Konzervativni stric Psiho

Pričujoče besedilo je kritična analiza Psiha, predstave Jaše Kocelija, ki je nastala po tekstovni predlogi Davorina Lenka. Avtor se opredeli do fascinacije nad temo, pisateljevih vzgibov in režiserjevih zagat, pri čemer je oster in natančen. Tekst je nastal kot podaljšek pisanja za gledališki list, kamor je svoje besedilo prispeval tudi avtor tega zapisa.

a.

Zakaj Psiho? Zdi se nam, da predstava nekako tava med odgovori na to vprašanje, ne da bi si ga zares zastavila. Bržkone bo zato pravilen odgovor po namig se odpraviti h gledališkemu listu, kjer močno figurira fascinacija. Sploh Lenko te fascinacije ne skriva, četudi jo poskuša nekoliko zakrinkati v »analizo«, svoje besedilo otvori takole: »Serijski morilec je heroj trenutne dobe oz. ere.«

To se pravi: serijski morilec (heroj) je tisti, ki v sebi združuje silnice naše dobe in jih vozla tako, da nam z »one strani« dobrega in zlega – s stališča absolutne abnormalnosti – uredi njene kontradikcije. Zmedo (povprečnega) subjekta v produkciji urediti s presežno, kakor od boga dano lucidnostjo, v trdno verigo vzrokov in posledic, ki iz potencialne morilske sle in želje po (samo)žrtvovanju napravijo trdni moralni obred dejanskih morilcev in dejanskih žrtev. Serijski morilec kot zadostni pogoj urejenega (in s tem najboljšega) sveta: umor zmanjšuje število možnosti (in neodločenih življenj).

Ne moremo pa se ob ogledu predstave in branju gledališkega lista znebiti občutka, da gre vendarle za nekaj drugega, da je fascinacija z močjo nad tujimi (tako pri Lenku kot pri Koceliju ženskimi) življenji utemeljena nekje drugje. Navsezadnje je nasilje serijskega morilca (pri Lenku) razrešitev njegove impotence …

Besedila v gledališkem listu so hkrati in vsako posebej zadržana do Lenkove hipoteze o serijskem morilcu in njegovem nasilju kot heroju naše kulture1 Navsezadnje je naša dežela, kot izpostavlja Eva Vrtačič, dežela samomorilcev. Mojca Plesničar pa opozori najprej na prevlado »družinskega« umora pri nas ter na obstoj in pomen množičnih morilcev, ki se mi, v času radikalizacije alieniranih, zdijo aktualnejši. Morda pa živimo bolj v času artikulacije novih oblik morilske družbenosti, ko si individuumi na vse načine poskušajo v monadah svojih duš izrezbariti okna in vrata, kot pa v dobi samorefleksivnih morilcev, ki jim je zadosti njihov lastni simbolni vrtiček? in predstava sama zasuka vprašanje popolnoma v drugo smer. Zato najprej: kako se razlikuje obravnava serijskega morilca v Lenkovem tekstu od iteracije Domna Valiča na odru?

Lenka zanimajo učinki, zato se ne moremo znebiti občutka, da vleče vzporednico med impotenco psihiča in impotenco pisatelja. Kocelijeva postavitev – in fascinacija – je drugje. Ne gre torej za vprašanje učinkov, ampak za vprašanje vzgibov, vzporednico pa predstava vleče med igralcem in morilcem.

Lenkov Patrik je morilec onkraj vsakega dvoma, ujet v Psiho kot v prizorišče svoje artikulacije. Artikulira se kot morilec – kot fascinantni subjekt. Že res torej, da Lenka psiho fascinira, a predvsem ga fascinira, kako zalezuje in oblikuje Patrik efekt psihiča pri sebi, kako v odnosu do svojih žrtev in kako v odnosu do svojega habitata in družbe. Zanimajo ga torej učinki, zato se ne moremo znebiti občutka, da vleče vzporednico med impotenco psihiča in impotenco pisatelja. Ne samo artikulacija fantazije, ampak dotik: beseda, ki ustvarja trupla.

Kocelijeva postavitev – in fascinacija – je drugje. Manj jo, mediju primerno, zanima artikulacija in bolj pojavljanje. Valičev Patrik še zdaleč ni morilec onkraj vsakega dvoma, ampak je prej tisti, ki ga morilec fascinira, tisti posameznik torej, ki zaradi prisotnosti morilca v svetu odkriva v sebi potencialne morilske strasti. Bolj kot z artikulacijo se torej ukvarja z zasledovanjem, rad bi morilca razumel, da bi si pojasnil, kaj spremeni možnost v dejanje, kaj loči morilca od povprečneža. Bolj kot na morilca nas Valič spominja na teoretika zarote ali detektiva (follow the money – connect the dots!). Ne gre torej za vprašanje učinkov, ampak za vprašanje vzgibov, vzporednico pa predstava vleče med igralcem in morilcem. Ukvarja se skratka z nemočjo gledališča, da bi v svojo igro kadarkoli spet privedlo obrednega žrtvenega kozla.

Navedimo dva primera, ki nam lepo pokažeta reflektiranost transformacije problema v razvoju teksta v predstavo. Tako v besedilu kot v predstavi Patrika priznata umore na Facebooku. V Lenkovem besedilu je rezultat: »Šestindvajset komentarjev. Petkrat so sherali. Dvesto enainpetdeset lajkov. A je komu kapnilo, da se mogoče ne zajebavam? Komurkoli, karkoli? Frendom? Policiji? Družinam žrtev? Ne. Ni.« V Kocelijevi predstavi pa odziva preprosto ni nobenega.

V drami je torej kot poraz interpretirana odsotnost učinka oziroma napačni učinek intervencije besede v medosebni prostor, v predstavi pa je neuspeh, da Patrik ni dosegel nobenega učinka, da torej še vedno ne ve, ali je njegov morilski vzgib avtentičen ali ne. Koceli-Valičev problem je skratka problem igralca, ki skuša najti v sebi resnični morilski vzgib, ki mu bo občinstvo verjelo.

Sprememba, ki nas potrjuje v tej interpretaciji, je nadomestitev Prešernovega portreta, ki opominja v Lenkovem besedilu Patrika, kdo je in od kod, s serijo portretov igralke Nataše Barbare Gračner v Kocelijevi predstavi.

Fascinacija s serijskim morilcem skratka ni zares fascinacija z nevralgično točko družbe, ampak prej zavist umetnosti in umetnika, ki nista sposobna očarati domišljije, kakor je tega sposoben en sam samcat umorček v Slovenskih novicah.

Priznali pa boste, da je ovinek prek serijskega morilca precejšnje okolišenje, če so pravzaprav vprašanja, ki nas zanimajo, tako domače literarna (pisateljska) in gledališka (igralska).2 Če niso kar preprosto napak zastavljena. Kdaj se bomo znebili želje, da bi iz besede napravili meč? Ali ni to navsezadnje navadna želja po astrologiji, alkimiji in simpatični magiji za našim deklariranim razsvetljenstvom? Iskati moč, vpliv, učinek, onkraj naših zmožnosti … Hočem reči: ali ne gre pravzaprav za izgovor in krinko? Še vedno zgolj in samo kritično vprašanje po pogojih in zmožnostih (določene) umetnosti. Postmodernizem zakrinkan v realizem – kritično vprašanje sredstev, vzgibov in učinkov, zakrinkano v objektni problem družbe. Fascinacija s serijskim morilcem skratka ni zares fascinacija z nevralgično točko družbe (besedila v gledališkem listu upravičeno izražajo dvome o pojasnjevalni moči te figure v naši slovenski družbi), ampak prej zavist umetnosti in umetnika, ki nista sposobna očarati domišljije, kakor je tega sposoben en sam samcat umorček v Slovenskih novicah. Umetnost – v obeh svojih inkarnacijah, besedni in uprizorjeni – se še enkrat kot pijavka nalepi na nekaj močnejšega od sebe, da bi upravičila svoje obsesivno narcisoidno ukvarjanje s samo sabo in skrila svojo užaljenost ob indiferenci publike do njenih patetičnih težav.

b.

Psiho v mojih očeh torej ne odpre problema psiha, ker to ni zares vprašanje, ki si ga zastavlja. Kakor v svojem uvodniku h gledališkemu listu lepo zapiše Alja Lobnik, ta problem ni posebno zanimiv s stališča spektakularnega nasilja, katerega zmožnost zavidata morilcu tako tekst kot uprizoritev, ampak produkcija posebne subjektivnosti (kateregakoli) psihiča. Preprosto in klasično rečeno: zanimiva je možnost drugačnega, nečloveškega, grozljivega pogleda, položaja. Glas drugega, drugi glas. Toda ta možnost raziskave ostaja v tej postavitvi neizkoriščena. Ponavljam svojo misel iz gledališkega lista: ta psiho je in ostaja normiran subjekt, psihič, kakršen mora biti.

Ta psiho je in ostaja normiran subjekt, psihič, kakršen mora biti. Zelo dobro se to vidi v govoru o ženskah-žrtvah – tega je v predstavi več kot v tekstu in je skoraj še bolj konzervativen. Psiho kot heroj moške impotence, kot heroj dobrih starih časov.

Zelo dobro se to vidi v govoru o ženskah-žrtvah – tega je v predstavi več kot v tekstu in je skoraj še bolj konzervativen. Ne morem mimo vprašanja: zakaj je žrtev ravno Ženska?3 Davorin Lenko v opombi k svojemu besedilu v gledališkem listu izrecno zavrača možnost, da bi se predstava in tekst ukvarjala z moškim, ki mori druge moške, žensk-morilk pa ne omenja niti kot možnost. Očitno mu je dosti do tega, da bi vzdrževal moško-ženski odnos kot nekomutativen. Izkušnjo enih obdržati povsem ločeno od drugih, tako da moški ženskam in obratno, kot zapiše v drugi opombi, vzajemno odrekajo enakovredno udeležbo v človeški zmedi in izgubljenosti. Zakaj je Patrikov govor o ženski tako izrazito esencialističen, impotenten in mizogin? Zdi se, da je psihič kot lik izbran ne zaradi drugačne produkcije subjektivnosti, ampak zopet kot izgovor. Psiho kot konzervativni stric, ki nam (moškim) govori, kar resnično mislimo in čutimo o ženskah (in ženskam, kar resnično mislijo o sebi?). Psiho kot heroj ere? Seveda, če delimo Lenkovo mnenje, ki zaključuje njegov članek4 Nepresenetljivo je to edini članek v gledališkem listu, ki se zaključuje entuziastično. Ostali smo si v zaključnih stavkih privoščili zadržke, dvome in obrate k vznemirljivejšim, a nerealiziranim, možnostim teme. in si v svoji miselni revščini zasluži, da ga navedemo nekoliko obširneje:

»Vznik serijskega morilca, kakršnega poznamo dandanes, na neki ravni sovpada z žensko emancipacijo oz. z žensko, ki v družbi zavzema moškemu enakopravno mesto […] Če ta misel drži, so njene implikacije dokaj srhljive in jih na tem mestu niti ne bi podrobneje razčlenjeval. Vsekakor pa se zdi (in to ob sumu, da do enakopravnosti med spoloma ne bo nikdar prišlo, temveč se bodo »samo« zamenjali poli), da je dokaj realno predvidevati, da bo prihodnost postregla z mnogimi novimi, zanimivimi, razburljivimi, skrivnostnimi in privlačnim superzvezdami morjenja.«

Psiho kot heroj moške impotence, kot heroj dobrih starih časov. Psiho je »out of joint« na ravno pravi konzervativni način. Združuje objektno nadvladovanje ženskih teles patriarhata s percipirano impotenco sodobnega moškega (predvsem nam na misel prideta ameriška fenomena incelov in aktivistov za pravice moških), združuje željo po »normalnem« odnosu, ki se ne more realizirati, z vnaprejšnjo obsodbo (ženski) vsiljene realizacije. Psiho je okej fantazma, ker je vedno že na strani zla, v njem lahko živijo dalje, z njegovimi usti se lahko artikulirajo preživete oblike odnosov.

Še toliko bolj kot v tekstu je to očitno v predstavi, kjer Patrik ni gotovo morilec, gotovo pa fantazira o »Ženski«.

Enak proces je na delu tudi pri drugih tematskih središčih predstave. Tako bi najraje zapisali, da je psihotičnost Psiha skrita konzervativnost prisiljeno progresivnega lajfstajl subjekta. Patrik poskuša biti influencer, oddajati podobo uspešnega in srečnega individuuma (v obeh iteracijah je vloger), toda za kuliso svojega stanovanja – posrečena scenografska odločitev predeli prostor s premično predelno steno – skriva temačni obsesivni monolog o »idealni ženski«, morilski sli, transakcijski naravi sodobnega medčloveškega odnosa itd.

Posrečena umetniška upodobitev prek koncepta zbirateljstva (z dodatkom seksualnosti) in ne preveč posrečen ironični Patrikov vzklik (»Še premalo je individualizma!«) funkcionirata le kot neproblematični referenčni točki, ki naj ju gledalstvo sprejme, da se ni treba dejansko lotiti teh nelagodij v njihovem travmatičnem jedru.

V najboljšem primeru so ti tematski vozli izraz splošnega nelagodja – pravi problem leži drugje, kot trdimo zgoraj – ob določenih občih mestih zadnjih stoletij. Že od devetnajstega stoletja in Komunističnega manifesta sem poznamo in vedno bolje razumemo procese alienacije, popredmetenja medčloveškega odnosa in individualizma. Posrečena umetniška upodobitev prek koncepta zbirateljstva (z dodatkom seksualnosti) in ne preveč posrečen ironični Patrikov vzklik (»Še premalo je individualizma!«) funkcionirata le kot neproblematični referenčni točki, ki naj ju gledalstvo sprejme, da se ni treba dejansko lotiti teh nelagodij v njihovem travmatičnem jedru.

Toda to so znani procesi: ne govoriti o problemu, ampak reproducirati problematični govor kot problematičen. Tudi to dovolj dobro razumemo in imenujemo moralizem.

c.

Treba pa je tudi priznati, da ima uprizoritev nekaj potencialnih prednosti pred besedilom. Do neke mere fokusira teme. Ustvarjalci predstave so bili prisiljeni dogajanje nekoliko okrniti, poenostaviti, najbrž tudi zaradi zahtev prizorišča (Glejev oder je pač majhen, o finančnih možnostih in tehničnih omejitvah pa raje ne bi ugibal). Eno prizorišče (Patrikovo stanovanje) in en igralec tako nekoliko poudarita Patrikovo odtujenost in obupno enostranskost, da ne rečemo paranoičnost, njegovega izjavljanja. Interpelacija občinstva, v katerem Patrik išče »potencialne« žrtve, dokaj posrečeno uvaja temo odziva javnosti na serijskega morilca, ki igra v Lenkovem besedilu pomembno vlogo. Gledališče ima tu pač to prednost, da občinstvo dejansko ima, medtem ko je iz besedila to nujno odsotno.

Tudi drugačna montaža teksta je s stališča fokusa na nekaj mestih uspešna, vendar zadane v drugi polovici ob svojo mejo, ko se predstava nekako ne more odločiti, kako se želi končati in kaj je pravzaprav bil njen problem

Tudi drugačna montaža teksta je s stališča fokusa na nekaj mestih uspešna, vendar zadane v drugi polovici ob svojo mejo, ko se predstava nekako ne more odločiti, kako se želi končati in kaj je pravzaprav bil njen problem – tako smo bili gledalci, upajoči na konec, soočeni s hitrim zaporedjem vsaj štirih možnih koncev in predstava se je vsebinsko in stilno (tako kot Patrik ali Valič, ki v besni želji, da bi verjeli v njegovo norost oziroma da ni le igralec, opusti svoj mirni način govora in začne po odru besneti, njegovo zloglasno urejeno in čistunsko stanovanje pa je vse bolj nasmeteno z rekviziti) bolj kot ne razsula.

Kakšno tematsko-stilno razsulo je bila predstava, nam sicer pokaže tudi njena (morda nenamerna? težko reči) komičnost. Valičev Patrik, ki obsesira za tisto resnično avtentičnostjo morilca, je pri občinstvu sprožal smeh. In dejansko so njegova predavanja o psihi in praksi fiktivnega serijskega morilca (s šalo ali dvema na račun gentrifikacije centra mesta in komodifikacije strahu), z navdihom pri looney teoretikih zarote, dokaj smešna. Kaj nam to pove drugega, kot da je občinstvo v Valiču prepoznalo tisto, kar je dejansko uprizarjal: igralca, ki se igra, da bi lahko bil Psiho.

VID BEŠTER
je študent primerjalne književnosti in filozofije ter sodelavec Radia Študent.

---

PSIHO
Igralec: Domen Valič
Režiser: Jaša Koceli
Avtor besedila: Davorin Lenko
Scenograf: Darjan Mihajlović Cerar
Kostumografinja: Branka Pavlič
Glasbena podoba: Miha Petric
Fotografinja: Mankica Kranjec
Oblikovanje luči in tehnično vodenje: Grega Mohorčič
Izvršna produkcija: Barbara Poček, Anja Pirnat
Produkcija: Gledališče Glej
Zahvaljujemo se: Nataša Barbara Gračner, Neja Petek, Igor Samobor, Peter Uhan, Mojca Krajnc, Jernej Pristov, Vid Valič, Anina Čargo, Inga Remeta, Eva Mahkovic, Nina Noč, Eva Mlinar, Meta Jesenko, Tery Žeželj, Eva Vrtačič, Mila Peršin, Kaja Svodnik, Lara Tanšek, Anja Krušnik Cirnski, Mariša Milovanović, Melani Mekicar, Lejla Švabič, Kaja Tokuhisa, Barbara Poček. Sens d.o.o. za obleko v predstavi. SNG Drama Ljubljana za uporabo fotografij v predstavi. UniCasting

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)