Ples milenijcev

Avtorica si je ogledala plesno predstavo obetavnega mladega koreografa Jana Rozmana Memememe. Meni, da je izjemno dragoceno opazovati odpiranje vrat odrov mlajši generaciji, ki s svojimi generacijsko specifičnimi temami prenavljajo sodobni ples vsebinsko in generacijsko – in ugotavlja, da sodobnemu plesu očitno še ni odklenkalo.

Zaradi upada in stagnacije financiranja na področju sodobnega plesa vse od finančne krize dalje so bila vrata mladim generacijam umetnikov vsaj desetletje precej zaprta, saj je bil »trg« nasičen z uveljavljenimi producenti, ki se zaradi negotovih razmer niso upali podajati v velika tveganja z novimi imeni – to je bila prej izjema kot pravilo in še to takrat, ko je producent v mladih nemara videl neke partikularne wunderkinde, ki so reševali tudi njegov nemara že upešan producentski sloves. Zdelo se je že, da je zvrst postarana in nezanimiva tako za mlado generacijo ustvarjalcev kot za mlado publiko, ki je vsebine, ki so jih ustvarjalci na polju raziskovali, ali celo zvrst sama, očitno niso več nagovarjale. Zato je zelo dragoceno opazovati, da je ob odprtju vrat odrov milenijski generaciji, ki jo zanimajo aktualne in generacijsko specifične teme, ta s seboj pripeljala tudi svojo, sicer na plesnih dogodkih redko videno publiko. Plesu očitno še ni odklenkalo.

Jan Rozman je zbral štiričlansko ekipo plesalcev, da bi da bi se skupaj ukvarjali s smislom odrske prezence v času nenehne spletne prezence.

Po tem, ko smo (z uradno titulo nagrade Ksenije Hribar ovenčanega) obetavnega koreografa Jana Rozmana že lahko gledali v nekaj solih in duetih, pa je tokrat s pomočjo produkcije Emanata zbral štiričlansko, precej raznorodno ekipo performerjev (poleg plesalcev različnih provenienc in skoraj maksimalnega možnega milenijskega razpona Kaje Janjić, Daniela Petkovića in Julije Pečnikar, nastopa tudi improvizator in glasbenik Peter Frankl), da bi se skupaj ukvarjali, med drugim, s smislom odrske prezence v času nenehne spletne prezence. Teles, podob teles in subjektivitet se preprosto ne da več misliti onstran njihovih nenehnih duplikacij, filtracij in fabrikacij na družabnih omrežjih. Telesa niso več izvor podob, ampak nastopajo kot zgolj eden izmed producentov replik v neskončni vrsti simulakrov. Zato v prvem delu to ni ples za občinstvo, ampak je markiranje, medsebojno posnemanje in pretirano obrazno spakovanje za kamero pametnih telefonov, ki podobe v realnem času že v istem trenutku projicira na zadnji papirni steni, ki je tako vseprisotna, da telesno prezenco popolnoma spodnese. To je odrski princip, ki se ga denimo poslužujta tudi Ana Borralho in João Galante v predstavi Family Romance or Augmented Reality, kjer nastopanje za živo občinstvo zamenja nastopanje za (brezobrazno) spletno občinstvo, kar popolnoma spremeni tip prezence, ki je hkrati veliko bolj senzacionalistična, pretirana, namerno nerodna in se bori za všečke. Obenem pa je zato tudi bolj uniformirana in predvidljiva v svojem ekscesu, ki to v pravem smislu zaradi velikega truda nikakor več ne more biti. V predstavi Memememe vzporedno s to hiperprodukcijo podobja tečeta tudi liniji kratkih insertov glasbenega materiala iz vseh, najbolje še najbolj obskurnih in slabih popkulturnih vetrov, in izjemno dobro spisanega besedila, ki z izpovedno linijo dialoške korespondence sporočil ustvarijo natančno generacijsko afektivno diagnozo: občutek anksioznosti in izpraznjenosti, ki je podložena temu nenehnemu in na videz prešernemu ozadju nepresahljivega in na videz samodejnega toka produkcije podobja. Vsebinska mesta se v tem kaosmosu generirajo naključno – ko občasno na absurden način sovpadejo podoba, zvok in besedilo in zadenejo ob »realno«. Vseeno pa so tudi temu z vsako naslednjo plastjo pomenov spodmaknjena tla, kar povzroči tipičen angst in nemožnost izrekanja, ki ne bi bilo že v naprej samoironično. Štirje plesalci so kot pobezljani zeleni žabci (tudi njihovi kostumi so zeleni) brez obstanka, ki skačejo od ene do druge, včasih diametralno nasprotne pozicije – ni pomembno kaj, samo da »deluje«, da se replicira, da postane viralno. Nič ni izpeljano do kraja, vse je v nenehnem začenjanju in se, še preden bi se razvilo, samocenzurira, nenehno se kopičijo in predstavljajo domislice, ki pa nikoli niso nič več kot to.

Drugi prizor se prelahko izteče v slavljenje telesnega avtenticizma in žive prisotnosti kot preprostega nasprotja svetlobno hitre produkcije in reprodukcije simulakrov.

Tej hitrosti diametralno nasproten pa je drugi del predstave, kjer se dogajanje radikalno upočasni – kamere se ugasnejo, plesalci pa se gibljejo upočasnjeno, v razpotegnjenih linijah in celo v nekakšnih (spolno mešanih?) duetih. Ne gre več za neposredno posnemanje, ampak prej za komplementarno gibanje, kot bi se osebe prvič videle brez tehnološkega vmesnika in so tudi v smislu prostora obzirne druga do druge. Ne gre več toliko za selfi kulturo samoprezentacije in konkurenčništva, kar je (precej plastično in afektivo jasno) pokazal prvi del, ampak za grajenje nekega prizora s skupnim ciljem. To je izjemno dolga scena, ki pa gibalno nekoliko razpade, saj se zdi, da je koreografsko določena samo kvaliteta gibanja, ki pa je ne obvladajo vsi gibalci dovolj prepričljivo, da bi zdržala težo pomena prizora. Tako se drugi prizor prelahko izteče v slavljenje telesnega avtenticizma in žive prisotnosti kot preprostega nasprotja svetlobno hitre produkcije in reprodukcije simulakrov. Četudi je nato romanticizem tega počasnega dela predstave spet postavljen pod vprašaj v zadnjem prizoru, ko telesa prebijejo zadnjo papirnato steno – ekran – ki se jim nato v grotesknih naborkih zalepi okrog glav, da postanejo slepci za svoj neposredni okoliš, končni »statement« ostaja vse preveč moralističen in hkrati defetističen: vemo, kaj je problem, vemo tudi, kaj je rešitev, a pač ne zmoremo izstopa.

Milenijska generacija je nemara prva, ki ima programje vtkano v svoje sinapse, zato je dobro in prav, da o tem kaj pove.

Rešitev nemara ni tako preprosta – tehnologija bržkone ni zgolj absolutno zlo, ki se kot pijavka prilepi na nezavedno naše želje. Prav tako jo v njeni akceleraciji stežka razumemo kot nekakšnega nihilističnega odrešenika, ki bo presegel človeško, iz katerega ne more priti nič dobrega več. Dejstvo pa je, da je tehnologija nekaj, kar je prepredeno ne le z našim delom in praktičnimi vidiki življenja, ampak tudi našim čustvovanjem, našim samodoživljanjem, podobo o nas samih in o svetu. Milenijska generacija je nemara prva, ki ima programje vtkano v svoje sinapse, zato je dobro in prav, da o tem kaj pove. Nemara tudi »boomerjem«, ki še vedno mislijo, da so si mladi za svoje motnje pozornosti, narcisistične tendence in novodobno svetobolje krivi sami in da se da računalnike in telefone preprosto izklopiti. Vendarle pa je, in to je pokazal tudi program letošnjega Cofestivala, kjer smo si lahko ogledali serijo mednarodnih predstav, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo s telesi v spregi s tehnologijo in razmišljajo o človeški prihodnosti, ki se nezadržno prepleta s strojnim življem, možno o sedanjosti in prihodnosti teles razmišljati onkraj moralističnih dualizmov tipa spletna vs. živa prezenca itd. Sodobni ples se je prenovil tako vsebinsko kot generacijsko. Čakamo samo še na njegove sodobnejše plesne artikulacije, ki so onkraj gole reprezentacije.

Pia Brezavšček je sourednica portala Neodvisni in revije Maska.

---

Memememe
Koncept, režija in koreografija: Jan Rozman
Izvajalci: Peter Frankl, Kaja Janjić, Julija Pečnikar, Daniel Petković
Dramaturgija: Varja Hrvatin
Zvok in video: Vid Merlak
Kostumografija: Tanja Pađan (Kiss The Future)
Oblikovanje svetlobe: Urška Vohar
Scenografsko svetovanje: Dan Pikalo
Grafično oblikovanje: Matija Medved
Video dokumentacija: Hana Vodeb
Foto dokumentacija: Nada Žgank
Izvršna produkcija: Sabina Potočki

Opombe bralcev (0)