Skupinski trud za prihodnost gledališča in plesa. Intervju z Davisom Freemanom

Mark Požlep, umetnik, ki deluje na področju vizualne umetnosti, performansa, prostorskih postavitev in videa, se je pogovarjal s priznanim ameriškim umetnikom Davisom Freemanom ob priložnosti njegovega gostovanja v Ljubljani. V Gledališču Glej je namreč prejšnji mesec pod njegovim vodstvom potekala delavnica Anti-igra za performerje, ki se je je udeležil tudi Mark Požlep. V pogovoru, ki gre dobesedno skozi prakso, sta izdolbla prenekatere topike Freemanovega ustvarjanja: o humorju, o politični umetnosti, o ustvarjanju razpok in še o čem.

Davis Freeman (ZDA/BE) je ameriški umetnik, ki deluje v Bruslju s svojim kolektivom Random Scream. Ukvarja se s sodobnim teatrom in plesom, foto- in videoinštalacijami ter kuratorskimi projekti. Njegovo delo se uvršča med radikalni politični teater in doku-performans, ki v središče svojega premišljevanja pogosto uvršča ekološke teme. Trenutno gostuje po svetu s svojimi zadnjimi deli Do my Mouth, Karaoke (ART), 7 Promises in What you need to know. Slednji je osvojil drugo nagrado na Danse Elargie competition v Theatre de la Ville. Davis kot umetnik sodeluje tudi s Forced Entertainment (Bloody Mess, The World in Pictures), Meg Stuart (Built to Last, Highway 101, Alibi), Stephanom Pucherjem (Kirshgarten, Snapshots) in Superamas (Big 2, Big 3, Empire).

Poskušam najti načine, s katerimi bi projiciral občinstvo v emocionalne situacije, v katerih se po navadi ne bi znašli. Mogoče gre za situacijo, v kateri nočejo biti, ali takšno, ki jim povzroča nelagodje. Vendar menim, da bi umetnost morala delati točno to, morala bi nam povzročati nelagodje, izzvati naše vrednote, izzvati našo moralo, nas voditi k odkritju naše pozicije in resničnih verovanj.

Davis Freeman, del govora TEDx, Antwerpen

Mark: Kdaj in zakaj si odšel iz ZDA?

Davis: Delal sem kot igralec/natakar v Los Angelesu, nekajkrat sem honorarno nastopil v žajfnicah in reklamah, medtem pa je moja sestra Meg Stuart razvijala svojo koreografsko kariero v Evropi. Na neki točki me je povabila za nekaj časa k sebi, da bi spoznal evropsko umetniško sceno. Čisto me je prevzela. Videl sem umetnice_ke in skupine, kot so Jan Fabre, Les Ballet C de la B, Forced Entertainment, Pina Bausch in mnoge druge. Sama originalna dela. Stati v vrsti tri ure za neko reklamo ni imelo več nobenega smisla. Želel sem improvizirati in ustvarjati originalna dela. Preselil sem se v poznih devetdesetih letih. Svojo prvo predstavo z Les Ballet C de la B sem naredil leta 1997, svojo prvo samostojno delo pa leta 1999. Od takrat se nisem nikoli več ozrl nazaj.

Mark: Je bila Belgija tvoja prva izbira?

Moja prva izbira je topel kraj ob morju. To Belgija ni, vendar pa je ponujala priložnosti, ki v ZDA niso niti obstajale. Takrat sem bil prvič v celinski Evropi! Ko sem bil star 19 let, sem sicer obiskoval gledališko akademijo v Oxfordu v Veliki Britaniji, ampak to ne šteje, še posebno ne zdaj, prekleti Brexitovci! Moja sestra je imela v Belgiji finančno podporo in pred tem nisva nikoli zares živela skupaj, saj sva odraščala z ločenimi starši, takrat pa sva našla stanovanje v Bruslju in iz njega ustvarila svojo umetniško bazo.

Mark: Kje se zate začne proces dela?

Davis: Sprva moram najti idejo ali formo predstave. To so tisti dragoceni zakladi, ki jih vedno znova iščemo, in za inspiracijo zato hodim v muzeje, pogosto berem, pogledam vse od art filmov do trasha ter vsak teden obiščem plesne in gledališke predstave. Redko samo vkorakam v studio in začnem improvizirati, tja grem takrat, ko imam jasno vizijo o tem, kako bo delo videti kot zaokrožena celota. Na primer, ideja za Investment je bila, da dam celotnemu občinstvu loterijske srečke in jim nato svetujem, kako lahko zapravijo denar, če zmagajo. Kako lahko investirajo v dobrodelne namene, umetnost ali same sebe. Ali vprašanje v 7 promises; kako bi lahko podkupili občinstvo z zastonj vodko, da bi ustvarili bolj trajnosten svet? Ko enkrat vznikne ideja, naslednje mesece naglas improviziram besedilo, ki zapolni osnovno vizijo, in pogosto brskam po spletu in iščem podobe, ki bi dopolnile naš powerpoint. Ko oklestimo besedilo odvečnega blebetanja, ga začnemo zapisovati, ga kalibrirati, da vsebuje močno ravnovesje med humorjem in resnostjo. Vedno poskušamo s čim manj besedami povedati bistvo, za ustvarjanje besedila pa vedno uporabimo improvizacijo. Če že od začetka samo pišeš, je nevarnost, da bo besedilo na odru delovalo kot oddaljena poezija. Občinstvo želim vpeti v občutek, da kreiramo besedilo v trenutku in da se zdi zelo prisotno. A za to iluzijo je veliko trdega dela. 

Ko oklestimo besedilo odvečnega blebetanja, ga začnemo zapisovati, ga kalibrirati, da vsebuje močno ravnovesje med humorjem in resnostjo.

Mark: Kaj je zate večji izziv: postaviti vprašanje ali dati odgovor? 

Davis: Imam zelo malo odgovorov in neskončno serijo vprašanj. Želim, da pridete na predstavo s svojo_im partnerko_jem in upam, da obe_a interpretirata performans na popolnoma različne načine. Da se medtem pojavijo vprašanja, ki ste se jih spraševali_a, ampak nikoli ubesedili_a naglas. Želim vama dati snov za pogovor ali celo prepir ob kozarcu rdečega vina, preden gresta domov in se ljubita. Menim, da je največji polom predstave, če takoj, ko ljudje vstanejo iz svojih sedežev in odidejo iz dvorane, izgine. Želim ustvarjati predstave, ki vam zlezejo pod kožo in se morate o njih pogovarjati z drugimi. Da morate povedati, kako se počutite. Umetnost bi morala reflektirati, kaj pomeni živeti v svetu danes. Veliko je sranja, ki ga moramo nasloviti. 

Umetnost bi morala reflektirati, kaj pomeni živeti v svetu danes. Veliko je sranja, ki ga moramo nasloviti. 

Mark: Kakšne strategije uporabljaš za izzivanje realnosti?

Davis: Nisem prepričan, da lahko izzovem realnost, ker je realnost pač realnost, lahko pa upognem um, ki percipira realnost. Naredil sem nekaj predstav o klimatskih spremembah, za katere je zelo težko, da na odru ne izpadejo kot dolgočasna tema. Zato sem se vprašal, kako lahko temo naredim zanimivo, zabavno, progresivno in dejansko dam skupnosti občutek upanja. Ker o tem slišimo samo fatalistične poglede neizbežne pogube po ekološki katastrofi. Verjamem v prihodnost in želim nuditi občutek upanja. Če se vrnem k 7 promises, to je predstava, v kateri občinstvo skupaj ustvarja skupnost in obljubi, da bo naredilo svet bolj ekološki. (Ne jej mesa en mesec. Kupuj samo rabljena oblačila. Ne leti z letalom eno leto …). Za vsako obljubo dobijo zastonj šilce vodke. Predstava tako izzove njihovo realnost ali vsaj njihov pogled potem, ko so spili že par kozarcev. Ko se ljudje podpišejo na papir pod svojimi obljubami, lahko končno kvantificiramo konkretne posledice, ki jih ima umetnost za ustvarjanje boljšega sveta.

Mark: Je za tvoje delo pomembno, da ima politične implikacije? 

Davis: Menim, da je pomembno, da ne živimo ali ustvarjamo v mehurčku, odsotni od tistega, kar se dogaja okoli nas. Navduši me, ko vidim umetnost, ki reflektira svet okoli nas v vsej svoji lepoti in dvoličnosti, a mi hkrati omogoči, da ga vidim na drugačen način. Česar res nočem v gledališču, je pridiganje. Nič ni hujšega kot pravičniška_i umetnica_k, ki svojim gledalkam_cem govori, kako bi morali živeti svoja življenja. S tem se vračam k pomembnosti zastavljanja vprašanj bolj kot podajanja odgovorov, poleg tega pa nikoli ni odgovorov, ki bi lahko zadovoljila vse. Soglasje je redek čudež. Menim tudi, da je precej pomembno najti načine, kako subtilno pristopiti k tem velikim političnim temam. Nismo večerne novice, delamo sodobno umetnost in naše občinstvo je bistro. Te teme je bolje kot za izjavljanje tega, kar že vemo, uporabiti za razvijanje idej in podstati, ki delo podpira. Zadnja leta so bila zaradi oranžnega moža na čelu ZDA boleča. Vsi, ki niso še nikoli ustvarjali političnih del, so si kar naenkrat nadeli lasulje in govorili tisto, kar je očitno. Celo omenjanje njegovega imena je slabo, ker ga hranimo z energijo, ki si je ne zasluži.

Menim tudi, da je precej pomembno najti načine, kako subtilno pristopiti k tem velikim političnim temam. Nismo večerne novice, delamo sodobno umetnost in naše občinstvo je bistro.

Mark: V svojem TEDx-ovem govoru v Antwerpu si občinstvu podal tri usmeritve: bodite subverzivni; kadar gre, uporabite podkupnino; mislite izven okvira. Bi lahko o tem povedal kaj več? 

Davis: Jezus, ta TEDx-ov govor mi je povzročil toliko stresa!! Res sem hotel najti izum, ki bi popolnoma revolucionaliziral svet, a ga nisem uspel najti in sem zato samo govoril o svojem delu. Mislim, da ogled mojega TEDx govora pove vse. Lahko odgovorim na dodatna vprašanja, ki se ti porodijo po ogledu, in mi napišeš e-mail. V resnici sem skoraj odpovedal svoj govor. Bil sem jezen, da mi na odru niso dovolili uporabiti mojih pištol. Rekli so, da obstajajo neka TEDx pravila. Govori ne smejo biti politični in ne smejo govoriti o alkoholu in orožju. Ja, sranje, moj govor je imel vse troje. Da ne smem uporabiti pištol, so mi povedali en dan pred mojim govorom. Res sem bil pripravljen odkorakati. »Kako si lahko dovolijo cenzurirati umetnika« in vse to. Bila je škoda, ampak sem vedel, da obstaja širša slika, v katero sem verjel, zato sem ugriznil v kislo jabolko in obnovil svoje izjemne veščine pantomime. Še vedno je na spletu, lahko vidiš. Ampak predstava What you need to know pusti pravi vtis samo, če lahko dejansko vidiš orožje. Je moja proti-orožarska predstava z orožjem.

Govori ne smejo biti politični in ne smejo govoriti o alkoholu in orožju. Ja, sranje, moj govor je imel vse troje.

Mark: V Ljubljani si pravkar zaključil svojo delavnico Anti-igra za performerje. Si to delavnico izvedel že kje prej drugje in ali lahko po udeležencih prepoznaš specifičnosti uprizoritvene scene neke države? 

Davis: Delavnico sem izvedel v mnogih državah in vsakič me sodelujoči presenetijo. Čeprav mislim, da je delavnica bolj fokusirana na osebne želje sodelujočih umetnic_kov, kot pa na specifične vrste scen. Ljudje so si v temah svojih strasti izjemno različni, a hkrati je vedno nekaj ganljivo prepoznavnega v našem skupinskem trudu, da bi prodrli v tisto, kar je prihodnost gledališča in plesa.

Mark: Tvoja zadnja predstava Do my mouth, ki v Slovenijo prihaja avgusta med festivalom Mladi levi, je tvoja prva, ki se ukvarja z zelo osebnimi, celo intimnimi temami. Kako, da si se odločil občinstvu odkriti na ta način? 

Davis: Treba je priznati, da bel heteroseksualni moški srednjih let trenutno ni najbolj priljubljena tema. Gibanje MeToo je odprlo vrsto pomembnih vprašanj in naredil sem korak nazaj, da bi razmislil, kako lahko prispevam kot umetnik v tej klimi. Zdel se je pravi trenutek, da delim nekaj svojih zgodb in pustim, da se me vidi. Nedavno sem se moral spopasti s smrtmi nekaj zelo bližnjih ljudi in čutil sem, da je prišel pravi čas, da delim to univerzalno stisko in si dovolim biti na odru ranljiv. To je nekaj, za kar moram priznati, da ne počnem pogosto, a k sreči je v predstavi tudi veliko humorja. Nikoli ne more biti teme brez luči. Do my mouth očitno res nekaj pomeni in to različnim ljudem, saj moje zgodbe spodbudijo ljudi, da razmišljajo o svojih. Za mene in gledalke_ce je to na lep način katarzično. 

Moja ljubezen pripada tistim, ki svoja telesa butajo ob stene, dokler se na njej ne prikažejo male razpoke.

Mark: Kako torej vidiš prihodnost gledališča in plesa? 

Davis: Tega ti žal ne morem odgovoriti, ker so moje vedeževalske veščine nekoliko zarjavele. A vsak dan se je veselim, ko grem gledat različne performanse. Vedno, ko vidiš novo predstavo, lahko določiš: ali je to nekaj, kar orje novo ledino, ali smo to že kdaj videli. Moja ljubezen pripada tistim, ki svoja telesa butajo ob stene, dokler se na njej ne prikažejo male razpoke in se cela zruši, da lahko zgradimo nekaj novega. Verjel bom, da je prihodnost svetla, in upam, da se tam srečava.

---

MARK POŽLEP je uveljavljen ustvarjalec na področju vizualne umetnosti, performansa, prostorskih postavitev in videa.

DAVIS FREEMAN je ameriški umetnik, ki deluje v Bruslju s svojim kolektivom Random Scream.

Opombe bralcev (0)