(Ne)smešnost zatiranja

Katja Čičigoj zapiše: “Spretno uporabiti humor, da bi netrivialno spregovorili o zatiranju, nikakor ni lahko.” Recenzija predstave Živela vulva! je pronicljivo trasiranje zagonetnega razmerja med feminizmom in humorjem, ki spregovori širše o stanju stvari. Humor namreč pogosto služi kot sredstvo trivializacije napetosti, ki jih proizvajajo seksistična, rasistična, homofobna, transfobna in še kakšna družbena razmerja. Z arzenalom feministične misli uspe vzpostaviti razmerje do predstave, ki si je zadala veliko nalogo, satirično uprizarjati “jagodni izbor” zgodovine zatiranja ženske seksualnosti.

Narediti predstavo, ki se ukvarja s feminističnimi temami na humoren način, nikakor ni enostavno. Tega ne trdim zato, ker bi dobesedno vzela banalni stereotip, da naj feministke ne bi imele smisla za humor. Feministke nočejo (nočemo) imeti smisla za humor – ne za seksistični, pa tudi rasistični, homofobni, transfobni in še kakšno vrsto humorja. Humor namreč utegne hitro trivializirati napetost, ki jo proizvajajo tovrstna družbena razmerja, in jo odpraviti tako, da jo sprosti s (katarzičnim?) smehom. Obenem pa je humor tudi družbeni lubrikant, ki lahko z videzom privolitve ratificira lahkotno izsmejavanje problematik v tovrstnih šalah. Smejati se šalam, ki te ponižujejo, smejati se svojemu lastnemu zatiranju namreč pomeni, vsaj navzven, privoliti v dopustnost tega zatiranja. Kot je zapisala feministična teoretičarka Marilyn Frye:

Od zatiranih se pogosto zahteva, da se smejemo in da smo veseli. Če se temu podredimo, izkazujemo lastno krotkost in privolitev v lastno situacijo. Tedaj ni potrebno, da nas označijo kot izstopajoče. Privolimo v to, da postanemo nevidni, da ne zasedamo nobenega prostora. Sodelujemo v našem lastnem izbrisu. Po drugi strani, karkoli drugega od najbolj sončnega odobravanja nas izpostavi temu, da nas vidijo kot zlobne, zagrenjene, jezne ali nevarne. To pomeni vsaj to, da nas lahko imajo za »težke« ali neprijetne sodelavce, kar je dovolj, da nas stane kruha; v najslabšem primeru pa je dejstvo, da nas vidijo kot zlobne, zagrenjene, jezne ali nevarne, kot je znano, vodilo v posilstva, aretacije, pretepanja, umore. Izbiramo lahko samo med tveganjem ene od dveh oblik in hitrosti izničenja, ki nam je bolj po godu.1 Frye, Marilyn (1983). The politics of reality: essays in feminist theory. Trumansburg, New York: Crossing Press, str. 2–3.

Feministke nočejo (nočemo) imeti smisla za humor – ne za seksistični, pa tudi rasistični, homofobni, transfobni in še kakšno vrsto humorja. Humor namreč utegne hitro trivializirati napetost, ki jo proizvajajo tovrstna družbena razmerja, in jo odpraviti tako, da jo sprosti s (katarzičnim?) smehom.

Radikalna ameriška feministka Shulamith Firestone je tako v svoji Dialektiki spola zapisala svojo sanjsko feministično akcijo: masovni bojkot ženskega podredljivega, všečnega smehljanja. In vendar mora biti možno tudi o določenih oblikah zatiranja govoriti v tonih, drugačnih od resnobnih ali tragičnih. Resnobni način obravnave akutnih družbenih problemov tudi sam namreč ni brez nevarnosti: previdno si mora utirati pot med scilo sentimentalizma in karibdo moraliziranja, ob tem pa na poti pogosto izgubi številne gledalce, ki jim težaški (eni bi nemara rekli: jamraški) toni niso po godu. Zatiranje pač ni Špas teater ali nedeljski večerni TV-program (čeprav se v te kulturne forme na ravni seksističnega in še kakšnega diskurza pogosto prikrade). »Jamranje« in »teženje« sta tako sicer neogibni feministični orodji družbene spremembe, sta afirmaciji nepodredljivosti in zatrditve ne-smešnosti nasilja, kot o naravnanosti »pritožbe« in feminističnih »špilferderberjih« (»feminist killjoys«) lucidno piše Sarah Ahmed.2 Glej denimo Ahmed, Sara (2010). The Promise of Happiness. Durham: Duke University Press. Primer te feministične prakse je nedavno postavila sama: kot prva vodja Centra za študije spolov na kolidžu Goldsmiths Univerze v Londonu je Ahmed l. 2017 iz protesta zaradi izogibanja naslavljanju in reševanju problematike spolnega nadlegovanja in nasilja na tej univerzi s strani organov univerze odstopila od mesta redne profesorice. Sedaj deluje kot samostojna raziskovalka.

Radikalna ameriška feministka Shulamith Firestone je tako v svoji Dialektiki spola zapisala svojo sanjsko feministično akcijo: masovni bojkot ženskega podredljivega, všečnega smehljanja. In vendar mora biti možno tudi o določenih oblikah zatiranja govoriti v tonih, drugačnih od resnobnih ali tragičnih.

In vendar, kot o tem priča denimo tudi bogata tradicija feministične burleske in stand-upa, je humor možno uporabiti tudi kot brusilni nož, ki konice naših kritik in pritožb dela še ostrejše. Vzemimo denimo nedavno senzacijo na polju stand-upa: Nanette avstralske komedijantke Hannah Gadsby je občinstva po celem svetu prikoval na stole z dobesednimi punch-lini. Po prvi polovici šova se namreč spretno izvedene komične anekdote in rotirajoče šale začenjajo sprevračati v svoje nasprotje; na neki točki Hannah Gadsby protestno zatrdi, da se ne bo več smejala na svoj račun in da bo nehala s humorjem podmazovati svojo zgodovino spolnega, psihičnega in telesnega nasilja ter zlorabe, česar je bila celo mladost deležna kot lezbijka iz konservativne Tasmanije (ta je homoseksualnost dekriminalizirala šele v devetdesetih). Tedaj začenja spretno izvedene šale progresivno sprevračati v hudo boleče bodice in s tem pokaže, da tisto, kar za temi šalami stoji, pravzaprav ni nič kaj smešno.

Spretno uporabiti humor, da bi netrivialno spregovorili o zatiranju, nikakor ni lahko. Medtem ko je dekonstrukcija komike stand-upa v Nanette prejela številne laskave kritike, ki so ji pripisovali prelomno premikanje meja žanra, pa je bila deležna tudi mnoštva zavračajočih odzivov, češ, »ja kje pa so šale?«; deležna je bila morja trolov in žaljivk, ker si je drznila sveti pod stand-up komedije omadeževati s čustveno nedistanciranim govorom o homofobnem nasilju in kulturni zgodovini mizoginije.

*

S tem, ko si predstava Živela vulva! za nalogo zada satirično uprizarjanje »jagodnega izbora« zgodovine zatiranja, utišanja, zanikanja ženske seksualnosti, se tako pravzaprav pogumno podaja na minsko polje problematike humorja v feminizmu. Predstava v produkciji Mini Teatra je nastala po risoromanu švedske avtorice Liv Strömquist Prepovedani sad, ki je v slovenskem prevodu izšel pri založbi Vigevageknjige. Risoroman z dobro mero satirizacije ošvrkne nekaj ključnih figur na poti zatiranja ženske pravice do avtonomnega užitka in razpolaganja s svojim telesom in ugodjem tudi onkraj reprodukcije, od izumitelja koruznih kosmičev in borca proti masturbaciji in vsakršnemu »ekscesnemu« ugodju Johna Harveyja Kelloga, do psihologa Alfreda Adlerja in utemeljitelja psihoanalize Sigmunda Freuda. Ustvarjalke predstave (režiser Primož Ekart, dramaturginja Simona Hamer, izvajalke Barbara Kranjc, Maja Kunšič, Zala Ana Štiglic, Iva Lazar, piska songov Ana Duša) rezultat označujejo za »namizni mjuzikal« ali »dokudramo« za tri radijske napovedovalke. In nedvomno gre za formalno in uprizoritveno svež žanrski hibrid. Tri »radijske napovedovalke« za dolgo mizo-pultom prečesavajo zgodovino mizoginije, vezane na družbeno zapovedane, in – zlasti s strani vplivnih moških – podpihovane družbene predstave o ženski seksualnosti in potrebi po njenem brzdanju, nadzorovanju ali kar uničenju. Brbotajoči plaz besed, s katerim nas obsipavajo, že sam dogajanju prida komično patino, ki jo podkrepijo z zvočnimi in telesnimi akcijami, predvsem pa z manipuliranjem vsakdanjih predmetov: od namiznih svetilk, do škatle kosmičev, gumi bombonov in še česa, ki s personifikacijo postanejo konkretni zatiralci in zatirane ali njihovi telesni deli. Energičnost in iznajdljivost posameznih pasaž, predvsem pa na momente kar virtuozna izvedba izvajalk gotovo poskrbijo, da še tako perečo pripoved o zgodovini psihološkega nasilja in telesnega pohabljanja prebavimo, ne da bi nam pretirano obležala na želodcu.

S tem, ko si predstava Živela vulva! za nalogo zada satirično uprizarjanje »jagodnega izbora« zgodovine zatiranja, utišanja, zanikanja ženske seksualnosti, se tako pravzaprav pogumno podaja na minsko polje problematike humorja v feminizmu. Tri »radijske napovedovalke« za dolgo mizo-pultom prečesavajo zgodovino mizoginije, vezane na družbeno zapovedane, in – zlasti s strani vplivnih moških – podpihovane družbene predstave o ženski seksualnosti in potrebi po njenem brzdanju, nadzorovanju ali kar uničenju.

Humorna, slikovita obravnava izbranih točk iz zgodovine mizoginije, ki jo podkrepijo tudi nadvse spretno izvedeni songi, nedvomno pripomore h komunikativnosti sporočila, nemara celo njegovemu didaktičnemu delovanju: tovrstna obravnava bi namreč utegnila problematiko približati tudi nekomu, ki bi ga neposredno, nedistancirano »nerganje« odbijalo. In vendar je lahko prav (humorna) distanca, kot omenjeno zgoraj, dvorezen meč: ko izvajalke denimo paleto orgazmirajočih glasov gradijo v neke vrste simfonijo ženskega užitka, utegne videno (slišano) zaradi komičnega učinka distance prej delovati kot roganje in smešenje, nevarno blizu nadaljevanju zgodovine sramotenja ženskega užitka, kot pa kako slavljenje njegove možnosti. Sorodno bi lahko rekli tudi glede zaključnega songa o »blagoslovljeni vulvi«, za katerega ni povsem jasno, ali se roga (sodobnim in zgodovinskim) kultom ženske ali jih afirmira. Vse skupaj pa še dodatno zaplete raba karikature, utečenega sredstva komike, ki smešenje včasih prižene do nevarnega roba dobrega okusa: denimo tedaj, ko izvajalke uprizarjajo mizogino normiranje ženske seksualnosti in njeno normativno restrikcijo na tisto seksualnost, ki lahko vodi v reprodukcijo (vaginalno penetracijo) pri Adlerju in Freudu. Glede na razširjeno slavljenje zlasti slednjega kot »prelomnega« za feminizem, je sicer kritična obravnava, ki nas ponovno spomni inherentne mizoginije njegovih teorij, četudi le najbolj očitne, dobrodošla. Vendar pa izvajalke pri tem svojo izvedbo potiskajo vedno bolj v smeri karikiranja nemške govorice, ki v najbolj banalnem nacionalnem stereotipu seveda vse bolj sliči na nacistično »lajanje«. Če ne drugo, je vsaj zgodovinsko precej nerodno, da se prav Freuda in Adlerja, ki sta morala zapustiti Nemčijo, ko so nacisti prišli na oblast (oba sta imela judovske korenine, Adler pa je bil tudi socialist), sopostavlja prav njunim preganjalcem. A nemara pomembneje: lahko se vprašamo, ali ni vsaj nekolikanj neprimerno ideološko normiranje ženske seksualnosti v psiholoških spisih sopostavljati izvajalcem holokavsta. Pri tem ne gre za vprašanje primerjave trpljenja, grozote ali zločina (vsako zatiranje je zlo), temveč za stremljenje po zgodovinski točnosti, da ne bi naše obravnave problemov namesto utemeljenih argumentov ponujale sentimentalne retorike (v feminizmu je tako denimo primerjava zatiranja žensk s kolonialnim suženjstvom še danes predmet spotike in teoretskih in političnih delitev).

Po drugi strani pa so v predstavi tudi dragoceni trenutki, ko se mestoma prenapihnjeni komiki le uspe karikirano premakniti v groteskno, v srhljivo, v resnobno: ko denimo izvajalka demonstrira neko sugerirano metodo reševanja vseh ženskih tegob preprosto z odrezanjem ščegetavčka, tako da na mizi z mesarskim nožem energično seka gumi bombone. Pri tem nas utegne – kljub karikirani komiki ali že domala absurdnosti prizora – spreleteti tudi srh. Dodatno »streznitveno« razsežnost predstavi pridaja vztrajno izpisovanje statistik o položaju žensk na tablo, ki stoji na odru za izvajalkami. To izpisovanje se začne še pred ostalo akcijo in tako služi kot nenehna kontekstualizacija dogajanju: resda gre zgolj za nemara že večkrat prebrane statistične podatke, in vendar nudijo slednji močan kontrapunkt akcijam za mizo. Problematiko iz karikirane zgodovinske razsežnosti tako trdno zasidra na tla sodobnih neenakosti: od neplačanega gospodinjskega dela, samopodobe in motenj hranjenja, družinskega nasilja, posilstev, spolnega dela in trgovine z belim blagom, do zastopanosti v parlamentih in dostopnosti izobraževanja. Med akcijami za mizo in izpisovanjem na tabli na prvi pogled nemara ni jasne povezave; vendar pa trenutki, ko iz komične karikature pronica srhljiva nasilnost prepovedi, tabuiziranja, izbrisa ženske seksualnosti, sovpadeta obe »žanrsko«, časovno in prostorsko ločeni razsežnosti in tako spleteta tiho obsodbo mizoginije onkraj vsakršne parodične distance.  

V tem oziru je še posebno močan zaključek: nemara prav zaradi celovečernega brušenja z noži (včasih prenapete, včasih zgrešene) komike nas zaključno prenehanje izpisovanja statistik, frontalni pogled mladega dekleta, ki jih je izpisovalo, ter tišina, ki prevzame dvorano, ponovno pokličejo k odgovornosti: do zgodovine nasilja, katere breme nosimo, do nas samih in mnoštva sorodnih, ki nas ta zgodovina še danes bremeni, in naposled do tistih, ki jim bomo ta svet, takšen ali drugačen, zapustili. Vendarle dobrodošli feministični špilferderber!

KATJA ČIČIGOJ
je filozofinja in feministka. Z disertacijo iz feministične filozofije končuje doktorat na univerzi Justus-Liebig v Giessnu.

---

ŽIVELA VULVA!
Po motivih Liv Strömquist
Režiser: Primož Ekart
Igrajo: Barbara Krajnc Avdić, Maja Kunšič, Zala Ana Štiglic, Iva Lazar
Besedila songov: Ana Duša
Avtor glasbe: Davor Herceg
Korepetitorja: Ana Duša, Davor Herceg
Dramaturginja: Simona Hamer
Lektorica: Maja Cerar
Kostumografinja: Gordana Bobojević (obleke Bobo)
Scenograf: Primož Ekart
Oblikovalec luči: Janko Oven
Tehnična podpora: Matej Primec
Producent: Zavod Imaginarni
Koproducent: Mini teater

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)