Neodvisni

Mojstrica multiplih realnosti

Varja Hrvatin v vmesnem prostoru med refleksijo in ponovitvijo performativne geste, nekakšne ritmičnosti, ki jo gradi skozi tekst, izrisuje docela natančen premislek o predstavi Nine Dragičević Ljubav reče greva. Avtorica zapisa vrta v globino onotološkega statusa performansa, ki je istočasno predstava, peformans, koncert, zvočna partitura, bralna uprizoritev, avtobiografija in fikcija, a hkrati nič od naštetega. Nekje zapiše, to je “partitura za tesnobo prehajanja med; kako živeti?, biti?, preživeti?”.

Foto: Varja Hrvatin

Vstopim, gledam, slišim.

Vstopim v prostor in takoj vidim obrnjeni in zamenjani poziciji odra ter avditorija. Vidim praznino Stare mestne elektrarne in v publiki večinoma pripadnike, priležnike, naklonjence neodvisne scene. Spet mi, spet tu. Zmeraj samo mi. Vedno v skoraj na pol prazni dvorani, ker je ne moremo zapolniti produkcijsko, ker je ne moremo zapolniti z gledalci. Mi. Ta ena in ista skupnost, ki tekmuje, a se hkrati bodri, ki soobstaja in soustvarja ta mali kontekstualni svet znotraj te monumentalno izpraznjene, skoraj strašljivo neskončne elektrarne. Mi. In oni. Skupaj. Mi v praznini tega prostora. A dvorana je tokrat zapolnjena — z besedami.

Gledam telo avtorice in izvajalke Nine Dragičević, ki militantno interpretira svoje besede, se podreja diktaturi svoje poezije, a se hkrati z njo neustrašno bori, se je oprijema, jo secira, izgovori in uprizori. Ob njej telo glasovne interpretinje Anje Novak, ki s svojo glasovno domišljijo dopolnjuje konflikt z alteregom avtorice, z globino in razsežnostjo svojega glasu zarisuje dinamiko tonov in podtonov vsebine, vstope in izstope vsebinskih prehodov epizod ter balansira uglašene in utišane krike podzavesti besed avtorice. Ob njima edino moško telo zvočnega interpreta Žige Jenka, ki abstraktno sliko atmosfere zvoči skozi lovljenje in lomljenje ritma glasu in besede, zunanjega opazovalca in ustvarjalca, zastopnika zunanjega sveta, ki podpira ali razdira vsebinsko pot avtorice. Ti trije akterji, vsak skozi svoj atribut – električno kitaro, ki plete glasbeni svet, besedo, ki gradi pripoved, ter glas, ki slika notranjost, tvorijo poetični bend, ki ustvarja zvočno podstat, skozi katero vsak od nas, ko zapre oči, postane svoj univerzum individualnega opazovalca ali poslušalca, čeprav vsi kolektivno ostajamo eno. 

Ti trije akterji, vsak skozi svoj atribut – električno kitaro, ki plete glasbeni svet, besedo, ki gradi pripoved, ter glas, ki slika notranjost, tvorijo poetični bend.

Slišim vztrajno, neumorno izgovarjanje črke »r«, ki kljub temu, da nikdar ne bo izgovorjena v svoji polnokrvni zvočnosti, sili dalje, skozi trume besed, v katerih se naseljuje, besede, ki se zdijo nepopolne v izgovorjavi brez poudarka črke »r«. Vendar so. Borba izvajalke s črko r je (morda nenameren) ekvivalent uprizoritvenega pristopa borbe avtorice s svetom. Ta zvok govorne napake ne boli kot zvočna napaka, temveč daje težo in boli v lepoti, ker hkrati nosi bolečino in hkrati nosi »drajv«. Takšno se zdi prelivanje celotne predstave, med neumornim premagovanjem napak in podleganjem nepremagljivostim sistema. Med majhnimi resničnostmi in velikimi fikcijami, med distanciranim in vključujočim, med uprizoritvenim in pripovednim, med intimnim in odkrito neposrednim.

Slišim, gledam, slišim, gledam. Gledam prazen oder, naseljen zgolj s telesi odetimi v črnino, bitja odeta v zvok. Gledam to ogromno izpraznjeno halo, avditorij z nekaj sedeži, tam, kjer je običajno prostor odra. Gledam to monumentalno izpraznjenost prostora, ki se mi zdi bolj poln kot običajno. Napolnjen z multiplimi svetovi, potovanjem in prehajanjem med različnimi epizodami življenja ter vsakdanjosti. Gledam ta estetsko dolgočasen, asketsko izpraznjen, zvoku podrejen oder, na katerem se ne dogaja ama baš ništa, in potem …

Slišim repeticijo in slišim stopnjevanje, ki kot živi dramaturški orodji zapisani besedi predpisujeta uprizoritveno koreografijo. Slišim besedilo, besede, zvoke, svetove, vidim pa nič. Beseda je glavni lik, protagonistka, režiserka, igralka, vodja. Zaprem oči in takrat se predstava začne. Tam se uprizarja, tam se začne.

Med majhnimi resničnostmi in velikimi fikcijami, med distanciranim in vključujočim, med uprizoritvenim in pripovednim, med intimnim in odkrito neposrednim.

Razmišljam, pišem, grem. 

In razmišljam. Zakaj »ljubav« in ne »ljubezen«? Kdo je ta ljubav? Kaj je ta ljubav? A je protagonist? Antagonist? Bog? Odrešitelj? Sem to jaz? Ali ti? Kam gre? Kam hoče iti? Kam? Kam? Kam? Ali je to sploh pomembno? Kdo je zdaj glavni subjekt – avtorica ali ljubav? Ali hoče spregovoriti s svetom? Ga nagovoriti? Ali se boriti proti njemu in se iz njega izvzeti? A je ljubav odrešiteljica? Ali metafora? Kaj to pomeni, da avtorica večino besedila interpretira sama? Kdo sta druga dva izvajalca v relaciji do nje? Ljubav? A je vse to sploh pomembno? Pa koga vse to skupaj sploh zares briga?

In potem pišem, ker je nekaj treba napisati. Ker si o vsemu temu želim nekaj napisati. Ker že dolgo nisem slišala besedila, ki bi operiralo s tako malo sredstvi, vendar govorilo in proizvajalo tako veliko. Preizpraševalo smotrnost avtobiografskosti ter naslavljalo neke nove potencialnosti nagovarjanja publike skozi ranljivost svoje notranjosti. Si postavilo temeljno vprašanje – kako spregovoriti s svetom in predvsem kako uprizarjati svoje dojemanje sveta, svoje vpetosti in ujetosti vanj? Piše se, da gre pri Ljubav reče greva za poemo, pesnitev, poezijo. Vendar material ni le interpretiran in govorjen, temveč odstira dialoge, situacije, svetove. Operira z elementi, ki so bolj udomačeni v dramatiki kot poeziji, ki ponujajo ogromno uprizoritvenih vprašanj in uprizoritvenih odgovorov, ki bi jih sama želela videti tudi skozi druge režijske poetike, rešitve in oči. Predvsem me zanima, kako vizualno uprizoriti slikovitost ritmičnosti in zvočnosti besedila, kako vse to opevano zvočenje pretopiti na odru v nekaj drugega, nekaj več in onkraj. Kako uprizarjati vso to ljubav?

Kako uprizarjati vso to ljubav?

Grem, grem, izstopim iz tega sveta – odra pred mojimi očmi. Sveta nekaterih subtilnih lučnih sprememb, ki ob bok glasbenih prehodov naznanjajo prelome in prelive vsebinskih epizod. Grem, izstopim iz tega sveta. Grem, zaprem oči in vstopim v črnino domišljije, ki jo polni ljubav. Ninine zgodbe, Anjino petje in Žigova glasba. Tu in zdaj se neham spraševati, kaj je tu uprizoritvenega in zakaj je to performans, predstava, koncert in ne bralna uprizoritev. Tu in zdaj ne gledam, ne razmišljam, ne pišem, samo grem, grem, grem, nekam drugam, nekam stran.

Vstopim, gledam, slišim,

prevzamem, postanem, grem.

Prevzamem dramaturgijo predstave, ki se stopnjuje iz navznoter navzven. Notranji glasovi se spreminjajo v okolico, požirajo protagonistko, utišajo z »noisom«, hrupom lajfa, hrupom bivanja mesta, hrupom misli. In obratno, iz zunanjosti na not dramaturgija preigrava, povzema repeticijo in stopnjevanje, ustvarja suspenz, ga gradi in lomi, ustvarja dialog med avtorico in družbo, konflikt med svojo subjektivno resnico in realnostjo, ki jo preči na vsakem koraku. To ni predstava, to ni performans, to ni koncert. To je uprizoritev besede, hvalospev jeziku, ritmu, glasbi. Je partitura za tesnobo prehajanja med; kako živeti?, biti?, preživeti? Je bralna uprizoritev, ki globoko zareže v etimologijo besede »predstava« ter nas nežno zaziblje v surovo zvočno krajino predstav-ljanja, kjer protagonistka ni več avtorica in kjer uprizoritveni prostor ni več oder, temveč mi in naša domišljija. 

To je uprizoritev besede, hvalospev jeziku, ritmu, glasbi. Je partitura za tesnobo prehajanja med; kako živeti?, biti?, preživeti? Je bralna uprizoritev, ki globoko zareže v etimologijo besede »predstava« (…).

Postanem, se zbudim iz transa in vrnem, ko Anja Nini prične vskakovati s tekstom. Naznači notranji konflikt, bitko med svojima jazoma – dobrim in slabim, vzpostavi komunikacijo z zunanjim svetom, zvoki, okolico, opazovalci – nami. Luč postane samo na avtorici, ni več glasbe, ni več glasov, samo avtorica, njene besede, njen obraz, njen solo. »Sotočje – pridi, zgini, ostani.«

Predstava se zgodi v nas, kot kolektivno dihanje kompilacije vseh »layerjev« bivanja vstopimo v atmosfero neke poudarjene distopije, notranje krajine nekoga, ki čeprav je pred nami in bere, interpretira svoje besede, pravzaprav slika nek svet, ki je zrcaljenje realnosti skozi kontrastirano glasovje, poudarjeno ritmiziranje in predvsem obarvano zvočenje, opazovanje neke druge realnosti, ki se zdi, čeprav potencirana, zelo realna in zelo naša. 

Grem, pogoltnem, pozabim. Mesec kasneje, ob pisanju o tem poetskem dogodku, pa še zmeraj čutim. Besede, ritem, korake. Predvsem pa intimni utrip neke začasne skupnosti, ki jo tvori kontekst gledališča kot živega medija. In čeprav ta poema skozi format koncertne izvedbe, performansa, bralne uprizoritve, zvočne partiture za izpoved ali celo sodobne dramske pripovedi zasleduje intimne kolektivnosti in kolektivne intime, pa vendarle s svojo zvočno reprezentacijo, onkraj listov knjige zapisanih besed, besedam pridoda na teži, na usodnosti, na globini, na repeticiji, na zavedanju, da so naša življenja le majhni ritmi, zoomirani detajli ritmov, podrejeni tistim večjim ritmom, mehanskim ritmom sistema, avtoritarnim ritmom vsakdana in sveta. Ljubav reče greva ni uprizarjanje in uprostorjanje koncepta ali besedila, temveč je zvočna in glasovna ilustracija konflikta notranjih stanj z okolico. Je poskus vzpostavljanja glasovnega dialoga posameznika z zvočnostjo zunanjega sveta, je uprizarjanje dihanja, bivanja, kričanja, želje, strahu, tesnobe, stanj, občutkov in predvsem človeškosti. Tukaj gre v resnici za uprizarjanje pojma ljubav. In ko ljubav reče »greva« v to predstavo, grem jaz v to predstavo z njo. Si z njo predstavljat, kaj je to ljubav.

In ko ljubav reče »greva« v to predstavo, grem jaz v to predstavo z njo. Si z njo predstavljat, kaj je to ljubav.

VARJA HRVATIN
je dramaturginja, dramatičarka, scenaristka, urednica oddaje Teritorij teatra na Radiu Študent ter programske knjižice in teoretskega programa Festivala dramske pisave Vzkrik.


LJUBAV REČE GREVA
Avtorica in izvajalka: Nina Dragičević
Izvajalca: Anja Novak, Žiga Jenko
Oblikovanje luči: Špela Škulj
Produkcija: Nina Dragičević
Tehnično vodstvo: Martin Lovšin
Organizacija postprodukcije: Mesto žensk v sodelovanju z Bunker – Stara mestna elektrarna. V okviru evropskega projekta sodelovanja Musica Femina International.
Podpora: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana, Program Ustvarjalna Evropa

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.