V troje gre rado?

Nika Arhar se loti premisleka predstave TRIPTIH :::, ene prvih premier po obdobju zaprtih gledališč, ki je v Stari mestni elektrarni ustvarila težko pričakovani trenutek družabnosti ter ponudila prostor svežim imenom neodvisne scene: “Ta klobčič tenzij, kakorkoli hitro utrudljiv in izčrpan, se je vendarle priročno ujel v ohlapnem tematskem okviru, začrtanem s pojmi alternativnih variant okoljske in družbene skupnosti, prihodnosti. Zato se umetniškemu dogodku ob rob neizogibno zastavlja realnost trenutka in njegova ambivalentna odprtost: kako ta postkoronski kontekst sooblikuje ustvarjalni in gledalski vidik?”

Foto: Nika Arhar

TRIPTIH ::: je ena prvih premier po obdobju zaprtih gledališč, zaustavitve javnega življenja in prekinjene možnosti kulturne in umetniške družabnosti. Očitno je bil dogodek v času epidemije še v dovolj zgodnji fazi, da je bil v enem svojem delu sposoben zasuka v novo koncepcijo z inkorporiranjem neposredne aktualnosti (Za narodovo zdravje) in s tem, ko je to – in vse drugo – storil v zelo kratkem času, dal prispevek tudi k mišljenju produkcijske in ustvarjalne fleksibilnosti. Obenem se zdi, da smo bili še tudi vsi gledalsko vpleteni obteženi s kontekstom izkušnje, potrebo po njeni refleksiji in krepkejšo voljo po smislu družbenosti. Ta klobčič tenzij, kakorkoli hitro utrudljiv in izčrpan, se je vendarle priročno ujel v ohlapnem tematskem okviru, začrtanem s pojmi alternativnih variant okoljske in družbene skupnosti, prihodnosti. Zato se umetniškemu dogodku ob rob neizogibno zastavlja realnost trenutka in njegova ambivalentna odprtost: kako ta postkoronski kontekst sooblikuje ustvarjalni in gledalski vidik? Koliko v njem najdemo odpustka in koliko se vanj vpisuje nujnost umetniških odločitev ali izzivalnost, celo potencialnost zavestnega kompromisa ob tako hitri predstavitvi nove produkcije? 

(K)ako ta postkoronski kontekst sooblikuje ustvarjalni in gledalski vidik? Koliko v njem najdemo odpustka in koliko se vanj vpisuje nujnost umetniških odločitev ali izzivalnost, celo potencialnost zavestnega kompromisa ob tako hitri predstavitvi nove produkcije? 

Začnimo ponovno: TRIPTIH ::: so tri premiere, nekakšen mini festivalski večer mladih avtoric, dveh predstav in avdio-vizualne instalacije, nastalih v okviru mednarodnega projekta ACT – Art, Climate, Transition. Če projekt misli možne okoljske prihodnosti in družbene spremembe glede na obstoječa politična in naravna okolja ter njihove strukture in mehanizme, je osrednje vprašanje, kakšno mišljenje prevzema, vzpostavlja in odraža sam projekt oz. TRIPTIH ::: kot njegov del: ko se v nepovezanosti posameznih enot kot triptih kaže le v produkcijskem smislu in z vidika prožnosti produkcijskega odziva predvsem v hitrem pojavu dogodka, s tem pa verjetno prekratkega delovnega procesa, kar se odtisne tudi v neobrušenost umetniškega materiala – zaradi narave dela – predvsem obeh predstav.

Brina Klampfer situacijo izkoristi kot izhodišče hipnega umetniškega komentarja in Za narodovo zdravje zasnuje kot direktno reakcijo na čas zadnjih treh mesecev, pravzaprav kar njegovo reprodukcijo – reciklažo vsakdanjega, svojevrsten reality show. Ne glede na učinek, ki ne ustvarja bistvene razlike z neposrednostjo ad-hoc produkcije umetniških in ustvarjalnih beleženj v času karantene, takšna poteza vključuje neobremenjenost in drznost v utemeljitvi nove zasnove, potencirani z vdorom nepričakovanega in ‘sumljivega’ na odru sodobne uprizoritvene umetnosti; to je »zabavna monodrama« z delnim značajem improvizacijskega gledališča, ki ga izpelje improvizator in performer Peter Frankl. Žanrska oblika je že ironičen obračun z obravnavanim gradivom realnosti, a rizik dobesednosti ponovitve je vedno v tanki meji med trivialnostjo in lucidnostjo. Kje iskati humor, če ni prostora za zarezo?

Žanrska oblika je že ironičen obračun z obravnavanim gradivom realnosti, a rizik dobesednosti ponovitve je vedno v tanki meji med trivialnostjo in lucidnostjo.


Tu je značilen odnos do nerazumljive, nevšečne in nepokorne umetnosti, ki ga je pred kratkim tako bleščeče in odmevno izpričala slovenska evropska poslanka; drobljenje družbeno-politične realnosti preko preigravanja stavkov in besed, ki so zaznamovali obdobje epidemije in se zapisali v spomin gledalcev, ter njihovega prenašanja v različne prizore-kontekste; histerična intima ob hiperinflaciji virtualnega in nenadni bivanjski zamrznitvi nad neznano zevjo; nemoč akcije in simbolna predaja kolesarske štafete. Izbrano gradivo poišče najširši konsenz z občinstvom in ta konsenz zgradi mejo med so-občutenjem (nove) ‘normalnosti’ in črno-humorno, ironično iztirjenostjo, med logičnim klišejskim vzgibom in osvobojenim, premikajočim se pogledom na plosko premikajočo se normalnost. Nenazadnje je v samo zasnovo že vpisana nujnost ali vsaj možnost napake, spodletelosti, zdrsa; uvodni del je, prosto po navdihu Romane Tomc, ritualno ubijanje neželenih (nepriljubljenih) umetnikov oz. umetnosti, ki naj logično popelje v zabavno, privlačno, sprejemljivo in sproščujočo kulturo. A ta koreografsko-ambientalni svečeniški obred deluje z močno nelagodnostjo in se z intenzivno resno(bno)stjo kaže kot tujek v svetu, katerega jemlje preresno. In enak simptom zrcali tudi predstava: da se lahko kislo smeji svetu zunaj, ne zmore pa (se) provocirati in z ironijo pogledati tudi nase.  

Izbrano gradivo poišče najširši konsenz z občinstvom in ta konsenz zgradi mejo med so-občutenjem (nove) ‘normalnosti’ in črno-humorno, ironično iztirjenostjo, med logičnim klišejskim vzgibom in osvobojenim, premikajočim se pogledom na plosko premikajočo se normalnost.


Ostali dve deli ostajata kompaktneje navezani na tematsko usmeritev projekta ACT. Nika Švab in Luka Martin Škof v predstavi TRANS-Plant zarežeta v jedro antropocentričnega kompleksa s preprosto situacijo, ki je v svoji zgoščeni elementarnosti duhovita, v metaforičnih in referenčnih slojih pa vključujoča do raznovrstnih nanosov ‘trajnostnih’ in drugih družbenih pojavov. Svet je oder in ta njun teater, v katerem poleg njiju nastopa še avokado (vsaj kot glavni odrski lik, v resnici jih je več, od sadeža in koščice do rastline), se vzpostavlja kot jasno preigravanje razmerja med človeškimi in rastlinskimi vrstami, med živimi bitji in našimi ‘objekti uporabe’. Pozna se, da je Nika Švab delovala tudi na področju lutkovnega gledališča, a nenazadnje tudi čas sam zbuja interes za odrske prakse, ki zaupanje v človeka premikajo k predmetnosti (predmetno gledališče, predmetna koreografija), čeprav je tokrat avokado ‘le’ negibni dialoški partner, ki se izraža s tem, kar je, in s tem, kar kot zvesti človekov sopotnik zrcali v svoji nemosti. Recimo, da je njun TRANS-Plant parodična kontemplacija na vprašanje, kako se nam pokaže človek, če je osrednji lik avokado, pri čemer ni nezanemarljivo, da gre za verjetno najbolj modno in družbeno zaznamovano rastlino sodobnega življenjskega sloga, zdravega, instagramabilnega, hipstersko neoporečnega in ekološko kompromitiranega. 

(N)enazadnje tudi čas sam zbuja interes za odrske prakse, ki zaupanje v človeka premikajo k predmetnosti (predmetno gledališče, predmetna koreografija), čeprav je tokrat avokado ‘le’ negibni dialoški partner, ki se izraža s tem, kar je, in s tem, kar kot zvesti človekov sopotnik zrcali v svoji nemosti.

A osnovna premisa je vendarle ogoljena gledališka situacija – prozaičen vstop v odrski svet ljudi in rastlin, govorečega in trpnega, tistega, ki voljno ustvarja in tistega, ki se lahko le ne(je)voljno odziva – in ta situacija spregovori s sebi lastno ironijo so-postavitve akterjev. Zato je plodnejše začetno odpiranje potencialnosti te danosti, ki z brezskrbnim besedičenjem, samonanašalno umeščenim v kontekst gledališkega delovanja, izpostavlja (resnice kot) praznine, vmesne prostore in lebdeče pomene. A ta imaginativni jam session gledališkega/božjega/človeško-objektnega ustvarjalnega procesa ne zdrži celotne predstave. Prvotna iskrivost zbledi in potencialnost zamenja realna usidranost govorice, ki avokado v običajni razlagalni pripovedi o človeški skrbi za njegovo življenje zopet postavi zgolj na mesto rastline in lastnine. Iskati subtilno mrežo gledaliških besed in iztočnic za virtualnost dejanskosti, je časovno in materialno/prostorsko občutljivo opravilo.

Pri obeh predstavah so okoliščine spodbudile določeno mero improvizacije pri umetniški zasnovi in izpeljavi. V kolikor ta po eni strani podlaga produktivno zanašanje na performativno igrivost in živost v nepretencioznem vzdušju navidezne sproščenosti, če izluščimo skupno točko obeh, pa se obenem lahko bere tudi kot simptom hiperproduktivne in prekarne nove-stare normalnosti.  Da bi se izognili slednjemu, bi bilo potrebno preobrniti pričakovano produkcijsko logiko, morda izstopiti iz običajnega okvira predstavljanja in potencial trenutka razpreti v eksperiment s temeljem v formatu, ki bi podprl hipnost, nezaključenost in nepopolnost kot neizogibne vidike uprizoritvenega raziskovanja ter gledališke skupnosti in kjer bi lahko TRIPTIH ::: postal tripartitni statement združene zaveze.

Razmere so verjetno manj prizadele delovni proces Tery Žeželj in Ivane Vogrinc Vidali, ki sta v kleti Stare elektrarne postavili avdio-vizualno instalacijo Arhiv samozadostnosti. Individualen spust v temen in hladen prostor naznanja vstop v svet po uničujoči katastrofi. Obiskovalec je opremljen s čelado (na nekaterih mestih je strop nizek) in UV lučko, ki ob vrtenju ročke oddaja šibko svetlobo, nejasni in motni obrisi okolja ter vlažne stene temačnega podzemnega prostora pa v realnost prenašajo intenzivnost znanstveno-fantastičnih ambientov zadnjih preostankov razdejanega sveta.

Kot arhiv nekega preteklega življenja instalacija ponuja razstavo njegovih sledi in kot platforma za odpiranje vprašanj deluje predvsem na dogodkovno-izkustveni ravni, bogat in zanimiv zbir najrazličnejših alternativnih praks pa ostaja precej nepregledna gmota, kot da bi bila odvečna v svoji vsebinskosti.


Stene so polne besedil, ki predstavljajo različne okolju prijazne(jše) načine proizvodnje, rabe surovin ter oblike upravljanja z življenjem, kot je denimo pridobivanje energije iz dežnih kapljic, izdelava blaga iz predelave bioloških odpadkov ipd. Obširno raziskovalno delo se združi z odločno zastavljenim prostorsko-ambientalnim kontekstom, ki ima tudi močan performativni naboj. Sami proizvajamo svetlobo, ob kateri lahko razbiramo besedila na steni, in po želji poganjamo kolo, s čimer sprožimo zvočni posnetek s pripovedjo o življenju med človekom, naravo in kapitalom. Vendar pa je jasno utemeljena zasnova obenem neprijazna do obiskovalca, ki ob stalnem vrtenju lučke in usihanju svetlobe le stežka bere kopico besedil in si nepovezane elemente nabranega materiala še težje zapomni ali se med njimi orientira. Pri tem ne gre za vlogo, v katero je postavljen – ta odpira večpomenski in argumentirani potencial situacije –, temveč za dejstvo, da so nam zbrane informacije v resnici nedostopne, pri čimer se zasnova samega dogodka nekoliko tepe z njegovo idejno fokusiranostjo ob razdrobljenosti množice informacij in našo željo po orodju, s katerim bi lahko v to množico prodrli globlje. Kot arhiv nekega preteklega življenja instalacija ponuja razstavo njegovih sledi in kot platforma za odpiranje vprašanj deluje predvsem na dogodkovno-izkustveni ravni, bogat in zanimiv zbir najrazličnejših alternativnih praks pa ostaja precej nepregledna gmota, kot da bi bila odvečna v svoji vsebinskosti. Seveda lahko tudi to preberemo kot razločno gesto, saj se ta instalacija »samozadostnosti« daje na različne načine: tako v pozitivnem smislu družbe v etičnem črpanju naravnih virov kot z oznako človeka, ki je sam sebi – in zase – povsem dovolj. Ob vrnitvi pod svetlobo Stare mestne elektrarne navsezadnje še kar blešči vprašanje: kako je mogoče, da si ob vseh obstoječih znanjih in rešitvah še vedno zastavljamo ista vprašanja in da je vse še vedno isto?

NIKA ARHAR
je  je gledališka kritičarka, teatrologinja in publicistka. Je predsednica strokovne komisije za spletno platformo Zlata paličica.


ZA NARODOVO ZDRAVJE
Režija: Brina Klampfer
Igra: Peter Frankl
Dramaturgija: Urša Majcen
Video in glasba: Vid Merlak
Kostumografija in scenografija: Rosana Knavs

TRANS-Plant
Avtorja: Nika Švab, Luka Martin Škof
Sodelovka: Petra Veber

ARHIV SAMOZADOSTNOSTI
avdio-vizualna instalacija
Avtorici: Tery Žeželj, Ivana Vogrinc Vidali

Tehnična podpora: Igor Remeta, Andrej Petrovčič, Duško Pušica
Izvršna producentka: Maja Vižin
Stiki z javnostmi: Tamara Bračič Vidmar
Fotografije: Nada Žgank
Video: Gregor Gobec
Oblikovanje: Tanja Radež
Produkcija: Bunker, Ljubljana
S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Evropska unija – Program Ustvarjalna Evropa – Kultura, mreža ACT – Art, Climate, Transition.

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.