Ne moremo se kar prepričati, naj ne beremo, ne (pre)poznamo

Avtorica resno vzame Visoko pesem kot samodeklarirano izhodišče za plesno predstavo Song Male Kline in jo bere vzporedno s predstavo. Kljub historičnemu kontekstu predloge s specifičnim pesniškim jezikom najde presečišča, a tudi kontradicije obeh umetniških del.

Poglejmo, zakaj je ustvarjanje po predlogi v plesnih predstavah neprimerljivo težje kot v dramskem gledališču in filmu: skozi katere pore sočasno, pomenljivo in nezanemarljivo nagovarja abstrakten medij, v katerem izraz, začutenje in sloji percepcije pomenu niso le dodani, ampak so pomen.

Sploh ni slabo, ko te umetniško delo »prisili«, povabi, da si (ponovno) približaš tudi neko drugo umetniško delo. Že s samim naslovom Song, pa tudi z opisom v gledališkem listu Mala Kline napove povezavo svoje nove plesne predstave z Visoko pesmijo (Song of songs). S tem ozadjem avtorica gotovo ponudi nek kamenček, ki (lahko) v gledalcu sproži tudi širše, bolj angažirano (pred)zanimanje kot le za sodobni čas značilni »last minute« kam-bi-se-dali-danes-zvečer. A poglejmo, zakaj je ustvarjanje po predlogi v plesnih predstavah neprimerljivo težje kot v dramskem gledališču in filmu: skozi katere pore sočasno, pomenljivo in nezanemarljivo nagovarja abstrakten medij, v katerem izraz, začutenje in sloji percepcije pomenu niso le dodani, ampak so pomen.

Po neki subtilnejši poti se moji razmisleki o predstavi Song tako začnejo odvijati že skozi ponovno branje Visoke pesmi – kot nevidna, sprva nevsebinska in le zaznavno dostopna prepoznava neke sorodnosti, ki vstopa z zamikom. V grobem moje doživljanje vodi skozi tri faze. Najprej me stik s tako časovno in kulturno oddaljeno metaforiko, vzkliki in pastoralnimi motivi skoraj nasmeji in precej odbije. Nato se opomnim, da moram brati s kontekstualnim, historičnim pogledom. Sprejmeš in se prepustiš. Summa summarum pa moram skleniti, da delo sicer cenim in ga prepoznavam v njegovi takratni presežnosti, vendar mi je preprosto predaleč, da bi ga lahko iskreno začutila. Da bi me lahko iskreno premaknilo. 

Gibalni vokabular, ki ga lepa »Šulámka« uvede v prvih petih minutah, je gibalni vokabular, ki se odvija tudi vso nadaljnjo uro predstave. Izvaja ga v nekoliko različnih kombinacijah, tekoče, s popolnim nadzorom in domala ves čas z nespremenjeno kvaliteto giba. Vsi gibalni elementi so natančni, izčiščeni. Okončine vije in vihti umerjeno, artikulirano, z ravno pravim zanosom in mehkobo.

Potem pride 11. oktober. Španski borci. Mala Kline še pred predstavo svetuje občinstvu, naj se posedemo bolj nazaj, saj je bolje gledati od daleč. Na odru se brez posebne atmosferične uverture zgane plesalka (Eftychia Stefanou) in sočasno z glasbo začne svoj ples. Začetek kot tudi sicer v pesmi: »Zaročenka / (ki so jo s silo privedli na dvor).«1 Krakar, L. (ur.), Visoka pesem, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971, str. 5. Za njo je večje prazno platno, na črnem linolejskem podu nekaj belih črt, drugih scenskih elementov ni. Oblečena je v belo, nekoliko prosojno oblekico do kolen. Ta oprava omogoča pogled na njeno izklesano telo, v zraku plapolajo njeni temni dolgi valoviti lasje, speti z obraza. »Tvoji lasje so kakor čreda kozâ, […] tvoj vrat / je kakor stolp Davidov, […] tvoji dojki / sta kot ovčici dvojčici na paši med lilijami, […] o, vsa si lepa, / ljubljena moja, / nič ni nepravo / na tebi.«2 Ibid., str. 32, 20. Gibalni vokabular, ki ga lepa »Šulámka« uvede v prvih petih minutah, je gibalni vokabular, ki se odvija tudi vso nadaljnjo uro predstave. Izvaja ga v nekoliko različnih kombinacijah, tekoče, s popolnim nadzorom in domala ves čas z nespremenjeno kvaliteto giba. Vsi gibalni elementi so natančni, izčiščeni. Okončine vije in vihti umerjeno, artikulirano, z ravno pravim zanosom in mehkobo. Še ko stopi, se stopalo dosledno odvije od pete do prstov (kot stopamo le plesalci); ob postankih zavzame značilno paralelno pozicijo in se ob nekaj daljših pogledih v občinstvo pomakne proti začetku odra (kot predpostavlja nastopanje). Pri tem vseskozi vešče uporablja kompozicijske konvencije, ki razgibajo ritem in razporejenost po prostoru.

Dostojno. Primerno. Nevpadljivo.

Tiste, ki poznamo pretekla dela Male Kline, predstava kar nekoliko preseneti. Če ne bi vedeli, sploh ne bi rekli, da je njena. Kako presenečenje kdo vrednoti, niti ni važno, stvar posameznika. Bistveno je, da preseneti in kakšne razmisleke to izvabi. Brez tega nemara ne bi niti zaznala podtona, ki se v percepcijo prikrade bolj v odmevu kot neposredno. Tj., kako potek in izvedba te predstave s svojo harmonično, nesporno korektnostjo, v kateri se nič ne zalomi, sfiži, visi na nitki, prekine, spodnese ali presune samega sebe, dvomi ali ne ve, sprožata asociativen občutek nekakšne »krščanskosti« – kot to rečemo, ko nekaj promovira in hlepi po konceptu ljubezni (zakonske zveze) v njeni skrajni čistosti. Ta nedolžen koncept nedolžnosti. In kakor jezik Visoke pesmi opeva, gibalnost Songa uteleša tudi klasičen koncept lepote. Načrtovano ali ne, Mali Kline pravzaprav tako uspe verodostojno preliti v predstavo tako popolnost opevajoči modus kot tisti narativni element Visoke pesmi, ki se vrti okoli Šulámkine neomadeževanosti in zavezanosti pravemu (izvoljencu).

Ko tisto, kar ni več nedolžno, skuša to pretentati, postane kvečjemu naivno. Ko ni nedolžno, pa ne pomeni le, da ni-več, ampak da je tudi postalo-dolžno (odgovorno), da svojega izkušenjskega in kognitivnega vedenja ne ignorira, zanika. Nobeno telo ni samo to, ampak je vse to. Naj se moram na historični kontekst opomniti ali pa se mu (inverzno) ne morem ogniti, historičnost ostaja dejavna: naredi svoje.

S tem pa se ponovno oglasi tudi čisto prvotni odziv, ki ga med predstavo utišaš, da bi lahko spremljal, sodeloval. Vprašanje se tiče tako gledalca kot ustvarjalca: je možno nedolžnost poustvariti? Je možno karkoli doživljati nedolžno, tudi ko te več nimamo? Lahko to pričakujemo? »Jezik je eden / telo je eno,« piše na letaku. Že, a tako jezik, telo, kot branje so nabiti s historičnostjo in pomenskostjo. Ne morem si preprosto reči, da v tovrstnem gibu ne prepoznam le »lepega, veščega«, ampak tudi značilno »moderni ples«; da v beli oblekici ne vidim le »enostavnega, klasičnega kostuma«, morda »simbola nedolžnosti«, ampak mi v glavi reče tudi: »Pina Bausch, si še tu?«; da v stacionarni scenografiji, ki je performer nikakor ne vkorporira v dogajanje, da bi tvorila/podprla tudi dramaturgijo, ne prepoznam »minimalizma«, ampak »iztrošen historični postopek, ki stežka še zintrigira«; da v nizanju kombinacij ponovljivih gibalnih elementov, v katerih ni drobnih odstopanj, iz katerih bi dalje vznikalo nekaj drugega, ne berem »transformativnosti«, ampak pač koreografski princip »repeticije«; in da me tudi format enourne predstave na odru, z ravno prav razgibanim, primerno komponiranim materialom ne navdaja z »meditativnostjo«, ampak berem »plesno izučenost« in/ali začnem pričakovati neko »dogajanje«. … Ko tisto, kar ni več nedolžno, skuša to pretentati, postane kvečjemu naivno. Ko ni nedolžno, pa ne pomeni le, da ni-več, ampak da je tudi postalo-dolžno (odgovorno), da svojega izkušenjskega in kognitivnega vedenja ne ignorira, zanika. Nobeno telo ni samo to, ampak je vse to. Naj se moram na historični kontekst opomniti ali pa se mu (inverzno) ne morem ogniti, historičnost ostaja dejavna: naredi svoje.

Enako kot svoje dela sleherni čas-v-teku. Ne moremo kar izstopiti. Tako se v predstavi, v kateri se sicer nič-ne-zgodi, imanentno še najbolj dogaja ravno sodobnost, čas, ki/kot nas tiho določuje. Čeprav ne zagovarjam, da naj bi se predloge držali kot pijanec plota – lahko nam je bolj za inspiracijo –, naj tu opomnim, da sta za Visoko pesem precej ključna dialog in relacija med-ljudmi. Kot značilno in predstavno dostopno za tisti čas, pesem časti ljubezen moškega-in-ženske (zvezo, ne le Salomonove veličine ali Šulámkine lepote v njuni posameznosti). Spol tu ni pomemben. Gre za to, da se v relaciji med tremi ljudmi (Salomonom, Šulámko in njenim pravim zaročencem) odvije paleta čustvenih stanj in odzivov (ljubosumje, prisvajanje, kesanje itd.), ki se v relaciji posameznika s svojim telesom/početjem/voljo ne morejo. Nimajo ne povoda ne mesta za to. V tem je določujočnost tako (časa) Visoke pesmi kot v razkoraku z njo (časa) Songa. Čeprav slednjemu nemara nekoliko spodleti »samó telo«, pa še toliko močneje naplavi »sâmo telo«. Iz predstave samodejno zašepeta naš čas, v katerem smo ljudje razvili predstavno zmožnost o samosti: ljubezni, ki jo izvajamo/imamo kar sami (s sabo); občudovanju samih sebe (s selfiji); želji, da je »po moje«, kar »meni paše«; o tem, da nemara odnosov niti sploh ne rabimo več. Tisti edini trenutek, ko se v predstavi nekaj pa vendarle zgodi – ko za plesalko zasije platno in se golo izvajanje že skoraj prevesi tudi v nek svet, podobo »portala«, v katerega bi kaj lahko vstopila … potem pa vse spet ugasne, luč ponovno poudarja le konture njenega telesa in ona pleše dalje kot prej –, bi lahko enako dobro interpretirali kot smiselno ujeto poanto iz Visoke pesmi, ki opeva Šulámkino trdnost in zapriseženost, ko je ne premami Salomonovo bogastvo in se ne odreče zaročencu (ne vstopi); ali pa kot neizogiben odraz sodobnosti, v kateri smo vajeni, da se vse zgodi-skoraj, stojimo v vsem le na pol in se ne znamo več zavezati ničemur in nikomur, ker se moramo vsaj enkrat in tik pred zdajci še premisliti ter k vsakemu dogovoru dodati »se še slišimo« … Če so gledališke dvorane vse bolj prazne, to ni zaradi slabih predstav, ampak zato. 

RADHARANI PERNARČIČ
je ustvarjalka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, plesna pedagoginja, pesnica in kulturna antropologinja.

---

MALA KLINE: SONG
Koncept in koreografija: Mala Kline
Kreacija in izvedba: Eftychia Stefanou
Prostor, kostum in fotografija: Petra Veber
Glasba in zvok: Nenad Sinkauz
Luč in tehnično vodstvo: Jaka Šimenc
Izvršna produkcija: Ajda Kline
Produkcija: ELIAS 2069 in Mercedes Klein
Soprodukcija: Pekinpah, Center kulture Španski borci/Zavod EN-KNAP, Platform 0090 Antwerpen, Kino Šiska in Nomad Dance Academy v okviru CoFestival
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Oddelek za kulturo MO Ljubljana
Zahvala: Urša Sivič, Hana Vodeb, Aleš Zorec, Gašper Puntar, Mesut Arslan

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)