Karantenski zapiski

Izredne razmere terjajo izredne zapise. Teater se je preselil v naravo, “brenčanje muh tu, čivkanje tam”. To večkrat prekine druga predstava v obliki katastrofičnih novic na zaslonu. Po arterijah šprica introspekcija, po venah odteka kontemplacija sveta. Zunanjost postaja notranjost in obratno. Na izkrivljen način se, ko je umetnost na čakanju, vrača geslo šestedestih – umetnost je enako življenje. Karnevala se ne da dolgo zatirati, “tli med bloki, iz hiš prihajajo orgiastični glasovi.” Včasih pa se znajde tudi na Neodvisnih.

Ljudje se sprehajajo ob reki, po griču, skozi gozd. Opazujem datume, vrezane na debla ob poti. Letnice: 55, 64, 8 …, 2001. To bo ostalo tudi od mene. Nekaj znakov. Trideset jih imam, bliskovito je: jutri ali čez petdeset let ali … V kateremkoli scenariju. V katerokoli zgodbo se bom želel spraviti, ne bo premagala večnosti. Za kogarkoli si bom želel, da me bo spoznal, me ne bo spoznal. Bog me, medtem, pozna bolje kot se sam – kot pravi, mi je bližji od vratne žile. Končno pridem na čistino. Pomladanska svetloba, ki jo je epidemični um postavil v oklepaj, pada na hrapava gozdna tla. Brenčanje muh tu, čivkanje tam. To so večni zvoki. Vrste se rojevajo, generacije so tukaj samo zato, da obnavljajo te zvoke. Njihova identiteta je ena. Za hip pogledam na mobitel. Evropska unija se razkraja. Svetovna zdravstvena organizacija odsvetuje sproščanje ukrepov v Evropi. Kako strupen je zgodovinski čas. Če želiš živeti samo v zgodovini, sprejmi, da boš postal pošast. Če želiš zbežati pred večnostjo, sprejmi, da je ne boš deležen. Spet sem sam, med zvoki. Nekoč sem bil na obisku pri znanki, ki je živela v hiši na vasi, vzpenjajoči se v hrib. Ves čas bučanje reke. Ni dolgo zdržala. Priti v mesto, dobiti nov fiks. Razglašati naključnost življenja, odsotnost naracije – a ravno s tem vzpostavljati naracijo. Iz večera v večer, iz dneva v dan. Iz kluba v klub, iz politične objave na FB v politično objavo na FB. Takšni smo. Živeti iz rok v usta, sprejemati iz preteklosti in takoj nalagati v prihodnost. Neskončnokrat bolje pa je samo obstati na gozdni čistini v zvoku in poslušati muhe in ptiče in gledati v ta hrapava tla. Tako boleče je zalebdeti v hipu. Biti pripravljen skočiti čez prepad in zaupati, da boš ujet. Brez kakršnekoli družbe. Z Vso možno družbo. Za kaj takega se moraš zlomiti. Samodestruktivnost ni nič skrivnostnega in nekaj slabega je samo, če se z njo gradimo, če se z njo oklepamo tega plesa senc. Edini namen življenja pa je umreti pred smrtjo. Prepustiti se, ko skočiš v prepad – priznati, da si več, kot boš lahko kdajkoli videl v sebi. To je vera.

Izredno stanje – tako mu zaradi preobrazbe življenja najbrž lahko rečemo – ima svojo časovnost. Ko se družba zaviha od znotraj navzven, iz svojega vsakdanje ponotranjenega pravnega reda v svojo hrbtno plat, v izredno pravo, določeno z dekretom, takrat se zamenja tudi človeški čas.

***
Izredno stanje – tako mu zaradi preobrazbe življenja najbrž lahko rečemo – ima svojo časovnost. Ko se družba zaviha od znotraj navzven, iz svojega vsakdanje ponotranjenega pravnega reda v svojo hrbtno plat, v izredno pravo, določeno z dekretom, takrat se zamenja tudi človeški čas. Naši naivnost in arogantnost sta povsem ponotranjili vsakodnevno časovno mero in predstavo o linearnem poteku življenja. Zdaj pa, denimo, družine, ki so si zamišljale jasno pot do konca, »dokler naju smrt ne loči«, nenadoma zaživijo v obviseli sedanjosti, ki jih lahko vrže v preddružinski čas. Ločitev kot resetiranje, kot ponoven zagon časa, ki se razteza in krči na prej nepredvidljive načine. Iz tega seveda ne moremo pričakovati, da se bomo množično soočili z ontologijo lastne časovnosti, čeprav gre za odlično priložnost, da to storimo. Kajti vesolje in z njim mi smo stkani iz časa, znotraj katerega osi rojstva in smrti igrata drugačno vlogo, kot si to ves čas zamišljamo, odvisno pač od tega, kako nanju napenjamo pripovedi o svojem življenju.

***
Prijatelju pošljem povezavo do članka, v katerem pravijo, da tek in kolesarjenje na javnih površinah zaradi silovitega dihanja povečata možnost okužbe. Dodam – konec teka. Že razmišljam, kako se bom v izogib očitkom zopet, tako kot pred izolacijo, odpravljal teči ponoči. S tem se bom moral odpovedati poti, ki sem jo na novo vzpostavil. Sogovornik pove, da gre za tipično zdravstveno paranojo.

Mislim, da se s tem razkriva temeljno paranoični um instrumentalnega uma, o čemer pišeta Adorno in Horkheimer. Silni napori po razsvetlitvi vseh sfer sveta širijo tudi območje strahu. Dodajanje novih in novih podrobnosti k vednosti o svetu pomeni, če se strokovni diskurzi prenesejo v vsakdanje življenje, hudo prenasičenje z informacijami, kar lahko hitro začne spreminjati našo interakcijo z okoljem. Sploh v primeru, ko Nevidni svet preseneti Pogled, ki se trudi videti vse.

Koža je vedno manj stena, ki me ločuje od preostanka sveta, vedno tanjša je in se vedno bolj spaja z notranjostjo.

***
Vsak dan telovadim z utežmi, elastiko, drogom, svojo težo. En dan roke, drug dan trup in tretji noge. Rutina se v času karantene niti en dan še ni podrla. Ob tem pa tek in sprehodi. Uravnavam prehrano. Podrejanje biopolitičnemu režimu? Gotovo, a tudi pod svojimi pogoji. Vsi se ubadamo z zmožnostmi uma, ne vemo pa, kaj zmore telo, je izvajal Spinoza. Onkraj vseh pastoralnih preizpraševanj svoje telesnosti in spolne identitete odkrivam um v globini svojega telesa, njegovih spreminjajočih se oblikah, teksturi in trdoti mišic, kri, ki naplavlja beljakovine vanje, teče tudi v moje srce in možgane. Koža je vedno manj stena, ki me ločuje od preostanka sveta, vedno tanjša je in se vedno bolj spaja z notranjostjo. Ne pretiravam z dejavnostmi, ne želim biti junak kot prej, ko sem se izčrpaval. Ne poslužujem se kvantitete, ohranjati želim pravilno obliko izvedbe. Domovati v telesu, domovati s telesom. Imaš hišo v hiši – trdnost telesa za trdnost stanovanja; krhkost telesa ponuja uvid v krhkost stanovanja. Lahko je tako ali drugače. Od tod hvaležnost za užitke telesa, ki jo izražamo Bogu. Od tod zmernost. Iz zavedanja o tem, da pri njih ne gre za nič obveznega, da gre v tem trajanju biti, ki ga je mogoče okusiti znotraj trenutka, za blagodejen piš, ki pripomore k lajšanju poti skozi minevanje. Zavedeti se telesa v užitku – ki je včasih neločljiv od bolečine – je eden od načinov dostopa do trajanja. Dar. Postaviti užitek na mesto temelja pomeni zapostaviti lastno bit. Zakockati jo, vreči v reko.

Deležni smo Usode. Ta se odraža tudi v izjemnem pospeševanju, ki stoletja vzpostavljajoča se protislovja razkriva v nekaj tednih. Protislovja med stopnjevanjem nadzora in naraščanjem nevarnosti, ki ga spremlja, naraščanjem vednosti in presenečenjem zaradi nevednosti, med severom in jugom, metropolo in (post)kolonijo, biopolitiko in ekonomijo. Pospeševanje je eden temeljnih elementov eshatologije. S tem pa se odpira tudi vpogled v paradoksalnost časa in samoumevnost, s katero ga obravnavamo tudi na planetarni ravni.

***

Govori se, da smo slutili, da se bo nekaj spremenilo. In da potem nič ne bo več isto. Epidemije se pojavljajo skozi zgodovino, od vsake zgodovinske situacije posebej pa je odvisno, kako bodo sprejete in regulirane. Družbena protislovja so brnela v nas, nas delala nevrotične in nas polnila s strahom – slutili smo nekaj, kar je že prisotno in kar se bo moralo razrešiti. Odzvali smo se, kot smo se, le na podlagi tega, da smo stopili v stopnje tehničnega obvladovanja in globalizacije, znotraj katerih se nam to zdi najboljša možna rešitev. Ob pandemiji, ki se je začela v Hongkongu leta 1968, to najbrž še ni bilo mogoče. Skratka, ne soočamo se z ničemer pretirano nepričakovanim; presenečeni smo zgolj zato, ker doslej nismo imeli terena, na katerem bi se stopnjevanje protislovij lahko ustavilo in izčistilo. Problem, ki smo ga odlagali v razna duševna skladišča, kjer se je kopičil in nas zastrupljal, zdaj postaja jasnejši, iz naše notranjosti je prestavljen pred nas – tu pa gre za dva različna modusa bivanja. To seveda ne pomeni odsotnosti smisla v zgodovini. Prej pomeni, da je ta smisel vpisan globoko v nas, da smo njegovi nosilci in se mu ves čas približujemo ter ga srečujemo tam, ko se pojavi dogodek, ki prisili v razreševanje nasprotij. Slutimo, da se tak dogodek mimo naše volje preprosto mora pojaviti, naša slutnja pa je obenem spoznavanje stanja nas samih. Kot zgodovinska bitja smo vpleteni v samonanašalno zanko. Deležni smo Usode. Ta se odraža tudi v izjemnem pospeševanju, ki stoletja vzpostavljajoča se protislovja razkriva v nekaj tednih. Protislovja med stopnjevanjem nadzora in naraščanjem nevarnosti, ki ga spremlja, naraščanjem vednosti in presenečenjem zaradi nevednosti, med severom in jugom, metropolo in (post)kolonijo, biopolitiko in ekonomijo. Pospeševanje je eden temeljnih elementov eshatologije. S tem pa se odpira tudi vpogled v paradoksalnost časa in samoumevnost, s katero ga obravnavamo tudi na planetarni ravni.

***
Na Wikipediji prebiram podatke o velikih epidemijah kolere, ki so se zavlekle še v dvajseto stoletje. Vse to masovno umiranje, za katero nismo niti slišali in med katerim so se odvijala velika romanja, revolucije, vojne.

***
Države plenijo druga drugi opremo. Podjetnik razlaga, da smo iz Kitajske dobesedno ukradli opremo, ki je bila namenjena drugim državam. Še enkrat več se kaže, da se takrat, ko v izredni situaciji vladanje prevzame suveren, ko se suspendira uveljavljeno pravo in se uvede skrajna disciplina, vsiljena od zgoraj, od spodaj pogosto pridruži še prej izločeno gangsterstvo. Tako so bili med prvimi in najbolj uspešnimi branitelji Sarajeva mafijci. S kriminalisti na prvi bojni črti. Med največjimi krvniki na nasprotni strani prav tako. Tokrat gre seveda za manjše vložke, a ustroj je razviden.

Biopolitična oblast, speta z geopolitiko, je dosegla vrhunec. Če od nastopa modernosti Zahod živi v senci smrti, če je zdravje in bolezen mogoče razumeti le preko secirane smrti, če v literaturi smrt nastopa kot korelat življenja, se tudi trudimo, da bi obraz smrti izvozili čim dlje in svoj zahodni lebensraum vse bolj sterilizirali.

***
Ampak čemu? Strokovnjaki ravno poročajo, da so slovenske zdravstvene kapacitete dovoljšne, rast bolezni je omejena in menda smo dosegli vrhunec, treba je le še nekaj časa vztrajati pri upoštevanju ukrepov. Kakšna stopnja obsedenosti s sterilnostjo je potrebna, da smo se v danem položaju pripravljeni posluževati vojnega postopka plenjenja?

Biopolitična oblast, speta z geopolitiko, je dosegla vrhunec. Če od nastopa modernosti Zahod živi v senci smrti, če je zdravje in bolezen mogoče razumeti le preko secirane smrti, če v literaturi smrt nastopa kot korelat življenja, se tudi trudimo, da bi obraz smrti izvozili čim dlje in svoj zahodni lebensraum vse bolj sterilizirali. Psihološko nismo več odporni na internetne provokacije. Nismo odporni niti na raznolike rabe jezika. Naš boj za pravičnost je vedno bolj predvsem premeščanje našega temeljnejšega strahu. Brezpilotni bombniki, ki prinašajo smrt, ne da bi je bili deležni, so senčna plat naše obsedenosti s pravičnostjo, pravilnim izražanjem, popolno čistostjo javnih figur in panoptikonskim opazovanjem drug drugega. Če nesmiselne polemike na družbenih omrežjih dojemamo kot vojne, ni čudno, da se bomo v stanju vsesplošne panike glede virusa z Vzhoda brez prave potrebe posluževali tudi vojnih taktik.

***
Iz Ljubljane me pokliče prijatelj. Pričakuje, da se bomo v prejšnje stanje vračali še zelo dolgo. Mislim, da se bo omejitev gibanja kmalu sprostila, da pa bomo še dolgo brez kafičev in klubov. Povem mu, kako jih v resnici ne maram. Prepričati me želi, da se samo prepričujem. Da si je treba nekatere stvari preprosto priznati in jih je potem lažje prenašati. Tako kot sem si sam priznal, da ne maram kafičev in klubov, odvrnem, in začneva se smejati. Ponočevanje je zame predvsem nekakšna prisilna nevroza in zdaj sem olajšan, ker se mi ji ni treba podrejati. Zdi se, da divje zabave v ljubljanskih stanovanjih še potekajo. To mi samo potrjuje staro slutnjo, da gre za izraziti gon smrti ljudi, ki so se iz dnevnega reda že prej suspendirali. A suspendirali so se najbrž tudi iz izrednega stanja, vsaj marsikdo. Če ne, bi se zdaj morali obrniti v nasprotno, politično delovanje.

Vendar ne gre niti za dovršeni nihilizem. Kdor je resnično prišel do dna nihilizmu, ta se bo odrekel tudi želji po nočnem dogodku. Gon smrti se tudi tu kaže kot spogledovanje s smrtjo, ki si prizadeva za njeno udomačitev iz nemoči, da bi jo obvladali. S tem pa ostaja v bistveno odvisniškem razmerju z njo.

V tem humorju vidim nekakšno angažirano ravnodušnost. Angažirana je že s tem, da se nahaja na robu uveljavljenega reda, s čimer usmerja pogled k možnosti drugačnega. V tem je razvedrilna, še posebej v časih izrednega stanja. Ti pa se v naših psihah torej nekako odvijajo že dlje časa.

***
Poslušam kompilacijo lo-fi, naredi si sam muzik Sounds From Slovenian Bedrooms III, na kateri se nahajam tudi sam. V njenem humorju, vsestranski prepredenosti z ironijo, ki jo poznam tudi z Radia Študent, ne vidim nihilizma, temveč resnično obrobništvo. Ena od stvari, ki so me v teh tednih najbolj razvedrile, je bil zafrkantski pogovor Metličanov v Jutranjcu. Ta ironija, kot razbiram iz komadov, je vzeta resno, česar ne skriva. Njena pogosta blasfemičnost se bliža stanju izjeme obstoječega reda, od tod najbrž tudi še kar plodovito sodelovanje z migranti. Tudi pogosto blasfemičnost razumem kot ravnodušno premestitev znotraj območja transgresije. Le sem lahko poskoči tudi resnični leap of faith. Gre za kvalitativne razlike, a znotraj skupnega pasu.

V tem humorju vidim nekakšno angažirano ravnodušnost. Angažirana je že s tem, da se nahaja na robu uveljavljenega reda, s čimer usmerja pogled k možnosti drugačnega. V tem je razvedrilna, še posebej v časih izrednega stanja. Ti pa se v naših psihah torej nekako odvijajo že dlje časa.

Če velja, da v Sloveniji ne najdemo dosti dobrega humorja, pa ni prav nič presenetljivo, da na skrajnih obronkih ljudstva najdemo izjemnega. Vsak režim potrebuje izključeno, na katerega izključitvi se utemeljuje. Zato pa je tudi v latentni nevarnosti. Kdor ne predstavlja nevarnosti redu, ta se ni resnično izključil iz njega.

Izstop iz zgodovinskega časa zahteva tudi vrnitev vanj in njegovo preoblikovanje. Moraš izstopiti. Moraš se tudi vrniti. Kdor je v radikalni opoziciji, ta je z eno nogo že zakorakal ven – vprašanje je le, koliko se tega zaveda in, posledično, koliko je v skladu s stopnjo zavedanja lahko dosleden, da naredi še drugi korak. Blasfemija v tem oziru ni radikalno nasprotje svetosti, njena jezikovna igra je drugačna kot denimo jezikovna igra levoliberalnih blasfemij.

***
Na levici ves čas razglašajo, da to ni čas za iskanje avtentičnosti in poglabljanje vase. A za te, ki to razglašajo, takšen čas nikoli ne nastopi. Treba je najprej poskrbeti za materialno bazo, pravijo, in pri tem navajajo idealizirane modele ubogih ljudi. Mnogo človeškega mi ni tuje, poznam skrajna življenjska stanja, zato v teh razglašanjih razbiram osebne nevroze in racionalizacijo stalnega bega pred lastnimi demoni. Marksizem se v tej luči resnično kaže kot opij za ljudstvo, kot religija, ki služi za pobeg pred religijo; ni se ti treba vprašati po lastni biti, pot v raj je mogoče lažja – in idealno nedostopna – kot so razglašali poprej. Pot v raj je komunizem. Ta preprost ideal mora ostati neuresničen tako kot ljubezen med Romeom in Julijo. Če bi jima kdaj uspelo zaživeti skupaj, bi začela drug drugega razjedati, ker bi ugotovila, da ne ustreza idolu, ki ga potrebujeta za beg pred seboj.

Kdo je rekel, da sta telo in duh razločena na tako preprost način, da med njima obstaja nek oster rez? To ni del niti biblijske ontologije. To je natanko moderna, kartezijanska delitev, ki omogoča tudi brutalno osvajanje sveta: ko duh začne motriti materialnost, postane do nje brezbrižen. Marx, sicer prodoren politični mislec, se zaplete v shemo, ki jo zgolj obrne, nikakor pa je ne odpravi. S tem pa jo marksisti ves čas obnavljajo.

Evropske unije niso suspendirali izstopi držav, vojne ali migranti, temveč strah pred boleznijo. V vsem tem je toliko simbolnega naboja, ki se bo kljub temu, da o njem ne bo razmišljalo dosti ljudi, zapisal v nezavedno naših naracij o življenju.

***
Avstrijski premier napoveduje dolgoročno prepoved izhodov iz države (in, če dobro razumem, tudi prihodov vanjo). Znova tisto udejanjanje slutnje. A ta se nikoli ne more uresničiti tako, kot si zamišljamo, vedno mora prinesti obrat znotraj istega: nekateri bi rekli ponovitev z razliko, ki omogoča nadaljnji tok zgodovine, podaljševanje naracije. Evropske unije niso suspendirali izstopi držav, vojne ali migranti, temveč strah pred boleznijo. V vsem tem je toliko simbolnega naboja, ki se bo kljub temu, da o njem ne bo razmišljalo dosti ljudi, zapisal v nezavedno naših naracij o življenju.

Slutim, kako to, da kljub opuščanju ukrepov ne bom mogel čez mejo, ukrepe resnično zaostruje in kaže na abstraktnost sveta, v katerega smo se zaprli, medtem ko smo pozabili živeti. O dojemanju in potem tudi poteku bolezni bodo določale arbitrarne meje, še bolj nevidne kot virus.

Vzpostavljati se začenja karnevalsko vzdušje. Tli med bloki, iz hiš prihajajo orgiastični glasovi. Mulci se dobivajo na prostorih, ujetih v tanko področje med prisotnim in odsotnim, med mestom in njegovo zunanjostjo; na stolih v obrečni gostilni na Špici, stopnicah tik ob reki. Čakajo, da kot partizani pridejo iz senc in osvobodijo področje.

***
Celotno življenje je karantena. Prepredena s kugo fantazem, ki se v našem gledališču prelivajo ena v drugo, medtem ko se nanje pripenjamo. Hakeljc za rebrno kost, gibajoče se podobe pa nas premetavajo in trgajo. Odstaviti hakeljc, ga iztrgati iz mesa, zelo boleče. A le tako je mogoče prekiniti stik s kužnostjo na odru in preostanek karantene preživeti v ravnodušnem zadovoljstvu opazovanja. Pogledati pripete. Vsak na svoje fantazme, ki se na odru primikajo k drugim in se od njih oddaljujejo. Poklicati koga zraven.

Pravijo, da je epidemija uravnoveša in da smo jo uspeli zamejiti. Po enem mesecu ljudje ne zdržijo več občutka ujetosti, k čemur prispeva tudi nastopanje pomladi, ki v njih prebuja elementarne porive. Čutiti je nezadovoljnost; po tolikšnem času ima ljudstvo končno občutek moči. V primeru, da se ne bo kmalu končalo, se bodo spravili na vlado in jo zrušili. Po mestu se širijo zasebne zabave, v središču se sprehaja vedno več ljudi. Tudi previdneži se odločajo za srečanja s prijatelji.

Zvečer grem na tek. Opojni rastlinski vonji. Ob robu mesta, ob robu parkirišča, med sencami, zagledam tri mladeniče z nogometno žogo. Ta potreba po igri, ki jo čutim tudi sam.

Vzpostavljati se začenja karnevalsko vzdušje. Tli med bloki, iz hiš prihajajo orgiastični glasovi. Mulci se dobivajo na prostorih, ujetih v tanko področje med prisotnim in odsotnim, med mestom in njegovo zunanjostjo; na stolih v obrečni gostilni na Špici, stopnicah tik ob reki. Čakajo, da kot partizani pridejo iz senc in osvobodijo področje.

Težko se odločim o potencialih tega stanja. Je v tem resnična možnost nekakšnega prevrata, ki bi na plano lahko privlekel vsa družbena protislovja in jih v karnevalskem uporu zravnal ter združil različne skupine prebivalcev, ali gre samo za kratkotrajen izbruh, ki se bo po možnosti končal s porastom okužb zaradi nenadzorovanega druženja in z uvedbo še bolj striktnih pravil?

MUANIS SINANOVIĆ
je književnik in kulturni kritik.

Opombe bralcev (1)