Beseda, poznaš jo tudi ti

Avtorica prispevka si je ogledala “ambientalni plesni koncert” Ljubi me nežno, katerega vsebina izhaja iz osebnega ljubezenskega narativa obeh avtoskih parov – plesnega in gledališkega. Obravnava ga z vidika avtentičnosti improvizacije na eni in klišejske performativnosti, kamor tema ljubezni lahko hitro zdrsne, na drugi strani. Obenem postavi žanr plesnega koncerta v širši kontekst in konča z nalogo za bralca, naj si sam zamisli svojo sodobnoplesno koncertno kompilacijo.

Napovednik, ki smo ga nekaj dni pred predstavo lahko zasledili na socialnih omrežjih, nas je opremil s ključnimi faktografskimi informacijami o Žiganu Krajnčanu in Kristyni Šajtošovi in Kristijanu Krajnčanu ter Tsarini Marinkovi Krajnčan. Sintaksa kratkega teksta, v katerem izvemo, kje in kdaj sta se para spoznala, malce spominja na kratke članke v različnih revijah, ki jih najdemo pod rubrikami ‘Zvezde’. Sicer skopa dejstva nas opremijo s kontekstom, ki povezuje zgoraj naštete ustvarjalce v predstavi Ljubi me nežno, ter nas napotijo k temu, da bomo uprizorjeno povezovali z osebnimi zgodbami. Konstelacija prostora, ki ples umesti na isti nivo kot majhne mizice z nekaj stoli, glasbenika pa na malo dvignjena podija na levo in desno stran, s pomočjo pridušene luči ustvarja zelo intimno in že malce klišejsko romantično atmosfero, ki jo dopolnjuje enačba za romantiko: svečke + jagode. V intimnost, ki jo v plesu preko nežnih dotikov, intenzivnega očesnega stika, ljubečih pogledov in duetov razvijata Žigan in Kristyna, kljub performativni naravi predstave vstopamo že skorajda kot voajerji, saj so določeni odseki v svoji naravi že tako iskreni, kot da niso namenjeni publiki. A kljub tej, lahko bi rekli, lokalni intimnosti, paradoksalno celotna predstava teži ravno v nasprotno smer. Za gibalni material, ki ga gledamo, lahko predpostavljamo, da izhaja iz in ilustrira osebne izkušnje, a pri tem ne uspe preseči klasične dramaturgije zgodb o ljubezni, ki se začnejo s fascinacijo, nekje vmes doživijo turbulentne nesporazume in se zaključijo pri pozitivni noti. Najverjetneje gre za delno zamejeno improvizacijo, ki svoj vodilni princip išče znotraj ključnih občutkov in korespondirajočih fizičnih stanj posamezne etape. Ta enoznačnost giba, ki mu sicer ne moremo očitati neiskrenosti, namesto poosebljeno izpade ukalupljeno in s tem izgubi del svoje intimnosti – hkrati pa pridobi na performativnosti, na prezentaciji občinstvu.

Uprizarjanje zasebnosti, ki je pravzaprav rdeča nit celotnega dela in ki se razpenja od snovalcev projekta do njegove tematike, tu ustvari mitološki ljubezenski mehurček, ki je skoraj popolnoma varen pred vplivi zunanjega sveta.

Vdor realnosti, ki ga simbolizira steklenička za hranjenje dojenčka, ki nas opomni na hčerko glasbenikov Tsarine in Kristijana, malčico, nepredvidljivo igralko, katere dejanj ne moremo popolnoma nadzorovati, v dveh trenutkih markantno zareže v drugače predvidljiv potek in nas opomni na vsakdanje življenje izven umetniško obdelanega univerzuma. Uprizarjanje zasebnosti, ki je pravzaprav rdeča nit celotnega dela in ki se razpenja od snovalcev projekta do njegove tematike, tu v nasprotju s praksami npr. Vie Negative ne preigrava publike z vprašanji, kaj je res in kaj ni, in tudi ne zajema vsakdanjega življenja kot polja za preizpraševanje družbenih razmer. Ustvari mitološki ljubezenski mehurček, ki je skoraj popolnoma varen pred vplivi zunanjega sveta.

Če na tem mestu postojimo še ob konceptu plesnega koncerta, ki se je tokrat pri uprizoritvi na enem izmed odrov Cankarjevega doma pojavil že drugič; prvič je bil s tem opisano izvrstno delo Leje Jurišić in Milka Lazarja De facto (pojdi s seboj). Vzporednice med deloma lahko potegnemo na strukturni ravni, kjer gre obakrat za izvajanje krajših zaključenih celot. Tako v prvi kot v drugi predstavi se sodelovanje glasbenikov in plesalcev najprej predstavi skozi uvodni del, kjer vsako izmed umetnosti najprej spoznamo individualno, šele nato pa sledi sobivanje plesa in žive glasbe na odru. Dramaturška struktura različnih ‘točk’ se povezuje s strukturnimi lastnostmi tako koncerta kot glasbene oblike kot tudi koncerta kot kulturne prireditve. Glasbeno obliko sestavljajo trije stavki, ki si ponavadi sledijo v vrstnem redu hitro–počasi–hitro in ki jih igrajo orkester ter izbrani solisti. Kulturna prireditev ne obsega le izvajanja klasične glasbe, temveč se nanaša na celo paleto glasbenih zvrsti, kjer pa se namesto stavkov zvrstijo skladbe, simfonije, koncerti, pesmi … A termin koncerta najdemo tudi pri opisovanju plesnih prireditev, primer tega je serija koncertov za ples (A Concert for Dance), ki so jih v newyorški Judson Church na začetku 60. let prejšnjega stoletja ustvarjali različni umetniki, prihajajoči iz najrazličnejših umetniških področij, ki so ta čas in prostor izkoristili za eksperimentiranje z vsemi mogočimi oblikami (ni nujno, da je šlo vedno za ples) – struktura pa je tako kot pri zgoraj omenjenih oblikah oblikovala zaporedje krajših del. Aspekt členjenosti predstavlja trenutno tudi edino opaženo značilnost plesnega koncerta, saj gre očitno za (ponovno) se razvijajočo obliko, ki ji ne bi bilo prav postaviti strogih definicij, še preden sploh ima čas, da se razvije.

Ljubi me nežno, ki se dogaja v Klubu Cankarjevega doma, kjer nas pred predstavo pričakajo s kozarci vina, s čisto doslednim in dobro izvedenim plesnim materialom in ob spremljavi izvrstno zaigranih skladb na klavir in violončelo se tako nagiba k enemu tistih koncertov, ki so z dobro glasbo in plesom dobra izbira za preživetje večera ob kozarcu vina.

Ljubi me nežno, ki se dogaja v Klubu Cankarjevega doma, kjer nas pred predstavo pričakajo s kozarci vina, s čisto doslednim in dobro izvedenim plesnim materialom in ob spremljavi izvrstno zaigranih skladb na klavir in violončelo se tako nagiba k enemu tistih koncertov, ki so z dobro glasbo in plesom dobra izbira za preživetje večera ob kozarcu vina. Za konec pa še en ekskurz nazaj, na pojmovanje koncerta kot kulturne prireditve. Na koncertih, ki jih na primer lahko poslušamo v Cankarjevem domu in ki so na primer v polju klasične glasbe, ponavadi lahko poslušamo največja in najbolj znana ter cenjena dela določenih skladateljev ali pa glasbenikov in pevcev, če gre morda za koncert popularne glasbe. Velikokrat gre za skladbe, ki so bile na odrih preigrane že neštetokrat in veljajo že skorajda za uspešnice. Kakšen pa bi bil sodobnoplesni koncert, če bi se tudi pri njem držali te formule? Kakšen bi bil vaš fiktivni koncert, ki bi ga na primer lahko vključili v abonma Veličastnih 7 Cankarjevega doma in katera (slovenska) sodobnoplesna dela bi vključeval?

MAŠA RADI BUH
je motrilka sodobnega plesa in študentka sociologije kulture.

LJUBI ME NEŽNO
Koreografija, ples: Žigan Krajnčan
Koreografija, ples: Kristyna Šajtošová
Violončelo, efekti: Kristijan Krajnčan
Klavir: Tsarina Marinkova Krajnčan
Glasba: K. Krajnčan, L. van Beethoven, P. Vladigerov, F. Chopin
Oblikovanje svetlobe in fotografija: Borut Bučinel
Dramaturgija: Andreja Kopač
Tehnična pomoč: Borut Cajnko
Tehnični koordinator: Srečko Feguš
Lučni tehnik: Rok Rejc
Tonski tehnik: Domen Novak
Inspicient: Gašper Adanič
Producentka: Nataša Zavolovšek
Produkcija: Exodos Ljubljana
Koprodukcija: Cankarjev dom
S podporo MOL, Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo

Opombe bralcev (0)