Reka, Reka, Pesnik, Dramatik, Tujec in njihov dvojnik

Članek ob doslednem poznavanju celostne umetnine postgravitacijskega gledališkega sistema Dragana Živadinova, ki v našem prostoru in širše gotovo pomeni svojevrstno kurioziteto, analizira njegovo najnovešo predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Gre za obredno delo poslavljanja od preminule igralke Ive Zupančič in pretvorbo njene osebe v melodijo skladno s 50-letno gledališko predstavo Noordung:: 1995-2025. Živadinov uporabi strategijo “ponovitve” dela Otroka reke Daneta Zajca – v kateri je v verziji Tarasa Kermaunerja Iva Zupančič igrala naslovno vlogo Reke – ki ga pripelje do “zaumnega” ne-smisla.

Čeprav lahko vse predstave, podpisane z imenom Dragana Živadinova (Dunje Zupančič in Mihe Turšiča), zaradi njihove večplastnosti načeloma gledamo tudi brez kontekstualizacije v okviru širšega gledališko-umetniškega sistema, lahko prav vsako izmed predstav razumemo tudi kot le strojček v nekem širšem gledališko-umetniškem stroju. To je ciklični stroj: nikoli ne gre le za predstavo ali razstavo, vsaka predstava ali razstava je le del ciklusa predstav ali razstav. Ta cikel, krog, pa je brez središča. Nikoli ni sklenjen, temveč je vedno odprt: odprt do drugih ciklov, do drugih odprtih in razsrediščenih krogov, v katerih se zrcali in ki zrcalijo njega. V katere se vzvratno vpisuje, dokler se oni zrcalno vpisujejo vanj in ga izrisujejo kot le še en nesklenjen krog, le še en člen v verigi posameznega stroja. Vsak tak stroj pa je ponovno le del širšega fanatično procesualnega, fanatično proceduralnega gledališkega ustroja postgravitacijske umetnosti.

A nikoli ne gre le za predstave in cikle predstav ter njihovo medsebojno zrcaljenje, saj so neločljivi in bistveni del tega gledališko-umetniškega dispozitiva manifestne izjave. To so drugačni, diskurzivni stroji, ki se vendarle ponovno verižijo v serije izjav, ustvarjajoč tako metagovorico tega gledališča, ki do potankosti določa in predpisuje naš način gledanja. A gledati moramo kot Janus, rimski bog vrat in prehodov, bog začetka in konca z dvema glavama, naprej in nazaj hkrati. Naprej, v tisto, kar se ravnokar dogaja pred nami na odru, kar pa že najavlja tisto, kar se ima neizogibno zgoditi na koncu. In nazaj, proti začetku, v tisto, kar se je na tem odru dogajalo in kar trenutna uprizoritev ponavlja, a le zato, ker je resnična ponovitev nemogoča. In ker najbolj natančna ponovitev nujno proizvaja najboljšo razliko. Kot če dvakrat rečeš: Reka, Reka.

Z neskončnim kompleksnim ponavljanjem proizvesti minimalno, a bistveno razliko – to je temeljno gonilo teh gledališko-umetniških strojev, ki procesualno konstruirajo nek širši gledališki mit, ustroj, dispozitiv, sistem Noordung. Saj Noordung že od začetka konstrukcije tega umetniškega mita v nastajanju ni le ime za pionirja vesoljske znanosti Hermana Potočnika. Noordung je predvsem ime za kozmokinetično gledališče, je ime Živadinovovega gledališkega sistema postgravitacijske umetnosti. In v tem sistemu zavzemajo obredi poslavljanja prav posebno mesto. Ker so dobesedno (gledališki) obredi. In ker se je pred dokončno ukinitvijo (človeškega) subjekta in njegove umetnosti, v virtualni točki gravitacije nič, postavljene v leto 2045, od njiju treba posloviti.

Zato so obredi poslavljanja dveh tipov. So obredi poslavljanja od umetnosti, od umetniških stilnih formacij. Te obrede poslavljanja bomo imenovali konceptualni. So pa še neki drugi obredi poslavljanja, malce bolj zapleteni, ki jih bomo imenovali emocionalni. A tukaj emocije ne smemo razumeti kot nekaj ločenega od miselnosti. To je miselna emocija, materialna netelesnost ali čustveni spomin. Ti obredi poslavljanja so še bolj obredni kot tisti prvi, saj se ne nanašajo toliko na umetnost kot na subjekt. In subjekt tukaj ni nič drugega kot življenje samo. To so obredi poslavljanja od 14 igralk in igralcev 50-letne gledališke predstave Noordung:: 1995–2045. Obstajajo obredi poslavljanja od še živih igralk in igralcev. In obstajajo obredi poslavljanja od igralk in igralcev, ki so dokončno zapustili ta svet, ne pa tudi 50-letne gledališke predstave.

Konstrukcija poslednjega umetniškega mita

Kljub svoji novejši visokopoetični retoriki to seveda še naprej ni gledališče, ki sloni na besedi in njenem pomenu, temveč prej na njeni repetitivnosti, na dekonstrukciji besede in posledični pomnožitvi smislov.

A ponovimo ta gledališko-umetniški mit v neskončnem nastajanju: predstava Noordung:: 1995–2045 je konceptualno zasnovana kot premiera (leta 1995) s petimi ponovitvami vsakih 10 let (2005, 2015, 2025, 2035 in 2045). Ne gre torej za gledališki dogodek, temveč za gledališki proces. In gledališkega procesa tukaj ne moremo ločiti od življenjskega procesa, saj je v 50-letni gledališki proces neizogibno vključeno življenje samo. In kjer je življenje, je tudi smrt: zato koncept nadalje načrtuje, da ko nekdo od igralcev umre, njegovo telo na odru nadomesti tehnološki substitut, njegovo govorico pa glasba – melodija za igralke in ritem za igralce. Mit dalje pravi, da bo leta 2045, na koncu vseh procesualnih in proceduralnih etap 50-letnega procesa, ko bodo vse igralke in igralci mrtvi, Živadinov pa še živ, slednji postavil to svojo tehno opero v realno vesolje, v geostacionarno orbito, kot 14 umetniških satelitov. Vsaki izmed satelitov bo torej materializirana tehno netelesnost preminule igralke ali igralca: hranil bo biografske, bibliografske in življenjske podatke (DNK) o konkretni igralki ali igralcu ter jih pošiljal na planet Zemlja in v globino vesolja, preobražajoč jih tako v čustveni spomin vesolja, spomin na konkretna življenja, igralske vloge in telesa preminulih igralk in igralcev. To je kozmizem, v svoji najčistejši obliki.

Na prvi ponovitvi leta 2005 so bili vse igralke in igralci še živi.. Na drugi ponovitvi leta 2015 je bilo s tehnološkim substitutom nadomeščeno telo preminule igralke Milene Grm, njeno besedilo pa z melodijo. Po drugi ponovitvi pa je leta 2017 preminula tudi najstarejša igralka v predstavi, Iva Zupančič. Najnovejša Živadinovova uprizoritev, imenovana Reka, Reka/ Syntapiens:: IZ, ki smo si jo v decembru in januarju lahko ogledali v Osmo/zi, je obred poslavljanja od slednje. Besedilo uprizoritve sloni na dramski predlogi Otroka reke Daneta Zajca, in sicer ne naključno, saj je Iva Zupančič, članica Odra 57, igrala naslovno vlogo Reke v krstni uprizoritvi predstave Otroka reke v režiji Tarasa Kermaunerja. Hkrati pa je bila vloga Reke zadnja vloga prve preminule igralke Milene Grm.

Tako kot v vseh svojih novejših uprizoritvah, za katere Živadinov sam ali v kolaboraciji piše besedila, je besedilo tudi tokrat tako nabito s smislom, da je praktično nemogoče uloviti dokončen smisel besed, izgovorjenih na skorajda praznem, minimalistično urejenem odru, na katerem so vidne le projekcije in nekaj igralcev, oblečenih v postgravitacijske igralske uniforme. To je zaumna logika smisla: smisla primanjkuje, ker ga je preveč. Besed je že tako preveč, zato jih je treba ponavljati. Kljub svoji novejši visokopoetični retoriki to seveda še naprej ni gledališče, ki sloni na besedi in njenem pomenu, temveč prej na njeni repetitivnosti, na dekonstrukciji besede in posledični pomnožitvi smislov.

In ker Dane Zajc ni bil tako veliki dramatik kot je bil veliki pesnik, je Živadinov dramaturgijo njegove drame raztrgal na zelo majhne kose. Defragmentiral jo je. In raztrgal jo je in defragmentiral z njegovim lastnim (Zajčevim) poesisom. V dramo Daneta Zajca Živadinov tako vpelje samega Daneta Zajca, in sicer ne le enega, temveč dva: pesnika Daneta Zajca, ki ga igra Borut Veselko, in dramatika Daneta Zajca, ki ga igra Marko Mlačnik, pri čemer ni brez pomena, da sta oba igralca del 50-letnega gledališkega procesa. V antagonizmu med pesnikom in dramatikom Zajcem pa vseskozi odmeva antagonizem med pesnikom in dramatikom Živadinovom, ki skozi tovrstne podvojitve in napetosti, prek neskončne zrcalne igre gledališča in življenja, skozi poetizacijo drame in dramatizacijo poezije na odru konstruira neko problemsko polje, v katerem odmevajo nekatera temeljna vprašanja teorije gledališke umetnosti.

Besede Zajca dramatika je bilo treba očistiti ter jih ponovno natlačiti v usta Zajca pesnika. Z njegovimi lastnimi besedami, torej, ki jih je bilo treba ponovno natlačiti v njegova lastna usta; iz ust Živadinova dramatika v usta Zajca pesnika, iz ust Živadinova pesnika v usta Zajca dramatika, v usta Tujca. Zdaj na odru gledamo, kako očiščene pesnikove besede kapljajo iz umazanih ust Reke. Zdaj pa, kako se čista usta Reke davijo z umazanimi dramatikovimi besedami. Incest na odru se ne dogaja le med Reko in Danom, med bratom in sestro iz Zajčeve dramske predloge. Incest se dogaja predvsem med Danetom Zajcem in njegovimi liki, predvsem med Danetom Zajcem in Danetom Zajcem samim. Med Rekino levo in Rekino desno roko. Ko Živadinov postane pesnik, celotna uprizoritev postane incestuozna.

Dane Zajc in strategija ponavljanja vse do ne-smisla

Skupaj z igralci po koncu predstave tako pride na sklepni poklon tudi sama Iva Zupančič, a le kot lastna podvojitev in lastni odmev, kot lastna gledališka replika, kot maketa v rokah ceremonial mojstra Živadinova.

Od Zajčeve drame je tako dejansko ostal le »molitveni vzorec«, kot Živadinov v vabilu za predstavo označi končni produkt svojega dela na de/konstrukciji Zajčevega dramskega besedila. In ker je Dane Zajc vendarle bil veliki pesnik, izgradi Živadinov iz njegovih besed visoko pesem. A beseda tukaj ni več samo beseda. Je predvsem svoja lastna ponovitev in podvojitev. Je prej svoj lastni odmev kot ona sama. Izpraznjena beseda postane virus, ki zvija jezik sam vase, ki terja zvijanje jezika do njegovih lastnih mej in skozenj. Vse dokler smisel ponovno ne postane ne-smisel, ne-smisel pa ostane edini smisel za katerega se lahko oklepamo.

Pa ne le Dane Zajc – vse v tej predstavi se podvaja in odmeva, tako kot se podvaja in odmeva beseda Reka v njenem naslovu. To pa ni le posrečena domislica. Sta vsaj dve Reki. Ena Reka je Reka iz Zajčeve drame Otroka reke. Druga Reka pa je njena podvojitev skozi vlogo Reke, ki jo je odigrala Iva Zupančič. Naj ne pozabimo tudi Reko kot vlogo, ki jo je odigrala druga preminula igralka Milena Grm. Podvojitev Reke v naslovu lahko razumemo tudi drugače, dobesedno: obstaja reka, ki se ji reče Reka. To je reka, ki teče skozi Ilirsko Bistrico, mesto Živadinovovega otroštva in njegove mladosti.

V tem smislu na odru tako nista prisotna le dva Daneta Zajca in kar nekaj Draganov Živadinovih (pesnik, dramatik, igralec, režiser, ceremonial mojster), temveč tudi vsaj dva Marka Mlačnika in dva Boruta Veselka. Marko Mlačnik in Borut Veselko kot igralca, ki igrata Daneta Zajca v predstavi Reka, Reka. Kot tudi Marko Mlačnik in Borut Veselko kot igralca, ki igrata v 50-letni gledališki predstavi, ki skozi igro Daneta Zajca v predstavi Reka, Reka pravzaprav le oddajata hommage svoji preminuli soigralki v predstavi – Ivi Zupančič. Tako kot sam Živadinov, ki prav tako igra v predstavi, a ne igra nikogar drugega kot samega sebe: obrednega ceremonial mojstra 50-letne gledališke predstave. Res je, da Davor Janjić v predstavi igra Tujca iz Zajčeve predstave, a kaj če mora hkrati igrati še Tujca v Živadinovovi uprizoritvi, ta drugi Tujec pa ni nihče drugega kot on sam: Davor Janjić, Bosanec, tujec.

Zahtevna naloga igralke Mirande Trnjanin, na kateri mora stati ali pasti celotna uprizoritev, tako ni bila enostavno igrati Reko iz Zajčeve drame, temveč igrati predvsem igralko Ivo Zupančič, ki igra Reko iz Zajčeve drame. To ni Reka, to sta dve Reki: Reka, Reka. Resnična drama se torej ne dogaja med pesnikom in dramatikom Danetom Zajcem ter likom Reke iz njegove drame, temveč med Danetom Zajcem in igralko Ivo Zupančič, ki igra lik Reke iz njegove drame. Samo tako lahko razumemo večkrat ponovljeno repliko dramatika Daneta Zajca, ki se vpraša kaj počnejo njegove čiste besede v igralkinih umazanih ustih. Stvari se še bolj zapletejo, če vemo, da gre tukaj za gledališko repliko, ki pravzaprav ponavlja neko repliko iz realnega življenja, nek realni dogodek z enakimi protagonisti, kot so protagonisti predstave Reka, Reka, ki pa se je pripetil na neki drugi Živadinovovi uprizoritvi, na neki tretji predstavi, na nekem drugem obredu poslavljanja: Likvidaturi atraktor iz leta 1999.

Skupaj z igralci po koncu predstave tako pride na sklepni poklon tudi sama Iva Zupančič, a le kot lastna podvojitev in lastni odmev, kot lastna gledališka replika, kot maketa v rokah ceremonial mojstra Živadinova. Enake oblike je bila njena miniaturna podvojitev, katere 3D-tiskanje smo med celotno predstavo lahko opazovali v Ljudmilinem 3D-tiskalniku, ki je podvajal in simuliral oder ljubljanske Drame. Ki pa spet podvaja in simulira nek drugi, gromozanski oder gledališča krutosti, ki mu lahko rečemo tudi vesolje, ali življenje. Saj naj bi bil nekoč enake oblike tudi umetniški satelit, ki bo kot svojevrstno astralno tehno telo čuval čustveni spomin na preminulo igralko, ki je nekoč igrala Reko v predstavi Otroka reke in ki ji je bil posvečen obred poslavljanja Reka, Reka/Syntapiens::IZ, zdaj pa lebdi v breztežnosti, v geostacionarni orbiti, skupaj s 13 drugimi umetniškimi sateliti, 35786 km oddaljen od planeta Zemlja. Ah, ti miti …

BOJAN ANĐELKOVIĆ
je ustanovitelj in direktor zavoda YugoTranslate. Na podlagi njegovega doktorata je izšla knjiga Umetniški ustroj Noordung: Filozofija in njen dvojnik. Bil je kulturni in odgovorni urednik Radia Študent.

---

REKA, REKA/ SYNTAPIENS::IZ
Režiser: Dragan Živadinov
Lektura: Špela Kopitar
Kostumografka in scenografka: Dunja Zupančič
Avtor digitalne konstrukcije: Miha Turšič
Avtor glasbe in oblikovalec zvoka: Dario Seraval
Oblikovalec svetlobe: Janez Kocjan
3D tisk: Luka Frelih
Tehnični vodja: Anže Rogelja
Producent: Zavod DELAK
Zasedba:
Iva Zupančič: Miranda Trnjanin
Pesnik Dane Zajc: Borut Veselko
Dramatik Dane Zajc: Marko Mlačnik
Tujec: Davor Janjić

Opombe bralcev (0)