Neodvisni

Sakralnost v gledališkem laboratoriju

Avtorica prispevka kontinuirano spremlja delo mladega režiserja Jana Krmelja, ki se je tokrat s soavtorico Niko Prusnik Kardum v “kontroliranem okolju” Osmo/ze podal v raziskovanje človekove potrebe po spiritualnosti in obrednosti v dobi človekove optimizacije časa in narave.

Foto: Pia Brezavšček

Naključno sovpadanje dogodkov po svetu z referencami v umetniškem delu ima včasih že tragikomičen smisel za humor, saj podoba dveh teles, zavarovanih v sterilno bele kombinezone, ki sta osrednja akterja Antifone Jana Krmelja, srhljivo korespondira z medijsko »infodemijo« o koronavirusu. Pripenjanje ali vpisovanje dogodkov, ki so se odvili šele v začetku januarja, medtem ko je instalacijska predstava premiero doživela že v drugi polovici decembra, na mestu odkriva paleto možnih interpretacij, ki zaznamujejo poetiko Krmeljevega uprizoritvenega jezika. Čez štiri jesenske mesece leta 2019 razpenjajoča se trilogija uprizoritev, sestavljena iz Triadnega baleta, Za praznino / Jok kamere in Antifone (pomembno je omeniti, da se mu je tu kot soavtorica pridružila Nika Prusnik Kardum), ni nujno s strani umetnika definiran skupek umetniških del, a se zaradi časovne bližine vseh treh premier v vpogled ponuja kot kontinuiran prikaz razvoja lastnega umetniškega jezika avtorja mlajše generacije. Upoštevajoč finančne in produkcijske razmere je Krmeljeva pozicija prej anomalija kot običaj, saj lahko (poleg udejstvovanja v institucijah) v relativno skrčenem časovnem obdobju preizkuša in pili tako svoja zanimanja kot samo obrtniško plat ustvarjanja. Z izbiro manjših prostorov, kot sta Švicarija in Osmo/za, ter z minimaliziranim marketingom pri zadnjih dveh uprizoritvah se izogne portretiranju zadnjih dveh del kot velikih dogodkov, kar jima da prostor, da zadihata v že omenjenem kontekstu prvih let po zaključku študija kot obdobja raziskovanja in razvoja, kjer je proces premik naprej, a brez pritiska popolnosti. Njegov  privilegiran položaj, upoštevajoč finančne in produkcijske razmere, generira povratno zanko: privilegira položaj piske, ki ima sicer redko priložnost spremljati sosledje predstav brez pritiska kratke in hitre ocene, temveč s prostorom in časom za premislek, in morda z osebnega vidika najpomembneje, priliko, da vzporedno z avtorjevo poetiko razvija lastno teoretsko misel o njegovem delu.

Z odločitvijo za uporabo (semi)prozornega platna v prostorih Osmo/ze ponovno vzpostavi oprijemljivo četrto steno, ki skorajda laboratorijsko prostorsko izolira prizore, ki se dogajajo za njo.

Človek v Antifone ostaja tisti element, ki je v Krmeljevih predstavah s svojimi umestitvami v scenografijo pomemben nosilec ideje, ki tega ne počne z razkrivanjem svoje notranje psihologije, temveč kot gibajoče se telo, ki skupaj z drugimi objekti in telesi tvori dalj časa trajajoče podobe. V tokratni postavitvi nadalje poudarja kontrast med telesom kot reprezentacijo živega, v Antifone kot predstavnika človeške civilizacije, in med ravnimi ploščatimi razsežnimi ploskvami, ki predstavljajo scenografski okvir. Z odločitvijo za uporabo (semi)prozornega platna v prostorih Osmo/ze ponovno vzpostavi oprijemljivo četrto steno, ki skorajda laboratorijsko prostorsko izolira prizore, ki se dogajajo za njo. Visoko kontrolirano okolje se odraža v kostumografski odločitvi za bele pajace, a najbolj poudarjena, skladno z avtorjevo osredotočenostjo na neverbalne izrazne potenciale človeškega telesa, je manifestacija nadzora v počasnosti in preciznosti gibanja obeh nastopajočih (Jan Krmelj in Nika Prusnik Kardum). Njuni telesi se deloma odmikata od ranljivosti, zaznane v predhodnih predstavah, ki pa se tokrat razkriva prav skozi svoje nasprotje. Kontroliranost, morda simbol simptomatike sodobnih družbenopolitičnih razmer (najbolj očiten primer je, ponovno tragikomično, Kitajska), je poudarjena skozi sam dramaturški lok predstave, ki sledi procesu obrednega žrtvovanja. Krmelj in Prusnik Kardum ohranjata princip sekvenčnosti, včasih jasno ločene z izpraznitvijo in odmikom elementov predhodnega prizora, drugič manj očitne le s premiki po odrskem prostoru, a vseskozi ohranjata podton mirnosti, nepopisljivo kontrasten splošnim, velikokrat sicer evrocentristično obarvanim idejam o prvinskosti in ekstazi ritualnosti in žrtvovanja.

Sakralno plat avtorja podčrtata z zdaj že prav tako pomembnim elementom Krmeljevih predstav, na prozorno platno projiciranim besedilom, ki pa se tokrat izmuzne malce pretenciozni poetičnosti in jasno zavzame formo ode ali molitve, žal pa se čisto tehnično odvrti malce prehitro, da bi si ga lahko podrobneje prebrali in interpretirali. Tokrat pri procesu žrtvovanja ne gre za uboj svete živali, ampak za pokončanje in zažig majhnega drevesca, ki lahko izvrstno simbolizira bodisi element povezanosti z naravo bodisi naše izrabljanje te, če izgorevanje razumemo na jezikovno metaforični ravni segrevanja planeta. Akt žrtvovanja naj bi bil sledeč nekaterim teorijam dejanje transformacije od posameznikov k skupnosti, v Antifone pa sterilnost le še poudari osamljenost dveh ljudi, izoliranih tako v odsotnosti povezovalnega elementa ekstaze obrednosti kot tudi v neprepustnosti belega kombinezona.

Jan Krmelj, tokrat v sodelovanju z Niko Prusnik Kardum, nadaljuje z umeščanjem človeka v ta abstrakten ne-kraj, ki služi kot prostor za plasiranje simbolov.

V sakralni glasbi je antifona uvodna in končna pesem psalma, beseda pa je sestavljena iz dveh delov, nasproti in zvok, kar se prevaja v odgovor. Krmelj in Prusnik Kardum v sekvenci prizorov odgovarjata nekomu ali nečemu nam neznanemu, na ravni umetnosti namerno ali ne odgovarjata na trenutno sedanjost, odgovarjata lahko tudi na ponoven vzpon obrednosti in spiritualnosti, ki je doživela razcvet v odzivu na racionalno in optimalno organiziran vsakdan, kot nastopajoča odgovarjata drugim elementom predstave in nenazadnje v odnosu gledalec-predstava odgovarjata našemu pogledu. Nam, ki smo zaradi režijsko-scenografskih posegov tako fizično kot mentalno distancirani od dogajanja za platnom, ki nam je namenjeno opazovanje in kontemplacija tega sugerirano Drugega sveta, ki pa je v resnici le abstrahirana manifestacija dejanskosti. Jan Krmelj, tokrat v sodelovanju z Niko Prusnik Kardum, nadaljuje z umeščanjem človeka v ta abstrakten ne-kraj, ki služi kot prostor za plasiranje simbolov, s čimer tokrat s premišljenimi odločitvami in doziranjem pusti veliko širše polje za popotovanje naših misli, da lahko iščejo odgovore na videno v neštetih permutacijah.

MAŠA RADI BUH
je motrilka uprizoritvenih umetnosti ter študentka sociologije.


ANTIFONE
režija, besedilo: Jan Krmelj in Nika Prusnik Kardum
glasba: Gašper Torkar in Arvo Pärt
scenografija: Jan Krmelj
kostumi: Nika Prusnik Kardum
materializacija površine in skulpture: Nika Erjavec

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.