Meni za 4

Avtorica bere plesno-gledališko predstavo Milana Tomášika Pokrm/Jedača, ki tematizira duhovno hrano, preko njene tridelne strukture. Posebej je navdušena nad “predjedjo”, kjer plesalci preko krčenja mišičnih skupin ustvarjajo različne bolj ali manj groteskne slike, ki pa niso v funkciji ekspresije emocij, saj plesalci do telesa zavzemajo distanco: “Jedača nas na začetku nahrani s predjedjo in nas na koncu počasti s posladkom, glavna jed jedra pa utone v pozabo.”

Foto: Pia Brezavšček

Telo v prijemu krča mišic se iz tega, kar pojmujemo za naravno držo, kot plastelin preoblikuje v distorzirano podobo, ki prerazporedi ustaljene razdalje med različnimi deli telesa, premesti njegove skrajne meje, tako da prezentno telo pred nami spominja bodisi na popačene karikature bodisi na Picassove slike. Predstava Pokrm / Jedača koreografa Milana Tomášika uvodoma v črno škatlo Plesnega teatra Ljubljana postavi prav takšna telesa (Sabina Bočková, Lukáš Homola, Jakub Mudrák, Veronika Tőkőly), ki na skoraj popolnoma praznem odru v tempu počasnega posnetka izvajajo fizično akcijo krčenja mišic. Njihova telesa so v nekaterih trenutkih čista groteska, v drugih pa se razmerje pokrčenih mišic prerazporedi in zdi se nam, da enkrat nepopisljivo trpijo od bolečine, sekundo kasneje pa se krohotajo ali kričijo od navdušenja. Le majhna premestitev intenzitete mišičnega tonusa popolnoma spremeni zunanjo držo in jo potisne v drug register razbiranja počutja, ki ga prav vsi opravljamo na dnevni bazi. Zakrčena plesna telesa nas skozi plesno zgodovino popeljejo že skoraj na njen začetek, ko so (na primer pri Mary Wigman) predstavljala odziv na sproščenost in lahkotnost Isadore Duncan in njene zapuščine, danes pa lahko v zakrčenosti vidimo eno izmed potencialnih stanj telesa na odru, ki stoji ob natreniranem virtuoznem telesu (ki temelji na drugačni aplikaciji nadzora nad uporabo mišic) ali pa ob telesu v t. i. vsakdanji drži – prav vsa tri omenjena najdemo v predstavi Jedača.

A ti bizarni prizori, potencirani z elektronsko-klasično glasbeno spremljavo Nilsa Frahma, ki spominja na ozadje v filmskih prizorih zmagoslavja na koncu vojne ali dolgega potovanja, so okvir jedru predstave, ki je estetsko precejšen antipod uvodu in zaključku.

Zanimivo je, da ekspresivnost, ki se kaže v tem prvem delu, nikoli ne preide v čustvovanje, ampak v nenehnem premikanju med telesnimi konstelacijami ostaja pred nami le kot podoba gibajočega se telesa. Nikakor to ne spodbija možnih branj, ki jih lahko apliciramo na njihovo mimiko, le razdalja nastopajočih kot izvajalcev fizične naloge do proizvedenih podob ostaja jasna in trdna. Ta del, umeščen frontalno proti publiki, uvodoma izpostavlja individuume, v zadnjem delu predstave pa se kolektivizira in pred nami na rampi na koncu ustvari groteskno sliko v kompoziciji družinskega portreta. Gre za del predstave, ki se jasno navezuje na tematike čustvovanja in bivanja, ki jih najdemo zapisane tudi v kratkem napovedniku. A ti bizarni prizori, potencirani z elektronsko-klasično glasbeno spremljavo Nilsa Frahma, ki spominja na ozadje v filmskih prizorih zmagoslavja na koncu vojne ali dolgega potovanja, so okvir jedru predstave, ki je estetsko precejšen antipod uvodu in zaključku.

Jedača je opisana kot plesno-gledališka predstava (režiser Jakub Mudrák), pri čemer bi lahko kot najbolj opazni element gledališkosti vzeli dele, v katerih plesalci, ki so tudi soustvarjalci, posežejo po uporabi govora. Prvič v svojem maternem jeziku, slovaščini, pripovedujejo parabolo o sreči, ki se v angleščini projicira na zadnjo steno dvorane, a je žal hitrost projekcije malce prehitra, da bi se dalo ujeti celotno pripoved in iz nje izluščiti ključno misel. Ta del se neposredno povezuje s konceptom duhovne hrane, pokrm, a to počne na izredno očiten način, ki nas od potencialnosti telesa in giba hitro zapelje v pretirano konkretnost.

Trije plesalci izvajajo koreografsko sekvenco, kjer je gibanje natančno določeno in od njih zahteva preciznost, mestoma usklajenost, kompozicija pa jih večinoma postavlja v vertikalo, a doživlja premene v smereh gibanja, v prerazporejanju težišča in teže, v obratih, v ekstenzijah okončin in v razdružitvi in ponovni združitvi treh plesalcev v usklajeno enotno gibanje.

Tretji tip prizora in uporabe teles na odru je poseg po razpoznavni estetiki Tomášikovih koreografij. Trije plesalci – eden izmed nastopajočih se je že zgodaj v predstavi umaknil za računalnik v levem kotu dvorane, kjer pa njegova funkcija ni popolnoma jasna – izvajajo koreografsko sekvenco, kjer je gibanje natančno določeno in od njih zahteva preciznost, mestoma usklajenost, kompozicija pa jih večinoma postavlja v vertikalo, a doživlja premene v smereh gibanja, v prerazporejanju težišča in teže, v obratih, v ekstenzijah okončin in v razdružitvi in ponovni združitvi treh plesalcev v usklajeno enotno gibanje – principi gibanja in koreografije, ki jih najdemo pri, kakor to poimenuje Pia Brezavšček, »krepkoklasični veji«, ki pa se še vedno nahaja znotraj »novih oblik sodobnoplesne proizvodnje – plesa kot sodobne umetnosti«.

Razhajanja med ustroji prizorov razkrivajo pomanjkljivo dramaturgijo Jedače, ki koleba med popolno naključnostjo, mozaičnostjo vsebinskih nastavkov vsakega izmed njih, ki bi bili med seboj tako različni, a ostajali variacije na isto temo, in med koherentno usklajeno celoto, h kateri teži z vključitvijo parabole o sreči. Govorjen tekst je kot vsiljivec, ki nam zapira tisto odprto polje branja iz uvoda, ki bi ga lahko nadaljeval, če bi posegel po nam nerazumljivem jeziku in nas ne bi obtežil z nalogo sledenja in razbiranja. Tudi strogo plesni del se zdi nekoliko izgubljen, saj za razliko od katere izmed drugih Tomášikovih predstav ni jasno zvezan v celoto na podlagi teme ali rekvizitov, kot smo to videli v Fight Bright ali v Solo za dva glasova, kjer je gib postal orodje za interpretacijo poezije, temveč njegova umestitev deluje kot plesni vložek. Jedača nas na začetku nahrani s predjedjo in nas na koncu počasti s posladkom, glavna jed jedra pa utone v pozabo.

MAŠA RADI BUH
je motrilka uprizoritvenih umetnosti ter študentka sociologije.


POKRM/JEDAČA
Koreografija: MILAN TOMÁŠIK
Režiser, dramaturgija, zvočna zasnova: JAKUB MUDRÁK
Soustvarjalci in izvajalci: SABINA BOČKOVÁ, LUKÁŠ HOMOLA, JAKUB MUDRÁK, VERONIKA TŐKŐLY
Glasba: NILS FRAHM
Kostumi: VERONIKA VARTÍKOVÁ
Oblikovanje svetlobe: MARTIN HAMOUZ
Produkcija: tri4 o.z.
Produkcijsko sodelovanje: ALEKSANDRA MIREKOVÁ
Koprodukcija: PLESNI TEATER LJUBLJANA
Partnerji: DIVADLO ŠTÚDIO TANCA (BANSKÁ BYSTRICA), KOREOGRAFSKI CENTER SE.S.TA (PRAGA), CENTRUM TANCE (PRAGA), VIVIDDANCESPACE (PRAGA)
Projekt Jedača je podprl slovaški Sklad za podporo umetnosti (FPU)

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.