Predstava, ki je ni

Avtor se je podal na romanje po postajah zvočno situacijske uprizoritve Vse se je začelo z golažem iz zajčkov dramatičarke Varje Hrvatin v režiji Eve Kokalj, v kateri so obiskovalčeve odločitve hkrati tudi koreografija premikanja po prostoru. V eni uprizoritvi se zgodi toliko individualiziranih predstav, kolikor je gledalcev, zato je to uprizoritev dramskega besedila, ki kljub temu, da se ukvarja z vprašanjem krivde, osvobaja.

Foto: Neodvisni

Ljudje. Polna dvorana ljudi, ki hodijo po prostoru. Tema. Računalniški zasloni, ki predvajajo kratke video izseke. Zajčja kletka, v njej zajec. V prostoru vonj po golažu. Ljudje, ki hodijo po prostoru so zatopljeni v svoje telefone. Vsi imajo slušalke v ušesih. Igralcev ni. Predstava, o kateri po ogledu ni mogoče govoriti.

Vse se je začelo z golažem iz zajčkov je dramsko besedilo Varje Hrvatin in istoimenska predstava v režiji Eve Kokalj, ki je bila publiki prvič predstavljena kot ena od bralnih uprizoritev na festivalu dramske pisave Vzkrik, marca 2019 na Novi pošti. Ker pa je predstavitev besedila presegla obliko bralne uprizoritve in z neortodoksnimi sredstvi delovala kot polnopravna izvedba, se je v isti dvorani, tokrat kot predstava, premierno predstavila 30. oktobra 2019. Predstava, ki naj bi se razvila kot bralna uprizoritev, pa problematizira tako pojem bralnosti kot tudi pojem uprizarjanja.

Na samem odru se namreč nič ne uprizori. Uprizoritev se s pomočjo premišljeno razmeščene instalacije v prostoru zgodi šele v gledalčevi domišljiji.

Ob vstopu v dvorano smo gledalci dobili navodilo, da potrebujemo za ogled pametni telefon in slušalke, in kmalu je postalo jasno, zakaj. Prizori niso režijsko urejeni v smislu kronologije in odrske razmestitve, temveč so vseprisotni, lebdijo nekje med publiko, čakajo namreč naloženi na spletnem portalu, do katerega lahko preko QR-kod, ki jih iščemo po prostoru, dostopamo s pomočjo naših pametnih telefonov. Prizori so strnjeni v niz nekajminutnih zvočnih posnetkov, v katerih spregovorijo Katarina Stegnar, Lara Vouk in Tines Špik, ter so pravzaprav bližje radijski igri kot bralni uprizoritvi ali uprizoritvi kot taki. Na samem odru se namreč nič ne uprizori. Uprizoritev se s pomočjo premišljeno razmeščene instalacije v prostoru zgodi šele v gledalčevi domišljiji.

Bolj kot da bi bila interpretacija dramskega besedila predstavljena gledalcu, se zgodi, da je gledalec spuščen v krajino besedila, ki je vseprisotno, ravno skozi to vseprisotnost pa se mora vsak posameznik prebiti, vzpostaviti svoj lasten koordinatni sistem dramaturgije pripovedi in priti do svojih zaključkov. Tako predstava kot že samo besedilo od gledalca namreč zahtevata, da pripovedi prisluhne po fragmentih, in sicer po ključu svojih lastnih interesov. Ob koncu vsakega prizora predstava namreč ponudi dve možnosti za nadaljevanje in poizkuša definirati, za kakšnega gledalca je katero nadaljevanje bolj primerno. Tako ob raziskovanju ohlapno biografske zgodbe gledalec ves čas prevprašuje tudi sebe in se spoznava s svojimi željami o »usodi« glavnega lika in zgodbe.

Gledalci, ki naj bi bili po gledališki konvenciji pasivni opazovalci, začnejo zaradi vpisanega mehanizma predstave, tvoriti koreografijo, ki jo je moč gledati kot mapiranje lastnega voajerizma.

Vsak prizor iz besedila se v prostoru materializira na svoji postaji, ki je bodisi opremljena z računalniškim monitorjem, kjer se predvaja video posnetek, vezan na prizor, bodisi na postaji čaka nek rekvizit ali scenski element. Razmestitev s to specifiko spominja na srednjeveško gledališče mansionov, kar se zdi precej domiselno in duhovito, glede na to, da tekst v svoji srži problematizira fenomen krivde, ki je pogosto prisoten tudi v krščanskem pripovedništvu, iz katerega izvorno gledališče postaj srednjega veka tudi izhaja. Pri prehajanju od postaje do postaje tako gledalci spremljamo odraščanje glavne junakinje in njeno spoznavanje s spolnostjo, ljubeznijo, smrtjo, narcisizmom, laganjem … Ravno vse to pa bodisi zaradi osebnih bodisi zaradi družbeno pogojenih razlogov v njej vzbuja krivdo. Na tej točki postane zanimiv gledališki okvir, v katerega je igra, ki v nekaterih elementih še najbolj spominja na radijsko, uokvirjena. Že samo »romanje« gledalcev od postaje do postaje na neki točki postane predstava. Iz navidezne pozicije moči, skozi katero publika ureja vseprisotnost predstave v neke singularne sisteme, skozi na videz spontano gibanje samo sebe sočasno razgalja. Gledalci, ki naj bi bili po gledališki konvenciji pasivni opazovalci, začnejo zaradi vpisanega mehanizma predstave, tvoriti koreografijo, ki jo je moč gledati kot mapiranje lastnega voajerizma. Pot po postajah namreč izdaja, kako se vsak posameznik odloča slediti predstavi in nad čem se je ta gledalec najraje naslajal, s tem pa predstava proizvede neko razliko, v kateri individualizira publiko.

Gledališče, ki naj bi bilo kraj soočenja občinstva s samim sabo kot kolektivom, je znotraj predstave Vse se je začelo z golažem iz zajčkov kraj soočenja posameznika z ostalimi kot posamezniki. V tej osamitvi predstava sproži vprašanje, čemu gledališče? Na prvi vtis se zdi, da ravno zaradi osamitve, ki jo je deležen vsak gledalec, gledališki okvir postane odvečen oziroma neutemeljen. Pojavi se pomislek, da bi bila tovrstna vsebina brez težav analogno prestavljena bodisi v galerijski prostor bodisi v intimno sfero naših domov, kjer bi lahko virtualno dostopali do zvočnih posnetkov, vendar se na koncu izkaže, da je gledališki okvir pomemben predvsem zaradi konvencije o gledanju. Ravno gledališki okvir tega dogodka nas zoperstavi z osamo, ki smo ji priča. Če bi tako galerijski pristop kot tudi virtualen pristop ogleda predstave nosila neko poljubnost in bi bila v svojem bistvu nezavezujoča, pa ravno prisila gledališkega okvira povzroči, da se gledalec počuti po eni strani osamljenega, po drugi strani pa se šele tako jasno zave singularnosti svoje izkušnje. S tem ko je vsebina postavljena v gledališki prostor z nekimi konvencijami, ob enem pa je te iste konvencije že v samem izhodišču kršila, je proizvedla učinek, ki bi ga v drugem okolju gledalec razumel kot samoumevnega.

Besedilo samo ima ravno v zahtevi po participaciji bralca oziroma gledalca že neko performativno dimenzijo, ki je ni moč zaobiti. Že pri samem branju besedila se zgodi neka prefinjeno nasilna režija bralca, ki se zdi, da to sploh ni.

Ko je bila predstava Vse se je začelo z golažem iz zajčkov prvič predstavljena marca na festivalu Vzkrik, še kot bralna uprizoritev, je bil odklon od vseh ostalih bralnih uprizoritev zelo jasen. Ob branju besedila pa postane jasno, zakaj. Poleg režijske invencije, ki je ni moč zanikati, se formalna invencija zgodi v sami »dramski« pisavi Varje Hrvatin. Za njeno pisavo je praviloma značilno neko prevpraševanje forme in gledališkega medija ter same gledališkosti. Če se nekatera njena besedila igrajo z idejo uprizoritve že v samem aktu pisanja oz. branja (npr. Popotovanje dramskega besedila), pa se pri tekstu Vse se je začelo z golažem iz zajčkov zgodi obratno. In sicer ima besedilo samo, ravno v zahtevi po participaciji bralca oziroma gledalca že neko performativno dimenzijo, ki je ni moč zaobiti. Že pri samem branju besedila se zgodi neka prefinjeno nasilna režija bralca, ki se zdi, da to sploh ni.

Ta prefinjeno nasilna režija pa se zgodi v premiku odnosa samega besedila do avtorstva. Ta odnos po eni strani bralca postavi na piedestal, s tem pa nanj tudi preloži odgovornost za ustvarjanje lastnega užitka. Tekst naenkrat ni sam na sebi odgovoren za to, da bo intrigiral, temveč se ta odgovornost preloži na bralca. Ta odnos se jasno vzpostavi v uvodnem nagovoru besedila, ki ob enem služi tudi kot pravila igre:

Dragi bralec,

temu, kar boš priča na naslednjih straneh,

je verjetno najboljše besedilo, kar si ga in kar ga boš kdaj prebral.

Ne zato, ker bi bilo napisano izpod vrhunskega peresa,

ampak ker ga boš napisal sam.

Jaz ti bom pomagala s svojimi dolgoletnimi življenjskimi izkušnjami,

ti nastavljala situacije,

ti pa se boš odločal namesto mene

in tako napisal mojo zgodbo po svojih željah, pričakovanjih in potrebah.

A ni to super?

Sam pisati svoj tekst?

Samo odpreti strani in sam režirati potek zgodbe?

Saj ti pravim, da bo to najboljša igra, kar si jo kdaj prebral.

No, ampak,

ker pa seveda vsi bralci niste enaki

in ker se je v življenju včasih treba odločiti,

ker preveč izbire res nikamor ne vodi,

te prosim, da se odločiš za eno pot.

Vsak dramski lik ima drugačno motivacijo,

ki ga vodi skozi zgodbo,

zato ti svetujem, da izbereš eno možnost.

Ampak pomni,

moraš izbrati. Moraš se usmeriti, moraš se definirati,

drugače ne moreš več igrati …

Ravno to dobesedno razumevanje koncepta smrti avtorja pa deluje v predstavi Vse se je začelo z golažem iz zajčkov tako osvobajajoče. Dejstvo, da je predstav, ne interpretacij predstav, temveč predstav samih, vsak večer toliko, kot je gledalcev, povzroči premik v režimu gledanja. Gledalec namreč ne špekulira niti o želeni interpretaciji avtorske ekipe niti ne razmišlja o vseh možnih interpretacijah sogledalcev. To omogoči individualizirano gledanje, ki se izogne nekaterim inhibicijam gledanja iz pozicije kolektiva, in sicer s tem, da so kategorije vrednotenja predstave premaknjene povsem na polje osebnega.

Kar na koncu ostane, je skupna rdeča nit, in sicer tematika krivde. Če je refleksija predstave Vse se je začelo z golažem iz zajčkov, ki jo ravnokar berete, pozorna predvsem na formalne in estetske vidike, pa se prava predstava zgodi šele ob srečanju dveh gledalcev z dvema različnima izkušnjama.

Če si sam po ogledu predstav velikokrat zastavim vprašanje, kako neka predstava nagovarja publiko in s tem širše tudi družbo, pa se kot gledalec te predstave po ogledu vprašam, kako sem s predstavo nagovoril sam sebe kot posameznika in kako so se s predstavo nagovorili ostali gledalci kot posamezniki. In v tem trenutku se izkaže važnost umestitve te predstave v gledališko okolje. Ko namreč po predstavi pride do izmenjave mnenj, načinov gledanja in do ozaveščanja singularnosti izkušnje vsakega gledalca, se poraja vprašanje: ali je o tej predstavi sploh mogoče govoriti? V kakšnih kategorijah se tovrstno predstavo sploh vrednoti? Kar na koncu ostane, je skupna rdeča nit, in sicer tematika krivde. Če je refleksija predstave Vse se je začelo z golažem iz zajčkov, ki jo ravnokar berete, pozorna predvsem na formalne in estetske vidike, pa se prava predstava zgodi šele ob srečanju dveh gledalcev z dvema različnima izkušnjama. Ravno zaradi te nekompatibilnosti izkušenj, ki otežuje razmislek o dramaturgiji in formalnih vidikih, pride do neke vrzeli, ki pritegne pozornost na verjetno najpomembnejši del gledališkega medija. Na njegovo vsebino.

JERNEJ POTOČAN
je študent gledališke režije na Agrft. Sodeluje v uredniškem odboru študentske gledališke revije Adept, poleg praktičnega dela v gledališču pa se ukvarja tudi s pisanjem dramatike.


VARJA HRVATIN: VSE SE JE ZAČELO Z GOLAŽEM ZAJČKOV
Režija: Eva Kokalj
Zasedba: Katarina Stegnar, Tines Špik, Lara Vouk, Chouchou
Video: Peter Perunović
Produkcija: Društvo KUD Krik
Koprodukcija: JSKD

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.