Zakasnelo poročilo iz Lizbone

Mednarodni projekt Create to Connect -> Create to Impact zavoda Bunker

Create to Connect je evropski projekt, ki se mu je zavod Bunker kot partner priključil že leta 2013 in je svoj iztek doživel v septembru 2018. V njem si je 13 evropskih kulturnih in raziskovalnih organizacij prizadevalo izoblikovati močne in dolgoročne povezave med umetniki, kulturniki, raziskovalci in občinstvom. Še istega leta je nekoliko razširjen konzorcij prijavil projekt Create to Connect -> Create to Impact (CtC -> CtI, september 2018–avgust 2022), ki je nekakšno logično nadaljevanje prvega in kjer je zavod Bunker s situirano vednostjo, ki jo je nabiral skozi desetletja izkušenj in strategij preživetja na robu evropske kulturne politike, lahko prevzel krmilo. Pri tem pa velja poudariti, da je proračun, s katerim operira projekt, zagotovo izjemen v razmerah, kot jih pozna slovenski nevladni sektor. Cilj je predvsem v iskanju novih načinov za vključevanje gledalcev in v dialogu z njimi ustvarjati nove javne prostore. Konzorcijska mreža je tako nekoliko prekalibrirala svoje delovanje od privabljanja občinstev – kar je bil fokus prvega projekta – k vprašanju vplivanja, kjer skušajo partnerji ugotoviti pomene in vrednost, ki jo ima lahko kulturna produkcija v širšem smislu sprememb, inovacij, opolnomočenja in emancipacije.

Raziskovanje družbenega učinka (kar je glavna preokupacija projekta CtC -> CtI ) je nekaj zelo širokega in neoprijemljivega ter terja vsakokratno prilagajanje partikularijam nekega družbenega okolja, v katerega je potopljena vsaka od partnerskih organizacij.

Iva Kosmos, raziskovalka z ZRC SAZU

V tem oziru je Zavod Bunker k sodelovanju povabil tudi Raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, da bi se osredotočil na interakcijo med kulturno produkcijo in družbenimi sistemi, politiko, ideologijo, spominom in zgodovino. Raziskovalka z ZRC SAZU Iva Kosmos razlaga, da je raziskovanje družbenega učinka nekaj zelo širokega in neoprijemljivega ter terja vsakokratno prilagajanje partikularijam nekega družbenega okolja, v katerega je potopljena vsaka od partnerskih organizacij. Delo z različnimi organizacijami je neke vrste antropološko-etnografsko delo, ki se bo sčasoma pretočilo v publikacijo.

V prvi fazi si želi detektirati, s čim se partnerske organizacije sploh želijo ukvarjati, na kakšen način in kakšne odnose ustvarjajo z lokalnim okoljem. Organizacije pa povratno zanima, če je narativ, ki so ga ustvarile sploh prispel do publike, denimo, je to publika prebrala na način, ki jim je bil posredovan, se je poglobila ali zavrnila sporočilo itn. Znotraj raziskave, ki jo opravlja Iva Kosmos, so poleg velikih organizacij tudi manjše, ki delujejo bolj lokalno, imajo številčno omejeno publiko in vzpostavljajo močan interaktivni odnos z okolico. Takšna je denimo romunska AltArt v Cluj-Napoci, ki ima zelo skromen arhiv beleženja velikega števila interaktivnih dogodkov in dela, ki ga je opravila z lokalno skupnostjo – mdr. so rehabilitirali zapuščen park, ki je bil po tranziciji povsem neuporaben; skušali so vzpostaviti samoupravljajoče telo kot neke vrste platformo za eksperimentiranje z različnimi načini družbenega organiziranja itn.

V lizbonskem Culturgestu operirajo z veliko publiko, imajo veliko produkcijsko mašino ter zagonetno razmerje med banko in umetniško produkcijo.

V lizbonskem Culturgestu operirajo z veliko publiko, imajo veliko produkcijsko mašino ter zagonetno razmerje med banko in umetniško produkcijo. Culturgest je namreč kulturna institucija, ki deluje v stavbi banke in jo ta tudi financira; podpira njene raznolike programske zastavitve, od razstavnih prostorov, diskurzivnega in glasbenega programa do performativnih in sodobnoplesnih produkcij pod umetniškim vodstvom Marka Deputtra. Za naš prostor je takšno obojestransko parazitstvo v takšni sintezi sicer nepoznano, poznamo pa modele financiranja s strani (privatnega) kapitala (Soros, Erste, itn.), kar bi lahko imenovali sprega na manjših vrtljajih. V času našega obiska je bila na ogled tudi retrospektivna razstava o začetniku improvizacije v plesu, Stevu Paxtonu. Razstavljalna logika je nevsiljivo in senzibilno sledila vseživljenjskemu delu improvizatorja, ozaveščanju telesa in odnosnicam, ki jih eno telo spleta z drugim. Razstava je obiskovalce vodila tako, da je vračunala tudi pozicioniranje telesa v prostoru, bodisi nas je posadila na veliko blazino, kjer smo si ogledovali čudovito posnet intervju s Paxtonom, v kotu na blazinah smo prebirali njegovo delo, manifest kontaktne improvizacije, iz stropa spuščene slušalke pa so se sprehajale po kultnem »materialu za hrbtenico«, ki je deloval kot navodila za fizične vaje.

***

Labrović, katerega umetniška praksa temelji na performansih in intervencijah ter nekako družbenokritično motri stanje, bo skozi akcije in happeninge v javnem prostoru fizično premikal institucije, premaknil bo kakšno od bruseljskih evropskih institucij, pa tudi partnerske organizacije mu ne uidejo.

Siniša Labrović, hrvaški multimedijski umetnik, in Jaka Železnikar, pesnik in pionir spletne umetnosti, sta v projekt vključena na prav poseben način, in sicer na presečišču med opravljanjem odnosov z javnostmi in lastno umetniško prakso. Labrović, katerega umetniška praksa temelji na performansih in intervencijah ter nekako družbenokritično motri stanje, bo skozi akcije in happeninge v javnem prostoru fizično premikal institucije, premaknil bo kakšno od bruseljskih evropskih institucij, pa tudi partnerske organizacije mu ne uidejo, s čimer jih bo zavezal v samorefleksivno zanko, a jim hkrati omogočil določeno prisotnost znotraj javnega prostora. Jaka Železnikar je v kratkem pogovoru dejal, da gre pri njunem sodelovanju zagotovo za unikum, saj ni tipično za projekte, da bi imeli na ta način vgrajene umetnike. Pri njem bo komunikacija pretežno vezana na spletne pojavnosti, kjer bo z nekaterimi od pridruženih partnerjev sodeloval neposredno, če bodo potrebovali IT-jevska znanja, ali pa se bo vpenjal v komunikacijo partnerjev z internetnimi stranmi avtorev ali s kakšnimi intervencijami. Internet se pogosto zdi zelo uniformen, Železnikar bi ga rad naredil manj generičnega, kar bi seveda prispevalo tudi k lastni promociji partnerjev.

***

Naturščiki na oder vstopajo vsak s svojo telefonsko napravo, kot da drug drugega na odru sploh opazili ne bi, in se z zazrtostjo vanje potapljajo v intimne kotičke lastne telesnosti – na kamero ujamejo delček kože, prst na nogi, oko, ustno votlino, dokler se nenazadnje ne spustijo v drobovje intimnosti.

O predstavi Ane Borralho in Joaa Galanteja Družinska romanca ali obogatena resničnost.

V okviru omenjenega projekta smo si v Culturgestu sredi aprila ogledali tudi premiero predstave Ane Borralho in Joaa Galanteja Družinska romanca ali obogatena resničnost. Delo umetniškega tandema smo videli tudi na lanskoletnih Mladih levih, ko sta s predstavo Sprožilci sreče sodelovala s skupino lokalnih najstnikov. Tudi tokrat sta sodelovala z naturščiki, ki so preizpraševali razmerje med fizično prisotnostjo na odru in vprašanjem novih tehnologij, da bi prikazali simptomatiko popolne individualizacije in določene potujitve skozi nove medije. Naturščiki na oder vstopajo vsak s svojo telefonsko napravo, kot da drug drugega na odru sploh opazili ne bi, in se z zazrtostjo vanje potapljajo v intimne kotičke lastne telesnosti – na kamero ujamejo delček kože, prst na nogi, oko, ustno votlino, dokler se nenazadnje ne spustijo v drobovje intimnosti. Ekshibicionistična situacija, ki jo proizvajajo skozi podobje, projicirano na zadnjo steno gledališča, nas kot gledalce pušča relativno hladne. Na ogromni količini podob vseh teh delov teles ni prav nič seksualnega, izrezi teles izgubljajo svoje partikularnosti in postajajo le še generični proizvod razreza telesa, kot v pornografiji ali medicini. Odrska situacija se stopnjuje v nekakšno orgiastično snidenje, kjer naturščiki ohranjajo količino produkcije podobja, komunicirajo z Applovo aplikacijo Siri, kasneje vključijo v komunikacijo tudi gledalce, a pri tem nas živost odrske situacije ne zmore več nasloviti, čeprav se telesa dobesedno krivijo in prepletajo pred našimi očmi. Predstava tako po svoje zelo lucidno zapisuje stanje stvari, da je novo tisočletje podčrtano z novimi tehnologijami, ki vstopajo in silovito preoblikujejo prav vse sfere nekega življenja, denimo, kako sklepati vezi in ljubiti, pri tem pa kritično motrijo izgubljanje ideje kolektivnega družbenega telesa.

ALJA LOBNIK
je podiplomska študentka, sourednica platforme Neodvisni in revije sodobnih scenskih umetnosti Maska

Opombe bralcev (0)