Ki je ‘definicija ljubezni’

Radharani Pernarčič izpiše skorajda literarni poklon Cirkulaciji 2, zaenkrat še edinemu prostoru, kot zapiše, kjer v celoti velja: “produkcija = bivanje = ustvarjanje = dogodek”. Ogromna hladna hala zaobjame s svojimi fizičnimi lastnostmi kot tudi z intersubjektivnimi ter je natančno “(t)ista fraktalna struktura, s katero se slehernič udejanja ta originalno cirkulacijska gnetljiva produkcijska platforma”.

(Poklon Cirkulaciji 2 in recenzija zvočnega performansa
Angstblüten II / Timor Flores II R. Gönka in Danje Schilling, Tobačna, Ljubljana)

2019, ko se performativna scena večinoma zbere na otvoritvi CoFestivala, kjer naj bi praviloma prisostvovala tudi sama, me na pol poti v Šiško nekaj »piči v rit«: preprosto obrnem se in se odpravim v Cirkulacijo 2. Če ne bi šla, bi zdaj le zamahnila, češ »muhavost«. Če sem prisluhnila, lahko zdaj rečem: »dobesedno klic«. Že samo trenutek obrata in kaj šele performans se tako izkažeta za pomenljivi zgodbi o tem, kako pravzaprav sleherno človeško delovanje stoji v suspendiranem nihaju med samoprofetskim izničenjem ali zaslišanjem, ki daje-možnost-možnosti; in kako je od tega, kar izberemo, odvisno, ali stvari zamrejo ali dobijo pot. In če pot, ima ta nek predpogoj: uresničuje se lahko le v prostoru.

(I)n kako je od tega, kar izberemo, odvisno, ali stvari zamrejo ali dobijo pot. In če pot, ima ta nek predpogoj: uresničuje se lahko le v prostoru.

Vstop v prostor Cirkulacije 2 nikdar ni le vstop v neko prizorišče, ampak vstop v specifično kulturo (v tistem antropološkem pomenu besede). Tvoren del izkušnje se pravzaprav začne že zunaj, ko moraš do vhoda prehoditi dolg, prazen koridor med dvema napol razpadajočima stavbama Tobačne, v katerem se šum obkrožajočega vrveža povsem izgubi – da slišiš le (ravno!) svoj lasten korak. Ta nujen rite de passage, ko se vsakdanji Janko, Metka, Jože, Radharani itd. začnemo transformirati v oprisotenega gledalca. Prostor ogromne hladne hale, v katero zakorakaš, te takoj nato sočasno zaobjame tako s svojimi fizičnimi lastnostmi kot tudi z intersubjektivnimi. Naj ga kdo še tako želi imenovati »neugleden«, je v resnici natančno »to, kar rabimo«. Enako kot njegova nedoločujoča fizična praznost namreč omogoča, da ga lahko ustvarjalci vselej znova šele vzpostavijo, ne pa dogodek le namestijo-vanj (kot v neko predeterminirano danost), se v Cirkulaciji 2 prostor-dogodek vselej (z)gradi tudi v medrelacijskem smislu. Če misliš, da boš vstopil, počil rit na svoj sedež in se bo zarolalo, si zgrešil vsaj toliko, kot je zgrešil Edward T. Hall, ko je v želji po preučevanju nekega rituala staroselcev Pueblo ves božji dan imbecilno pogledoval na uro in spraševal »kdaj se bo to začelo«. In tako kot njemu takrat v odgovor tudi tu vse govori: »when ‘things’ are ready«. Le da v tem primeru »cirkulacijski staroselci« konsenzualno razumevanje tega, kaj to sploh pomeni, gojijo tudi s svojim (relativno majhnim, a toliko bolj zapriseženim) občinstvom.

Ta nujen rite de passage, ko se vsakdanji Janko, Metka, Jože, Radharani itd. začnemo transformirati v oprisotenega gledalca. Prostor ogromne hladne hale, v katero zakorakaš, te takoj nato sočasno zaobjame tako s svojimi fizičnimi lastnostmi kot tudi z intersubjektivnimi.

V tem smislu se nikar ne zmotimo, meneč, da gre za le še eno tistih kvazi scen, ki alter enačijo z razpuščenostjo, kot: alter = »anything goes«. Gre za način, v katerem tipičen gledališko-koncertni format razmejitve resnično nima mesta. Prosto sprehajanje po samem teritoriju performansa in prijetno pomenkovanje z drugimi (tudi nepoznanimi) obiskovalci, s cirkulacijsko ekipo, predvsem pa s samimi nastopajočimi je pravzaprav nek nevsiljiv, a bistven postopek kolektivne uglasitve. Pred dogodkom se tako ogrevamo vsi, ne zgolj izvajalci v zaodrju. Čeprav so debate o nujnosti ter poskusi uvajanja takih skupnih predogrevanj v performativni umetnosti vse pogostejši, je Cirkulacija 2 zaenkrat še kar edini prostor, kjer se to odvija pristno, dejansko in zares – kjer v celoti velja: ‘produkcija = bivanje = ustvarjanje = dogodek. Po tej logiki tudi ta zapis ni le ovinkarjenje, ki ne pove še nič o samem performansu. Je zapis o inherentni rdeči niti, ki jasno odstira razsežnosti sobivanja oziroma pomen tega.

Tam, kjer niti šank ni klasičen šank, nas tokrat »aboridžini« najprej presenetijo s kuhanim vinom. Uvedejo te v metodo improvizirane postrežbe, ki jo potem vsak obiskovalec preda dalje prihajajočim obiskovalcem in vse skupaj spontano preraste v sistem, ki že pomalo spominja na trobriandsko kulo. Z Ronaldom porabiva 5 minut za »kviz«, od kod se poznava … okrog se nekaj »navijačev« nasmeji z nama … počasi se vsi začnemo spogledovati … na neki točki intuitivno vemo, da se je vse zgeneriralo v ‘svojo notranjo pripravljenost’ … performerja in obiskovalci konsenzualno odkapljamo v cono performansa … Danja Schilling (a.k.a. Anita Groschen; vokal) sede za mizo … Ronald Gönko (zvok) se na poti k svoji obrne in ji nameni kratek, povsem nezaigran ljubezniv poljub (kot moški, ki neko žensko ceni in kot ga je v tistem trenutku iskreno prijelo/poklicalo) … Danja si v slogu prave dive, ki je ne premoti noben pritisk, vzame ves božji čas, da se pred nami naliči … med njenim privatnim momentom oblačilnice, inverzno ponujenim očem gledalca, Ronald s Stefanom Doepnerjem izvede eksperimentalno uverturo v poslušanje … Danja končuje zadnjo ličilno gesto, Ronald jo začuti najprej s hrbtom, nato z očmi … položi svoje prste na gumbke … kdaj se druženje prevesi v performativni svet njegovega noisa v presenetljivi kombinaciji s kristalno čistim klasičnim petjem, ki ga Danja sprva …

Lahko pa z gotovostjo rečemo, da je to natančno (t)ista fraktalna struktura, s katero se slehernič udejanja ta originalno cirkulacijska gnetljiva produkcijska platforma.

… izvede še kar za mizo, sploh ne moremo reči. Lahko pa z gotovostjo rečemo, da je to natančno (t)ista fraktalna struktura, s katero se slehernič udejanja ta originalno cirkulacijska gnetljiva produkcijska platforma. Performans je slednjič tako sotočje njune enotedenske rezidence, na kateri s (so)avtorsko podporo ekipe Cirkulacije 2 ustvarita »site-specific« umetniško delo/dogodek; obiskovalčeve transformativne poti v gledalca/poslušalca; ter same vsebine/narave performansa. Čeprav v najavi preberemo, da gre za »’crossover’ – teatrični koncertni performans na meji med barokom, romantiko/samospevom (t. i. nemško pesmijo) – in noisom«, je po mojem to preskromno. Gre za točno tisto, česar ta čas in kultura ne razumeta, celo izganjata: soobstoj dveh različnih svetov, ki se znata poslušati/zaslišati. Lahko bi rekla, da še nisem videla performansa, ki je enostavno definicija ljubezni.

Pred nami se tako izostrita dve pojavnosti, ki najprej že samo kostumsko vzpostavita prepoznavna svetova: t. i. visoke, elitne umetnosti, utelešene v korpolentni pevki klasične glasbe z dobro ukrojeno elegantno črno obleko in klobučkom, ki malce spominja na kozake; ter t. i. alternative, z značilnim »casual« slogom znošene sivozelene jakne in pač-nekih vsakdanjih hlač. Obrnjena drug proti drugemu s hrbti držita vsak svojo linijo – neodvisnost, izdelanost in veščost izžareva iz obeh. Gönkovo gibanje med elektronskimi napravami je vsaj toliko neperformativno kot človekovo domače pomikanje po stanovanju. Danjina stoja pred mikrofonom je pokončna, prisotna in do potankosti ujame gestalt klasičnega nastopa. Naj bo še tako presenetljivo, a to dvoje skupaj odlično funkcionira. In iz tega temeljnega zaupanja raste še bolj odlična groteska. Ves čas po malem namreč vnašata v skupno atmosfero izvirne, hudomušne detajle: Danja svoje domišljeno pretirane teatralne izraze in gestikulacijo, pa napev, odgrgran v kozarec vina; Gönko se med najresnejšim komadom muza okrog nje in je (zaradi v žepu skrite igrače) slišati, kot bi mu celo telo čivkalo in žvižgalo. Ta zaljubljeni »Žigolo« ji obenem vsake toliko precej distortira zvok ali pihne (no, skoraj izdihne) v dolg improviziran rog, ki prevzame poslušalca z duhovito razglašenostjo.

Med tistima dvema hrbtoma je čutiti vzajemno spoštovanje, zaupanje in poslušanje.

Njuna groteskna nota pri tem nikoli ne prestopi meje v »delanje-norca«. Ostaja prikupno igriva in v ničemer tudi ne spodkopava njune profesionalnosti (izvedbe in odnosa). Čeprav stojita vsak v svojem, vse medsebojno komunicira in sodeluje. Med tistima dvema hrbtoma je čutiti vzajemno spoštovanje, zaupanje in poslušanje. In prav to – da s hrbtoma – se na prvo žogo sliši enako paradoksalno kot Gönkov uvodni stavek: »ljudje ne poslušajo niti, medtem ko berejo«; a je pravzaprav enako zadeto v srž, če enkrat zares razumemo glagol poslušati.

Da sta vsesplošno oklepanje prepoznavnih produkcijskih formatov, pa tudi imperativ po masovni (vendar neredni in le pavšalno zainteresirani) publiki lahko celo kontraproduktivna, s svojo drugačno zasnovo izkazuje že sama Cirkulacija 2. Da je razločevanje in razmejitev elitne umetnosti in kulture od alternativne odvečen družben konstrukt, pa dalje čudovito dokaže tudi sam performans. Podobnost/sorodnost je nemara za sobivanje res kdaj lažja, a niti najmanj nujna. Zato bi v času, ko se samo še bojimo migrantov, ko je brezno med družbenimi razredi vse večje in tudi v osebnih odnosih v drugem iščemo le še podvojitev samega sebe, pravzaprav to delo moral videti slehernik – pripadnik enega, drugega ali sedmega sveta. Tistim, ki morda še dvomijo, da je bilo vse to dobro tudi za CoFestival, pa odgovarjam: ne skrbite, prav ta povezana medosebna odzivnost je naslednji dan pripeljala tudi tja gručico cirkulacijskih gledalcev, ki jih brez vzajemnega prepoznavanja odprtih formatov verjetno ne bi mogli pričakovati. Le tako lahko publika kroži izven samoumevnosti. Ker je samo sproti vzpostavljena vez zares vez. In ker pot nima očitnih vhodov. [Avtorica besedila tu pomežikne.]

RADHARANI PERNARČIČ
je ustvarjalka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, plesna pedagoginja, pesnica in kulturna antropologinja.

Opombe bralcev (0)