Draga Alja,

Dragana Alfirević piše pismo v času negotovosti in zaustavitve nomadskih tokov, tako značilnih za kulturno krajino, v katere je bila do nedavnega tudi sama vpeta. Njeno pisanje je prežeto s perspektivičnostjo; je producentka, umetnica in koreografinja, ki se sprašuje o najbolj temeljnih stvareh spremenjene zdajšnjosti, na katerem telesu se izpisujeta ranljivost in nevedenje o prihodnosti, kjer je ostala samo sedanjost in vakuum domačega okolja. Sprašuje se o tem, kako bo trenutna situacija zarezala v intesubjektivne relacije, kako bo ukrivila živo umetnost, ki Dragano tako temeljno določa in kako lahko rekonceptualiziramo temeljno kategorije domačega in ji podelimo nujno političnost: “Ta vrsta političnosti, ki jo prakticiramo kar v našem lastnem domu in telesu, lahko v vsesplošnem suspenzu pripelje v obstoj prakticiranje drugih vrst političnosti”.

hvala za povabilo k pisanju; v tem trenutku se mi sicer zdi, da nimam kaj dosti za povedati, da vsi itak preveč govorimo in pišemo. V primerjavi s tem, kar se nam dogaja, je to nič. Vsekakor sem tvojega vabila vesela in ga bom sprejela, saj mi morda pisanje pomaga, da tudi sama pri sebi nekaj premislim in razberem.

Trenutno sedim v pisarni, kamor sem prišla, da bi končala poročila za 2019 in nadaljevala z delom na prijavi za večletni EU projekt. Misli mi šibajo po prostoru, ne znam jih zbrati. Veliko tabel je pred mojimi očmi, veliko raznih dokumentov odprtih. Jaz jih gledam in oni gledajo mene. Ustvarila se je čudna vrsta distance med menoj in mojim vsakdanjim delom. Poročilo za nazaj že lahko napišem, a pisanje prijave in planiranje prihajajočega triletnega obdobja mi vnaša občutek, ki ga ne znam še definirati. Čeprav se zdi ta trenutek oboje enako brez smisla. Ne samo, da ne vem, kaj prihodnost prinaša, ne znam niti dobro razpoznati svojih lastnih občutkov in odnosa do stvari. Vem, da nič ne bo tako, kot je bilo, kot smo vajeni in kot trenutno upamo. A hkrati iz sedanjosti ne znamo razumeti, kako bo. Veliko je občutkov te dni, za katere nimam še besed. Predstavljam si, da je pri tebi podobno?

Razmišljam o tem, kako sem več kot dve desetletji živela normalizirano, vendar skrajno življenje. Skrajno v tem, da sem bila vedno v preteklosti ali v prihodnosti, nikoli si nisem vzela dovolj časa in si izgradila dovolj priložnosti, da bi živela tukaj in zdaj. To se je z leti še pospeševalo. Spomniš se, nazadnje sva se videli, ko sem priletela direktno iz letališča na sestanek, ravno med dvema potovanjema in vse to se mi je zdelo še povsem običajno. Nove naloge, novi načrti, nova poročila, paralelna življenja na nenormalnih obratih, v različnih koordinatah, jezikih in valutah. To je preprosto nekako moralo eksplodirati. Nismo imeli časa, da bi se ustavili in za trenutek uživali v rezultatih svojega dela, tako hitro je vse šlo. Najhujše od vsega je, da smo vse to počeli, da bi sploh lahko živeli. Brez dodane vrednosti, brez privarčevanega denarja, brez zagotovljene prihodnosti. Da bi lahko jedli, plačali račune, da bi lahko sploh bili tukaj, na tem planetu. Tudi sama sem imela ogromno težavo s tem, kar sem videla v svetu: hiper-aktivnost, hiper-produkcija in hiper-prezentacija samega sebe, kar je postalo naš normativ; občasno smo se, in drug drugega, lahko zagledali v tem stanju, a izpreči se ni dalo.

(H)iper-aktivnost, hiper-produkcija in hiper-prezentacija samega sebe, kar je postalo naš normativ; občasno smo se, in drug drugega, lahko zagledali v tem stanju, a izpreči se ni dalo.

Te dni se mi dogaja prav obratno – vse se je upočasnilo, težko zrem v prihodnost, a mi tudi izkušnja preteklosti bolj malo pomeni. Ta ogromni nenehni zdaj me gleda s široko odprtimi očmi. Vprašala si me, če lahko pišem o svojem delu, o nezmožnosti opravljanja dela, o nomadizmu in ustavitvi mobilnosti. Res je, nekatere priložnosti smo izgubili, ker delamo predvsem mednarodno, projekti odpadajo, finančna negotovost organizacij, s katerimi delam, kakor tudi moja osebna, je ogromna. Očitno bomo izgubili tudi veliko časa, ki ga ne bo možno nikoli nadoknaditi … Lahko bi ti govorila o naši in moji izgubi, ki je dvojna – kot nekdo, ki koordinira projekte, skrbim za to, da delo normalno poteka in da smo za to delo plačani. Kot nekdo, ki tudi sam dela na mednarodnih projektih, sem izgubila možnost dela in zaslužka. A še bolj kot osebne izgube in finance me skrbi vprašanje, kakšne vrste prihodnost in kakšne vrste odnose krojimo trenutno? 

To, kar sem videla sredi marca, me ni niti malo veselilo. Ponovni overexposure in hiperprodukcija sta se brez samokritike preselila v online svet. En kolega denimo snema samega sebe, kako v jedilnici doma pleše madžarske plese, z zamrznjenim nasmehom na obrazu. Ne razumem, zakaj se smeji. Druga ponuja online delavnico Pet ritmov. Kaj nas sili v to? Ali si lahko predstavljamo, da bodo ljudje plačali za to, ali bodo morda zares plačali, ali pa smo tako potrebni pozornosti – res verjamemo, da si bomo na ta način zagotovili, da se nas ljudje spomnijo, ko nas bodo spet srečali na ulici, na letališču, na festivalu? Morda to pomeni, da je to naša nova realnost, da bomo tako vselej živeli in trenutno na to postopoma pristajamo in se prilagajamo? Si res ne znamo vzeti odmora od vsega tega? V knjigi Duša na delu Bifo pravi, da so pravi intelektualci izključno tisti, katerih dejanja služijo občemu dobremu ter da si fizik ali filozof, ki dela za IMF ne zasluži, da se ga imenuje kot intelektualca. Brez moraliziranja vprašam: kakšna je vloga vsakega od nas v teh časih, individualno in kolektivno, in kako svoje znanje in izkušnje lahko vpnemo v skupno razmišljanje?

Brez moraliziranja vprašam: kakšna je vloga vsakega od nas v teh časih, individualno in kolektivno, in kako svoje znanje in izkušnje lahko vpnemo v skupno razmišljanje?

Zanima me, če nam bo končno uspelo dojeti, da smo v biološkem, ekonomskem, duhovnem smislu eno, da smo nerazdružljivo povezani ter da je dobrobit drugega tudi moje dobro in da ko gre slabo meni, je to slabo za vse. Da torej solidarnost ni neka abstraktna kategorija, slepi altruizem, če hočeš, ampak verjetje v zakone kroženja dobrin, znanj, energij, občutkov. Verjetje v logični tok stvari, v grajenje sveta, kjer obstaja občutek, da nismo sami, kjer lahko poiščemo pomoč in podamo roko. Ta solidarnostni zakon nam je naravnost pred očmi – če tega ne zmoremo razumeti, nam verjetno še ne gre tako slabo. 

Alja: Problem solidarnosti je bil vselej ključen v procesih boja in družbene spremembe, zapiše Bifo. »Avtonomija bazira na možnosti deljenja vsakdana in priobčenja, da kar je dobro zame, je dobro tudi zate, in kar je slabo zame, je slabo tudi zate. Solidarnost je v časih, ko se je delo razpršilo na majhne časovne celice in ko je postal proces subjektivacije posledično fragmentiran, ne-empatičen in krhek, zelo težko zgraditi. Solidarnost nima ničesar opraviti z altruističnim samozanikanjem. V materialistični perspektivi je solidarnost nekaj, kar je temeljno zvezano s samim seboj in ne s teboj. Kakor ljubezen, solidarnost nima ničesar opraviti z altruizmom: povezana je z užitkom deljenja prostora z drugim. Ljubezen je možnost mojega užitka zahvaljujoč tvoji prisotnosti, tvojim očem. To je solidarnost. Solidarnost je utemeljena na teritorialni bližini družbenih teles, ne utegneš je izgraditi med fragmenti časa.« (Bifo 2012, str. 54–55). 

Solidarnost je utemeljena na teritorialni bližini družbenih teles, ne utegneš je izgraditi med fragmenti časa.«

Bifo 2012, str. 54-55

***

Ta trenutek sem doma, ne hodim več v pisarno. Odhod v pisarno pomeni, da je vse tako, kot je bilo; zaliješ rože, odpreš okno, si narediš kavo. Pomeni pretvarjanje, da lahko delamo tudi, ko zaradi raznih ukrepov in panike, ki jo odločevalci sprožajo, skoraj ne smemo dihati. Naj bo potem vse izredno. Živim torej eno mediokritetno življenje v izrednih pogojih; nisem se prijavila kot prostovoljka, ne čutim prav nič strahu, niti vzhičenja, niti jeze in upanja tudi ne. Moji dnevi so ena mešanica žalosti in gledanja v svet skozi povečevalno steklo, vendar večino časa zgolj gledam v prav to povečevalno steklo …

Od samega začetka vidim okrog sebe ogromno negotovosti, v katerih na nek svoj način neizmerno uživam. Dobro se počutim v tem stanju nevedenja, v stanju, v katerem se rojeva nekaj, česar trenutno še ne poznam. 

Dobro se počutim v tem stanju nevedenja, v stanju, v katerem se rojeva nekaj, česar trenutno še ne poznam. 

Alja: Tako mimogrede, zadnjič sem brala nek intervju z enim izmed psihologov in se mi je en stavek resnično vtisnil v spomin. Šlo je nekako v smislu, izredno stanje, v katerem se nahajamo, ima za zahodni kontekst vselej zgolj negativno konotacijo, medtem ko vzhodni imaginarij že etimološko predvidi dvojnost takšnega stanja: je stanje krize, a tudi stanje, ki predvideva določeno transformacijo …

To je izjemna priložnost, ki se tako redko javi, kjer bivaš dneve in tedne v stanju nerazumevanja naslednjega trenutka. Minute postanejo dnevi, sekunde postanejo ure. To sem verjetno nazadnje začutila 1999, med bombardiranjem Srbije, čeprav je situacija precej drugačna, je moj občutek zelo primerljiv. 

Alja: Tukaj se sprašujem, ali je paralelizem našega stanja in vojnega stanja sploh na mestu? Zdi se, da vendarle nismo eksistencialno ogroženi na takšen način, imamo dostop do hrane in vode, tudi varni smo v svojih domovih – s porastom domačega nasilja se to sicer izrazito spreminja – in ni se nam treba skrivati po zakloniščih …

Saj. Tako isto je bilo v Srbiji. Imeli smo vodo in hrano. V zaklonišču so bili ljudje samo prvi dan. Potem se je uredilo s sirenami … Preprosto bi rada primerjala ta občutek, ne pa morda dejanskega stanja.

To so trenutki, ko gre samo za življenje, ko lahko samo smo. Verjamem, da bo ta negotovost trajala dolgo, a sprašujem se, ali lahko zdržimo. Ali lahko zdržimo nevedenje? Bivanje v vakuumu, poglabljanje vase, vsak v svojo senco in družba v senco družbe. Zunanja slika je precej pesimistična, tako v Sloveniji, kakor tudi globalno, a nekaj v meni ne more mimo občutka, da je to hkrati velika priložnost za vse. Da smo pred zgodovinsko možnostjo rekonceptualizacije; da se preizprašamo, kaj bi radi živeli in kakšen svet bi radi imeli. Najprej vsak sam in skupaj, znotraj svoje domene in svojega delovanja, vsekakor prej kot navzgor, proti politikom.

(S)mo pred zgodovinsko možnostjo rekonceptualizacije; da se preizprašamo, kaj bi radi živeli in kakšen svet bi radi imeli.

Alja: Hkrati pa je takšna stanca nujno povezana tudi z razredno razliko, to je svojevrsten družbeni privilegij, da se lahko potapljaš vase in premišljuješ o lastni eksistenci …

Res je odvisno – veliko mojih prijateljev je prisiljenih delati od doma, na način, ki jim vzame veliko časa in energije. Tudi, če so profesorji, ki imajo zagotovljeno preživetje in plačo – recimo na Švedskem ali v Nemčiji – je jasno, da morajo delati in nimajo luksuza za tovrstna poglabljanja. Drugi pa morda ta čas imajo, recimo nekateri moji brezposelni prijatelji v Srbiji. Ne zdržijo tega načina življenja in morajo iznajti nove veščine, med katerimi je tudi neke vrste poglabljanje vase. 

Alja: OK, dobra poanta … 

Med drugim se poraja tudi tisto temeljno vprašanje o javnem in zasebnem, o katerem so bile napisane gore knjig in s čimer smo v uprizoritvenih umetnostih precej obsedeni. Zdaj imamo priložnost za premislek. Naša narcistična selfie realnost nam je cel svet prinesla naravnost v spalnico, v kopalnico, otroci imajo videokonference kar v svojih sobah, privatnost pa tudi, zaradi tega, nekako kar spolzi in izginja. Soočamo se s preizkusom, kjer izginja intimno, javnosti pa trenutno prav tako ni. Nimamo zasebnosti, a nam ni dovoljeno prakticiranje javnosti oz. vsaj ne takšne, ki bi imela realne časovno-prostorske posledice. Tisti z družinami nismo nikoli zares z drugimi (izven družinskega kroga), nikoli pa tudi nismo zares sami. V takšnem vakuumu in nasprotjih nismo še nikoli živeli in imam globok občutek, da se skozi to spreminja tudi narava skupnosti, ideja biti sam ter ideja tistega, kar zaznavamo kot realno.

Naša narcistična selfie realnost nam je cel svet prinesla naravnost v spalnico, v kopalnico, otroci imajo videokonference kar v svojih sobah, privatnost pa tudi, zaradi tega, nekako kar spolzi in izginja.

Giulia Palladini se v besedilu, ki je del zbornika Live Gatherings (ur. Ana Vujanović, Livia Andrea Piazza) ukvarja z domačnostjo in predlaga, da koncept »domače« ločimo od domestifikacije, od udomačitve:

»Ponovno želim vrniti besedo domače, ki je obremenjena s težo nevredne zgodovine, in nasprotovati ideji domače sfere kot nečemu, kar je v opoziciji s kreativnostjo, anomalijo, odtujitvijo in neznanim. Kot predlaga Kresny, je danes še toliko pomembneje reafirmirati, da je domače politična kategorija. Istočasno želim odpreti besedo domače tistemu, kar običajno ne pomeni in kar bi lahko pomenilo oziroma stalo za: domena radikalne imanence, možna alternativa globalni fleksibilnosti relacij in dela, klic za premislek, kaj bi dom lahko bil. Želim izumiti drugačne politike rabe koncepta domače, ga pokrpati v njegovi usodi, ustvariti možne prihodnosti in najti rešitve za aktivnosti, ki bi jih ta beseda lahko prebudila. 

Kot predlaga Kresny, je danes še toliko pomembneje reafirmirati, da je domače politična kategorija: (…) domena radikalne imanence, možna alternativa globalni fleksibilnosti relacij in dela, klic za premislek, kaj bi dom lahko bil.

Palladini 2019, str. 112

Prav tako želim oddvojiti idejo domačega od besede udomačitev, razumljeno kot proces restrikcij, kontrole in omejitev, v skladu s pomenom, ki ga poudarjata Deleuze in Guattari, ki se mnogokrat posmehujeta konceptu domače (še zlasti, vendar ne samo, ko razpravljata o živalih). V njuni konceptualni krajini postavita nasproti udomačenega individuuma divjo multipliciteto ter povežeta domače s tradicionalno družino in psihoanalizo. Tukaj želim konstatirati ne-udomačeno domače, divje domače, imaginativno in nepredvidljivo domače. Želim domače onkraj družine in psihoanalize, domače, ki že biva v mnogih realnostih, ki so zgrajene, obranjene in vzdrževane v multipliciteti. Domače, ki ne bazira na identiteti, temveč na modusu bivanja, ki dela človeško življenje močno in poželjivo.« (Palladini 2019, str. 112)

Želim domače onkraj družine in psihoanalize, domače, ki že biva v mnogih realnostih, ki so zgrajene, obranjene in vzdrževane v multipliciteti. Domače, ki ne bazira na identiteti, temveč na modusu bivanja, ki dela človeško življenje močno in poželjivo.«

Palladini 2019, str. 112

Prostor domačega okolja, ki je tradicionalno vezan na domače žensko neplačano delo, Palladini vidi predvsem kot prostor možne emancipacije in prostor, iz katerega lahko predrugačimo idejo, kaj dom in domače lahko zares danes pomenita, v fizičnem in simbolnem smislu. Ta trenutek, ko smo vsi doma, ko vse delamo od doma, ko moramo tudi znotraj lastnega doma iznajti drugačne manjše prostore z različnimi namembnostmi, se mi zdi idealen za prakticiranje tega. Tisti, ki tudi sicer delamo od doma ali delamo skupaj z družinskimi člani v organizacijah, na projektih, v firmah, kar se mi zdi še posebej slovenska specifika, smo tukaj še bolj v prednosti, ali pač? Kar nam domači prostor zares ponuja te dni, je umik v domače znotraj neznanega, ki nas obkroža, upočasnitev vseh ritmov in opuščanje vsega, česar dejansko ne potrebujemo. To je čas predvsem za detoksifikacijo in dekontaminacijo. To je prilika, da ostanemo s tem, kar nam je zares pomembno in nujno. Kot praksa odlaganja vsega, česar ne potrebujemo, kjer lahko urimo svoj odnos do stvari, takšnih, kot so.

To je čas predvsem za detoksifikacijo in dekontaminacijo. To je prilika, da ostanemo s tem, kar nam je zares pomembno in nujno. Kot praksa odlaganja vsega, česar ne potrebujemo, kjer lahko urimo svoj odnos do stvari, takšnih, kot so.

Hočem reči, trenutno lahko v miru vadimo različne politične vloge in političnost samo in to prav znotraj domačega okolja, saj so se tudi naše vloge čez noč razlezle po stanovanju, naše potrebe po socializaciji, pogovoru, dotiku pa so drugače naslovljene in zadovoljene. Zdaj, ko smo fizično omejeni na določene prostore in ljudi, prav zdaj lahko vidimo, kaj vse lahko počne naša domišljija in kako se nanjo lahko zanesemo kot gonilo politične misli. Kaj nam lahko določene prisotnosti in odsotnosti naredijo, kako vplivajo na naša razmišljanja, poglede in dojemanja. Kako lahko privolimo v in celo vzpodbudimo vso to dislociranost, dezorientacijo, kako lahko premestimo te meje in obrnemo lastne občutke in predsodke od znotraj navzven. Ta vrsta političnosti, ki jo prakticiramo kar v našem lastnem domu in telesu, lahko v vsesplošnem suspenzu pripelje v obstoj prakticiranje drugih vrst političnosti: stranke in politike na oblasti lahko zamenjamo, in jih tudi bomo, kot smo jih že velikokrat. A če se ne spremenimo in ne prevetrimo lastnega odnosa do stvari in do naših lastnih odnosov do drugih, bo na koncu preprosto vseeno. Zdaj, ko smo se ustavili, razumemo, da nam političnost, ki ne spreminja ideje o političnosti, bolj malo koristi. 

Ta vrsta političnosti, ki jo prakticiramo kar v našem lastnem domu in telesu, lahko v vsesplošnem suspenzu pripelje v obstoj prakticiranje drugih vrst političnosti.

Izrisuje se nam jasno dejstvo, da obstajajo še neznane oblike življenja in formati odnosov, do katerih še nimamo dostopa, nas pa čakajo v prihodnosti, ali natančneje, so v prihodnosti sveta, z nami ali pa tudi brez nas. Verjetno je za nas, ki smo v središču sveta, kot vrsta in kot posamezniki, enostavno nepredstavljivo, da bi se ta svet lahko nadaljeval brez nas; zato nam je verjetno težko sprejeti idejo smrti, zato tak strah pred njo. Zdaj se nam odpirajo možnosti izgradnje novih mostov, oblikovanja novih vezi in načinov življenja. Jasno je vsaj toliko, da v stare nazaj ne moremo in niti nočemo. Ta nezmožnost predstavljanja je skoraj otipljiva in nas skupaj z našo sposobnostjo konceptualiziranja postavlja tja, kjer pripadamo – smo samo ena izmed milijard vrst in oblik življenja in za premik potrebujemo nova razumevanja so-bivanja in so-prisotnosti. 

***

Nekaj, o čemer intenzivno razmišljam te dni, je usoda mojega poklica, ukvarjanje z živo umetnostjo. Upam, da ti ne bo zvenelo preveč pretenciozno, ko rečem, da se mi zdi, da kar je značilno za moje delo, je tudi najbolj značilno za nas kot ljudi. Te dni nam je verjetno še toliko bolj jasno, da se nekaterih stvari ne da arhivirati in digitalizirati. Da smo globoko zabredli v posredovane realnosti virtualnega sveta, a da se bistvenih komponent teh realnosti zares ne da skrčiti v te podatkovne baze. Kako denimo digitalizirati vonj, intuicijo, čutenje drugega telesa med prsti mojega, spomin, sanje, izmišljen jezik, nerazločnost in nepredvidljivost? Treba je vzeti priložnost in razumeti, da mnogo tega ne moremo ujeti v virtualno. Fizična bližina teles je v sami srčiki tega, kar počnemo. In to nam je zdaj prepovedano. Da človeka vidiš in začutiš od blizu. In organiziraš ali reorganiziraš nekaj v zvezi s tem, znotraj tega odnosa ali od zunaj, v svetu – tega trenutno ni. 

Kako denimo digitalizirati vonj, intuicijo, čutenje drugega telesa med prsti mojega, spomin, sanje, izmišljen jezik, nerazločnost in nepredvidljivost?

***

Tukaj sem se malce ustavila, hotela sem še nekaj povedati o fizični bližini, o komunikaciji z Drugim in učenju od Drugega, morda celo malo o kozmopolitizmu in globalizmu, o naši svetovljanskosti, ki je pomagala zavrteti ta svet še bolj noro … O afektivnem delu in afektivnem vložku v delo, o vseh teh rečeh, kot o nečem, kar nam zdaj manjka, kar nam jasno kaže, brez česa ne bomo mogli živeti, tudi ko bodo veliko večino poklicev zamenjale mašine in algoritmi … kar je bistveno, kar nas dela ljudi, kar je tudi bistveno za nas, ki se z živo umetnostjo ukvarjamo, ter kaj mi zares lahko tukaj prispevamo. 

Rada bi, da se nadaljuje pismo, da res pišem tebi. A sem malo že pozabila, kako izgledaš …

V upanju, da se kmalu vidiva, te lepo pozdravljam,

Dragana 

V Ljubljani, 3. 4.–21. 4. 2020

---

DRAGANA ALFIREVIĆ
ustvarja predstave, piše, kurira festivale (CoFestival) in producira umetniške dogodke (NDA Slovenija) na področju med prakso, teorijo in aktivizmom.

Opombe bralcev (0)