjuje, da ima predstava "prst na pulzu trenutnega scenskega utripa" vsaj s prizoroma, v katerem se kaže, kako je sodelovanje občinstva z nastopajočimi zelo pogosto izsiljeno.
V zajemu vzajemnih kadrov
Radharani Pernarčič si je ogledala Kvartet Magdalene Reiter, ki svojo predstavo opisuje kot "partituro za dva plesalca, dve živi telesi in dve kameri v živo". Avtorica pričujočega zapisa tako analizira prav medsebojno odnosnost obeh plesalcev, razpad dveh posameznikov, premišlja pa tudi o percepciji in pogledu, na katerega vpliva uporaba kamere.
Podeželje poželenja
Julija Cergolj v svojem prvem zapisu za portal Neodvisni recenzira predstavo Hey, hay! / Zdravo, seno! V njem ugotavlja, da ustvarjalki predstave Anna Possarnig in Jerca Rožnik Novak v sodobnoplesni material predelujeta vrnitev k otroškim spominom in tradicijam podeželja, ljudske plesne navade in manire, v katerih iščeta inspiracijo, pa skozi ples, elektronsko glasbo in scenografijo uspešno prestavljata v kontekst sodobnega časa.
Ritmi sveta in (ne)uprizorljivost narave
Jaka Bombač v pričujočem prispevku premišljuje o predstavi Eno samo telo ni dovolj. V izhodiščni premislek mu je temeljna podoba predstave, micelij, ki jo prepoznava po eni strani kot metaforo za preplet raznolikih osebnih in narodnih identitet – predstava namreč združuje štiri plesalce iz štirih različnih držav –, po drugi strani pa kot metaforo vztrajanja v nenehni gibkosti misli. Kot ugotavlja v nadaljevanju, gibalna partitura predstave temelji v poskusu razvoja zaupanja (ranljivosti), hkrati pa tudi dekonstrukcije in rekonstrukcije ritmov bivanja.
Dobrodošli v vesolje
Izstrelitev v 2024.