#RelationshipGoals

Avtorica piše o tretji, brezbesedni ediciji tandemske predstave Heroj (3.0) Uroša Kaurina in Vita Weisa. Kot prijateljica in umeščena sodelavka, ki je bila na nekaj vajah, jima priznava uspeh tudi v novem formatu, kjer ponovno ne manjka “duhovitosti, medsebojne dinamike in šlagerjev”. Humorja pa ne manjka niti pričujoči refleksiji o predstavi.

Uroš & Vito (publiki): Would you dance if I asked you to dance?

Uroš (Vitu): Or would you run and never look back?

Vito (Urošu): Would you cry if you saw me crying?

Publika: And would you save my soul tonight?

Kaurin in Weis se ne parazitirata, se ne opravičujeta in se ne trudita zintrigirati k sodelovanju. Skupaj sta in izmenjevanje vlog prepuščata igri, vloge izmenjujeta po rezultatih igre kamen-papir-škarje, poraženec pač odigra »bednejšo vlogo«.

Herojska saga Uroša Kaurina in Vita Weisa je na osemnajstem festivalu Drugajanje doživela tretjo instalacijo. Heroj 3.0 – Več kot besede je gibalna predstava, ki naslavlja njun odnos. Na to temo smo v zadnjem času sicer videli že več uprizoritev, na odru sta sobivala Leja Jurišić in Marko Mandić v performansu Skupaj, Anita Wach in Gregor Zorc sta bila parazita drug drugemu v Sorry. Kaurin in Weis se ne parazitirata, se ne opravičujeta in se ne trudita zintrigirati k sodelovanju. Skupaj sta in izmenjevanje vlog prepuščata igri, vloge izmenjujeta po rezultatih igre kamen-papir-škarje, poraženec pač odigra »bednejšo vlogo«. Če sta Jurišić in Mandić drug drugega privabljala k sodelovanju z rekviziti in akcijami ter se Wach in Zorc opravičevala za napake, se heroja ne opravičujeta in ne animirata. Prizori so jasno postavljeni, vprašanje je samo, kdo potegne »ta kratko«. Tako kot pač načeloma v odnosih je, enkrat je žrtev eden, drugič drugi, pozicije moči niso enoznačne in neskončne.

Pričakovanja pred premiero so bila visoka, mogoče celo najvišja doslej. Po izjemno odmevnem in s strani stroke priznanem drugem delu, Heroj 2.0 – Predstava vseh predstav, ki ne samo, da naslavlja nevralgične točke teatra in umetnosti na sploh, je nadgradnja težka. Sploh v drugem formatu, gibalnem, brezbesednem, v katerem sta manj »domača«. Isto močne so bile tudi želje, tako kot so vedno, ko greš gledat neodvisnike in vsakič znova upaš, da bo to presežek, da se vsem dokaže, da lahko vadiš kjerkoli je prosto in narediš vrhunsko stvaritev. In tudi kot sodelavka producenta sem želela, da nam bo uspelo, in v končni fazi to želiš tudi prijateljema.

Nika: Where have all the good men gone

And where are all the gods?

Where’s the streetwise Hercules to fight the rising odds?

Isn’t there a white knight upon a fiery steed?

Ne bi rekla, da sem embeded, sem pa imela določen vpogled v potek dela. Vsebino predstave sem začela spremljati nekje na začetku jeseni, ko sem na tabli na Novi pošti videla scenosled. Eden od prizorov je bil zaveden kot Posilstvo – oba v ženske in nisem si mogla kaj, da ne bi podala prvega feedbacka, v katerem sem ju vljudno naprosila, da naj o tem še malo premislita. Drugič in predzadnjič sem ju gledala na vaji, nekje dober teden pred premiero. Zadeva je trajala cca uro in pol, absolutno preveč in vključevala ne samo eno, temveč dve posilstvi, res pa ni nihče bil oblečen v žensko. Kot prvič se mi je tudi takrat zdelo to popolnoma neumestno in nepotrebno, zato mi je bilo v veliko veselje gledati premiero, kjer ta isti prizor po medsebojnem posvetu prekineta brez posilstva.

Ne zanimajo ju vloge, pripisane spolu, zanimata se drug za drugega in za njun odnos, za odnos med dvema heteroseksualnima prijateljema (bromance). Ne hodita na jadranje skupaj z družinama.

Uroš in Vito sta dobra prijatelja. Mogoče ne hodita na jadranje skupaj z družinama, ampak že iz prejšnjih delov Herojev, izjav za javnost itd. je jasno, da sta si blizu. Kako blizu to v resnici je, je krovna tema tretjega dela sage. Če tandema Jurišić-Mandić in Wach-Zorc (nehote) izpostavljata moško-ženski odnos, se heroja od tega odmikata. Ne zanimajo ju vloge, pripisane spolu, zanimata se drug za drugega in za njun odnos, za odnos med dvema heteroseksualnima prijateljema (bromance). Sta duhovita, zabavna, jezna, užaljena, trmasta, vulgarna, ponižana, razočarana, prizadeta. Najprej veselo skupaj poskakujeta po odru, potem jočeta ob izgubi drugega, si izpovedujeta (izrigujeta, če sem natačna) ljubezen, se jahata in upirata, ko se jima ne ljubi več biti jahan. Sta groba in nežna. Njun odnos je vsak odnos in dokazujeta, da je prijateljstvo zgrajeno na istih temeljih kot partnerstvo. In ta odmik v nadspolnost je absolutno osvežujoč.

Če je Heroj 1.0 bila žanrsko in formatsko nedefinirana predstava, ki je bila vse in istočasno nič dovolj konkretno (»premalo plesna za Gibanico, premalo dramska za Borštnika, premalo lutkovna za Bienale, preveč gibalna za TSD in premalo smešna za Dneve komedije« ali kako je že šla tista FB napoved), je bila Heroj 2.0 jasno umeščena v avtorsko postdramsko gledališče in bila uvrščena tako na TSD kot na Borštnika. Heroj 3.0 je spet težje ulovljiv. Je gibalna in v strukturi prizorov velikokrat tudi dramska predstava, le da namesto besed govori gib (in občasno tudi delno artikulirani zvoki).

Z izjemo preskoka v formatu heroja ostajata na dobro poznanem polju, zanašata se na svojo duhovitost, medsebojno dinamiko in šlagerje, ki so tako osladni, da z njimi ni mogoče zgrešiti.

Uprizoritev, dolga dobro uro, je celovita in ima rdečo nit, čeprav so nekateri prehodi bolj nasilni kot drugi. V mnoštvu sicer zanimivega in raznorodnega materiala včasih umanjka logika zaporedja prizorov in bolj tekoč prehod iz enega v drugega, kar večinoma rešujeta z izhodom za zaveso. Res je, da je skrivanje za zaveso tudi logistične narave, tam so namreč rekviziti in sami absolutno ne bodo prišli na oder. Žal pa vse skupaj mestoma bolj izpade kot predstavitev prizorov. Tudi ko se namreč vrneta na oder, začneta znova. Nov prizor, nova situacija, nov uvod. Z izjemo preskoka v formatu heroja ostajata na dobro poznanem polju, zanašata se na svojo duhovitost, medsebojno dinamiko in šlagerje, ki so tako osladni, da z njimi ni mogoče zgrešiti. In ta celoten paket vsakič znova deluje. In kot prava heroja, za sabo še počistita oder in vso umazanijo, ki se v odnosu nabere.

U & V: Though nothing

Will keep us together

U: We could steal time

Just for one day

V: We can be heroes

For ever and ever

What d’you say?

NIKA ŠVAB
je literarna komparativistka in dramaturginja. Večinoma se ukvarja s teksti – leposlovnimi in publicističnimi: največkrat jih piše, včasih tudi ureja ali pa se o njih pogovarja. 


HEROJ 3.0 – VEČ KOT BESEDE
Avtorja in izvajalca: Uroš Kaurin in Vito Weis
Dramaturgija: Katarina Stegnar
Video: Boris Bezić
Glasba: Lea Čehovin in Ilj Pušnik
Vizualna podoba: Toni Soprano Meneglejte
Producentka: Nataša Zavolovšek
Oblikovalec luči in tehnik: Gašper Bohinec
Fotograf: Saša Huzjak
Produkcija: Moment Maribor
Koprodukcija: PTL, II. gimnazija Maribor, Bunker, Desirée Central Station
Podprto s strani Ministrstva za kulturo Slovenije in Mestne občine Maribor.

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.