O naših prekernih odklonskostih s humorjem (kolikor nam ga je še ostalo …) – Mara Anjoli Vujić v intervjuju s Sabino Potočki

Mara Anjoli Vujić je s svojo dolgoletno prijateljico in sodelavko pri festivalu Mesto žensk Sabino Potočki opravila pronicljiv in intimen intervju, ki omogoči globlji vpogled v produkcijske pogoje neodvisne scene, v njeno zgodovino in genealogijo nekaterih robnih žanrov, ki jih Sabina Potočki sistematično inagvurira v naš prostor. In to ob prav posebni priložnosti, drugi festivalski ediciji novega festivala uprizoritvenih umetnosti z imenom Sindikat odklonskih entitet. Takole začneta njuno dopisovanje: “Po dolgoletnih izkušnjah delovanja na neodvisni kulturni sceni, dela na različnih festivalih in projektih – kaj je botrovalo odločitvi da inciiraš nov festival v času, nenakolonjenem neodvisni kulturi, ko se številne nevladne organizacije borijo s pomanjkanjem sredstev za delovanje in boljše pogoje dela? ”

Lani je slovensko kulturno sceno obogatil nov festival uprizoritvenih umetnosti z zanimivim imenom Sindikat odklonskih entitet. Konec aprila se je zaključila druga edicija tega najmlajšega festivala in to je priložnost, da se pogovorimo z idejno snovalko, umetniško sovoditeljico in producentko festivala Sabino Potočki. Po dolgoletnih izkušnjah delovanja na neodvisni kulturni sceni, dela na različnih festivalih in projektih, kaj je botrovalo odločitvi, da iniciiraš nov festival v času, nenaklonjenem neodvisni kulturi, ko se številne nevladne organizacije borijo s pomanjkanjem sredstev za delovanje in boljše pogoje dela?

Draga moja prijateljica in dolgoletna sodelavka na Mestu žensk, trenutno še na začasnem delu na Reki – upam, da se kmalu vrneš v Ljubljano, pogrešamo te!

Ja, v času, nenaklonjenem neodvisni kulturi, še posebej taki, ki poskuša naš tukaj in zdaj misliti in se družbenih tem lotevati tudi kritično, je dokaj absurdno ustanavljati nov festival oz. v našem primeru tovrstno »platformo« iz številnih razlogov. Morda za začetek na kratko posežem nazaj v »zgodovino«, da vsaj delno osvetlim ozadje večletnega razvoja, ki je pripeljal do Sindikata:

Emanat, kjer zadnja leta delujem kot samozaposlena izvršna producentka in zdaj tudi kot programska sokoordinatorica platforme Sindikat, deluje že od leta 2006 na polju uprizoritvenih umetnosti, založništva pa tudi teorije in izobraževanja. Njegova ustanoviteljica in umetniška vodja je Maja Delak, s katero se poznava že vrsto let, davno nazaj sva se srečevali na plesnih delavnicah, sodelovali pa sva tudi v času, ko sem še delala na Mestu žensk, kjer je Maja Delak večkrat sodelovala s svojimi predstavami, program Mesta žensk pa je tudi vseskozi aktivno spremljala in večkrat pomagala tudi razrešiti kako od mojih programskih dilem …

Poleg številnih plesno-performativnih delavnic smo se na Emanatu odločili, da spodbudimo tudi razvoj specifičnih odrskih žanrov z elementi burleske, kabareta in kvira, ker se je tako med publiko kot samimi performerji in plesalci pokazal jasen interes po tovrstnih delavnicah.

Ko sem se leta 2008 pridružila Emanatu, sva obe ugotovili, da potrebujejo plesalci in performerji tudi dobre delavnice in tečaje, saj je v Sloveniji na tem področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti še danes prisotno izrazito pomanjkanje kvalitetnih možnosti rednega šolanja in izobraževanja za profesionalce. Poleg številnih plesno-performativnih delavnic smo se na Emanatu odločili, da spodbudimo tudi razvoj specifičnih odrskih žanrov z elementi burleske, kabareta in kvira, ker se je tako med publiko kot samimi performerji in plesalci pokazal jasen interes po tovrstnih delavnicah. Samostojno ali v sodelovanju z Mestom žensk smo na Emanatu tako organizirali številne delavnice z javnimi predstavitvami s kvalitetnimi predstavnicami in predstavniki tovrstnih žanrov (Marijs Boulogne, Liz Aggiss, Marisa Carnesky, Edgy Women, Guerrilla Girls On Tour, Antonia Baehr, La Pocha Nostra, Ursula Martinez, Moira Finucane, David Hoyle, Sophia Rodriguez …), na katerih se je kalila kopica domačih performerjev, ki jih je mogoče srečati tudi na platformi Sindikat odklonskih entitet. Tudi Majo so kot plesalko, performerko in koreografinjo ti žanri »vlekli«, tako je že leta 2007 v predstavi Drage drage (2007) pokazala, da je estetike tovrstnih žanrov mogoče uspešno vključiti v predstave sodobnega plesa, srečati pa jih je tudi v njenih kasnejših performansih, glasbenih in večmedijskih projektih, nastalih z Luko Prinčičem. Leta 2013 je na njeno pobudo na Emanatu nastala tudi neformalna skupina Feminalz in rodila se je tehnoburleska Tatovi podob, ki že sedmo leto uspešno orje ledino in razvija tovrstne uprizoritvene žanre pri nas.

Dogodki, ki smo jih predstavljali in organizirali na Mestu žensk in na Emanatu (in seveda tudi na širši nevladni uprizoritveni sceni), so bili neposredna inspiracija za številne lokalne ustvarjalke in ustvarjalce, iz katerih se je kasneje razvila živahna performativna scena. Razvoj »nevladne« nove burleske, kabareta in queera na domačih odrih je leta 2014 dobro popisala in analizirala tudi Tea Hvala v svojem eseju Working on Gender: New Burlesque and Cabaret in Ljubljana.

»Dezidentifikacija je odnos do dominantnih družbenih vlog in ideologij, ki ni niti odnos popolnega zavračanja niti nekritičnega sprejemanja; dezidentifikacija označuje performativne prakse, ki se z dominantnimi vzorci identificirajo, a vselej s ključno razliko, s politično pomenljivo »napako«. Lahko bi rekli, da gre za perverzne identifikacije, ki samo prevzeto identiteto, vlogo, žanr, kulturni ali politični tekst subverzivno prežvečijo in izpljunejo v novi preobleki. Tovrstne performativne prakse tako z občinstvom vzpostavljajo pajdaštvo v skupnosti glede na dominantne norme in vzorce sorodno »deviantnih«, »perverznih«, nedvomno »odklonskih« entitet, skupnost, ki jo Muñoz (sledeč Nancy Frazer in drugim kritikom filozofije buržujske javne sfere Jurgena Habermasa) imenuje »protijavnost«.

Katja Čičigoj za Kriterij

Če nekako strnem, kaj povezuje Tatove podob in širšo performativno sceno, ki jo gostimo na platformi Sindikat, si bom izposodila kratek in koncizen opis iz recenzije letošnje Sindikalne edicije Tatov s platforme Kriterij, z naslovom Invazija odklonskih entitet in izpod prstov Katje Čičigoj, ki tovrstne žanrske metode odlično zajame s pojmom »dezidentifikacija« in jih opiše kot »odnos do dominantnih družbenih vlog in ideologij, ki ni niti odnos popolnega zavračanja niti nekritičnega sprejemanja; dezidentifikacija označuje performativne prakse, ki se z dominantnimi vzorci identificirajo, a vselej s ključno razliko, s politično pomenljivo »napako«. Lahko bi rekli, da gre za perverzne identifikacije, ki samo prevzeto identiteto, vlogo, žanr, kulturni ali politični tekst subverzivno prežvečijo in izpljunejo v novi preobleki. Tovrstne performativne prakse tako z občinstvom vzpostavljajo pajdaštvo v skupnosti glede na dominantne norme in vzorce sorodno »deviantnih«, »perverznih«, nedvomno »odklonskih« entitet, skupnost, ki jo Muñoz (sledeč Nancy Frazer in drugim kritikom filozofije buržujske javne sfere Jurgena Habermasa) imenuje »protijavnost«.

Ker se je pri nas (večinoma v Ljubljani in večjih mestih) v zadnjem desetletju razvila širša performativna scena, ki deluje razdrobljeno in ni dovolj vidna, smo se na Sindikatu odločili, da je glavni fokus našega programa predstavitev domačih skupin, iniciativ in posameznikov, ki bi jih lahko nekako prišteli v zgornji opis »protijavnosti«, njihov odnos s publiko pa označili kot »pajdašenje«. Povabljeni tuji gostje pa so dobrodošla intervencija, ki odpira prostor izmenjave idej, izkušenj in druženja z domačimi performerji.

P. S.: da ne bo kdo pomislil, da smo tovrstne žanre nekritično »uvozili« z zahoda recimo v zadnjem desetletju, naj samo omenim, da imajo tovrstne nevladne iniciative vsaj po mojem videnju mnogo daljšo zgodovino. Dodajam nekaj, vsaj zame nostalgičnih (in žal nesistematično urejenih) navedb skupin in posameznikov_ic, ki so delovali pri nas že od ’70 let dalje: Pocestno gledališče Predrazpadom (ustanovljeno leta 1978, pobudnika sta bila Andrej Rozman Roza in Marko Kovačič) in prvi performansi Gledališča Ane Monro, ki se mu je ob nastanku leta 1981/1982 pridružil tudi Goro Osojnik. Med letoma 1983 in 1989 je okviru Škuca na Kersnikovi 4 delovala alternativna ženska skupina Podjetje za proizvodnjo fikcije (PPF), ki je pripravila nekaj odrskih in nekaj cestnih predstav ter nekaj videov, ki so bili mešanica kabareja, kriminalk, absurda in humorja. »Tudi program gledališke skupine FV 112/15 (ŠKUC) je izviral iz eksperimentalnega gledališča in ideje kabareta, ki so ga nekateri člani FV gojili pred ustanovitvijo FV 112/1. V začetku ’80 je Gojmir Lešnjak v svoje glasbene nastope skupine Srp vključeval »angažirani performans in žanre »malih umetnosti«. Pa seveda Buldožerji, Marko Brecelj, Ivan Volarič Feo … Do razmaha tovrstnih žanrov pa je nedvomno prišlo v ’90, po vzpostavitvi Kuda France Prešeren in zasedbi Metelkove, kjer so imele domicil številne tovrstne iniciative: Teater Gromki, monospolno gledališče Debbie da dol Dallas, ženska skupina Meštrix, Tajna Loža Živih, Grejpfrut, Bube, Dajmo stisn teater in še bi lahko naštevali. Pa recimo tudi uspešnico Patty Diphusa – izpovedi porno dive Boštjana Gombača in Ivane Đilas, bi lahko vključili med žlahtne predstavnike tovrstnih žanrov.

Vsi omenjeni in tudi številni drugi, ki bi jih bilo treba še izbrskati iz pozabljene zgodovine, so vsaj zame začetniki «odklonskih entitet«, žal pa jih seveda velika večina ne ustvarja več. Delovali so bolj ali manj brez subvencij, po »temnih vlažnih kleteh«, mestnih ulicah, oz. na tisti peščici klubskih prizorišč, ki so tovrstne žanre sprejela pod svoje okrilje.

P. S. #2: Čisto po naključju se je zgodilo, da je dan pred začetkom letošnje druge edicije Sindikata v klubu Cankarjevega doma nastopal Marko Brecelj. Zelo nam je žal, da tega nismo opazili dovolj zgodaj, saj bi njegov performans v Cankarjevem domu z veseljem vključili v letošnji Sindikat. Breceljeve »mehkoteroristične« akcije vsekakor sodijo v Sindikalno pleme.

Kako ste skovali ime festivala, kdo so »sindikalisti« odklonskih entitet in komu je festival namenjen? Kakšni so cilji in strategije festivala in kaj novega prinaša v izjemno bogato ljubljansko festivalsko ponudbo?

V prvem odgovoru sem povzela zgodovino oz. zasnovo za nastanek Sindikata in njegov koncept, na to vprašanje pa ti bom postregla s konkretnimi dogajanji v bližnji preteklosti, ki so »usodno« vplivale na nastanek Sindikata na način in v obliki, kot trenutno deluje. Prvotni scenarij nastanka te naše nove platforme (in ne festivala) je bil mnogo bolj naravnan v razvoj, raziskavo in ad hoc produkcijo tovrstnih žanrov pri nas. Programski razpis, kjer je bil Emanat sofinanciran do leta 2017, je namreč vsebinsko bolj odprt in vsaj delno vključuje tudi možnost razvoja in raziskave, ne zgolj produkcijskega »štancanja« in nizanja festivalskih predstav, kamor so usmerjeni bolj ali manj vsi ostali (manjši) razpisi Ministrstva za kulturo.

Torej, leta 2017 je zavod Emanat prijavil na 4-letni programski razpis Ministrstva za kulturo prvo edicijo platforme »malih umetnosti« kot logično nadgradnjo razvoja tovrstnih žanrov znotraj sicer našega mnogo širšega programa. No, pa smo se opekli in skupaj z večjim številom nevladnih zavodov in društev na polju uprizoritvenih umetnosti izpadli iz programskega razpisa zaradi razlogov, ki so bili opisani in analizirani v številnih medijih, javnih tribunah in okroglih mizah. Verjetno večina bralcev portala Neodvisni dovolj dobro pozna tisti polom, povezan z nerazumnim krčenjem števila programsko financiranih s strani Mzk in vprašljivim postopkom ocenjevanja in točkovanja programskih prijav, da o samih kriterijih sploh ne izgubljam besed.

Skratka, produkcijsko so odrezali našim burlesknim žanrom roke in noge, trup pa napolnili z drobižem, s katerim naj organiziramo našo platformo …

V prvih mesecih 2018 smo morali naš zavrnjeni program »razkosati« in prijaviti na manjše razpise Ministrstva za kulturo. Čeprav nismo imeli močnih festivalskih referenc, nam je ista ekspertna komisija, ki nas je predhodno zavrnila na programskem razpisu, očitno nekako »kompenzirala« izpad sredstev na način, da je sprejela v sofinanciranje našo platformo na festivalskem razpisu, na enoletnih projektnih razpisih pa smo kasneje ostali brez omembe vrednih sredstev za razvoj našega cikla Tatovi podob in za nastanek nove produkcije iz ciklusa Tatovi podob predstavljajo. Skratka, produkcijsko so odrezali našim burlesknim žanrom roke in noge, trup pa napolnili z drobižem, s katerim naj organiziramo našo platformo … Ta loterija nas je postavila pred resno dilemo, ali je sploh smiselno organizirati nov »festival«, in odločali smo se kar nekaj tednov … Ker je bilo naše finančno stanje po zavrnitvi programskega financiranja porazno in bi glede na izpad sredstev s strani Ministrstva za kulturo lahko za več kot polovico prijavljenega in načrtovanega programa enostavno »zaprli štacuno«, smo se s težkim srcem odločili, da platformo vseeno speljemo. Da je bila ironija še večja, smo dobili rezultate »festivalskega« razpisa na Mzk tako pozno, da v izvedbe prve edicije v letu 2018 nismo mogli več vključiti dodatnih programskih sredstev MOL.

Uvodnik in Manifest Sindikata odklonskih entitet

Sabina Potočki in Urban Belina

Samo 4 mesece pred izpeljavo prve edicije platforme sem k sodelovanju povabila programskega sodelavca Urbana Belino, s katerim sva v Manifestu in Uvodniku žanru primerno strnila stališča o tem, kaj si mislimo o izpadu iz programskega financiranja, kaj za nevladne producente in posledično tudi ustvarjalce konkretno pomeni nesistematična kulturna politika in kaj si o vsiljeni »festivalizaciji« in razpisnih kriterijih Mzk v Sindikatu/Emanatu pravzaprav mislimo …

Izvedbo prve edicije smo načrtovali konec avgusta na način, da smo zaprosili za pomoč večji sestrski festival in naš Sindikat umestili v poznovečerne termine v času festivala Mladi levi. Prekrivanje dveh festivalov se na koncu ni izkazalo kot pametna ideja, zato smo letošnjo edicijo prestavili v april, vseeno pa ne bom pozabila prijazne podpore in pomoči ekipe Mladi levi, ki nas je v tistih prvih hektičnih tednih snovanja festivala vseskozi moralno podpirala.

Izbira imena »Sindikat« je nekako nakazoval »ironijo« prekercev v kulturi, kjer v primerjavi z redno zaposlenimi deluješ kot »sam-svoj-zaposlovalec« brez osnovnih delavskih pravic in primernih pogojev dela. »Odklonske entitete« pa zato, ker so dober opis za vsebinsko, pa tudi vizualno podobo predstavnikov tovrstnih žanrov, z »odklonskimi entitetami« pa smo nekako zaobjeli tudi svoje občutke ob tistem zloglasnem »pogromu« na posamezne prejemnike oz. prejemnice Prešernovih nagrad, ki so jim nazadnjaki, populisti, lumpenproletarci in spletni troli očitali »izrojenost in abnormalnost«.

Za ime »Sindikat odklonskih entitet« sva se z Urbanom odločala kar nekaj časa. Izbira imena »Sindikat« je nekako nakazoval »ironijo« prekercev v kulturi, kjer v primerjavi z redno zaposlenimi deluješ kot »sam-svoj-zaposlovalec« brez osnovnih delavskih pravic in primernih pogojev dela. Povedano že stokrat, ampak dejansko ta status z večinoma nerednimi prihodki za mnoge od nas pomeni, da vse pogosteje visimo na tankem eksistenčnem robu. In kaj za našo sceno pomeni še dodatno krčenje programskih sredstev tisti peščici nevladnim producentov, ki s svojimi projekti omogočajo avtorsko delo nevladnim ustvarjalcem v kulturi, verjetno ni treba posebej omenjati. Ker, da ne pozabimo, plesalci, performerji, pa tudi kritiki in teoretiki teh pri nas še vedno »marginalnih« umetniških zvrsti, pač ne moremo najti redne zaposlitve v svojih poklicih, ker tovrstnih delovnih mest pri nas preprosto ni. Kot »dislocirani in nepovezani« posamezniki znotraj prekernih oblik umetniškega in kulturnega delovanja tudi vsa ta leta nimamo (dovolj) močnega pogajalca, ki bi ščitil naše interese in se sistematično boril za boljše pogoje dela samozaposlenih. O tem se v zadnjih letih ogromno razpravlja in govori na vseh nivojih, tudi v politiki, rezultatov pa je bolj malo. Samozaposleni v kulturi imamo sicer nekaj »obubožanih« cehovskih združenj in Asociacijo, vendar nihče od njih nima moči kakega »sindikata«, ki bi poskrbel za samozaposlene, pa ne samo znotraj kulture, pač pa v številnih drugih kreativnih poklicih, kjer nas deluje v nestalnih zaposlitvah vse več. Od tu torej Sindikat …

»Odklonske entitete« pa zato, ker so dober opis za vsebinsko, pa tudi vizualno podobo predstavnikov tovrstnih žanrov, z »odklonskimi entitetami« pa smo nekako zaobjeli tudi svoje občutke ob tistem zloglasnem »pogromu« na posamezne prejemnike oz. prejemnice Prešernovih nagrad, ki so jim nazadnjaki, populisti, lumpenproletarci in spletni troli očitali »izrojenost in abnormalnost«. Nas ostale odklonske izrojence, ki delujemo zunaj rednih zaposlitev v sodobni umetnosti, pa redno pošiljajo na »trg delovne sile«, ker smo preveč »prisesani« na državne jasli …

Vsekakor je spomin na tisto »neugledno« prvo polovico leta 2018, ko se je rodila končna in »okleščena« podoba te naše prve edicije platforme, še vedno boleče živ. Ostal nam je edini preostali ventil, da navkljub opisani terminsko-organizacijsko-finančni bedi postavimo na ogled robne urbane žanre, ki premorejo neposredni odrski angažma, zabeljen z ironijo, satiro, politično nekorektnostjo, travestijo in reciklažo v spremstvu grenko-sladkega humorja … Čeprav marsikdo na naši sceni meni, da se je treba družbenih in političnih zagat in dilem lotevati z vso resnostjo in kritičnostjo in da humor ni primeren odgovor na današnje globalne in lokalne dileme, sama absolutno verjamem v subverzivno in katarzično moč humorja. In mislim, da bi morali o tem v prihodnje tudi enkrat soočiti mnenja na kaki bolj poglobljeni in transdisciplinarni debati …

Zdi se, da so tvoje bogate profesionalne izkušnje močno vtkane v vezje novega festivala, odkrivajo neusahljiv interes za robne performativne prakse, kritično premišljevanje sodobnosti, alternativne modele organizacije in prakse kolektivnega delovanja. Katere izkušnje oziroma projekti so najbolj zaznamovali in oblikovali tvojo profesionalno pot? Glede na to da sva dolgoletni prijateljici in bivši sodelavki, ki naju veže veliko skupnih izkušenj in globoko spoštovanje, in ker je osebno politično, bi rada podala nekaj osebnih refleksij in vprašanj.

Odprtost, solidarnost, vključenost, podpora, sestrstvo, vztrajnost ali celo trmo, pogum, transdisciplinarnost, feminizmi, kritičnost, občutek da je mogoče gore premikati, če si dovolj želiš in se potrudiš, ter »ščepec« norosti pri vsem tem so le nekatere asociacije, ki navirajo ob spominjanju na začetke dela v pisarni Mesta žensk, ki si jo takrat vodila.

Mara Vujić

Spoznali sva se na festivalu Mesto žensk leta 2003. Ti si bila programska koordinatorica in soselektorica festivala (skupaj z Bettino Knaup), jaz pa absolventka umetnostne zgodovine. Zadnji dan festivala, kjer sem delala kot organizatorica in tehnična kooordinatorica, sta me povabili v ožjo ekipo Mesta žensk. Leta 2004 sem postala producentka in programska asistentka. Mesto žensk je definitivno najbolj pomemben projekt, pri katerem sem sodelovala, zaznamoval in oblikoval me je kot osebo in kulturno delavko (producentko in kuratorko). Negovale smo specifično etiko delovanja, pristop do sodelavk in sodelavcev, umetnic in gostij festivala, s katero se nisem srečala pred tem, specifično pristopale do izbora vsebin in lokacij, partnerjev in modelov produkcije … Odprtost, solidarnost, vključenost, podpora, sestrstvo, vztrajnost ali celo trmo, pogum, transdisciplinarnost, feminizmi, kritičnost, občutek da je mogoče gore premikati, če si dovolj želiš in se potrudiš, ter »ščepec« norosti pri vsem tem so le nekatere asociacije, ki navirajo ob spominjanju na začetke dela v pisarni Mesta žensk, ki si jo takrat vodila. Kako je tebe zaznamoval festival Mesto žensk?

Draga Mara, hvala za vse te lepe besede in za tvoje videnje našega delovanja na Mestu žensk, kjer sva več let sodelovali. Lepo smo se imele_i, saj veš, spomini so še vedno živi in nepozabni. Svoje delo vidim kot neprekinjen in kontinuiran proces, ne glede na to, s katero organizacijo, zavodom ali nevladnim društvom sem sodelovala v preteklih 30 letih. Morda sem imela srečo, da sem se vedno znova znašla v kolektivu ljudi, kjer smo cenili etiko, solidarnost in predvsem spoštovali delo umetnikov oz. ustvarjalcev, v katerikoli vlogi že smo bili. Če sem začutila, da temu ni več tako, ali sem ugotovila, da je čas za nove izzive, sem šla naprej in si vedno poiskala novo začasno »gnezdo«, kjer sem lahko nadaljevala delo na način, kot si ga opisala, tako da tu ni kaj bistvenega dodati, saj si opisala skoraj vse, zaradi česar delamo to, kar delamo, in v tem iz leta v leto tudi vztrajamo.

Že v času moje aktivne plesne kariere sem poleg plesnega angažmaja vseskozi delovala tudi kot producentka oz. organizatorka. V času Ksenije Hribar sem v Plesnem Teatru Ljubljana do sredine devetdesetih organizirala številne plesne in performativne delavnice. Kot programska sodelavka Mesta žensk pa sem v sodelovanju s sokuratorji in sokuratorkami (običajno smo izredno obsežni program ustvarjali v dvojkah ali trojkah) redno vključevala v programski izbor predstave, koncerte, večmedijske dogodke in številne delavnice v odrskih žanrih, ki jih je bilo v tistih letih bolj redko srečati na domačih odrih. Ko govorim o performansu, seveda ne mislim »klasičnih« gledaliških ali plesnih predstav, pač pa predvsem na tisti segment sodobnih uprizoritvenih praks, ki jih v tujini poznajo pod izrazi kot so live art, performance art, kjer odrska predstavitev pogosto vključuje neposredni stik in komunikacijo s publiko, predstave za nastanek običajno ne zahtevajo veliko sredstev, pogosto pa vsebujejo tudi »site-specific« ali »durational« elemente. Publiko, kritiško javnost pa tudi domače ustvarjalce_ke smo tako seznanjali s svežo produkcijo, ki je poleg umetniških atributov vključevala tudi neposredni komentar in angažma v navezavi na politična, družbena, pa tudi identitetna vprašanja, vprašanja spola in podobne tematike. Program Mesta žensk je vseskozi zaznamovala tudi transdisciplinarnost in z njo povezano ustvarjanje, ki eksperimentira, se spogleduje ali prestopa meje posameznih žanrov. Tako smo že v drugi polovici ’90 večkrat gostili tudi zanimive hibridne performativne poskuse, ki so vključevali pri nas redko videne žanre angažirane družbene burleske, kabareta, satire, queera in neposrednega odrskega angažma, ki so bili »na zahodu« že dolgo popularni, k nam pa smo jih z rahlim zamikom »uvozili« najprej na nevladni sceni, vse pogosteje pa jih je dandanes srečati tudi na naših institucionalnih odrih.

Dejstvo, da vključujemo v program že narejene predstave (reciklaža), je glede skromne možnosti ponovitev in gostovanj domačih ustvarjalcev dobra odločitev, saj glede na nenasitne razpisne zahteve financerjev »vsaka »ponovitev« vedno več šteje.

Kar se tiče kolektivnega delovanja, je to našo majhno in finančno podhranjeno platformo težko oklicati za »kolektivno delo«, saj jo trenutno vodiva 2 redna sodelavca, ki sva za pripravo in izvedbo Sindikata skromno honorirana 2–3 mesece na leto. Vsekakor pa je več »kolektivnosti« na nivoju širše izvedbene ekipe v času trajanja platforme in tudi na nivoju programiranja in vključevanja nastopajočih, saj nas je skromen budžet prisilil v nekakšno »Sindikalno« kolektivnost. Dejstvo, da vključujemo v program že narejene predstave (reciklaža), je glede skromne možnosti ponovitev in gostovanj domačih ustvarjalcev dobra odločitev, saj glede na nenasitne razpisne zahteve financerjev »vsaka »ponovitev« vedno več šteje. Na Sindikatu smo tako zavestno usmerili žaromete v finančno podhranjene in manj vidne robne urbane žanre, festivalska zgoščenost pa omogoča tudi možnost boljše promocije, generira več gledalcev, cenejšo organizacijo itd. S pričujočo platformo torej poskrbimo za to, da se igra čim več »živih« domačih predstav, pa še kako pozabljeno občasno potegnemo iz naftalina.

V prvi ediciji smo vsem domačim nastopajočim ponudili možnost, da postanejo koproducenti platforme, kar je dobra referenca za recimo manjše oz. še neuveljavljene posameznike oz. skupine, ki večinoma ne prejemajo dotacij ali so te izredno skromne.

Predstav, ki jih vključimo v program, zaenkrat še ne moremo »pošteno« odkupiti, vseeno pa je temelj našega delovanja nekakšna »sindikalna solidarnost« na način, da finančni manko pri odkupu kompenziramo s pripravo kvalitetnih dvojezičnih najav predstav na spletni strani in v Sindikalni zloženki, vsi nastopajoči imamo možnost brezplačnega ogleda vseh predstav na platformi in brezplačno udeležbo na vseh delavnicah, poskrbimo pa tudi za kvalitetno organizacijo, brezplačna prizorišča, tehnično podporo (kjer je potrebno), pa seveda dobro promocijo in dovolj gledalcev, vsi nastopajoči pa dobijo tudi fotografije in video posnetke svojih predstav, ki jih lahko uporabijo za svoje potrebe.

“Vprašanje, ki se na tej točki postavlja, je, ali je neodvisno sceno smiselno razločevati na toliko „samostojnih entitet“ ter si s tem ožiti prostor in razpon publike, ali pa je zgolj treba slediti miselnosti, da vsaka mikro scena znotraj neodvisne scene potrebuje svoj prostor. Svojo publiko že ima; ji slednja zadošča, ali ustvarja zgolj zanjo? V vsakem primeru so iniciative, kot je Sindikat, nujne in bistvene za negovanje, razgibanost in razvoj sodobne uprizoritvene scene ter njenega eksperimenta znotraj neodvisne umetnosti.”

Varja Hrvatin za Radio Študent

Seveda se zavedamo, da tovrstne sindikalne »ozimnice« ne rešujejo problema podplačanosti tovrstnih žanrov, nasprotno problem še dodatno poglabljajo. Ob pripravi prve edicije smo s cmokom v grlu vse nastopajoče pozvali, da nekako »stopimo« skupaj in jim jasno predstavili naš koncept, pa tudi naše finančne (z)možnosti in pogoje sodelovanja. Po dvoletni izkušnji organizacije Sindikata nekako verjamem, da nam je uspelo oblikovati vsaj zametek neke sicer dokaj heterogene in začasne »skupnosti« v nastajanju. Kar nas najbolj veseli, je dejstvo, da so udeleženci na obeh edicijah izrazili jasno zadovoljstvo z našim delom. Pojavile so se tudi čisto konstruktivne kritike, da je ustanavljanje še enega festivala ob vse bolj nepreglednem številu odrskih festivalov čista norost in drobljenje scene. Varja Hrvatin je v delni recenziji letošnje druge edicije Sindikata na Radiu Študent navedla konstruktivni pomislek: “Vprašanje, ki se na tej točki postavlja, je, ali je neodvisno sceno smiselno razločevati na toliko „samostojnih entitet“ ter si s tem ožiti prostor in razpon publike, ali pa je zgolj treba slediti miselnosti, da vsaka mikro scena znotraj neodvisne scene potrebuje svoj prostor. Svojo publiko že ima; ji slednja zadošča, ali ustvarja zgolj zanjo? V vsakem primeru so iniciative, kot je Sindikat, nujne in bistvene za negovanje, razgibanost in razvoj sodobne uprizoritvene scene ter njenega eksperimenta znotraj neodvisne umetnosti.”

Kar lahko Varji in vsem ostalim, ki menijo, da drobitev festivalov ni konstruktivna, odgovorim, je tole: do pred nekaj leti smo lahko različne nevladne organizacije na razpisih Ministrstva za kulturo prijavljale koprodukcijska sodelovanja. Na tak način se je recimo povezalo več producentov in uprizoritvenih festivalov, ker posamezno niso zmogli več finančnega bremena samoorganizacije svojega festivala. No, pred nekaj leti so birokrati na Ministrstvu za kulturo izumili nov »kriterij«, ki prepoveduje koprodukcije med različnimi nevladnimi producenti na istem razpisu. To recimo konkretno pomeni, da je propadlo dolgoletno sodelovanje recimo Emanata s Festivalom Mesto žensk, kar je bila dolgoletna konstruktivna praksa, saj smo lahko povezali gostovanje določene umetnice_ke na način, da je Mesto žensk uvrstilo v svojo program predstavo dotične umetnice, Emanat pa je organiziral z umetnico večdnevno delavnico z javno predstavitvijo, stroške pa smo jasno razmejili in si jih razdelili. Po novi popolnoma iracionalni zahtevi financerja je zdaj tovrstno povezovanje dokončno padlo v vodo. Tako, da ja, strinjam se, lahko bi se nekaj producentov na nevladni sceni, ki nas zanima širša slika performativnih umetnosti, povezalo in sproducirialo kak skupni večji festival, kjer ne bi prihajalo do drobljenja, vendar žal obstoječi razpisi financerjev tovrstnih povezav ne omogočajo več. Ob vzporedni tendenci, da Mzk iz leta v leto povečuje število festivalov, ki jih financira s smešno nizkimi sredstvi, mi pa tem absurdnim diktatom pač sledimo, ker nam nič drugega ne preostane …

Da se vrnem k Sindikalnem problemu podplačanosti ustvarjalcev na način opisanih »kompenzacij«. Tovrstnega načina reševanja finančnih zagat absolutno ne propagiramo kot nekega »novega« modela delovanja, saj ostaja glavni cilj te platforme, da jo v 4 letih pripeljemo na nivo, kjer bodo vsi nastopajoči prejeli za svoje delo tudi pošteno plačilo. In prvi rezultati so že tu, tako oddelek za kulturo MOL kot nova ekspertna komisija na Ministrstvu za kulturo so naša dvoletna prizadevanja opazili in jih nagradili z nekoliko višjimi dotacijami v bodoče. Na obeh edicijah smo zadovoljni s številom gledalcev, pa tudi z bogato bero medijskih odzivov. Hvala publika, hvala novinarji_ke!!! Torej, »eppur si muove« …

Vedno si veliko pozornosti posvečala izobraževalnim programom in produkciji domačih umetnic. Zakaj sta ti ravno ta dva segmenta tako zelo pomembna?

Kar bi morda izpostavila je samo to, da razen javne dramske in privatne plesne akademije v Sloveniji še vedno nimamo primerne visokošolske oblike za sodobne odrske umetnosti, ki bi temeljile na znanjih in potrebah 21. stoletja …

Da se ne ponavljam, o moji »strasti« do izobraževanja v sodobnih performativno-plesnih, pa tudi drugih umetniških zvrsteh, sem napisala že kar precej zgoraj. Kar bi morda izpostavila je samo to, da razen javne dramske in privatne plesne akademije v Sloveniji še vedno nimamo primerne visokošolske oblike za sodobne odrske umetnosti, ki bi temeljile na znanjih in potrebah 21. stoletja … To praznino smo v glavnem polnili nevladni zavodi in društva, ki smo se pred leti prijavljali na razpise t. i. »poklicnega usposabljanja«, kjer smo lahko pridobili nekaj sredstev za tovrstne namene. Drug za drugim so ti razpisi izginili iz agende lokalnih in državnih financerjev ali pa so se profilirali za specifične ciljne skupine, kjer sredstev za razvoj in usposabljanje profesionalnih odrskih ustvarjalcev pravzaprav ni več na voljo. Kasneje nas je tista peščica, ki smo prejemali programska sredstva, izpad tovrstnih namenskih sredstev v manjši meri vključevala v svoje programske razpise. Na koncu so na programskih razpisih izločili iz financiranja prav tiste zavode in društva, ki smo več let kvalitetno zapolnjevali ta manko, torej, kaj naj ti rečem, moja ljubezen do produkcije in izobraževanja usiha z vsakim novim rezom v naše finance in z vsakim novim birokratskim poseganjem v našo pravico, da programiramo tisto, za kar menimo, da obstaja realna potreba in interes.

Zanimivo se mi zdi dejstvo, da si z mnogimi umetnicami, ki so gostovale na festivalu, razvila velika prijateljstva in globoke osebne in profesionalne vezi. Ena prav posebna vez te druži z umetnico Marijs Boulogne, ki je tudi letos gostovala na festivalu Sindikat odklonskih entitet. Marijs si povabila na Mesto žensk, da predstavi svoje diplomsko delo, če se ne motim, Večno medikacijo, in je od takrat redna gostja v Ljubljani. Kaj ste vse skvačkali skupaj?

Marijs je za potrebe Mesta žensk prevedla svoj dramski tekst v angleščino in predstavo na hitro zvadila z novo soigralko Saro De Bosschere samo nekaj tednov pred gostovanjem v Ljubljani …

Kolikor se spomnim, me je na Marijs opozorila pred davnimi leti Bojana Kunst, ki je videla predstavo Endless Medication na nekem festivalu v tujini. Sama veš, da je pri programiranju festivala še kako pomembno, da imaš vzpostavljeno široko mrežo zunanjih svetovalcev oz. občasnih sokuratorjev. Na Mestu žensk smo jih takrat imenovali »doušniki in doušnice«, ki so nam pomagali pri sestavljanju programa, saj v prvih letih Mesta žensk sredstev za obisk in ogled predstav in festivalov nismo imeli, pa tudi v Sindikatu jih zaenkrat nimamo. Torej, Marijs sem nemudoma kontaktirala, se z njo pogovorila in jo potem povabila na festivalsko edicijo 2005. Po predstavi v Ljubljani mi je povedala, da ob mojem povabilu angleška različica predstave sploh še ni obstajala, saj je bila predstava izvorna igrana v nizozemščini in francoščini. Marijs je za potrebe Mesta žensk prevedla svoj dramski tekst v angleščino in predstavo na hitro zvadila z novo soigralko Saro De Bosschere samo nekaj tednov pred gostovanjem v Ljubljani … Ker ji je bilo tako zelo pomembno, da pride na Mesto žensk … No, taka je naša Marijs, nepredvidljiva in dovolj nora … Njena angleška premiera v KUD France Prešeren pa je bila kljub rahli tremi in nervozi seveda »bomba«. In nadaljevanje poznaš, v želji, da bi na Mestu žensk poleg organizacije festivala naredili tudi kako produkcijo s tistimi ubornimi sredstvi, si ti predlagala, da naredimo leta 2006 še slovensko adaptacijo Večne Medikacije z domačo ekipo, predstava pa je potem v mojem, Katjinem in Dunjinem in v tvojem »mandatu« na Mestu žensk doživela uspešnih 29 ponovitev in gostovanj doma in v tujini, kar je za nevladni sektor izjemna številka. No, po petletnem premoru smo Večno medikacijo povabili na letošnji Sindikat in izvedli 30. ponovitev za vse stare in nove fane. Evo, vidiš, pa smo še malo reciklirali tudi svojo lastno zgodovino. ☺

Lahko rečemo, da si veteranka na področju samozaposlenih v kulturi. Kdaj si pridobila status in kako vidiš trenutno stanje in spremembe na tem področju? Kaj so nevralgične točke statusa samozaposlenih in kakšne spremembe bi bilo nujno treba uvesti? Kakšni so eksistencialni aspekti samozaposlenih v kulturi?

Edini navidezni »napredek«, ki smo ga v vseh teh letih dosegli, je, da se v zadnjih letih o samozaposlenosti nonstop govori in da sta Ministrstvo za kulturo in trenutna politična garnitura postavila ureditev statusa samozaposlenih visoko na prioritetno listo.

Ja, ja, veteranka v samozaposlenosti, pionirka na polju profesionalizacije sodobnega plesa … Žal mi nič od teh laskavih pridevkov ni kaj dosti pomagalo pri moji prekerni eksistenci … O tem, kaj si mislim o statusu samozaposlenih v kulturi, v katerem sem neprekinjeno od leta 1986, sem zgoraj že precej povedala. Edini navidezni »napredek«, ki smo ga v vseh teh letih dosegli, je, da se v zadnjih letih o samozaposlenosti nonstop govori in da sta Ministrstvo za kulturo in trenutna politična garnitura postavila ureditev statusa samozaposlenih visoko na prioritetno listo. Žal večina strank o samozaposlenosti nima kaj dosti pojma, o področju jih večina nima nikakršnih pametnih analiz, posamezne stranke imajo v glavnem povsem nasprotne poglede na ureditev tega polja, tako, da se bojim, da tudi tiste stranke, ki morda kak pameten načrt imajo, ne bodo uspele prodreti z idejo, ker jih bodo zablokirale druge stranke …

O tem, da rabimo nov kulturni model, reformo javnega sektorja, potrebo po jasnem medresorskem povezovanju različnih ministrstev pri urejanju statusa samozaposlenih in tako dalje, je bilo že toliko napisanega, da mislim, da v tem najinem pogovoru ni treba teh vprašanj ponovno odpirati. Tebi, ki si izkusila v zadnjih letih še večjo hrvaško stihijo na tem polju, še toliko manj …

Vseeno vsaj delno polagam upe v pogajalske moči Asociacije, kakih pristojnih in dovolj artikuliranih ekspertnih komisij za nevladni sektor in za samozaposlene in ne nazadnje malo tudi v novo sekretarko na Ministrstvu za kulturo, zadolženo za zadeve samozaposlenih in nevladnih organizacij. Verjetno bo do kakih premikov vseeno prišlo. Ampak se bojim, da bodo manjši …

Imam občutek, da je pretočnost kadrov na neodvisni sceni zelo slaba. Posebej za izkušene posameznice in posameznike, ki si želijo novih delovnih izkušenj. Kakšno je tvoje mnenje o možnostih in priložnostih na slovenski kulturni sceni? Ali imaš ideje, kako bi bilo treba sistemsko urediti boljšo pretočnost kadrov?

Dokler ne bo zahteve financerjev po reelekciji vodstvenih ekip recimo vsaj v tistih nevladnih organizacijah, ki upravljajo z (javno) infrastrukturo in prireditvenimi prostori, pretočnosti pač ne bo. Ker, saj veš, na lastno etiko in moralo pri teh zadevah ni računati …

Pretočnost kadrov na nevladni sceni je vsekakor naša nevralgična točka. Za razliko od zgornje zadeve o tem problemu ni bilo tako veliko povedanega, ker se te teme na sceni v velikem loku izogibamo … Seveda se je težko pogovarjati o tem, saj gre za privatne nevladne organizacije, s strani financerjev pa pravzaprav ni kake jasno artikulirane zahteve po pretočnosti kadrov ali po jasno izraženi potrebi po mandatnem delovanju vodstvenih ekip. Tako, da je res težko pričakovati, da bo v današnjih razmerah naša scena samoiniciativno generirala večjo pretočnost. Nevladnih organizacij, ki prejemamo redno programsko sofinanciranje, je vsak dan manj, tisti, ki sredstva za plačila rednih sodelavcev sploh še imajo, pa seveda svojih pozicij ne bodo ogrozili z odhodom iz svojega varnega »zavetja«, ker tam zunaj, »na trgu« sploh ni možnosti, da bi lahko prevzeli vodilno mesto v kakem od sorodnih nevladnih zavodov, društev ali fundacij, vsaj ne v domovini … In ljudje tako ostajajo, ne glede na to, ali delajo dobro, povprečno ali slabo …

Dokler ne bo zahteve financerjev po reelekciji vodstvenih ekip recimo vsaj v tistih nevladnih organizacijah, ki upravljajo z (javno) infrastrukturo in prireditvenimi prostori, pretočnosti pač ne bo. Ker, saj veš, na lastno etiko in moralo pri teh zadevah ni računati …

Vem da si velika oboževalka narave, posebej gozda in skritih, neobljudenih plaž na Jadranskem morju. Kako preživljaš prosti čas? Kako in kje se sproščaš?

Kot pri vseh samozaposlenih je ločnica med prostim časom in delom tanka, elastična in upogljiva, sicer si lahko sama razporejam svoje urnike, seveda pa je pri naših poklicih v kulturi vedno prisotna tendenca, da moramo opraviti delo ne glede na to ali je petek ali svetek, vseeno pa si vsaj v zadnjih letih pravice do svojega prostega časa ne dovolim več vzeti.☺

O, prosti čas, ja, rada ga imam, ampak v glavnem se tudi pri svojem delu zabavam. Kot pri vseh samozaposlenih je ločnica med prostim časom in delom tanka, elastična in upogljiva, sicer si lahko sama razporejam svoje urnike, seveda pa je pri naših poklicih v kulturi vedno prisotna tendenca, da moramo opraviti delo ne glede na to ali je petek ali svetek, vseeno pa si vsaj v zadnjih letih pravice do svojega prostega časa ne dovolim več vzeti.☺

Sicer pa, saj veš, sem starejša deklica, brez družine in otrok, v prostem času me v glavnem najdeš v kaki od mojih številnih nabiralniških akcij v naravi, da ohranjam stik s telesom, že več kot 25 let vodim vadbo (v zadnjih letih v glavnem za starejše občanke), otoki pa so moja strast že od pubertete, ko sem šla prvič sama na otok Lastovo, kasneje pa sem jih obredla še mnogo več. Prav tako negujem tradicijo, da si, če je le mogoče, vsak dan pripravim kak slasten obrok, ker, saj veš, tudi dobra hrana je moja strast.

Če bi ujela zlato ribico, kaj bi si zažela?

A izpolni ta tvoja zlata ribica tri želje? No, za začetek, naj me ribica obdrži do konca mojih dni mentalno in telesno čim bolj čilo in zdravo. Če lahko, naj mi na stara leta zrihta eno luštkano manjše stanovanjce z vrtom, da bom spet lahko imela mačko ali kako drugo prosto gibajočo se domačo živalco … In ker sem predrzna, imam za ribico še tretjo prošnjo … Prosila bi jo, da prepriča to državo, ki ji že vse življenje plačujem davke in mi je kot samozaposleni v kulturi davno nazaj milostno dodelila ta specialni status vrhunskosti, za katerega sem morala vsa ta leta do pike natančno poročati o kvaliteti in kvantiteti opravljenega dela (in tega se je po moje nabralo za dve, ne samo za eno delovno dobo), da pri pristojnih odločno zamahne s zlatim repom in zahteva za vse samozaposlene boljšo penzijo.☺

Kaj mi boš finega skuhala, ko pridem na obisk? 🙂

Ko prideš na obisk, bi ti v trenutni sezoni skuhala artičoke, polnjene s česnom, peteršiljem in drobtinami, do polovice potopljene v oljčno olje in malo vode, v katerih bi plavali mladi grah, bob in krompirček. To bi se počasi kuhalo do točke, da voda povre, na dnu pa ostane gosta omakica, zraven pa bi ti postregla kak dober cocktail, ker vina seveda gospa ne pijete … Ta recept sem dobila od pašmanske mame najine drage prijateljice in bivše sodelavke Milijane!

Ampak ker si totalno »zmišljiva« pri zelenjavi, bi seveda najprej skrbno preverila, če ješ vse naštete sestavine.☺

MARA ANJOLI VUJIĆ
je kuratorka in producentka. Od leta 2009 do 2015 je bila programska vodja mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk in predsednica upravnega odbora društva Mesto žensk.

SABINA POTOČKI
je ena izmed pionirskih sodobnih plesalk, kulturna aktivistka in samozaposlena producentka. Delovala je v PTL, na Mestu žensk, v zavodu Emanat in drugod. Skupaj z Urbanom Belino je iniciatorka, kuratorica in producentka Sindikata odklonskih entitet.

Opombe bralcev (0)