Česa ni v predstavi Podgane?

Mateja Kurir se refleksije predstave loti iz premišljevanja prostora Gledališča Glej in njegove zunanjščine ter spretno razbira semiotiko znakov, ki se pri tem ustvarjajo, ko se križata besedilo Hinkemann Ernsta Tollerja in plastenje različnih materialnosti, ki brišejo linearno naracijo ter vzpostavijo neko temeljno ahierarhičnost: “V odprtosti, fluidnosti in razprtosti, ki je prikazana v Gleju, se zdi, da je na delu sam manko, sam minus pripovedi, ki nosi s sabo zgodbo neke sodobne tragičnosti in ujetosti, ki pa vendarle skuša biti sodobna ravno s tem, da prekine s smislom”.

Gledališka predstava Podgane po motivu Ernsta Tollerja v Gledališču Glej me je v nedeljo pozno zvečer pustila odprtih ust. Prišla sem na predstavo, v kateri sem pričakovala klasični modernistični setting medvojnega časa, polnega tesnobe, političnih prevratov, krvi, anarhije, strahu, srhljivih grozot, vojne, človeškega dna, znoja, lakote in smrti. Namesto tega se je predstava izpela brez aplavza, domala brez glavnega protagonista, brez izrazito strukturirane zgodbe, brez vzpostavljenih medosebnih odosov med nastopajočimi, brez velikega zaključka. V štiridesetih minutah smo se zavrteli po različnih prostorih in pristali ponovno na Gregorčičevi ulici v središču Ljubljane v mimobežnem klepetu s kozarcem vina v roki; skoraj tako, kot da se ni zgodilo nič. Pa smo bili vendarle ravno priča uprizoritvi, ki je nastala po motivih znamenite drame Hinkemann nemškega dramatika židovskega rodu, prevratnika in kasneje pacifista Tollerja. Nekaj sunkovitega je šlo mimo nas in nato izpuhtelo v odprtost, fluidnost, v neko ahierarhičnost. Česa torej ni v predstavi Podgane in zakaj je morda ravno ta manko, ta minus, ta odsotnost glavna poanta tokratne uprizoritve režiserja Marka Čeha? 

Predstava se začne v podhodu, v vstopnem delu Gledališča Glej, ki nima ne karakterja ulice ne dvorišča, med katerima je razpeta, ampak obstoji natanko kot ta zadržana vmesnost med obema, kot prepišnost, ki ohranja karakter obeh prostorov. Ta podhod starejšega veka je mesto zbiranja publike, kjer je v zraku ob cigaretnem dimu še prisotno pričakovanje, ta tipični suspenz pred začetkom predstave. Črna vrata v gledališče še ostajajo zaprta, ko se v podhodu pojavi glasba, nato pa se s katoliškim politikom (Stane Tomazin), ki na dvignjenem podiju nagovori občinstvo, začne tudi predstava. Po prvem govoru imajo vsi naslenji politiki na jeziku obljube po boljšem življenju in korenitih spremembah v družbi. Z vehementim nastopom se tako obrnejo na občinstvo socialist (Andrej Zupanec), anarhist (Niko Goršič) in nacionalsocialist (Anže Zevnik), ki je še posebej prepričljiv v svoji črni, dominantno strašljivi prezenci na hoduljah. Sega najvišje med vsemi. S psom, ki ga spremlja in se oglaša v podhodu  na gospodarjev ukaz, se sprva humorni reakciji kmalu pridruži nelagodje ob novi politiki terorja, ki se je pripravljala po I. svetovni vojni. Iz prostorske postavitve predstave, kostumografije in govorov igralcev je namreč evidentno, da je uprizoritev postavljena v čas med obema vojnama, s katerima številni interpreti današnje politične realnosti vlečejo marsikatere prepričljive paralele. Toller je dramo o Hinkemannu umestil v Nemčijo iz leta 1921, pripoveduje pa tragično zgodbo o v vojni kastriranem vojaku, ki po spletu okoliščin iz obupa svojega časa postane cirkusant, njegova žena pa kmalu stori samomor.  

Iz prostorske postavitve predstave, kostumografije in govorov igralcev je namreč evidentno, da je uprizoritev postavljena v čas med obema vojnama, s katerima številni interpreti današnje politične realnosti vlečejo marsikatere prepričljive paralele.

Tem časovnim gabaritom sledi tudi režiser Podgan. Marko Čeh je režiser mlajše generacije, ki je Hinkemanna postavil na oder Male Drame že pred petimi leti. Zato nemara ne preseneča, da so Podgane nekakšna dekonstrukcija prvotne drame, v kateri so ohranjeni fabula in jedro naracije ter glavni protagonisti, vendarle pa so sami odnosi med njimi domala razpadli. Bolj izpostavljena medsebojna povezanost med liki in prvotna naracija se tako pojavljata samo v prvem, uvodnem delu tokratne uprizoritve, kasneje pa postanejo odnosi med igralci veliko bolj razprti in nedoločljivi. Zato bi morebiti lahko rekli, da Podgane bolj kot fabulo, bolj kot zgodbo Hinkemanna, ki ostaja v ozadju, v celoto povezuje predvsem izrazita prostorska inštalacija predstave.  

V Podganah namreč ne manjka arhitekture. Te je v izobilju; pri tem pa se ne pojavlja v odsotnosti kot drugi klasični gledališki elementi, ampak domiselno kaže svojo prezenco. Tri dejanja, ki smo jim priča, se zgodijo v treh različnih prostorih, ki jim dajejo močan značaj. To ni  slučaj, saj so avtorji scenografije arhitekti (Alja Mišigoj, Anja Kozlan, Kaja Kisilak, Katja Pahor, Brina Ivanetič, Leon Vidmar, Marko Vivoda, Marko Turkuš), ki nato v drugem, osrednjem delu predstave v notranjosti gledališča ustvarijo domala galerijsko inštalacijo za uprizarjanje te specifične, dekonstruirane groteske.

Zato nemara ne preseneča, da so Podgane nekakšna dekonstrukcija prvotne drame, v kateri so ohranjeni fabula in jedro naracije ter glavni protagonisti, vendarle pa so sami odnosi med njimi domala razpadli.

Ko gledalce po govorih štirih politikov v notranjost namreč povabi direktor cirkusa (Primož Pirnat), vstopimo v osrednji gledališki prostor skozi tesen lesen »portiko«. Prejšnji javni prepišni prostor zamenja ozek, lesen prehod, za katerim nas čaka manjša soba, v kateri so tla prekrita z mehko volno, v kotu pa visi vojaška uniforma. Na vratih nas s trupelcem na krožniku čaka Hinkemann (Klemen Janežič), ki potrpežljivo kot norec ponavlja besede o svojih tegobah. Za njim vidimo osvetljeno mizo, polno posušenih trupel podgan, za katero sedi Meta (Kristina Aleksova). Lik Šopirja (Blaž Šef) visi iz stropa na gugalnici v pozi in preoblekah, ki spominjajo na Kristusa, tla pa tu prekriva pesek, razporejen v kvadratni obliki, po kateri se sprehaja v rdeče osvetljen robot – sesalec (delo Stefana Doepnerja). Zgolj ta sodoben element prebada to tradicionalno, večinoma z lesom ustvarjeno domačijsko naravo prostora, za katerega se zdi, da je s svojo pošastnostjo zapisan preteklim epoham. Nad tribunami visi rdeča cirkuška zavesa, na drugi strani prostora pa stoji šank gostilničarke Katrce (Nina Valič), prostor ob vonju ponujenega žganja zapolnjujejo barske mizice. Gledalcem je prepuščena prosta izbira za sprehod po tem osrednjem gledališkem prostoru, v katerem se interakcija med liki dogaja sporadično ter kliče k temu, da sami raziskujemo ta temačen prostor srhljive narave. Ob tem morda ujamemo obraze igralcev, morda pa ne: prej kot v gledališču se tu počutimo, kot da smo uokvirjeni v neko vsakdanjo situacijo, ki pa jo od vsakdanjika loči to, da izkazuje grozo samo na sebi.   

V Podganah namreč ne manjka arhitekture. Te je v izobilju; pri tem pa se ne pojavlja v odsotnosti kot drugi klasični gledališki elementi, ampak domiselno kaže svojo prezenco. Tri dejanja, ki smo jim priča, se zgodijo v treh različnih prostorih, ki jim dajejo močan značaj.

Po kratkih interakcijah med Meto in Hinkemannom ter kasneje Šopirjem nas cirkuški direktor pozove, da sledimo Hinkemannu na ulico. Na Gregorčičevi ulici pred Glejem ta na izdelanem daljšem šanku začne svojo mučno predstavo enakomernega ponavljanja utrujajočega in mučnega sunkovitega giba z gradbenimi cevmi, vmes vzklika ponavljajoči se tekst o strahu pred lučjo. Zbor na tem javnem mestu, ki ga ob rdečem osvetljenem šanku zapolnjujejo tri ikone s spreminjajočo se podobo v negativu in pozitivu, vzklika nekakšne politične parole, ob tem pa blazneža na šanku ne opazi. Scenska postavitev je tu uravnana z geometrijo in karakteristikami moderne; ta javni prostor je s to izčiščeno, higienično podobo uravnanih linij še najbližje sodobnemu času. In tu se je potem v razprtem koncu nenehnega  ponavljanja in muke Hinkemanna, ko se je že začelo točiti vino, predstava brez aplavza ali distinktivnega zaključka tudi nenadoma nehala. Skorajda organsko je prešla v druženje, od celotne uprizoritve je ostala le v rdeče osvetljena scenografija, ki je pričala o tem, da se je tu nekaj zgodilo. Večina gledalcev se je ob tem tiho razkropila po sosednjih ulicah. 

Scenska postavitev je tu uravnana z geometrijo in karakteristikami moderne; ta javni prostor je s to izčiščeno, higienično podobo uravnanih linij še najbližje sodobnemu času.

Česa torej ni v predstavi Podgane? Kaj pa je po drugi strani prezentno na tem pretočnem odru, ki se venomer menjuje? V odprtosti, fluidnosti in razprtosti, ki je prikazana v Gleju, se zdi, da je na delu sam manko, sam minus pripovedi, ki nosi s sabo zgodbo neke sodobne tragičnosti in ujetosti, ki pa vendarle skuša biti sodobna ravno s tem, da prekine s smislom. Morda je v tej zevi, ki se tu pokaže, razprt razkorak med modernostjo in sodobnostjo. Če je bila moderna sama na sebi prevratna, korenita in drugačna od preteklih epoh, je bila to tudi zato, ker je bila v svojem jedru emblematska in uokvirjena, obenem pa jo je kot določujoče občutje kreirala tesnoba.  Smisel moderne umetnosti pa je bil v marsičem oddaljiti tesnobo (če prosto parafraziram Manfreda Tafurija). Kar počnejo morebiti Podgane, je to, da kažejo na ta onkraj moderne, na to vrzel, ki nastopi v današnjem prostoru onkraj smisla (modernosti); s tem se znajdejo ne le onstran smisla, ampak tudi onstran tesnobnosti.

Smisel in kontekstualizacijo predstave po drugi strani išče in gradi lično izdelan gledališki list Glej, list (letnik 11, št. 2), ki sta ga z besedili Blaža Kavška, Muanisa Sinanovića in Nine Cvar uredili Alja Lobnik in Tery Žeželj. Ta sopotnik uprizoritve stavi na gledališko arhitekturo predstave Podgane in na politični kontekst I. svetovne vojne ter na sličnosti z današnjo politično realnostjo. Morda je to poanta te uprizoritve, morda pa je ta ravno v obratu k neki vmesnosti. Tej vmesnosti, ki ji je prepuščen sodobni človek, ki je v svojem linearnem, mimobežnem dojemanju hitrega sveta zašel že tako daleč, da niti prave tesnobe, ki je na delu v Hinkemannu, ne more več občutiti. Ko tesnoba izgine, pa jo zamenja grozljiva odprtost, sam manko manka.

MATEJA KURIR
je filozofinja in avtorica, ki se v svojem teoretskem delu osredotoča predvsem na modernost, estetiko ter na vprašanja moči/oblasti znotraj arhitekture in družbe.

PODGANE
Scenografija/avtorji: Alja Mišigoj, Anja Kozlan, Kaja Kisilak, Katja Pahor, Brina Ivanetič, Leon Vidmar, Marko Vivoda, Marko Turkuš, Marko Čeh
Igralci:
Anarhist: Niko Goršič
Socialist: Andrej Zupanec
Katolik: Stane Tomazin
Nacionalsocialist: Anže Zevnik
Cirkuški direktor: Primož Pirnat
Hinkemann: Klemen Janežič
Meta: Kristina Aleksova
Šopir: Blaž Šef
Gostilničarka Katrca: Nina Valič
Vodja zbora: Taubi
Zbor: Martina Gostinčar, Nada Dujmovič, Metka Drča, Patricija Stariha, Helena Grbec, Roman Koštomaj, Špela Mankoč, Pero, Miha Čurman
Nemški ovčar, pes: Zela
Dramaturgija: Karlo Hmeljak
Kostumografija: Ana Žerjal
Glasba: Mauricio Valdés San Emeterio
Lektura: Mateja Dermelj
Oblikovanje svetlobe: Grega Mohorčič
Programiranje robota sesalca: Stefan Doepner
Tehnična podpora: Grega Mohorčič, Martin Lovšin (sensei), Hotimir Knific, Almedin Kajtazović
Podpora: Eva Simetinger
Fotograf: Ivian Kan Mujezinović
Oblikovanje gledališkega lista in plakatov: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee
Izvršna produkcija: Anja Pirnat
Produkcija: Gledališče Glej
Zahvala: Bojan Kisilak, Borut Cajnko, Neža Mekota, Martin Lovšin (WoodMood), SNG Drama Ljubljana

Opombe bralcev (0)