Zapisan spomin 1959–2019

Avtorica prispevka Sara Živkovič se v esejistični maniri loti osnovnega izrazoslovja in genealogije buta ter vzporedno črta glavne poteze tridesetletnega delovanja plesalke Tanje Zgonc, ki je svoje plesno telo postopoma spajala z buto tehnikami. Premiera Poklon je tako spominska sled na pionirje buta in na lastno delovanje, pa tudi premislek o spominu: “Avtoričina gesta, ko motiv spomina, poklona in spoštovanja postavi v osrčje uvoda, jedra in speva Poklona, je zatorej več kot omembe vredna, saj se s tem tudi sama izloči iz vse bolj prisotnega diskurza in odpre okno problematiki partikularnosti posameznika in izginjanja kolektivne sledi”.

Esej POKLONU, avtorski predstavi Tanje Zgonc (Plesni teater Ljubljana)

1959

Leta 1959 Tatsumi Hijikata pretrese tokijski plesni milje. V družbi soplesalca Yoshita Ohna1 Sin Kazua Ohna. stopi na oder gologlav, v predatorski drži, s kokošjo stisnjeno med nogama. Z do tedaj nepoznano in nevideno izraznostjo se surovo loti seksualnosti, nasilja in japonskih tabujev. Niti poltema, s katero se plesalca obkrožita, ne prizanese občinstvu, nevajenemu tovrstne neposrednosti, estetike in ekspresije. Med obnemelimi, ogorčenimi, pretresenimi in razburjenimi sedi tudi Kazuo Ohno. Nasprotno, on v Hijikati uvidi upor, ki mu je blizu in prinaša nove razsežnosti plesno-gibalnega japonskega izraza, japonske identitete. Uprizoritev, naslovljena Kinjiki,2 Pod angleškim naslovom poznana kot Forbidden Colors.   v trenutku prelomi s tradicijo in zaseje seme nove izraznosti, kasneje poimenovane – buto. 

Buto, ki je zrasel na ideji upora konvencionalnostim in vsiljeni, pogosto človeku odtujeni tradiciji, je zarezal v formalizem in togost maksim takratnega japonskega okolja in časa ter si namesto mainstreama izbral obrobje družbe. Verjel je, da tamkaj najde čas za razmislek, razvoj idej, prostor za eksperiment, za iskanje (kolektivne) identitete in resnic. 

Buto, ki je zrasel na ideji upora konvencionalnostim in vsiljeni, pogosto človeku odtujeni tradiciji, je zarezal v formalizem in togost maksim takratnega japonskega okolja in časa ter si namesto mainstreama izbral obrobje družbe.

Istega leta kot Kinjiki se v Ljubljani rodi Tanja Zgonc. Predana sodobnemu plesu in pantomimi leta 1988 nepričakovano odkrije buto in se priključi peščici izbranih Evropejcev v Kölnu ustanovljene mednarodne buto skupine pod okriljem Hijikatovega učenca in tudi naslednika njegove buto estetike, Koja Murobushija. Srečanje z butom jo tako zaznamuje, da začne svoje plesno telo vse bolj puščati za sabo in se odpirati procesom buto, dokler se mu povsem ne preda. 

2019

Uvodoma nas v POKLON popelje rdeča preproga, ki se razgrnjena vse do vhoda dvorane izlije v ustje tankega rdečega traku in v ponavljajoči se gesti in popolni koncentraciji avtorice vztrajno prihaja iz globin njene notranjosti. Vsa njena občutja, podobe, doživljaji, razmišljanja in dognanja so prepletena v zapis, ki ga starka pred nami vleče iz ust svojega izkušenega belega buto telesa. Rdeč trak povsem izloči, ko glasno odbije »ura smrti« in nas z otroškim smehom postavi na sam začetek spominskega vlakna. 

Poklonitev rojstvu zaznamuje njeno čutno naštevanje pionirjev buta. Gledalec uzre bolj naiven obraz, ki se polni z vsakim priklicanim imenom do te mere, da je moč zaznati spomin nanj. Seznam imen se nadaljuje; domala kronološko lahko sledimo mojstrom, učiteljem, učencem in sodelavcem, ki so zapisani v avtoričin, zdaj razgaljen spomin in pronicajo skozi vsako poro njenega telesa. Poklon rojstvu in smrti, tokrat nemara v obrnjenem vrstnem redu, se dogaja na istem mestu: na kopici grobe bele soli, ki se okoli nje razliva v črno morje obdajajočega prostora uprizoritve. 

Poklonitev rojstvu zaznamuje njeno čutno naštevanje pionirjev buta; domala kronološko lahko sledimo mojstrom, učiteljem, učencem in sodelavcem, ki so zapisani v avtoričin, zdaj razgaljen spomin in pronicajo skozi vsako poro njenega telesa.

Osrednje mesto prevzame spominjanje, spoznavanje in poglabljanje izraza rok, dihanja dlani in obraza, vse v duhu največje osredotočenosti. Ko avtorica uperi svoj pogled k intimno zbranemu občestvu in z njim vzpostavi močan stik, razpne zgornji del nabrane bele obleke in se nam do pasu razgali. Vzpostavi se bogatejša, njena drža je vse bolj polna, dokler je ne zlomi silovit krik. Roke ji prekrijejo obraz, v katerega se zareže vse bolj pretresljivo ihtenje. Ta močan jok je težko opredeljiv, saj nosi vse – obup, bolečino, strast in izdih. V zadnjih izdihljajih kot krila razpre svoj trup, obraz pa prevzame dovršen buto izraz, skrivnosten starkin nasmeh, ki ga v našem prostoru zmore le Tanja Zgonc. Tako mojstrsko izpeljano, da za hip pomislimo, da uzremo samega Kazua Ohna. Prepriča nas tako en face kot iz profila. 

Njena sled, krilo, ostane na polici, na prepihu med notranjim in zunanjim, zasebnim in javnim, tradicijo in odklonom, in služi kot simbolni spomin (nanjo) in obenem opomin na večnost. 

V ospredje začne vse bolj prihajati njena značilna avtorska estetika, osredotočena na čuječnost in nadrobnost obrazne in hrbtne ekspresije. Predvsem slednjo lahko opazujemo v dolgem odhodu v ozadje odra, proti kopici soli, ki ga pospremi pronicljiv, rezek smeh. Zavesa, ki je prekrivala okna dvorane se postopoma razgrinja in v prostor spusti svetlobo zahajajočega dne. Pogled seže na okoliške stavbe. Tanja Zgonc odpre okno, se usede na okensko polico in nam pokaže hrbet. Postavljena na prepih nam nakloni poslednji, tokrat precej hudomušen nasmeh, potem pa se kot metulj iz kokona izvleče iz krinoline in izgine pred našimi očmi. Njena sled, krilo, ostane na polici, na prepihu med notranjim in zunanjim, zasebnim in javnim, tradicijo in odklonom, in služi kot simbolni spomin (nanjo) in obenem opomin na večnost. 

*

»Avtorica želi s predstavo POKLON počastiti šestdeset let od nastanka buta in hkrati svojo tridesetletno pot, predvsem pa se pokloniti svojim učiteljem – začetnikom buta, učencem ter sodelavcem, ki so jo spremljali na tej poti« – so zapisali v gledališki list. 

Vzemimo ta simbolni trojiški sestav za glavno vodilo predstave.  

Hommáge butu avtorica v največji meri doseže skozi spoštovanje njegovih izvornih konceptov in form. Tej predanosti lahko tudi sicer dosledno sledimo v vsem njenem opusu, tako v pogovorih, koreografskih izrazih kot pedagoškemu izročilu. Zaprisega tradiciji se na tem mestu zdi naravna izbira. 

Hommáge tridesetletnici avtoričinega delovanja na piedestal postavi njeno značilno avtorsko izraznost – govorico hrbta in obraza. Dodatno ju poudari z odločitvijo, da skozi predstavo pusti ves preostali spodnji del telesa zakrit. Počastitev občutimo tudi v reminiscencah na njena pretekla dela,3 Tu imam v mislih predvsem predstave Hiša (1997), Koora (2002), Tulkudream (2013). ki znotraj predstave privrejo skozi podobe, simbole, prehajanja, odseve in spomine. V njeni »domači« hiši, Plesnemu teatru Ljubljana, so ob častitljivi obletnici avtoričinega delovanja pripravili tudi spremljajočo fotografsko razstavo in video izbor njenega buto opusa; sicer dobrodošlo in na mestu poklonu, četudi so mi v dotični konstelaciji od časa do časa vzbujali odvečen občutek (najmanj) konca avtoričine aktivne dobe. 

Avtoričina gesta, ko motiv spomina, poklona in spoštovanja postavi v osrčje uvoda, jedra in speva Poklona, je zatorej več kot omembe vredna, saj se s tem tudi sama izloči iz vse bolj prisotnega diskurza in odpre okno problematiki partikularnosti posameznika in izginjanja kolektivne sledi.

Tretji poklon, hommáge spominu na Drugega, zame odpira najširše polje kontekstualizacije in aktualizacije predstave. S poklonom tistim, ki so jo obogatili, oblikovali, utrdili, umestili ali spremljali, obudi usihajoč in pogosto celo manjkajoč element v fragmentih spomina, ki ga zadnje čase opažamo na področju uprizoritvenih in drugih umetnosti ter širše. Takšno izginevanje se zlasti kaže v odnosu do avtorstva, avtorskih pravic, referiranja, mentorstva in dalje. Človekov spomin v sodobnem času, predvsem zavoljo tehnološkega razvoja in digitalnega arhiviranja, resda doživlja velike (fiziološke) spremembe, do določene mere tudi izginja, a to ne opravičuje fenomena namernega zanemarjanja kontinuuma spomina zavoljo ustvarjanja novih (ne)resnic in pretencioznih pozicioniranj posameznika. Avtoričina gesta, ko motiv spomina, poklona in spoštovanja postavi v osrčje uvoda, jedra in speva Poklona, je zatorej več kot omembe vredna, saj se s tem tudi sama izloči iz vse bolj prisotnega diskurza in odpre okno problematiki partikularnosti posameznika in izginjanja kolektivne sledi. 

SARA ŽIVKOVIČ
je dramaturginja, producentka in kuratorka na področju sodobnih scenskih umetnosti.

---

POKLON
Avtorstvo, koreografija in izvedba: Tanja Zgonc
Kostumografija: Alan Hranitelj
Avtorska glasba: Aldo Kumar
Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak
Kreativna producentka, asistenca: Katja Somrak
Produkcija: Plesni teater Ljubljana

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)