Delovanje v napetosti med formo in silo

Jasmina Šepetavc se v prispevku ukvarja s pomembnostjo tehnoburlesknih večerov skupine Feminalz Tatovi podob, saj meni, da so zarezali v heteronormativnost slovenske gledališke krajine ter uvedli performativne strategije, ki intervenirajo v obstoječe reprezentacije: “Queerovstvo je v svojem bistvu družbena motnja najbolj sladke vrste in performativna strategija Tatov podob je nezgrešljivo queerovska in radikalno feministična – javne podobe, ki pridejo v javni prostor in se kažejo kot družbeno legitimne, so institucionalizirane, pronicajo v naša telesa in geste, definicije in klasificiranja ter nas učijo lastnih rigidnih družbenih prikazovanj vlog, ki naj bi jih zasedali, so naporne.”

Letos mineva že sedmo leto, odkar je skupina Feminalz zagnala tehnoburleskne večere Tatovi podob, ki so pomembno zarezali v heteronormativnost slovenske gledališke krajine. Queerovstvo je v svojem bistvu družbena motnja najbolj sladke vrste in performativna strategija Tatov podob je nezgrešljivo queerovska in radikalno feministična – javne podobe, ki pridejo v javni prostor in se kažejo kot družbeno legitimne, so institucionalizirane, pronicajo v naša telesa in geste, definicije in klasificiranja ter nas učijo lastnih rigidnih družbenih prikazovanj vlog, ki naj bi jih zasedali, so naporne. To ve vsaka ženska, ki je kdaj morala kljub seksizmu situacije obdržati nasmeh na obrazu, ker se ta zdi že skorajda vrezan v njeno meso, to ve vsakdo, ki zunanjemu svetu kaže enega od dveh priznanih spolov, v katerih se ne počuti domače, ali mora igrati heteroseksualno vlogo, ki ni njena_gova itd. Vsaka queer oseba kmalu spozna, da se mora (če želi v teh heteronormativnih in seksističnih vicah občutiti kakršenkoli užitek) naučiti krasti podobe, jih preoblikovati po svoje in tako v kategorije, ki se kažejo kot esencialne, v resnici pa so nasilne, vnašati kreativni kaos. 

V tokratni izdaji Tatov podob, podnaslovljeni Življenja in smrti HPD, ne najdemo ekscesa, s katerim navadno radi povezujemo queer performativnost – pomislimo denimo na dramatičnost kraljic preobleke, s katerim je Judith Butler pred skoraj tremi desetletji popularizirala queer teorijo. Nasprotno, postavitev predstave je eklektično minimalistična: prazen oder z dvema stoloma, mikrofonom in uro. Izza odra, na katerem sedita pljuvajoči Žižek (v kanaliziranju nesmiselnega blebetanja filozofa odlična Ana Čigon) in disciplinirajoči Peterson (izjemno telesno impozanten nastop Nataše Živković), v poklon velikanom filozofije ovita v starogrške hitone, odmeva mogočno dramatičen glas lezbične ikone žalostnih mehiških ranchera pesmi, Chavele Vargas. Nato na oder pride performer_ka. Ta odigra prizore svojega/tujega življenja – z zamrznjenim nasmeškom gleda občinstvo in mu maha, čas mineva, njen_gov nasmešek pa se vse bolj sprevrača v mukotrpno, grozljivo gestikulacijo.  Performer_ka nadane značilen klobuk afriških kolonialistov in začne med rojem komarjev pozirati z (nevidnimi) otroki, ponovno z značilnim nasmeškom, ki pritiče njenemu statusu in spolu, ki ga mora – kot vsaka ženska – igrati. Nato začne na odru umirati na različne načine in vsakič znova vstajati od mrtvih …

Vsaka queer oseba kmalu spozna, da se mora naučiti krasti podobe, jih preoblikovati po svoje in tako v kategorije, ki se kažejo kot esencialne, v resnici pa so nasilne, vnašati kreativni kaos. 

Podobe pred nami kmalu prepoznamo kot tiste iz novic zadnjih let. Loup Abramovici oz. HPD (Hormonal Pertubator in Decay/Hormonski motilec v razkroju) izjemno performira reprezentacije in vse javne inkarnacije Melanije Trump. V značilni beli obleki pozira kot manekenka, gre na potovanje v Afriko, kjer se v kolonialni opravi slika z revnimi otroki, krasi božično drevesce v Beli hiši … le da Melanijo v njegovi različici ubijejo električni stik okrasnih lučk, atentator in suši. Med queerovsko kulturo in tragičnimi ženskami je vedno obstajalo tiho zavezništvo, ki pritiče strukturni poziciji drugega in zgodovini travme, ki jo delijo/delimo, pomislimo na primer na queer ikono Judy Garland, a performer_ka HPD se ne zadrži dolgo pri enem telesu, ampak se preobrazi v novo kolektivno podobo – Kristusa, ki umira na križu, vmes pa poje izseke vsem poznanih hitičev 20. in 21. stoletja. Njeni_govi liki sprva ne govorijo, kar ima povedati, pove z gestami. Te so natančno in previdno strukturirane ter kažejo na vpetost likov v družbene strukture, ki so se dobesedno vpisale na njihova telesa. A queerovski in post-deleuzovski zapisi o performativnosti (denimo Elena del Río v Deleuze and the Cinemas of Performance) nam govorijo ravno o tem, da imajo telesa – tako tista na odru kot naša vsakdanja  – tudi v strukturi vitalno dimenzijo, eni ji rečemo upor, drugi jo imenujejo spodletelost, ki nas rešuje tega, da bi bili za vedno ukalupljeni v geste, ki se jih učimo od nekdaj. 

Telesa imajo – tako tista na odru kot naša vsakdanja  – tudi v strukturi vitalno dimenzijo, eni ji rečemo upor, drugi jo imenujejo spodletelost.

Predstava in njena postavitev je dober primer relacijskosti teles, ki skozi čas spreminja tiste, ki so na odru, in tiste, ki smo pod njim: performans Tatov podob ni zgolj reprezentacija, temveč je performarkino_jevo delovanje v stalni napetosti med formo in silo, statičnostjo in gibanjem. Melanija, nedvomno neke vrste kulturni fetiš, na neki točki predstave silovito oživi z razpadom vsiljene geste – ironično oživi zaradi kratkega stika v svoji robotski napeljavi – in gledalcem prizna, da je utrujena. HPD intenzivno uteleša napetost med formo in (queer) silo, z vsako preobleko spremeni spol, vedno manj jasno določen, z njo_im pa se gledalke_ci počasi pomikamo iz sistema reprezentacij v intenzivnost queer afekta.

Loup Abramovici oz. HPD intenzivno uteleša napetost med formo in (queer) silo, z vsako preobleko spremeni spol, vedno manj jasno določen, z njo_im pa se gledalke_ci počasi pomikamo iz sistema reprezentacij v intenzivnost queer afekta.

Če predstava na začetku izzove navale smeha nad parodičnim udejanjanjem kolektivnih podob, se v njo sčasoma prikrade nekaj otožnega, podobe postanejo bolj osebne, a v svoji sposobnosti afektiranja gledalcev čudaško univerzalne. Ni naključje, da je Življenja in smrti HPD-ja meditacija o času oziroma o dveh pojmovanjih časa, ki so ju ločevali stari Grki: kronosu, ki nam življenja organizira v segmente sekund, minut, ur, dnevov in let, ki naša življenja kvantificirajo, in kairosu, kvaliteti trenutka.

HPD se spopada z obema – časom, ki je po eni strani čas naše kolektivne zgodovine, po drugi pa brez predsodkov vsakemu od nas odšteva svoja leta do smrti, performerkino_jevo uprizarjanje različnih načinov umiranja pa je, kot pravi sam_a, njeno_govo spopadanje s staranjem, in kvaliteto časa, ki je navsezadnje del situacije predstave – med performarko_jem in gledakami_ci v dvorani se dogaja prenos, ki presega zamejen okvir prostora in časa ene ure, v kateri smo se znašli skupaj. Jose Esteban Muñoz v knjigi Cruising Utopia piše, da sta queer performativnost in estetika kot zemljevid za prihodnost, queerovstvo pa ni zgolj način obstajanja, temveč je zvezano s spremembo, delovanjem proti drugačni realnosti od sedanje. Queer performativne prakse tako dobijo izrazito politično razsežnost: Tatovi podob so v svojih queerovskih mutacijah, ki jih ne moramo nikoli zvesti v jasno formo, ključnega pomena za vnašanje kreativnega queer kaosa v performativne prakse pri nas, a njihov doseg je bolj daljnosežen – če se Tatovi igrajo z idejo kalupov, v katere smo ujeti, hkrati uspejo izzvati queer silo, ki preči temporalnost in telesa, s svojimi gledalci pa ustvarja nove afektivne queer in feministične skupnosti, onkraj ene ure predstave. 

JASMINA ŠEPETAVC
je sociologinja, filmska kritičarka in selektorica Festivala LGBT filma

---

TATOVI PODOB PREDSTAVLJAJO: ŽIVLJENJE IN SMRTI HPD-JA
Sobota, 16. 11. 2019, Klub Gromka
Koncept in izvedba: Loup Abramovici (HPD)
Soavtorstvo in izvedba: Nataša Živković, Ana Čigon
Kostumi: Urška Recer
Maska: Tina Prpar (Tinka Pobalinka)
Glasbena montaža: Luka Prinčič
Oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Peter Šanović
Fotografija: Nada Žgank
Video dokumentacija: Hana Vodeb
Prevodi: Katja Kosi
Izvršna produkcija: Sabina Potočki
Produkcija: Emanat
V sodelovanju: Klub Gromka, AKC Metelkova mesto

Opombe bralcev (0)