Kdaj dvigneš belo zastavo

Prvemu zapisu, ki reflektira eno od dveh premier v okviru Hotspota, predstavitvenega projekta Vie Negative, priključujemo tudi drugega. Urška Preis je v njem premišljevala o krovnem konceptu serialke Šift, vezanem zlasti na ranljiva prekerna telesa v umetnosti in ga sopostavila s tokratno izvedbo Carte Blanche, ki je ustvarila množico občutljivih zvočnih in performativnih slik: “Občinstvo ni prepuščeno izbiri, na odru se na široko razpre globoka rana. Umetnice in umetniki enajstega zaporednega Šifta si grabežljivo vzamejo ta bel list, ki jim ga nesebično podari Grom, in nanj izlijejo vse svoje bolečine, muke, odpor, napor, vse svoje zaupno, zasebno, prikrito.”

Umetnico vedno spremlja bel list. Ta je lahko Carte Blanche in ga umetnica zapolni, kakor želi, lahko je bela zastava, ki jo dvigne kot vojaški simbol predaje. Umetnica pogosto joka, včasih zase, kdaj pa kdaj za druge, včasih zaradi praznega lista, spet drugič zaradi bele zastave. In ravno ta bela zastava, ta simbol predaje, se vsake toliko predstavlja kot vrsta odrešitve. Odrešitve večnega praznega papirja, utrujajočega prekerstva, stagnirajoče družbe. Na umetničin, umetnikov problem opozarjajo najraje (in vedno bolj pogosto) kar umetnice, umetniki sami. Drža države in distanciranost družbe namreč umetnice ne navdajata z upanjem, prej nasprotno, zato je kar najlažje in najhitrejše (ne pa nujno najbolj efektivno), da problem izpostavi sama. Serialka Šift se tako v tretji sezoni ukvarja z delom, prekerstvom, bolečino ob ustvarjanju, kar zelo naglas vzpostavi s postavitvijo raznolikih razbolenih avtobiografij.

Nina Dragičević za Radio Študent zapiše: »…skorajda ni srečanja s skupino umetnic in umetnikov, na katerem ne bi kdo bolj ali manj izrecno povedal, da nima za živet. Da je tudi do konca izžet, ker ves čas dela, denarja pa od nikoder. Da mu zato trpi tudi socialno življenje ali pa da ima socialno življenje le s svojim partnerjem ali partnerko, pa še to zato, ker ga ta preživlja.«1 Dostopno na: Nina Dragičević: Pasivnost futurabilnosti III.: DIY: Od avtonomije do sistemske revščine. Odprti termin za kulturo, Radio Študent.

Ne gre torej za lenobo, gre za neskončno, necenjeno in podplačano delo. In ta dirka brez prestanka človeka potre, včasih, pizda, celo stre. Kadar umetnico prevzame strtost, jo čakata dve možnosti:

1. Strtost lahko pretvori v umetnost oz. v umetniški izdelek – če ima izdelek, ga lahko trži, in če lahko nekaj trži, lažje preživi.
2. Strtost jo prevzame tako močno, da se preda.

Vsaj dva pogleda obstajata na prvo točko, romantiziranje umetničinega dela. Dragičević pravi, kritično: »To je pomembno, da bi deromantizirali podobo ustvarjalk in ustvarjalcev, ki da v neskončnost pišejo tekste iz čistega užitka do pisanja, iz narcisistične hlepečnosti po pozornosti ali pač zato, ker jim to omogoča popolna svoboda, torej bogastvo časa in blaginja, nad katerima izvajajo monopol, medtem ko marljivo ljudstvo v tem storilnostno-obrtniškem antisvetu resnično dela.« Frelih zapiše, v obupu: »Jaz, recimo, sem svoj roman napisal, ker bi mi sicer izkrvaveli možgani.« Oboje drži, umetnik ne ustvarja zgolj iz čistega užitka, umetnik ustvarja tudi zato, da preživi. V tem boju za preživetje se znajde hkrati še boj za izražanje, za ustvarjanje.

Carte Blanche, koncertni performans 27. januarja v Španskih borcih še nadalje razpre rano, ki jo – poleg Dragičević in Freliha – zadnje čase vedno pogosteje kažejo mnogi ustvarjalci in ustvarjalke. Preseka nekakšno diagonalo muk in stisk in trpljenj skozi ustvarjalke in ustvarjalce v različnih medijih in starostnih skupinah. List je morda od začetka nepopisan, a realnost meče nanj grobe besede, podobe in zvoke, ki jih producira široko čez oder razprostrta množica bolj ali manj znanih teles in obrazov. Temačnemu ambientu, ki ga pričara dvojec All Strings Detached ob prihodu v dvorano, se na zaslonu kmalu pridruži Delopis, avtobiografsko besedilo polovice tandema. Gre za skupek #delozlom in #domozlom informacij, ki jih okrona grenka letna bilanca, kjer ob borih 4149 prihodkov ob koncu leta umetnici ostane 467 evrov minusa.

Gre za skupek #delozlom in #domozlom informacij, ki jih okrona grenka letna bilanca, kjer ob borih 4149 prihodkov ob koncu leta umetnici ostane 467 evrov minusa.

Mary Ann Blanche, hiperproduktivna srednješolka, prikaže malce drugačne boje, v avtobiografskem monologu poslušamo o zlorabi, hiperaktivni motnji, anoreksiji, bulimiji. Alias, ki si ga nadeva umetnica, je tudi navdih za ime dogodka, kar lahko morda razumemo kot poklon prihajajoči generaciji ali pa nekakšne vrste predaja štafete strtosti.

Kljub na videz jasni začrtanosti večera smo obiskovalci, potisnjeni čisto v hrbet dvorane, priča prelivanju vsebin, brisanju mej. Režija večera je zastavljena tako, da si nastopajoči podajajo niti in naslednji jo prevzamejo kvartet Kutin – Kravanja – Stanić – Raon, ki sprva zvočni prostor uokvirijo za glas Kristine Svetec. Vibrato, ki pride s starostjo, prežema ljudsko Vsi so venci vejli, občinstvo je z njeno premikajočo se podobo soočeno prek projekcije, ki zaseda najbolj oddaljeno, a središčno mesto odra. Ko zvok in slika Kristine Svetec izzvenita, jo Tomaž Grom, organizator, skladatelj in nastopajoči, poišče med občinstvom in jo odpelje na oder, kjer se skupaj usedeta na stole in opazujeta nadaljevanje performansa. Gesta, ki še dalje zabriše mejo med občinstvom in nastopajočimi, hkrati pa naslednja scena, neulovljivo telo Loupa Abramovicija, ki mu impulz daje utrip prej omenjene zvok-ustvarjajoče četverice, deluje kot poklon Kristini Svetec.

Dogodek dobesedno preseka kompozicija Pred skladanjem. Preden skladaš, sekaš – drva namreč. Z drvi pride na oder steklenica žganja, pa tudi pet izvajalcev, ki počnejo ravno to, na videz naivno, četudi težavno opravilo, ki pa z umestitvijo v umetniški prostor pač postane umetniško delo. Očitnost na stran: ustvarjajo se prav intrigantne ritmične zvočnosti, ki jim nasproti pride (v primerjavi) naravnost pasivna Stavke bi, kjer Mary Anne Blanche skrbno in počasi na ogreto prenosno kuhinjsko ploščo s kapalko spušča kaplje vode. Vsakič invaziven, v svoji pasivnosti skrajno agresiven zven potencira še Gromova manipulacija slednjega.

(U)stvarjajo se prav intrigantne ritmične zvočnosti, ki jim nasproti pride naravnost pasivna Stavke bi, kjer Mary Anne Blanche počasi na ogreto prenosno kuhinjsko ploščo s kapalko spušča kaplje vode.

Nežen prehod odrskih luči se tokrat usmeri nazaj, v tisto skrajno središče odra, kjer tolkalist Jan Čibej očara prisotne z izvrstno izvedbo skladbe Rebonds grškega skladatelja Iannisa Xenakisa. Abstraktni zvočni ritual, ki smo mu priča, nas povzdigne naproti Anji Novak in njeni avtobiografski minidrami Čudovita. Novak nas z neprimerljivo odrsko prezenco in dobršno mero samoironije povabi v svoj svet, tudi težak, zafukan, narobe razumljen, anoreksičen. Tista steklenica žganja, ki so jo na oder prinesli radniki, se neprestano znajde v Anjinih mršavih rokah, kot bi nazdravljala sadovom svojega dela, dosežkom, ki jih našteva. Med težkimi drvmi, ob katerih deluje še bolj krhka, na trenutke radoživo prepeva, govori o vsem, kar bi lahko počela, pa ne, ljudi hipnotizira v sproščen smeh. Medtem se zadaj na projekciji vrtijo fotografije njenega golega telesa, enkrat v spremstvu nasmeha, drugič prejmemo sredinca. Novak izrazito prikaže neskladnost razdvajanja, ki ga preživlja kot igralka, umetnica, delavka.

Kot da se pomikamo v krogu nazaj proti začetku in nadaljujemo s pridobljeno lekcijo o ambivalenci, se na odru zopet pridružita All Strings Detached, ki s komadom Parallel World rišeta utopično vzporednost, prostor miru in ustvarjalnosti, ki pa v okolici venomer vzbuja dvom. Zadnji utrip predstave je zopet Mary Ann Blanche in njeno Meso, ki z ustvarjanjem ustvarja, tj. s šivalnim strojem gradi zvok, z videom pa razkrije še del svoje intime, ki jo ta večer vestno razgaljajo vse ustvarjalke in ustvarjalci.

(N)a odru (se) zopet pridružita All Strings Detached, ki s komadom Parallel World rišeta utopično vzporednost, prostor miru in ustvarjalnosti (…)

Občinstvo ni prepuščeno izbiri, na odru se na široko razpre globoka rana. Umetnice in umetniki enajstega zaporednega Šifta si grabežljivo vzamejo ta bel list, ki jim ga nesebično podari Grom, in nanj izlijejo vse svoje bolečine, muke, odpor, napor, vse svoje zaupno, zasebno, prikrito. V sezoni, ko se serialka Šift ukvarja z delom, delamo in jočemo vsi – tudi občinstvo.

Urška Preis
je glasbenica, harfistka in vizualna umetnica. Kot glasbena novinarka se udejstvuje na Radiu Študent in programu ARS.

---

ŠIFT: Carte Blanche
Izvedba: Loup Abramovici, Mary Anne Blanche, Tomaž Grom, Eduardo Raon, Anja Novak, All Strings Detached (Jana Beltran, Vesna Godler), Ana Kravanja, Samo Kutin, Marjan Stanić, Špela Trošt, Simon Klavžar, Maja Megla, Bojan Jablanovec, Kristina Svetec, Hotimir Knific, Gal Škrjanec Skaberne …
Koordinatorka in producentka: Špela Trošt
Umetniški vodja: Bojan Jablanovec
Video dokumentacija: Martina Dervarič
Produkcija: Via Negativa
Koprodukcija: Zavod Sploh
Programska podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)