Sledi nečesa fantastičnega
Tokrat v enem prispevku objavljamo dva zapisa dveh avtoric. Ogledali sta si razstavo koreografinje in pesnice Radharani Pernarčič Izumije in pra-skice Castra Fik Arke, v kateri preko dokumentaristično in antropofikcijskega materiala avtorica izgradi fantastičen lik. Barbara Korun se zapisa loteva na bolj analitičen, Nena Škerlj pa na bolj deskriptiven način, obe pa poudarjata tudi krohot porajajočo se neuporabnost te fantastične izumije.
Izumije in pra-skice Castra Fik Arke
Tu ne gre le za igro vlog (npr. avtorica kot kustosinja, fiktivni lik kot primerjalni jezikoslovec, astrofizik, jaz kot gledalka muzejske razstave itd.), temveč za igro v ontološkem smislu, za »homo ludensa«, za tisto človekovo sposobnost domišljije in nebrzdane, prekipevajoče ustvarjalnosti, ki preči polje možnega in resnično ustvarja nekaj novega – in neuporabnega.
Razstava Radharani Pernarčič (1979), diplomirane antropologinje in diplomirane plesalke, pesnice, glasbenice in vizualno-performativne umetnice, s podnaslovom Muzejska rekonstrukcija delovnega kabineta velikega genija je prav gotovo več kot le razstava v običajnem smislu. Fiktivni lik genija Castra Fik Arke, »tega neprecenljivega znanstvenika številnih področij – od biologije in paleontologije, antropologije in primerjalnega jezikoslovja, nevrologije in psihologije vse do trdih znanosti, kot je npr. astrofizika«, je – kot je povedala avtorica na vodenem ogledu – »nastal iz prepoznavanja sveta/življenja kot kolektivnega polja/procesa«, torej iz ustvarjalnega procesa, v katerem avtorica dosledno pušča odprt prostor in daje mesto tudi najmanjšim vnosom/odzivom drugih: prijateljev, znancev oz. vseh ljudi, ki jih je »okužil« lik Castra Fik Arke, pa tudi naključjem in »obnašanju« materiala. Gre za koncept igrivega, asociativnega prevzemanja različnih habitusov oz. diskurzov – od muzealskega, antropološkega do znanstvenega in jezikoslovnega; vsakega pa z absurdnimi preskoki, ki ob prepoznanju v gledalcu oz. gledalki sproža smeh, domišljijo, igrivost – in željo po soustvarjanju, po nadaljevanju, po deleženju v skupni igri. Gre za svojevrsten ustvarjalni dialog z gledalci, materialom in svojim lastnim opazovanjem, v katerem nesmisel videnega/prebranega/doživetega proži proces ustvarjanja »novih« (ne)smislov – s tem pa ravno smisla igre kot take. Tu ne gre le za igro vlog (npr. avtorica kot kustosinja, fiktivni lik kot primerjalni jezikoslovec, astrofizik, jaz kot gledalka muzejske razstave itd.), temveč za igro v ontološkem smislu, za »homo ludensa«, za tisto človekovo sposobnost domišljije in nebrzdane, prekipevajoče ustvarjalnosti, ki preči polje možnega in resnično ustvarja nekaj novega – in neuporabnega.
Gre za koncept igrivega, asociativnega prevzemanja različnih habitusov oz. diskurzov – od muzealskega, antropološkega do znanstvenega in jezikoslovnega; vsakega pa z absurdnimi preskoki, ki ob prepoznanju v gledalcu oz. gledalki sproža smeh, domišljijo, igrivost – in željo po soustvarjanju, po nadaljevanju, po deleženju v skupni igri.
Prav ta neuporabnost namreč osvobaja – ne le mentalno-doživljajski tok v gledalčevi zavesti, ki je »poškodovana«, privajena izkoriščevalskih, plenilskih družbenih razmerij, temveč tudi prostor »vmes«, prostor (relacije) med objektom in subjektom, gledalcem in gledanim – in tudi med subjektom in subjektom, med avtorjem in gledalcem in med gledalci samimi. V ta odnos je seveda treba nekaj vložiti – zbranost, inteligenco, vse svoje dotedanje znanje z različnih področij, veselje do igre, prepoznavanje razmerij, veselje nad odkritim »skritim«, nad odkodiranjem koda (ki se ves čas spreminja) ipd., a se trud gledalki več kot splača: po ogledu je prenovljena, notranje oživljena, bolj čila, bolj se zaveda sebe in sveta. Transformativna moč, kot jo izpričuje ta razstava, ima svoj motor v neprestanem gibanju, v uvidu z odmikom, v kinestetičnosti metafore (premestitve), metonimije, pa tudi sublimacije v freudovskem smislu, ali preprosto spodmikanja, spodrsavanja smisla; v empatičnem sledenju performativnosti vsakokratnega izbranega diskurza (npr. risbe/slike, astrofizike, antropologije, jezikoslovja), vendar ne dokončno in zares, ves čas v igrivem odmiku, inteligentnem odsliku tega, kar je v teh diskurzih totalizirajoče, kar »živi tok« zavedanja ustavlja in mrtví. Če to skušam ponazoriti s pomočjo gestalt psihologije: figura (lik) in ozadje (iz katerega ta vstaja, se od njega oddvaja), katerih razmerje tvori pomen, se neprestano spreminjata, zato besedila (zgodbe) nimajo pomena; ker pa temeljijo na nonsensu ali absurdu – jih je gledalka nekako »prisiljena« osmišljevati drugače, skozi »večji plan«, odmik, pristanek na nesmisel oz. »nov« smisel. Pomembnejše od »kaj« tako postane »kako«, ali povedano drugače: pomembnejši od umetnine/umetniškega predmeta/predstave/koncepta postane sam proces – tako ustvarjanja na eni kot interpretiranja na drugi strani; proces kot »živi tok« zavedanja tukaj in zdaj, ki za svojo »neoviranost« uporabi to, kar je pač v danem trenutku najbolj »na razpolago« (npr. besedno igro, komentar k sliki; gesto, zarisano na papir, konkretna razmerja med barvnimi ploskvami in linijami ipd.). Vodilna pri tem početju pa je intuicija (lahko bi jo poimenovali tudi preprosto »občutek« ali »šesti čut«), ki – kot pove avtorica – temelji na sinesteziji.
Transformativna moč, kot jo izpričuje ta razstava, ima svoj motor v neprestanem gibanju, v uvidu z odmikom, v kinestetičnosti metafore (premestitve), metonimije, pa tudi sublimacije v freudovskem smislu, ali preprosto spodmikanja, spodrsavanja smisla.
Naj poskusim zgornjo trditev ponazoriti z anekdoto, ki jo je povedala avtorica: gre za nastanek dela GRAVITALIS MUNDI ali METUZALEMSKI KAVELJ, s podnaslovom »Raziskave orbitalnega loka v kontekstu najstarejšega drevesa na svetu«. To delo predstavljata dve risbi (oz. kolaž in risbo) s komentarjem (Zvezek-23, str. 756), ki se začne tako: »T. i. Metuzalem je na Zemlji prisoten dobrih 4.000 let. Kot še živeči fosil se izkazuje za najboljše testno okolje za izračun silnic in poti, preverljivih izven podatkovnih orbiteles. V temeljnem eksperimentu je za testni objekt uporabljeno jabolko: 1x zdravo, 1x črvivo …« ter se zaključi: »Izračun je bil enakovredno dokazan tudi v sušnih okoljih, kjer jablana sploh ne uspeva: to nemara postavi pod vprašaj tudi dosedanji koncept uspešnosti.« Lahko bi se lotili evidentiranja postopkov, ki ustvarjajo humorni (absurdni) učinek, a nas bolj zanima geneza. Delo je nastalo tako: avtorica je na papir lepila deloma porisano stran iz beležke, pri lepljenju se je ta stran pretrgala. Namesto da bi pripetljaj vzela kot napako ali uničen material in stvar zavrgla, je v tem prepoznala informacijo (kam dalje). Zev med strganinama je izkoristila, jo (po vizualnem občutku) poudarila z risbo. Ker je bila strganina pri dnu širša kot pri vrhu, je tako (po kinestetičnem občutku debla, ki z rastjo razpira beton) nastala risba drevesa. To se zaključuje s kavljem (ki zraste iz kinestetično-prostorskega iskanja ravnotežja v nagibajoči se kompoziciji), ta pa (spet po kinestetično-vizualnem občutku) že dalje »sugerira« nek »met v širši prostor«. Slednjič po (jezikovnem občutku) naplavi najbolj očitno možnost, kaj bi od sebe lahko metalo drevo in tako najde dokončno povezavo/osmislitev celote v frazi »jabolko ne pade daleč od drevesa«, ki vodi še v končni vizualni detajl jabolka na risbi. Ker jabolko na risbi ne pade neposredno z veje na tla, ampak zgoraj prestopi rob papirja in se spodaj vrača nazaj (kinestetično zaokroži iz atmosfere in nazaj vanjo), se je k temu pridružila še logika nonsensa: »Izračun velja enako, če: – je Zemlja okrogla; – je Zemlja ploščata.« Zadnji primer je nato porodil še sliko iste situacije v »ploščati« obliki, kjer jabolko prileti »na ploh«.
»Umetniki ne smejo prevzemati vlog. Oni morajo ustvariti nove svetove komuniciranja. Ne zgodi se pogosto, ampak umetniki se včasih domislijo novih pogledov na svet – na intuitivni in zelo osebni ravni, a hkrati se to ne more zgoditi v izolaciji.«
Joanna Mytkowska
Njen notranji, sinestetični preplet senzorno-kognitivnih modalitet, ki ga od zunaj pogosto razumemo le do mere nenehnega preskakovanja in medsebojnega oplajanja različnih medijev, je v tej »interdisciplinarni« razstavi tisto, kar najbolj osuplja – avtoričina vitalnost, ustvarjalna »kondicija« se kaže tako na vizualnem kot na konceptualnem in literarnem nivoju, predvsem pa kot pristno čudenje neznanski kreativnosti sveta kot temeljni sili obstoja živega in neživega, tj. nečesa, kar ni zgolj človeška lastnost ali zmožnost. Zanjo prav gotovo velja to, kar je povedala Joanna Mytkowska, kuratorica varšavskega muzeja moderne umetnosti, ob prejemu nagrade Igorja Zabela: »Umetniki ne smejo prevzemati vlog. Oni morajo ustvariti nove svetove komuniciranja. Ne zgodi se pogosto, ampak umetniki se včasih domislijo novih pogledov na svet – na intuitivni in zelo osebni ravni, a hkrati se to ne more zgoditi v izolaciji.«
BARBARA KORUN
je pesnica, pisateljica in esejistka.
TONOzaver, Nejeverni zmajeglavec in drugi hibridi
Nekaj posebnega je bilo v zraku Layerjeve hiše v Kranju med 7. februarjem in 4. marcem 2020, ko je Radharani Pernarčič razstavila Izumije in pra-skice Castra Fik Arke, ki so omogočale vstop v imaginarni svet Castra Fik Arke. Med neobičajno dolgimi obiski razstavnih prostorov se je slišalo mrmranje, branje, smeh in celo krohotanje. Razstavljena Muzejska rekonstrukcija delovnega kabineta velikega genija: 0studi0 v obdobju med 2. in še kako drugo svetovno vojno je ponujala na ogled »zgolj« del bogatega opusa genialnega raziskovalca, znanstvenika in umetnika Castra Fik Arke. Za izbor razstavljenih eksponatov je poskrbela kustosinja in umetnica Radharani Pernarčič (1979). Trenutno hkrati nastaja njena četrta pesniška zbirka Sinesteznik Castra Fik Arke – študija sinestezije jezika in oda nesmislu.
Razstavljena Muzejska rekonstrukcija delovnega kabineta velikega genija: 0studi0 v obdobju med 2. in še kako drugo svetovno vojno je ponujala na ogled »zgolj« del bogatega opusa genialnega raziskovalca, znanstvenika in umetnika Castra Fik Arke.
Razstavljeni so bili vsebinski, vizualni in taktilni hibridi: skice, risbe (na primer Nanostopnice – nastajajo med hojo, Yokoonostranstvo … ), skulpture, izračuni, zapiski in izpiski, razlage in študije (Rompompompeji, študija možnih podnebno-geoloških vzrokov za usodni izbruh vulkana), zvezki, beležnice in dnevniški zapisi (s čitljivo pisavo in natančnimi risbami s prečiščeno uporabo pogosto črno-belo-rdečih kombinacij), makete (na primer Maketa kozmične matrice – z vključenimi robovi zunanjega vesolja), osnutki, intervjuji in odlomki pisem (na primer iz Castrovega pisma Pixar Studiu), časovne sheme in raznovrstni zemljevidi (na primer Zemljevid selitev, razvoja in zgoščevanja gena za FLEKsibilnost), patenti in izumi (Stružnica šuma), nasveti in priporočila (Obdržite povodec na psu), modeli, projekti (na primer pilotski neimplementiran projekt Kontaktor figurativne in abstraktne umetnosti – naprava za pomoč pri razumevanju abstraktne umetnosti, ki konvertira abstrakcijo v figuraliko in obratno, a je bila kasneje opuščena zaradi pojavov strahu pri ab-strah-iranju), nejasni načrti in številne za zdaj še nedoumljive raziskave … Ogledovanje in poskusi razumevanja so še bolj hibridizirali in pomensko cepili že tako večplastne zgodbe in zabavne reference ter potencirali interpretacije – zgovoren primer je Interdisciplinarni svobodni umetnik s samozadostno freezuro. Besedila, ilustracije in instalacije so črpali iz številnih virov in s samosvojo logiko ustvarjali razstavo, katere močna plat sta bila poleg igrivosti tudi zahtevnost in predvsem humor.
Besedila, ilustracije in instalacije so črpali iz številnih virov in s samosvojo logiko ustvarjali razstavo, katere močna plat sta bila poleg igrivosti tudi zahtevnost in predvsem humor.
Svet, kjer se prepletajo poezije in vizualije, dejansko in imaginarno, strogo in igrivo, smiselno in nesmiselno, znanstveno in smešno, urejeno in popačeno, bizarno in še bolj bizarno, je svet, kjer ima TONOzaver visoke petke na sprednjih nogah, medtem ko so zadnje plamenasto krempljaste, kožuh pa je poleg dlačevja poln številk, ki krožijo in frčijo z njega, pa tudi kakšna črka se najde vmes. Ob TONOzavrovi glavi, ki jo tvorijo EEG- in EKG-krivulje in frekvence, se ena od njih prebija iz njegovih možganov, gledano iz nasprotne smeri pa deluje kot pisava, ki prihaja v njegovo glavo. Preplet prikaza nenavadnega možganskega valovanja z leve in nerazločne pisave z desne v nemirno krivuljo z občasnimi kaotičnimi trki prikazuje varianto »prozakreatikusa« iz pesmi POGLAVJE No. E, pri kateri glede ustvarjalnega procesa Castra Fik Arke med drugim beremo: »Prozakreatikus mu raste iz ušes«. TONOzaver kriči in je v variiranju Munchovega Krika morda celo povezan z ojačevalcem okoli sebe, pod njim pa se nahaja še svojevrstna sedemtonska lestvica z nenavadnim dogajanjem na njej. Besedilo ob ilustraciji je pojasnjevalo, da odrasla žival lahko tehta do tri tone na sedemtonski lestvici. Čeprav okoli TONOzavra nastaja nekakšen okvir, se takšno bitje seveda ne pusti ujeti vanj in s tem zgolj kaže na smešnost poskusov zakoličevanja, postavljanja meja in nezmožnost predalčkanja neulovljivega. Ob njem je bil razstavljen Nejeverni zmajeglavec z izredno gibčnimi vretenci in posledično tudi hrbtenico, spremno besedilo pa je dodatno pojasnjevalo (iz Zvezka-161, str. 8): »Kljub navidezni kačasto-zmajevski obliki, je Nejeverni zmajeglavec prijazno in prikupno nenevarno bitje. […] bitje je na vsa mogoča vabila vselej le zmajevalo z glavo (od tod pravzaprav tudi njegovo ime) in slednjič proti jutru izginilo nazaj v gozd. V tej raziskavi zaenkrat odstiram zmotno povezavo zmajevanja glave z nejevernostjo, saj je ta v resnici rezultat spiralno formiranih vratnih vretenc, ki so ob čustvenih procesih živali res nemara le malce bolj zanihala.« Imaginarna bitja in pojavi so se lahkotno pomikali med različnimi mediji in polji in nastajal je bogat svet, v katerem so se bujno razraščali najrazličnejši misli, smisli in nesmisli. Razstavljena umetniško prepričljiva dela mešanih tehnik in mešanih vsebin so v igrivosti instalacij skrbela za obogateno in nadgrajeno pretakanje pomenov z dodatki fantazijskih, fantastičnih in znanstvenofantastičnih domislic, za razvijanje in metamorfiranje referenc, neposredno in posredno referiranje na znanstvene dosežke (Higgsov bizon, okwarki) in umetnostne ikone (Uzmetnostni muzej) pa je bilo humorno, intenzivno in nepopustljivo. Poleg tega se je vsestranski in zapleteni Castro Fik Arka izkazal tudi za skrivnostno osebnost, o kateri niti čas življenja ni jasen, viri pa poročajo o njegovem nenavadno dolgem delovanju v preteklosti in prihodnosti.
Svet, kjer se prepletajo poezije in vizualije, dejansko in imaginarno, strogo in igrivo, smiselno in nesmiselno, znanstveno in smešno, urejeno in popačeno, bizarno in še bolj bizarno, je svet, kjer ima TONOzaver visoke petke na sprednjih nogah, medtem ko so zadnje plamenasto krempljaste.
Razstavljeno literarno, vizualno in haptično zbirko eksponatov neujemljivega žanra označujejo poetičnost, igrivost, ustvarjalnost in nastajanje šaljivih konotacij, ki se povezujejo z najrazličnejšimi področji in bi se jih lahko označilo kot oplemeniteno in nadgrajeno lingvistiko s poudarkom na etimoloških zanimivostih (na primer Tall moon slovenjeno tolmun), doprinose v nevropsihologiji (angleški mirror neurons so pravzaprav M-error neurons, zrcalni gnevroni), primerjalno imaginarno paleontologijo (o ključnosti okornega prvega vratenčarja), dopolnjeno zgodovino (27. april je bil prvotno praznik zmage nad Gigantskim lignjem in spomin na številne žrtve), alternativno umetnostno zgodovino (Pregon Schiele, Henri Odtisse, Andy War Ohol, liMONA meLISA U-BAHN, Past za abstraktno figuro, najučinkovitejša, ko je polna luna poravnana z lestvijo, ki prikliče v misli Mirójevega Psa, ki laja v luno (1926), čeprav luna ni polna in ni (še) poravnana z lestvijo), vzporedno književnost, temelječo na variacijah (Joyceovo potovanje z vlakom v Trst s postankom v Ljubljani leta 1904 variira v potovanje Castra Fik Arka z vlakom v Benetke s postankom v Kranju leta 1905, navajanje knjige Kavelj 22 Josefa Häkllerja I. iz leta 1916 namiguje na delo z enakim naslovom Josepha Hellerja iz leta 1961, iz enega od vzporednih vesolj prihajata Vunnegut in Yoice), paralelno fantastično biologijo (Gorski divji petelin – Tetrao Razgallus ne razkazuje pred samico svojega repa, ampak okostje, Listoskočna drevesa, katerih listje daje vtis, da odskakuje od tal, Nerazmnožljivi kotalkar, pa Evolucijski stranski eksperimenti – neprepričljivi biološki predlogi) … Razstavljeni eksponati so s svojo večpomenskostjo v mojstrskem nizanju preteklih in prihodnjih, literarnih, znanstvenih, umetnostnih, biografskih, avtobiografskih, dejanskih, imaginarnih in še kakšnih referenc burili misli in duhove občinstva in namigovali na še večje število bogastva nerazstavljenih del, s svojo haptičnostjo pa omogočali enkratne in neponovljive izkušnje (Rare samples of skin-types – touch now, you won’t have another chance), Radharani Pernarčič pa je prek igrivih asociacij kvalitetno poskrbela za taktilne, smejalne in možganske gube občinstva.
Imaginarnim bitjem in drugim prebivalcem izmišljenih pokrajin in dežel, splošnemu porastu imaginarnih umetnikov (v Ljubljani sta bila v sklopu Pocestnice predstavljena Jure Zankič in kamerunski Mboto Akumbé) in imaginarnih zbiralcev umetnin (na primer razvpiti osvobojeni suženj Cif Amotan II, anagram I am fiction, Izmišljotina sem; cif – fic) se prepričljivo pridružujejo pesnik Radahrinar Prenčičar in »indijski pesnik slovenskega sporekla« Rahmadan Permajčič (prvi Castrov prijatelj, drugi morda) in fiktivni Castro Fik Arka. Čeprav lahko zazveni tudi kot mastro fik varka, mojster fikcije in varke, se brez dvoma za njegovim poimenovanjem skrivajo še druge zanimive zgodbe. Ilustracije, besedila, šaljivi verbalno-vizualno-taktilni hibridi iz preteklosti in prihodnosti, domiselne besedne igre, nenavadne zabavne domislice v igrivem prasketanju ustvarjalne dejavnosti Radharani Pernarčič znova in znova vabijo k sodelovanju, branju, občudovanju, razmišljanju, smehu in krohotu.
NENA ŠKERLJ
je odgovorna urednica časopisa St’ART in kritičarka vizualnih umetnosti.
Izumije in pra-skice Castra Fik Arke
Avtorica: Radharani Pernarčič
Layerjeva hiša Kranj, 7. 2. 2020 – 4. 3. 2020
Opombe bralcev (0)
Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti. Prijavi se.
Za prvo objavo se je najprej potrebo registrirati in na tvoj elektronski naslov ti bomo poslali geslo za prijavo. Registriraj se.