Alles hat ein Ende, nur die Wurst hat zwei

Pogovor z Beton Ltd.

Jure Novak je med malico razmišljal in se domislil, da bo tokratni zapis spremljevalni uvod v intervju s kolektivom Beton Ltd. Kolektiv namreč zelo dobro pozna, to so njegovi prijatelji in njegovi umetniški sopotniki, ki jih spremlja in obožuje. Zato zapis ne more biti drugega, kot križišče med osebnim in konceptualnim, kakor tudi intervju, ki ga komplementarno dopolnjuje. Skupaj so razmišljali o genealogiji kolektiva, odpirali vprašanja razmerja med besedilom in dogodkom, se spraševali o kolektivnem avtorstvu, ki ga zadnja predstava Mahlzeit, nekakšen koncertni performans, do roba zaostri, saj v srčiko postavi tiste soustvarjalce, ki običajno ostajajo zakriti.

Med malico sem razmišljal.

Imel sem čas. Pustili so nas čakati. Žvečil sem hrenovko, srkal pivo, se muzal, kdaj bo kdo opazil, da sedimo v kljukastem križu in reminisciral.

Betone imam rad. Štejem jih med svoje prijatelje, in ta članek je imel nekaj poskusov objektivnega zapisa, ki pa so se kmalu izkazali za simulacijo kritičnosti.

Betone imam rad kot ljudi, kot umetnike pa jih obožujem, z grenkim priokusom zavisti, ker so enostavno predobri.

Beton Ltd. izvira iz legendarne skupine Betontanz, ki je orala ledine in revolucionalizirala fizično in avtorsko gledališče devetdesetih. Sestavljajo ga Katarina, Primož in Branko, vsi trije prvenstveno in v klasičnem smislu – igralci, v Betonih pa so še avtorji, režiserji, dramatiki, dramaturgi, koreografi, performerji, plesalci (no, gibalci) in idejni vodje. Skupina je v našem prostoru skoraj unikum – kompanija, v anglosaškem smislu company ali še raje troupe – to je: delujejo kot ekipa, trdo jedro, v nehierarhičnem ustvarjalnem triu, ki konsistentno, na približno dve leti, lansira nov produkt: predstavo, projekt, intervencijo, nekaj.

(D)elujejo kot ekipa, trdo jedro, v nehierarhičnem ustvarjalnem triu, ki konsistentno, na približno dve leti, lansira nov produkt: predstavo, projekt, intervencijo, nekaj.

Svojo solo-trio-kariero, svojo spin-off serijo so pilotsko predstavili leta 2010. Tam daleč stran ljubkovalno poimenujejo – medvedi, ker je prav zanje tudi šlo. Simpatična in lahkotna predstava o zelo resni temi (ko ekologija še ni bila tako zelo popularna) je bila, ne nalašč, pravijo v pogovoru, po mojem mnenju točno tisto, kar so potrebovali za odcep od močne in prepoznavne znamke. Ker je bila zabavna in nepretenciozna, se nihče ni vtaknil v vrzel, kjer je manjkal – o, joj! – režiser.

Pri tem bi verjetno tudi ostalo, če ne bi kmalu sledilo povabilo Bergerjevega APT-ja, kamor so odšli delat Becketta. Tudi v Rečem, kar mi rečejo, naj rečem (2012) so delovali nehierarhično in soavtorsko. Predstava je bila ostrejša, odločnejša, morda resnejša. Bila pa je tudi zadnja, edina, ki se je eksplicitno naslanjala na literarno predlogo.

V APT-ju je dve leti kasneje, 2014, nastal tudi Upor ni človek. Tam, kot opozori Primož v pogovoru, so prvič poskušali nehierarhično soavtorstvo razširiti na širši krog sodelavcev: v predstavo so vključili tri filme, ki so jih mladi slovenski filmski režiserji ustvarjali s popolnim carte blanche, na skupno temo – a ne pod vodstvom Betonov.

Nekje med Uporom in Vsem, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli (2013) po mojem najdemo tudi začetek resničnih Betonov, kombinacije družbenega angažmaja, privatnih zgodb, mešanice referenc iz realnosti in fikcije, glasbe in vizualij, telesnosti in prisotnosti, ki njihova zelo različna dela jasno in čvrsto povezuje v opus. V tej predstavi (O Haludovem? O Ionescu? O privatnih zgodovinah trojice? Kdo bi vedel!) so tudi odločneje posegli v tradicionalna razmerja med nastopajočimi in publiko in pričeli bolj eksplicitno razvijati svoje persone: Primoža, Branka in Katarino, ki jih moramo jasno razlikovati od Primoža, Branka in Katarine in ki so še vedno edini »dramski« liki v njihovih predstavah.

Nekje med Uporom in Vsem, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli (2013) po mojem najdemo tudi začetek resničnih Betonov, kombinacije družbenega angažmaja, privatnih zgodb, mešanice referenc iz realnosti in fikcije, glasbe in vizualij, telesnosti in prisotnosti.

V vseh naštetih projektih jih na glasbeni opremi spremljajo Dead Tongues, »priložnostni« bend, katerega jedro sestavljata Jure Vlahovič in Janez Weiss in ki je, nehierarhično soustvarjalno, tudi nosilni element Mahlzeita. 

Mahlzeit spada in ne spada v Nemški cikel, zagotovo pa vanj spadata Ich kann nicht anders in Grosse erwartungen, vrhunca dosedanjega ustvarjanja Betonov in igralsko, dramaturško, avtorsko, konceptualno dovršeni, večplastni, uživaški deli, skoraj diametralno nasprotni deli. IKNA so same besede, v Pričakovanjih ni skoraj nobene. IKNA je filmska, Pričakovanja gledališka. IKNA je gosta, Pričakovanja izčiščena, reducirana. A vendar gre za referenčni, prelomni deli, ki sta obe temeljno, prepoznavno, odločno Beton Ltd. 

Še igrata, ne bom ju opisoval, pojdite ju pogledat. Nujno! Ker je to pametno, ostro, odločno, zatakne-se-v-možgan gledališče. In ker so oni trije res zelo kul.

Sem že omenil, da imam Betone rad?

Zakaj cikel in zakaj nemški? Bog si ga vedi, v pogovoru se dotaknemo tudi tega vprašanja.

Kje smo ostali? Aha. Mahlzeit. Med Malico sem razmišljal.

Beton Ltd. Mahlzeit

Mahlzeit na prvi pogled izgleda kot izgovor, »nismo imeli časa naredit predstave, evo, koncert«. A ko človek razmišlja (in se kasneje z Betoni o tem še pogovarja), ugotovi, da gre za v zgodbo Betonov precej bolj smiselno in dosledno vpleten projekt. Kar so naredili v Mahlzeitu je, da so dosledno razširili že petnajstič omenjeno nehierarhično soustvarjanje na cel kup njihovih stalnih sodelavcev, predvsem Dead Tongues in Toni Soprano, torej glasbo in vizualije in jim dali prednost, jih postavili v prvi plan. Primož, Katarina in Branko so šli na malico (no, nekaj malega še odpojejo), ekipa, ki je v desetih letih tako kvalitetno in pogosto subtilno podpirala in opremljala njihova dela, pa je stopila v ospredje.

Kar so naredili v Mahlzeitu je, da so dosledno razširili nehierarhično soustvarjanje na cel kup njihovih stalnih sodelavcev, predvsem Dead Tongues in Toni Soprano.

OK, tu je še cel kup produkcijskih zapletov, pomenskih nivojev, nehotenih Laibachov in vprašanj glede narativnosti sodobnega gledališkega dogodka. In o vsem tem spregovorimo v priloženem pogovoru. Vmes pa spustimo še tri komade iz plošče, ki je Mahlzeit vsaj toliko, kot je bil Mahlzeit koncertni dogodek.

Med malico sem razmišljal. In sem imel nekaj vprašanj. In smo se usedli in sem jih vprašal.

JURE NOVAK
je nekdanji umetniški vodja Gledališča Glej, režiser, avtor in performer.

---

MAHLZEIT
BETON LTD.
Koncept in izvedba: Katarina Stegnar, Branko Jordan, Primož Bezjak, Jure Vlahovič, Janez Weiss, Marko Brdnik, Maksim Špelko, Toni Soprano Meneglejte, 004 in Maja Vižin
Produkcija: Bunker, Ljubljana

Opombe bralcev (0)