Ko si ples in beseda stopita nasproti

Katarina Bogataj v predstavi Free standing Studia XXV prepoznava izris človeških interakcij in pogosto otežkočeno komunikacijo ter govori o (ne)moči sodelovanja na odru in onkraj njega: “Štirje akterji s svojimi interakcijami jasno naglasijo (ne)moč sodelovanja, pri čemer do konca zadržijo svojo individualnost in temperament. Načini komunikacije so različni – nekateri so bolj, drugi spet manj abstraktni – končni namen njihovih odnosov pa ni popolnoma jasen ali pa ga sploh ni.”

Najnovejša produkcija Studia XXV z naslovom Free standing posnema stvarni preplet človeških interakcij, s katerimi se neizogibno srečujemo v komunikaciji z zunanjim svetom. Spontanost in hipna odzivnost sta nujno prisotna dejavnika, ki ju občasno kombiniramo še z nerazumevanjem, kar vodi do nesoglasij; slednje je lahko v najboljšem primeru povod za vzpostavljanje kompromisov, kar je v pričujoči predstavi do neke mere tudi izpostavljeno. Zamisel je primarno vzniknila iz soustvarjanja Maše, Kaje in Josea, čez čas pa so k ekipi povabili še Kanyja. Idejo so polno razvili v okviru mednarodnega programa Pan Adria v sodelovanju s petimi partnerji (Zavod EN-KNAP, Hrvaški kulturni dom na Sušaku, KUD Moment, SNG Nova Gorica in Zagrebški plesni center), gostovali pa so (ali še bodo) v Ljubljani, Mariboru, Novi Gorici, Reki in Zagrebu. 

Publika v tišini pričakuje začetek predstave. Zastor je spuščen, luči ugasnjene. Moški spregovori besede, ki z artikulacijo in postopno gradacijo dobijo duhovit, a vedno globlji smisel: »Čokolada, marmelada … čokolada, marmelada. Kdo nam vlada? Vlada?« Zavesa se dvigne. Joseph Nzobandora – Jose v soju luči otvori dogajanje z zamišljenim rap monologom in zaskrbljenim pohajkovanjem po sicer praznem odru ljubljanskih Španskih borcev. Hudomušne rime občinstvo ničkolikokrat spravijo v pritajen hihet. V tem trenutku se na podiju ne odvija še nič gibalnega, temveč gledalca k razmišljanju vzpodbudijo rimano izgovorjene besede z eksplicitnimi pavzami in poudarki, kot se za starega znanca hiphopa tudi spodobi. 

Ko Jose svoje glasno razmišljanje privede h kraju, se odmakne iz uprizoritvenega fokusa ter sede za računalnik v ozadju ob levi strani odra, gledalčevo pozornost pa v prvem planu prevzame z močno lučjo obsijana plesalka Kaja Lin J. Avguštin, ki na podstavku – v tišini – začne izvajati svojo plesno sekvenco. V trenutku smo priča tehnično dovršenemu, skorajda akrobatskemu gibanju, ki variira med stabilnostjo in padanjem, na nogah in rokah, povezanemu v sekvenco, ki je plesalki več kot pisana na kožo. Kaj kmalu jo začne spremljati glasba. Svoje gibanje upočasni, v tem trenutku pa se ji v drugem in tretjem planu pridružita svetlobno poudarjena Maša Kagao Knez in Kany Michel Obenga, na enakih podstavkih. V momentu skupne koreografije je scena sicer nežno zamegljena, pa tudi osvetljava ni agresivna in jasno usmerjena, temveč megličasta in razprostrta po vsej uprizoritveni površini. Plesalci se premikajo kot v počasnem posnetku, kar je zanimiv kontrast sicer kar hitri glasbeni spremljavi. Lahko bi rekli, da so se v tem trenutku našli na skupni točki in postali enota, ki pa je kaj kmalu razpadla na prafaktorje – kot bi mignil vsi trije akterji v svojem ritmu začno plesati lastno sekvenco, s poljubnimi poudarki in suspenzi (čeprav tu in tam še vedno opazimo situacije, v katerih vsak izmed njih v svoji interpretaciji izvede neko poprej videno »skupno« kretnjo). 

Lahko bi rekli, da so se v tem trenutku našli na skupni točki in postali enota, ki pa je kaj kmalu razpadla na prafaktorje.

Na tem mestu jasno prepoznamo osnovno premiso predstave, zapisane v kratkem uvodniku: »Kdo od nas je samostojen? Kdo lahko stoji sam? Hodi sam. Sedi sam. Pleše sam. /…/ S kom sem prepleten, če se tega zavedam ali ne? Kdo vse vpliva na nas? Na koga vplivamo mi? In kakšen pomen ima vse to?« Znotraj koordiniranega kaosa se plesalci kot posamezniki za hip najdejo, že naslednji moment pa se razpršijo v svoje individualne svetove. Čeprav so avtorji predstave vsi sodelujoči, jasno prepoznamo, na kakšen način so izpostavljene vrline enega in na kakšen način drugega umetnika: Jose zažiga v besedah (ter sceno dopolni z avtorsko glasbo), Kaja v dovršenosti giba, Kany se več kot odlično igrivo in nadobudno znajde v interdisciplinarni interakciji vseh udeležencev, Maša pa v svojem jeziku med seboj neponovljivo in temperamentno povezuje ritem, dihanje, glasbo in ples. Razvoj projekta sicer temelji na skupinskem sodelovanju, pri čemer jasno dopušča opazen individualni pristop vsakega posameznika. 

Jose zažiga v besedah, Kaja v dovršenosti giba, Kany se več kot odlično igrivo in nadobudno znajde v interdisciplinarni interakciji, Maša pa povezuje ritem, dihanje, glasbo in ples.

V nadaljnjem poteku predstave je morda še bolj očitna želja po prikazu vstopanja v in izstopanja iz odnosov, pa naj bodo ti kratko ali dolgometražni, prijateljski, partnerski ali čisto mimobežni. Gledalci smo priča vzpostavitvi stikov med vsemi nastopajočimi: med Kajo in Joseem ter Mašo in Kanyjem, pa tudi med Mašo in Joseem, Kajo in Kanyjem ter Kajo in Mašo. Pri vsem tem gre za sledenje in prilagajanje, ali pa za popolno nasprotje – neukrotljivost in nepopuščanje (opazno predvsem v komunikaciji Kaje in Josea). Kljub izdelani koreografiji, ki tu in tam vse tri plesalce zopet poveže v celoto (nad katerimi vselej budni bdi Jose, občasno pa se jim celo pridruži), protagonisti nikoli ne izgubijo lastnega načina izražanja in interpretacije. Zanimivo je opazovati sproščeno gibanje najprej enega in nato odgovor drugega, pa tretjega akterja, pri čemer izrazi na obrazu potrjujejo, da gre za svojevrsten dialog. Vsekakor je prisotnih tudi nekaj momentov, ko si ples in beseda stopita nasproti kot dve različni komunikacijski sredstvi, kjer sprva nismo prepričani, da je skupni jezik sploh mogoče najti; plesalci se z uporabo gibalnega jezika odkrito (ter rahlo komično) spoprimejo z besednimi tvorinami poeta, gledalec pa napeto pričakuje, če se bodo uspeli medsebojno sporazumeti ali ne. V tem primeru si morajo tako eni kot drugi priti nasproti ter se po svojih najboljših močeh poskušati dešifrirati. 

Vsekakor je prisotnih tudi nekaj momentov, ko si ples in beseda stopita nasproti kot dve različni komunikacijski sredstvi.

Celotna predstava vzbudi razmišljanje o tem, ali se je moč sporazumeti z različnimi oblikami jezika, pa tudi, kako rokovati z raznorodnimi človeškimi karakteristikami, ki nam omogočijo vzpostavitev takšnih ali drugačnih medsebojnih vezi. Nekatere situacije od nas namreč terjajo več potrpežljivosti in želje po doumetju sočloveka, medtem ko druge zaradi intenzivnejše (hipne) privlačnosti od nas zahtevajo manj napora. Štirje akterji s svojimi interakcijami jasno naglasijo (ne)moč sodelovanja, pri čemer do konca zadržijo svojo individualnost in temperament. Načini komunikacije so različni – nekateri so bolj, drugi spet manj abstraktni – končni namen njihovih odnosov pa ni popolnoma jasen ali pa ga sploh ni. Četudi smo ljudje nagnjeni h klasifikaciji in želji po razumevanju sveta okrog sebe, vsega vendarle ne moremo v celoti doumeti. Še več; pogosto je v ospredju proces in ne cilj! … ali po Mašinih besedah: »Ples je zanimiv, ker je tako abstrakten, hkrati pa zelo konkreten, vezan na telo – telo v prostoru, telo v odnosu z drugim telesom. Zato v vsakem gibu iščemo smisel, hočemo razumeti, kaj se dogaja. Nismo navajeni, da včasih nekaj samo je.« 

KATARINA BOGATAJ 
je umetnostna zgodovinarka in južna slavistka, razpeta med Ljubljano in Zagrebom, z afiniteto do performativnih umetnosti.

---

FREE STANDING
Avtorji predstave in nastopajoči: Kaja Lin Jagodič Avguštin, Kany Michel Obenga, Joseph Nzobandora – Jose, Murat, Maša Kagao Knez
Besedila, avtorska glasba: Joseph Nzobandora – Jose
Oblikovanje svetlobe: Danilo Pečar
Kostumografija: Katja Somrak, Dominika Zver
Produkcija: Studio 25
Koprodukcija: Mreža Pan-Adria (Zavod EN-KNAP, Hrvatski Kulturni dom na Sušaku, KUD Moment, SNG Nova Gorica in Zagrebški plesni center), PTL – Plesni Teater Ljubljana
Posebna zahvala: Andreja Kopač, Rosana Hribar, Iztok Kovač, Anka Simončič, Drago Videmšek, Andreja Potočnik

Opombe bralcev (0)