Neodvisni

Flamenko kot sodobna scenska praksa

Avtorica članka je na primeru dveh predstav sodobnega flamenka, ENO-ONE Urške Centa in Prostor med nama je najin odnos Anje Mejač, premišljevala o flamenku kot sodobni scenski praksi. Na izbranih primerih se je izkazalo, da se uporaba te španska tradiconalne plesne zvrsti sicer uspe prilagoditi zastavkom plesnih predstav, a včasih zdrsne tudi v nevarnost in postane “vešče izveden tujek”.

Čeprav flamenko zadnja leta pri nas postopno prodira v uprizoritveno umetnost in ni več namenjen zgolj posvečenim, se zdi, da še vedno išče bolj konkretno definicijo v heterogeni zbirki sodobnih scenskih umetnosti. To nenazadnje odsevajo tudi finančni odrezi, saj, kot na podlagi lastnih izkušenj ugotavlja Urška Centa, se flamenko ne prilega dobro razpisnim pogojem in tako pogosto izpade iz financiranja.

Sodobni flamenko, ki se je otresel političnega diktata, se je razvil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s preobrazbo estetskega diskurza flamenka kot zgolj zabavi in ekspresiji namenjeni atrakciji.

Flamenko je zavzel odre in lokale šele konec 19. stoletja, ko se je bolj trdno formiral iz oblik ljudskih plesov prejšnjih stoletij. Reorganizacija pa je ohranila osnovno premiso flamenka kot izjemno ekspresivne glasbenoplesne zvrsti. Izražanje čustev je nekdaj španskemu ljudstvu v primežu težkih družbeno-ekonomskih okoliščin pomenilo uteho. V času diktature v Španiji je flamenko kot simbol narodne zavesti služil politični ideologiji in deloval zgolj v političnim namenom prilagojeni, strogo cenzurirani obliki. Sodobni flamenko, ki se je otresel političnega diktata, se je razvil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s preobrazbo estetskega diskurza flamenka kot zgolj zabavi in ekspresiji namenjeni atrakciji. Danes flamenko soobstaja v dveh principih: kot že znana zvrst, katere pripadniki zagovarjajo spoštovanje tradicije in izkazujejo odpor do vstopa novitet vanjo, ter kot razvijajoča se zvrst, ki širi svoje meje, se odreka zgolj ponovnem proizvajanju že znanih spretnosti, zajema iz sodobnega plesa, izbira drugačne glasbene forme ter inštrumente in se preizkuša v formi plesnih predstav. Tudi pri nas obstaja že kar nekaj desetletna tradicija flamenka, ki se je od skromnih začetkov kar dobro razširil. Mlajše generacije vzdržujejo tradicijo, a hkrati izumljajo nove izraze in odvode flamenka, predvsem pa ga skušajo vzpostaviti kot sodobno scensko prakso. Kako pri nas funkcionira flamenko v spoju s sodobnimi scenskimi praksami, bom skušala prikazati v analizi dveh slovenskih predstav na letošnjem festivalu Bi flamenko.

Ob osvoboditvi od družbenih in odnosnih spon Centa prevzame pozicijo plesnega izraza skozi flamenko, skozi celotno veščino, ki zahteva obvladovanje ritmičnega udarjanja nog in sooblikuje poudarjene ekspresije s specifičnimi gestami rok ob spremljavi inštrumentov, medtem ko Habun prestopi v svoj sodobnoplesni izraz.

Predstavo ENO – ONE Urške Centa bi lahko označili kot koncertni performans, formo, ki zadnje čase nekam pogosto naseljuje naše odre in ki bo sčasoma, seveda ob predvidenem nadaljevanju, verjetno morala biti deležna posebne obravnave. Ob vstopu v dvorano sta Urška Centa in Tina Habun že v fizičnem kostumskem spoju, kot eno telo z dvojnim zgornjim delom, kot dve »eno«. V nadaljevanju se postopno oddaljujeta, »eno« se razcepi od drugega »eno« in se delno osamosvoji ter vzpostavi fizično razdaljo, ki jo zaustavlja ujetost v polje enega širokega krila, v katerem sta dve osebi. V postopnem približevanju in oddaljevanju, ob klavirski in kontrabasistični glasbeni spremljavi različnih slogov Centa in Habun vstopata v različne interakcije med sabo; regulirani s krilom kot nečim zunanjim prevprašujeta medčloveško odnosnost, osvobojenost in povezanost. Z zakritim spodnjim delom so komunikacijsko orodje roke in zgornji del telesa. Tu v konstruktiven dialog stopajo za flamenko značilne oblike rok in bolj svobodne sodobnoplesne ekstenzije, s čimer je ekspresivnost bolj vezana na današnji trenutek kot na spomine iz preteklosti. Ob osvoboditvi od družbenih in odnosnih spon Centa prevzame pozicijo plesnega izraza skozi flamenko, skozi celotno veščino, ki zahteva obvladovanje ritmičnega udarjanja nog in sooblikuje poudarjene ekspresije s specifičnimi gestami rok ob spremljavi inštrumentov, medtem ko Habun prestopi v svoj sodobnoplesni izraz. Vprašanje, kaj je svoboda, je tako označeno z osebno plesno fundamentalnostjo vsake posebej.

Ob treh moških, od katerih je eden njen podrejeni asistent, ki ga kar grobo izkorišča, druga dva sta glasbenika, pogosto tudi fizično vključena, je Mejač osredinjena v teh notranjih bojih in nadvladi nad drugim.

Na podoben strukturen način je zastavljena tudi predstava Anje Mejač Prostor med nama je najin odnos. Skozi temo bikoborbe, odnosa med bikom in torerom preiskuje lastne notranje boje, odnos med našim notranjim »bikom« in nami, med neko notranjo silo, ki nas poganja, da nasilno vstopamo v prostore drugih. V prvem delu to idejno podstat Mejač pregnete simbolno, gibalno osvobojeno, a z osnovo iz gestualnosti flamenka, v fluidni in dokaj koherentno zasnovani kompoziciji, v kateri je neprestan boj med »torerom« in njegovim »bikom«. Ob treh moških, od katerih je eden njen podrejeni asistent, ki ga kar grobo izkorišča, druga dva sta glasbenika, pogosto tudi fizično vključena, je Mejač osredinjena v teh notranjih bojih in nadvladi nad drugimi. Ko se osvobodi notranjih pogonov, se prepusti čustveni ekspresiji pravega flamenka, ki ga izvaja skupaj v dialogu z glasbenikom. Tu stopijo v ospredje trdnost, udarnost, ritmičnost stopal, zvok čevljev, tlesk in plosk rok, abstrakcija, dobršna mera improvizacije in prepuščanje čutenju.

Tradicionalni flamenko se močno naslanja na glasbo, saj iz nje izhaja, ta diktira razpoloženje in koreografsko temo plesa. Ko zastaviš flamenko konceptualno, mora priti do sprememb v plesnih gibih in strukturah, kajti tradicionalni flamenko gibi in drža so kulturno pogojeni in nimajo simbolnih konotacij. Flamenko danes postaja vedno bolj realističen v temah, ki ji zasleduje in uprizarja, uporablja prostor in perspektivo ter variacije v estetiki in temah. Ko se flamenko razveže svojih osnovnih konotacij, postane zanimiv raziskovalni material.

V koherentnosti celotne uprizoritve pa flamenko gestualnost in ekspresija, ki se ju obe poslužita v drugem delu, bolj kot ne obvisita kot nekakšen, sicer vešče izveden, tujek.

Obe predstavi, tako ENO-ONE kot Prostor med nama je najin odnos, širita in prehajata meje flamenko plesnega sloga, predvsem v prvem delu. Razvezanost od tradicionalnih gibov flamenka razpira gestualno polje in nas potegne v dimenzije gibnega izraza, ki tako prepleten ustvarja nove potenciale. V tem delu je sicer mogoče prepoznati za flamenko značilne gestualne zastavke, ki pa so spretno razvezani in obogateni z iz notranjega vzgiba naplastenimi gibi, ki zajemajo iz raznolikih plesnih tendenc in se s tem, od kod ti gibi prihajajo, sploh ne obremenjujejo. Zato sta v obeh predstavah prva dela polna v izrazu, napeta z gledališko simboliko, ki prestopa meje flamenko sloga ob dovolj primerno zastavljenem in razvitem konceptu. Zdi pa se, da obema, Centa in Mejač, osvobojenost pomeni prestop v tradicijo flamenka, ki je čuten in emotivno poln. Čeprav ju z močjo poganja v prvem, od gibov tradicionalnega flamenka odmaknjenem delu, je obema ravno ta flamenko tisti, ki ju odločno požene iz njunih biti. V koherentnosti celotne uprizoritve pa flamenko gestualnost in ekspresija, ki se ju obe poslužita v drugem delu, bolj kot ne obvisita kot nekakšen, sicer vešče izveden, tujek. Vključitev tradicionalnega flamenka sicer sovpada z njunima temama na neki površinski ravni, a zaradi osnovnih konotacij flamenka predstavlja vsebinske zagate, ki se ne prilegajo dobro konceptu njunih predstav. Tako ostaja med obema deloma nekakšna razmejitev; oba sta namreč učinkovita v funkciji vsakega zase, v spoju pa predstavljata komunikacijski šum.

NATAŠA BERCE
se je po končani Srednji glasbeni in baletni šoli zaposlila v SNG Opera in balet v Ljubljani in kasneje nadaljevala kot pedagoginja. Deluje tudi kot publicistka in dramaturginja.


ENO-ONE
Avtorica, koreografija: Urška Centa
Ples: Urška Centa, Tina Habun
Glasba: Robert Jukič, Tomaž Gajšt
Dramaturgija: Andreja Kopač   
Oblikovanje svetlobe in videa: Borut Bučinel 
Produkcija: Flota, Ljubljana; Flota
Koprodukcija: Cankarjev dom, CoraViento

PROSTOR MED NAMA JE NAJIN ODNOS
Avtorica: Anja Mejač
Koreografija: Anja Mejač, Alejandro Granados
Svetovanje za gib: b
Avtorska glasba, zvočno oblikovanje: Bowrain
Kostumografija: Sara Smrajc Žnidarčič
Lučno oblikovanje: Igor Remeta
Vizualno svetovanje: Bastien Beheretche
Video: Črt Potočnik
Fotografija: Črt Potočnik, Tjaša Gnezda, Tine LisjakNastopajoči: Anja Mejač, Andraž Harauer, Bowrain, Vasja ŠtukeljPosebna zahvala: Katja Černe, Ena Kurtalić
Produkcija: Skladišče 172
Koprodukcija: Cankarjev dom
Projekt so finančno podprli: Zavarovalnica Sava, GENERALI zavarovalnica d.d., 
NJT d.o.o., VIZIJA HOLDING, k.d.d., Embajada de España en Eslovenia, S-5 naložbe, Medius d.o.o.

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.