Čas onkraj prave skrbi: pismo uprizoritvenim umetnicam_kom

Tokratni tekst je nastal kot nagovor, s posebno skrbjo za ustvarjalke_ce na področju uprizoritvenih umetnosti, še bolj pa z njimi, v teh čudnih časih, ko dvorane samevajo. Bojana Kunst jo_ga v pismu sprašuje, kako si kot izvedenka_ec za mikroodnose predstavlja čas onkraj. “V času onkraj prave skrbi, v prihodnosti, ko bo upam navzočnost skupaj spet mogoča, bi morala biti možna na drugačen način kot doslej.”

Tebi.

To je pismo vsem najrazličnejšim pojavitvam in utelesitvam tebe, ki te tako pogrešam. Zamišljati si prihodnost je naloga, ki obogati – vendar le, če jo počnemo skupaj, kolektivno, kot postopek in prakso, ki se dogaja od spodaj in sredi razlik med nami.

Tak postopek zamišljanja ti je zelo znan; tebi, ki si vedno sredi toliko delovnih procesov z ljudmi, stvarmi, telesi, prostori, zvoki, živalmi, prijatelji, okolji, vremenom, rastlinami itd. Vedno skrbiš za mikroodnose, prakso zamišljanja razvijaš v sodelovanju, preizkušanju, raziskovanju in komunikacijami s toliko vami, njimi in tistimi. Zato se sprašujem, kako si v mnogih različicah sebe, če (upajmo) bo za nas šlo vse po sreči, predstavljaš čas onkraj. Na kaj upaš, kako si zamišljaš prihodnost, kakšne barve so tvoji najgloblji strahovi? Bo sploh šlo naprej, glede na to, da je bilo za toliko vas že prej težko in skoraj nemogoče?

V teh dneh ponovno prebiram knjigo Matters of care Maríe Puig de la Bellacasa, potujem preko njene navdihujoče goste mreže razmišljanja o skrbi, brskam po njenih pomirjujočih mislih, da včasih skrb ni zlitje; lahko je tudi prava razdalja. Razmišljam pa tudi o drugem aspektu skrbi, o katerem piše: o akuratni, natančni skrbi, ki je natančno to, kar se nam dogaja sedaj.

S tabo bi rada delila nekaj misli o času, v katerem trenutno živimo, o dogodku točne, prave skrbi. Solidarnost se meri z natančnim spoštovanjem pravil in naši dobri občutki so vezani na obnašanje na pravi način, merjeni v metrih razdalje. V teh dneh ponovno prebiram knjigo Matters of care Maríe Puig de la Bellacasa, potujem preko njene navdihujoče goste mreže razmišljanja o skrbi, brskam po njenih pomirjujočih mislih, da včasih skrb ni zlitje; lahko je tudi prava razdalja. Razmišljam pa tudi o drugem aspektu skrbi, o katerem piše: o akuratni, natančni skrbi, ki je natančno to, kar se nam dogaja sedaj. To je pomen skrbi, ki izhaja iz besede accurare: nekaj je pripravljeno s skrbjo, natančno. V tem pomenu je veliko sledi pravilnosti, biti prave mere. Istočasno pa natančnost, pravilnost brišeta svojstvenost situacij in življenj; kot denimo predpostavka, da ima vsakdo dom, v katerem se lahko izolira. Nekaj dni nazaj sem videla fotografijo ureditve za brezdomce na parkirišču v Las Vegasu – mestu, ki ga trenutno preganjajo duhovi praznih hotelskih sob. Brezdomci lahko spijo na odprtem, na 2-metrski razdalji drug od drugega. Da bi jih izolirali na pravi način, so mestne oblasti narisale ravne, natančne bele črte in kvadrate. Pravilni način medsebojnega distanciranja so uporabili tudi demonstratorji v podporo beguncem v Frankfurtu na začetku aprila. Skušali so protestirati na 2-metrski razdalji, nekateri so med sabo narisali celo črte, a policija tega ni videla kot pravi način, zato so jih nasilno razgnali. Tu lahko opazujemo, kako pravo in natančno takoj spremeni pomen glede na situacijo moči in udeleženih teles. Feministične teoretičarke skrbstva se tega še kako dobro zavedajo, pri tem pa se fokus preusmeri na politiko skrbstva, ki kaže neenakosti, hierarhije in asimetrije moči v samem bistvu naših odnosov in bivanja.

Se ti ne zdi, da smo nekako, še zlasti na globaliziranem Zahodu, že bili pripravljeni na ta dogodek natančne, prave skrbi, za to situacijo, v kateri smo sedaj? Dolgo pred trenutnim razmahom virusa smo jo prefigurirali kot kaki apokaliptiki z reorganizacijo svojih življenj, poslov, odnosov in skupnostnega življenja. Na virus nismo bili pripravljeni ontološko in etično, bili pa smo pripravljeni performirati gesto prave skrbi, iti v izolacijo ter delati in se družiti preko spleta, hkrati pa dajati vsaj videz stalne produktivnosti (pri delu in v prostem času).

Medtem ko smo udejanjali veščine prave skrbi, pa smo tudi radikalno opustili drugo dimenzijo skrbstva, prakso skrbi z, tisto relacionalno prakso, globoko prepleteno s telesi, časom in prostori drugih, skrb, ki poteka skozi materialno in konkretno delovanje in ohranjanje življenja in sobivanja. Skrb z poteka v navzočnosti drugih, z asimetrijo dotika, čutil in vonjev, je občutljiva na neenakost, to je skrb v odnosu s telesi, živalmi, rastlinami, stvarmi, skrb z umazanimi rokami in izčrpanimi telesi; te vrste skrb se je radikalno zrušila že pred nekaj časa.

Medtem ko smo udejanjali veščine prave skrbi, pa smo tudi radikalno opustili drugo dimenzijo skrbstva, prakso skrbi z, tisto relacionalno prakso, globoko prepleteno s telesi, časom in prostori drugih, skrb, ki poteka skozi materialno in konkretno delovanje in ohranjanje življenja in sobivanja. Skrb z poteka v navzočnosti drugih, z asimetrijo dotika, čutil in vonjev, je občutljiva na neenakost, to je skrb v odnosu s telesi, živalmi, rastlinami, stvarmi, skrb z umazanimi rokami in izčrpanimi telesi; te vrste skrb se je radikalno zrušila že pred nekaj časa. Spregledali smo delo potrebno za ohranjanje in negovanje življenja, ga radikalno razvrednotili, za skrb te vrste ni bilo več časa, odmaknili smo jo v nevidnost in na rob. Znaki zrušenja so v ogroženih sistemih javnega zdravstva, v manjku javnih oblik solidarnosti, v izkoriščanju podplačanih in migrantskih skrbstvenih delavcev, na mejah in v migrantskih taboriščih. Najdemo jih lahko v izčrpanem okolju, v političnih in gospodarskih rešitvah, pa tudi v prekarnih mikroodnosih, kjer časa za skrb z ni veliko. Ampak oprosti, odneslo me je in začela sem razglabljati preveč na široko. Res nočem, da bi bilo to videti kot še ena retorična samoobtožba. Bojim se, da bi to iz mojega položaja izrekanja – v varnem zavetju lastnega doma z dovolj prostora in skrbnimi odnosi – to proizvedlo še eno obliko prave skrbi.

Vendar pa obstaja razlog, draga_i neodvisna_i, da se malo bolj poglobim v paradokse prave skrbi. Veliko imajo opraviti z našimi mikroodnosi v uprizoritvenem delu in z ustvarjanjem predstav in umetniških dogodkov. Veliko trenutnih prekarnih poklicev in prekarnih institucionalnih okolij izhaja iz prehoda v dojemanju in izkušnji skrbi. Umetnice_ki so postale_i nekako podobne_i skrbstvenim delavkam_cem, čeprav morda na bolj poetičen način, saj izumljajo izraze, koreografije in situacije skrbi z veliko čustvenega prizadevanja in bližine. To dogajanje v umetnosti lahko opišemo tudi kot prehod s kritike na skrb, in mogoče je, da izhaja iz postavitve razdalje na sramotilni steber. Obstaja nekaj dobrih razlogov, zakaj bi morala biti razdalja na tem stebru, a to ne pomeni, da se hierarhije, neenakosti in nasilni odnosi moči v tem bolj vključenem, skrbnem in čustvenem načinu ustvarjanja umetnosti ne nadaljujejo. Morda so le posledice nasilja sedaj otipljive na drugačen način. Veliko delavk_cev v umetnosti je zelo skrbnih, skrbijo na pravi način; vsi zelo investiramo sebe in smo zelo angažirani v stanje sveta skupaj s politiko, rasizmom, neenakostjo, močjo itd. V splošnem se lahko vsi strinjamo, o katerih težavah je treba skrbeti, in to je dobro – še zlasti v svetu, ki je zelo dovzeten za populizem in sovraštvo. Tako da naše zamišljanje res ne bi smelo imeti nikakršnih ovir; predstava bi lahko postala prostor zamišljanja boljšega sveta in življenja, bogata in poetična praksa vzajemnosti in zapletanja. A pogosto le skrbimo za in le redko se dogodi umeščena in neprekinjena skrb z, situirana in trajnostna praksa navzočnosti, ki bi spremenila tudi načine, kako smo drug z drugim in kako skupaj delamo. Tako istočasno mnogi ustvarjate v fleksibilnih in nestanovitnih pogojih, pripadate prekarnim oblikam življenja in se bojite prihodnosti. Polni ste tesnobe glede nadaljevanja; ta tesnoba pa je bila tu že dolgo pred tem trenutnim dogodkom natančne, prave skrbi. Poznano vam je, kako se hierarhije, izključevanje in odnosi moči nadaljujejo v klicu po zamišljanju prihodnosti in v bolj čustvenem skrbnem načinu dela. Ta razmerja moči zdaj poganja pospešena profesionalizacija umetniškega dela in nestabilnost institucionalnega okolja, v katerem delate, z radikalno neenakostjo prostorov in pogojev, iz katerih izvirate in ki so vam domači, z nasiljem populistične politike, rasizma in novih oblik fašizma okrog vas.

Predstava kot tkanje okolij in postopkov, ekoloških korespondenc, tkanje artikulacij in zamišljanja, ki bi omogočile življenje vsem akterjem, polje skrbi z. Nobenih posebnih projektov ali interesov, le pletivo okolij in korespondenc, mreža sopreživetja in podpore, nadaljevanje skozi čas kot klobčič volne.

Iz tega razloga te hipotetično sprašujem: kako združiti te različne plati življenja, kako jih splesti v mreži skrbi z? Veliko se vas stalno upira temu občutku nezmožnosti in potrjujete to, o čemer piše Puig de la Bellacasa: ni treba, da so izgorelost, tesnoba itd. edini način skrbi. Toliko radosti je v eksperimentiranju z in iskanju drugih oblik dela, deljenja in razširjanja vrednosti vašega dela na drugačen način, sodelovanja in grajenja skupne prakse, umeščanju v okolje z veliko različnimi odnosi; toliko radosti je v pisanju in razmišljanju na način, ki bolj sledi skrbi z. Toliko radosti je v izbrisovanju brez skrbnosti. V prihodnosti se bomo morali soočiti z različnimi odnosnimi, sobivanjskimi realnostmi življenja, o čemer piše drug avtor, ki ga ponovno prebiram te dni, Michael Marder. V kratkem besedilu o skrbi in rastlinah piše o razkolu med neskončnimi možnostmi skrbi in o dejstvu, da živimo v pomanjkanju realnosti skrbi. Možnosti nas ne smejo paralizirati, temveč osvoboditi, da bomo delovali, da ne bomo dovolili, da skrb obstaja na nivoju virtualne potencialnosti, saj je že dejstvo, da nas skrbi, znak nečesa rastlinskega v nas, kot piše Marder. To pomeni, da se moramo približati še enemu pomenu v mreži pomenov in praks skrbi, ki ima veliko opraviti z navzočnostjo, z biti v prisotnosti skupaj. Pa smo spet tu, draga_i neodvisna_i, prisotni skupaj v gledališču, v predstavi. Prisotnost je tudi oblika skrbi, a ima kot pojem, tako kot skrb, veliko pomenov. Marder piše o razliki med oblikami prisotnosti, denimo prisotnostjo kot preprosto navzočnostjo (obisk dogodka, opazovanje, stanje ob itd.) in prisotnostjo kot navzočnostjo z nečim, z nekom. Kot dobro veš, je ta prisotnost, navzočnost z drugim bistvenega pomena za gledališče, na kakršen koli način se zgodi. V času onkraj prave skrbi, v prihodnosti, ko bo upam navzočnost skupaj spet mogoča, bi morala biti možna na drugačen način kot doslej. Kako bi se predstava, umetniški dogodek spremenili za vse, če bi bili v njem prisotni kot v bogati mreži praks? Predstava kot tkanje okolij in postopkov, ekoloških korespondenc, tkanje artikulacij in zamišljanja, ki bi omogočile življenje vsem akterjem, polje skrbi z. Nobenih posebnih projektov ali interesov, le pletivo okolij in korespondenc, mreža sopreživetja in podpore, nadaljevanje skozi čas kot klobčič volne.

In nazadnje, draga_i neodvisna_i, sem že močno presegla število besed, ki so mi bile namenjene, da ti napišem pismo. Zato naj dodam samo še nekaj. Poglej rastline. Kot piše Marder, so tako zelo občutljive za številne okoljske dejavnike in vendar v kontrastu z nami, ljudmi, ki vsi skrbimo za. A moramo biti politični in ne romantični. Njihova čas in življenje nam nista dostopna in prav zaradi tega, kako so navzoče, prav zaradi načina, kako prisostvujejo svetu, jih radikalno podvržemo nasilju in hierarhijam. To je še en razlog, zaradi katerega morajo po temu dogodku prave, natančne skrbi neenakosti na vseh nivojih življenja priti v samo bistvo naših načinov dela in navzočnosti. Zamislimo si radost eksperimentiranj, prisostvovanja in ustvarjanja skupaj, a v skrbi s pogoji za življenje za vse.

BOJANA KUNST
je filozofinja in nepogrešljiva teoretičarka uprizoritvenih umetnosti, avtorica večih knjig, njena zadnja je Umetnik na delu. Bližina umetnosti in kapitalizma. Poučuje na Inštitutu za aplikativne gledališke študije Univerze Justus-Liebig v nemškem Giessnu.

---

V ponovno branje:
Luce Irigaray in Michael Marder: Through Vegetal Being. Two Philosophical Perspectives, Columbia University Press, 2016.
Michael Marder: We Couldn’t Care More, in: Joke Brouwer and Sjoerd van Tuinen (eds.), To Mind Is to Care (Rotterdam: V_2 Publishing, 2019), str. 158–173.
María Puig de la Bellacasa: Matters of Care. Speculative Ethics in More Than Human Worlds, University of Minnesota Press, 2017.

Tekst je izvorno del serije Lockdown Theatre, ki jo urejata Maximilian Haas in Joshua Wicke za Revijo Schauspielhaus Zürich. Za platformo Neodvisni ga je iz angleščine prevedla Sonja Benčina in avtorizirala Bojana Kunst.

Opombe bralcev (0)