Neodvisni

Koreografija pogleda

Zapis avtorice je političen zapis, saj s svojo postfestum prakso pisanja vdira v konstelacijo reči. Zapis več bo namreč koreografinji Mateji Bučar omogočil razrešitev nelogične razpisne politike postprodukcije, ki se zagat vselej loteva na napačnem koncu. Gre za uvid v produkcijo Dvoriščno okno koreografinje Mateje Bučar. Osredotoča se na razmerje med njeno konceptualno zastavitvijo in osiromašenimi produkcijskimi pogoji dela, ki napetost med obema rešuje tako, da koreografsko prakso umešča v sfero javnega. Avtorica članka slednjo misli kot teren srečanja sodobnega plesa in naključne nove publike ter kot pretanjeno agitko za sodobni ples.

Foto: Pia Brezavšček

Tokratno besedilo je izjema, a v duhu boja z absurdi kulturne politike uredniško utemeljena izjema. Ne bomo namreč pisali o aktualni produkciji tega tedna, ampak o delu Mateje Bučar, ki je premiero doživelo že junija lani. Kot mnogo drugih produkcij tudi to brez dveh medijskih odzivov namreč ne more prijavljati sofinanciranja postprodukcije na aktualnem razpisu Ministrstva za kulturo. Seveda v tem kratkem času ne moremo rešiti vseh takšnih primerov, a naj bo ta izjema vsaj ena konkretna gesta v tej smeri. Tudi zato smo Neodvisni tu.  

Ni jasno, ali Mateja Bučar zadnje čase preizkuša nove prostore in načine uprizarjanja zaradi produkcijske ali ustvarjalne nuje – gotovo pa je, da s tem v našem prostoru odpira zelo samosvoje, a nadvse relevantno in potentno polje. Ples se tokrat ne (iz)postavlja (povsem) na ulico kakor v nedavni »zeleni« seriji (npr. Zelena luč in Zelena miza). Pri teh delih je diskretni pohod minimalno estetiziranih sinhronih teles po (ljubljanskih) ulicah, ki postajajo vse manj javne površine in vse bolj strogo regulirana turistična kulisa, prevpraševal socialno koreografijo hitrih ciljno usmerjenih premikov, ki deluje kot spontana ideologija poznega kapitalizma v urbani matrici. Z navadno minimalno estetizirano zarezo na javnih površinah so ta dela pretresala idejo javnega, ki se je popolnoma sprivatiziralo in se nam pod pretvezo varnosti, reda in miru, pa tudi zaslužka od turizma, popolnoma odtujilo (ta gesta se nadaljuje tudi v novejših delih Dancers Without Answers). Nenazadnje pa je odhod na ulice tudi strategija drugačnega nagovarjanja publike, ki posebej v mediju sodobnega plesa in njegovih zapiranj v gledališčno škatlo doživlja velik upad: če ne pridejo ljudje gledat plesa, bo ples prestopil prag svojega varnega hermetičnega polja in »pogledal«, kaj delajo in kako se gibljejo ljudje tam zunaj in kaj to (zanj) pomeni.

To ni samo koreografija teles, ampak koreografija (želje) pogleda.

Dvoriščno okno, aktualna produkcija Mateje Bučar, ubere nekoliko drugačno taktiko, ki pa vključi dognanja iz urbane serije. To ni samo koreografija teles, ampak koreografija (želje) pogleda. Naslov je enak kot pri Hitchcockovem kultnem filmu iz leta 1954 – in čeprav nima nič opraviti z zgodbo, je princip voajeristične pozicioniranosti opazovalca, ki je umaknjen nekam v anonimno zunanjost in opazuje odrezano dogajanje v notranjosti, ki se kadrira skozi režo okna in jo mora opazovalec v domišljiji dopolnjevati, podoben. Obiskovalec predstave si namreč predstavo dobesedno ogleduje skozi dvoriščno okno pred Projektnim prostorom DUM. Publika ostane zunaj, na drugi strani stene, okna so liminalna prosojna površina, ki nas drugače kot v mediju teatra povezuje z gledanim (in oddvojuje od njega).

Publika ostane zunaj, na drugi strani stene, okna so liminalna prosojna površina, ki nas drugače kot v mediju teatra povezuje z gledanim (in oddvojuje od njega).

Drugačna je tudi prezenca plesalk, ki nič več predrzno ne zabadajo svojih vsevednih in enigmatičnih pogledov (v maniri, ki jo je zadnje čase za svojo prevzel plesni medij) v gledalca in s tem prepoznavajo njegovo prisotnost ter jo vključujejo v svoje izvajanje. Nasprotno, vsaj v dobršnem delu predstave je to skrivnostna prisotnost, nekaj, kar se vrši samo zase, v intimi interiera. Pogled skozi okno v to notranjščino je kljub temu, da so na zunanjo stran stavbe postavljeni zvočniki, vdor – kričeče dogajanje v notranjosti ni vabilo, prej imamo občutek, da smo naključno naleteli na nekakšno sektaško, skrivnostno dogajanje, ki je tam za nekoga drugega. Pogled gledalca je načrtno skoreografiran kot postavljen v rahlo nelagodje, ki vdira v prepovedano in zaprto, kar pa deluje ravno kot sveža intriga, ki nam ne pusti, da bi odvrnili oči. Na ta način rehabilitira ukvarjanje s pridobivanjem (nove) publike, kar je v sodobnem plesu, tudi zaradi odrekanja prostora za njegovo afirmacijo v javnih občilih, postala sizifovska preokupacija. Ker je publika umeščena v zunanjost dogajanja, na odprt neposvečen prostor, je lahko veliko bolj pretočna, lahko je celo naključna. Gre pa tudi za nadaljnje razmišljanje o javni sferi, saj tovrstna postavitev in koreografija pogleda redefinira zahtevo po dostopnosti javno financirane umetnosti, ki je prisotna tudi v javnih razpisih: s tem, ko bruha izza oken, zbuja radovednost in kipi onkraj hermetičnosti njene siceršnje umeščenosti. Situirana v to skrivnostnost se zdi dotična predstava precej bolj magična, kot če bi si jo ogledovali povabljeni v njene varne prostore, kjer nas nič več ne more presenetiti.

Ker je publika umeščena v zunanjost dogajanja, na odprt neposvečen prostor, je lahko veliko bolj pretočna, lahko je celo naključna.

Gibanje je sprva sestavljeno iz prehajanja obeh plesalk (Katja Legin in Kaja Lorenci) preko prostora, pospremljeno z utripajočimi belimi lučmi, ki gibanje režejo na kose posamičnih slik. Plesalki nosita bleščeči suknji, dovolj nenavadni, da nas – zunanje – vajene vpadljivih reklamnih panojev, pritegneta v konkretni situaciji. Del gibanja moramo rekonstruirati sami, saj so nam na voljo le trije kadri treh velikih oken galerije, dodatno namreženih z več sloji okenskih okvirov. Ko nas dogajanje ujame, se njegov modus postopoma umiri. Plesalki brez nog (te skozi okno niso vidne) lebdita preko prostora. Ko se pomakneta k oknom, se skoraj ustrašimo, da bomo uzrti. A odpiranje okna je dolgotrajen postopek, ki ga uravnava koreografija – plesalki okenska krila odpirata in zapirata preko serije simetričnih in ponavljajočih gest. Njuno telo z okenskim okvirom v vsakem trenutku rešuje kompozicijski problem.

Vseeno pa sta zdaj nekje na pol poti – nista več v skrivnost zaviti spektralni bitji, ampak na meji med tam in tu, med zunaj in znotraj, med tistim, ki gleda, in tistim, ki je u(zrt), med objektivacijo in subjektivizacijo.

Telesi, ujeti v vmesnosti preko formalizirane akcije, ponovno postaneta predmeta bolj lahkotnega, z voajerizmom manj obremenjenega zretja. Vseeno pa sta zdaj nekje na pol poti – nista več v skrivnost zaviti spektralni bitji, ampak na meji med tam in tu, med zunaj in znotraj, med tistim, ki gleda, in tistim, ki je (u)zrt, med objektivacijo in subjektivizacijo. S tem ko odpreta okno, (skoraj) odčarata začetno intrigo, v katero je zavit gledalčev pogled. A okna se ponovno zastrejo in ob njunih silhuetah, ki rišeta vzorce na okna, se predvaja glas Boruta Savskega, ki s poetičnim besedilom (o zunanjosti in notranjosti mesta) predstavo ponovno porine v škatlo galerije, ki jo od zunaj skupaj z zvočno podobo motrimo kot samostojen umetniški objekt. Galerijska škatlica je kot camera obscura, kjer so izjemno pomembne svetloba in sence, ki predstavljajo njen negativ. Svetloba odtiskuje telesi v prostoru, včasih ti celo s svetili nosita lasten vir luči. Potem se ob rdeči svetlobi plesalki porazgubita nekam v notranjost nedefiniranega prostora. Ena od njiju zapre okno in predstava nas zapusti skoraj tako nepripravljene, kot nas je srečala.

Upamo, da bo s to popotnico lahko še več ljudi ujela nepripravljenih in jih pripravila do premisleka o vlogi žive sodobne umetnosti in njene publike; o umetnosti, ki nastaja za javno sfero, in o tem, kako je ta erodirana; ter nenazadnje o čudoviti inovaciji, s katero nam lahko umetnost postreže in tako preseka marsikateri gordijski vozel sodobnosti.

PIA BREZAVŠČEK
je doktorska študentka in samozaposlena v kulturi, kritičarka in teatrologinja. Je sourednica revije Maska in portala Neodvisni.


DVORIŠČNO OKNO
Idejna zasnova, koreografija: Mateja Bučar v sodelovanju s Katjo Legin, Kajo Lorenci in Vadimom Fiškinom
Izvedba: Kaja Lorenci, Katja Legin in Tina Valentan
Besedilo: iz nedokončane zgodbe Franza Kafke Brlog
Bere: Borut Savski
Zvok, pesmi, glasbeni deli: Borut Savski, Nick Cave, Billie Cowie
Produkcija: DUM-društvo umetnikov
Sodelovanje, koprodukcija: Zavod Zet, Kino Šiška
Zahvala: Alesa Valič, zavod ZET, Robert Pfaller
Projekt so podprli: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, Zavod Zet, Kino Šiška

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.