Topike – nekaj primerov intermedijske umetnosti

Avtor se v prispevku loteva mapiranja glavnih izzivov, s katerimi se v zadnjem času sooča intermedijska umetnost v Sloveniji, predvsem pa skuša pokazati na glavne konceptualne zasuke medija, medijev ali celo medialitete. Zarisovanja terena se loti preko krajših intervjujev s tremi sogovorniki (Marko Batista, Špela Petrič, Kladnik & Neon), ki odprejo tri vse bolj prisotne topike v tem prostoru: zvok, medvrstna soočenja in računalniško generirane grafike.

Začetki intermedijske umetnosti (v mednarodnem prostoru splošneje poznane pod oznako »novomedijske umetnosti«) sežejo v zgodnje 20. stoletje, ko začenja vse opaznejši tehnološki razvoj sovpadati z umetniškimi premiki, vzpostavljajoč tesen preplet med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo. V tem kontekstu se kot ključno pogosto izpostavlja delo Licht-raum-modulator (1930) madžarskega umetnika Lázla Moholy-Nagyja, sicer pa se z njenimi začetki povezuje vse od happeninga, Fluxusa do arte programmata, video umetnosti itd.

Na kratko bi lahko rekli, da njen pojav (še kako heterogen) postopno poraja konceptualni premik od medija (od umetnosti, zavezani distinkcijam medijske specifičnosti – distinkcijam med slikarstvom, kiparstvom itd.) k medijem (k umetnosti, zavezani postmoderni čutnosti, zaznamovani z izmenjavo in spojem disciplinarnih modelov – tj. čutnosti nove »digitalne kulture« (Vittorio Fagone, 1986), ki nastopi z rojstvom interneta, telekomunikacij, satelitskih in računalniških tehnologij in pa hitrega razmaha televizorja (in kasneje osebnega računalnika, globalnega spleta, pametnih naprav) v človekov vsakdan). In če se še vsaj na samem začetku zdijo kritike o (prekomerni) navdušenosti intermedijskih umetnosti nad novimi tehnologijami in materiali morda legitimne, se z nastopom radikalno političnih in hektivističnih umetniških praks, kjer vprašanje ni le narava medijev ter njihove meje, temveč tudi njihov družbeni vpliv in potencialne strategije upora, izkažejo za nezadostne. Če ne tu, se to dokončno zgodi s spekulativnimi praksami (ki se soočijo še z materialnostjo medijev [media materiality], in to z vzpostavljanjem alternativnih modelov mere in infrastruktur, ter s tem njihovih implicitnih epistemoloških ogrodij – prakse, tesno zvezane s spekulativno arhitekturo in oblikovanjem ter t. i. storytellingom kot kritično prakso).

Kaj so nekatere konkretne problemske smernice, ki zaposlujejo polje intermedijske umetnosti v Sloveniji danes in kako se skozi njih kažejo novi konceptualni odtenki medija, medijev ali celo medialietete, pa je najbolje povprašati kar pri umetnicah/kih samih.

Kaj so nekatere konkretne problemske smernice, ki zaposlujejo polje intermedijske umetnosti v Sloveniji danes in kako se skozi njih kažejo novi konceptualni odtenki medija, medijev ali celo medialietete, pa je najbolje povprašati kar pri umetnicah/kih samih. Potencialnih sogovornic/kov je precej, pa vendar je mogoče izpostaviti tri topike, ki so vse bolj prezentne tudi v mednarodnem prostoru. Te so topika zvoka in njegove efemernosti, topika medvrstnih soočenj in rahljanja tradicionalnih epistemoloških predpostavk ter topika računalniško generiranih grafik in njihove razklenitve človeške mere in racia.

Zvok in njegova efemernost

Kot beleži Jurij Krpan v knjižici Painting with Sound, so računalniške tehnologije in elektronika v galerijski prostor rade vstopale ravno skozi umetnost, ki je izrazito zvočna. Zvok se s svojo minljivo, a vseprežemajočo naravo izkaže kot čutna krajina, ki kljub svojemu obrobnemu statusu v tradiciji vizualne umetnosti vzpostavlja mejno estetsko izkušnjo, kjer se na novo vzpostavlja paradigma estetskega subjekta. Sluh postane – še posebej ob luči nedavnih tehnoloških premikov – nekakšen hibrid med avtonomno zaznavno zmožnostjo in tehnološko protezo. In četudi sprva izključno fenomenološko, so umetniške prakse na tem terenu v zadnjih desetletjih počasi zastavljale nove zametke zaznavajočega subjekta v tehnologiziranem svetu, kot tudi nove paradigme realnega.

Zvok se s svojo minljivo, a vseprežemajočo naravo izkaže kot čutna krajina, ki kljub svojemu obrobnemu statusu v tradiciji vizualne umetnosti vzpostavlja mejno estetsko izkušnjo, kjer se na novo vzpostavlja paradigma estetskega subjekta.

»Trenutno se ukvarjam s prototipi novih intermedijskih objektov, ki izhajajo iz lastnih vizualnih eksperimentov samogenerativnih sistemov ter zvočnih resonanc v prostoru. Prototipi bodo razstavljeni kot »site-specific« instalacije, ki ponujajo gledalcu prostor zaznave ter senzorične percepcije sočasno. Pojavnost zvoka črpam iz časovno determiniranih procesov ter skušam oblikovati nove načine distribucije zvočno-vizualnih resonanc v prostoru. S pomočjo v ateljeju narejenih objektov napeljujem gledalca k vprašanjem o zvočno-vizualni realnosti in pojavnosti medija znotraj umetniških praks. Zanima me fenomenologija zvoka in podobe v razmerju do njune soodvisnosti, ter jima na ta način tlakujem pot k novim izkustvenim ter estetskim potencialom v kontekstu sodobne tehno stvarnosti.

Pri mojem delu medij ni vprašanje ampak tehno realnost, ki zrcali večplastne pomene tehnološkega napredka … Bolj kot medij ‘per se’ me zanima, kako učinkuje in kakšno sporočilo nosi. Medij nastopa kot modularno orodje, zmožno refleksije shizofrenega sveta, v katerem živimo.«
Marko Batista, intermedijski umetnik

Medvrstna soočenja in rahljanje tradicionalnih epistemoloških predpostavk

Bolj kot specifična kategorija, disciplina ali žanr (recimo t. i. bioart) tukaj pridejo v poštev predvsem prakse, ki radikalno razširijo obseg estetske situacije, torej na novo postavijo vprašanje, kdo vse je ne le lahko, temveč tudi je estetski akter, kot tudi, kakšne so dejanske relacije med njimi.

Tako zastavljene meje fenomenološke prizme pa niso načele le ustaljene koncepcije estetskega subjekta in njegovega odnosa do novega tehnologiziranega sveta, pač pa so dokončno omajale tudi njegovo človekocentrično pozicijo. Bolj kot specifična kategorija, disciplina ali žanr (recimo t. i. bioart) tukaj pridejo v poštev predvsem prakse, ki radikalno razširijo obseg estetske situacije, torej na novo postavijo vprašanje, kdo vse je ne le lahko, temveč tudi je estetski akter, kot tudi, kakšne so dejanske relacije med njimi.

»Z uvidi opusa ‘Soočanja z rastlinskim Drugim’ začenjam nov sklop umetniškega raziskovanja, v katerem se obračam k človeku, natančneje k pojavu vegetariata in raziskovanju njegovih zmožnosti. Pojem vegetariat Mortimer-Sandilands (2017) uvede kot razmislek o skupni, tj. nadvrstni, ekonomsko-politični situaciji. Podobno, kot se je konec 20. stoletja zaradi spremembe sistema proizvodnje (postfordizem) proletariat preobrazil v prekariat, tako v algoritemskosti avtonomnih vozil, strojnega učenja, blockchain tehnologije in genetskega inženirstva vznika nov (družbeni) razred, katerega prekarnost je določena s svojevrstno razdrobljenostjo, podvrženo pravilom matematičnega logosa. Vegetariat je torej ontološka oznaka za ‘mokre entitete’ (wetware) v biopolitični sedanjosti, v kateri človek ni humanistični individuum, temveč se kot živa snov znajde ob boku rastlin, živali, čipov in mikrobov ter se v transformacijo kapitala vključuje per partes in brez jasne hierarhije. Vegetariat je biomasa, telo, snov – in kot tak ni zanemarljiv ali drugorazreden. Ko imaš (samo še) telo, se vprašaš: kaj telo pravzaprav dela?

V (tehnološke/biotehnološke) medije je vpisana zgodovina, ki zna preglasiti umetniške poskuse alternativnih branj, queeringa, subverzije. Zato do njih pristopam z dvomom in dvoumjem; budno opazujem, kako ti mediji ne le kot sredstva, temveč tudi kot učinkovine delujejo med seboj, name in na publiko. Predvsem se mi zdi nujno raziskovanje različnih umetniških pristopov k istemu mediju oziroma temi, ki jo medij posreduje – ne pristajati na ‘interdisciplinarnost’ kot končni + uporabni cilj intermedijske umetnosti, temveč kot na nujno komponento razumevanja + spoznavanja medijev, ki jih uporabljamo; do boljše ločljivosti slik, ki jih vrisujejo v družbo.«
Špela Petrič, intermedijska umetnica

Računalniško generirane grafike in njihove razklenitve človeške mere in racia

Razširitev pa spremlja tudi pospešitev, ki sledi človeški meri (že vselej implicitno na delu v človekovih aktivnosti) pri njenih nenavadnih komplikacijah ter obratih – prakse v tem sklopu intermedije mapirajo tokove tehnokapitala.

Razširitev pa spremlja tudi pospešitev, ki sledi človeški meri (že vselej implicitno na delu v človekovih aktivnostih) pri njenih nenavadnih komplikacijah ter obratih – prakse v tem sklopu intermedije mapirajo tokove tehnokapitala, vendar ne z namenom njihove kritike ali disrupcije niti v imenu anticipacije njihove odprave na podlagi njim lastnih paradoksov, pač pa prej z namenom pospešitve in razklenitve njihovih odtujitvenih tendenc.

»Idealizirano telo, izklesano v fitnesu po proporcih učinkovitosti. Ne njegova mesenost, dotik, toplota, ampak vizualna percepcija opredmetenega telesa in njegova interakcija na trgu. Osebnostni marketing skozi fiziologijo bodybuildinga. Overdizajned predmeti, ki so potrebni za produkcijo takega telesa in prostori, v katerih se tako telo giblje ter posledice tekmovalne miselnosti, ki jih za seboj pušča. Vprašanje morale je vedno sekundarno (če sploh obstaja), morda ga gre iskati pri konceptih akceleracionizma, ki so vpleteni v najino prakso, a bolj gre za vizualiziranje preživetvenih strategij, self-help glorifikacija post-konfliktnega konservativnega okolja presežka in izobilja. Kako se z estetiko moči izogniti usodi gospoda R.-ja v istoimenskem (domnevnem) Fassbinderjevem filmu.

Medij je vedno v podrejenem položaju glede na tehniko, ki jo uporabljava – v najinem primeru je to prevladujoče 3D-računalniško generirana grafika. CGI generirana krogla je vedno popolna krogla, brez udrtin, madežev, dimenzijskih deviacij, odsevi in sence na njej so pre-retuširani. Ta vizualna popolnost je za oko nenaravna, moteča, zato se jo prekriva s teksturami, dodaja se ji napake, poskuša se jo ne-urediti, približati organskemu modelu. Tukaj skušava iti v diametralno nasprotno smer in medij čimbolj približati tehniki: high-res printi, industrijska popolnost ‘kiparskih’ del, močna post-produkcija videa, stock gibanje figure/igralca. Popoln medij bi bil verjetno operna predstava na plejback.«
Kladnik & Neon, umetniški oblikovalski tandem

Te topike seveda ne predstavljajo zemljevida intermedijskih umetnosti niti pravega zametka zanj, pa vendar predstavljajo nekatere izzive, s katerimi se sooča sodobna umetnost v Sloveniji. Ti so sicer vse pogostejša tema številnih okroglih miz, razstav in umetnostnih publikacij, a zaenkrat ostajajo še brez natančnega pregleda. Ta bi seveda bil zelo dobrodošel, zato upam, da bodo v bodoče zanj ustvarjeni ustrezni pogoji.

DOMEN OGRAJENŠEK
je pisec, raziskovalec, kurator ter kritik sodobne vizualne umetnosti.

Opombe bralcev (0)