Vrabček, vol in lisica

Avtor prispevka je v času koronakrize eden vidnejših aktivistov na področju pravic samozaposlenih kulturnih delavcev in nevladnih organizacij. Njegov tekst, ki je pravzaprav nadaljevanje kulturniške sage v (post)kriznih časih, povzame najbolj aktualno stanje (ne)odzivnosti Ministrstva za kulturo na eni strani in samoorganizacijo kulturniške scene na drugi strani.

Foto: Jure Novak

Ni vsak, ki te tlači v drek, tvoj sovražnik, niti ni vsak, ki te iz dreka vleče, tvoj prijatelj.

Na poledeneli cesti, obsijan z zadnjimi bledimi žarki zimskega sonca, zmrzuje droben vrabček. Nogo ima že primrznjeno v led in komaj vidno drgeta. Sem ter tja se iz njegovega kljunčka izvije komaj slišen čivk.

Nenadoma zasliši glasno topotanje. Po cesti se približuje volovska vprega. Vrabček že čuti, kako ga bodo težka kopita zdrobila, a vol ga gladko prestopi. Za trenutek postane, iz nozdrvi puhne vrelo sapo, se napne in na vrabčka spusti velik volovski kravjak. Vprega odtopota dalje.

Kako božansko topel je! Kako oživljajoče dehteč! Vrabčku se vračajo moči, čuti, da bo lahko zdaj zdaj izvlekel primrznjeno nogico.

Takrat pa se iz bližnjega gozda prikrade lisica, malo povohlja, enkrat šavsne in – vrabčka požre.

Nauk te zgodbe?

Ni vsak, ki te tlači v drek, tvoj sovražnik, niti ni vsak, ki te iz dreka vleče, tvoj prijatelj.

*

Bolj kot si varen – redno zaposlen za nedoločen čas, recimo – manj posledic si in boš občutil. In obratno – najbolj prekarizirani poklici, najmlajši in najmanj uveljavljeni ustvarjalci, bodo najbolj najebali. Izgubili so že in še bodo največ projektov, plačila se jim bodo najbolj znižala.

Zdelo se mi je pomembno, da razvijem svojo fekalno metaforo iz prejšnjega članka še na pričujočega, saj govorim o isti temi, dva meseca kasneje: urednici sta naročili članek o stanju stvari in razvoju dogodkov na področju uprizoritvenih umetnosti v luči koronakrize.

Kaj se je v teh mesecih zgodilo in dogajalo?

Samozaposleni smo bili deležni pomoči najprej zelo slabega prvega, nato delno izboljšanega drugega koronapaketa. Iz tretjega smo namerno izpuščeni. Vlada je epidemijo preklicala s 15. majem prav zato, da določila drugega paketa ne bi več veljala za mesec junij.

V tretjem paketu beseda kultura ni omenjena, je pa začuda pri ukrepih čakanja na delo omenjeno uprizarjanje.

Gledališča in druga prizorišča so nominalno spet odprta. Zaenkrat za do 50 oseb, kmalu za do 200, ob upoštevanju »danes da, jutri ne, potem spet mogoče« navodil in priporočil NIJZ.

Ocen neposredne finančne škode še ni, takole čez palec pa lahko že zdaj govorimo od 30- do 50-odstotnem letnem upadu prihodkov s trga, kar bo v največji meri prizadelo velike zavode in institucije. Ministrstvo si zatiska oči tudi pred bolj sistemskimi posledicami in trdi, da je vse OK, čeprav recimo projektni razpis za leto 2020 še ni zaključen, indici pa so, da bodo poskušali z odločbami zavlačevati vse do sprejetja rebalansa proračuna. Kar bo julija. Ali pa avgusta. Aja, ne, takrat so parlamentarne počitnice. Do septembra pa zagotovo. Potem pa še kak mesec, da vse skupaj vročijo.

Prav tako pravijo, da po njihovih informacijah nihče ničesar ne ukinja in da ni nihče izgubil dela. Čeprav gledališke inštitucije – ne vse in ne v enakem obsegu – povsem javno in jasno ukinjajo, premikajo ali krčijo projekte. Kar ni čudno – velik del plačil zunanjim sodelavcem pokrivajo prav iz tržnih prihodkov, Ministrstvo pa, po ostrih protestih cele scene, ki zdaj deluje samo še za štirimi stenami, rožlja z napovedmi novih rezov; in vlada hkrati grozi z drugim valom in iz dneva v dan spreminja pogoje in priporočila za delo.

Kot sem napovedal v zadnjem zapisu, se škoda in posledice delijo po obratno sorazmernem ključu varnosti. Bolj kot si varen – redno zaposlen za nedoločen čas, recimo – manj posledic si in boš občutil. In obratno – najbolj prekarizirani poklici, najmlajši in najmanj uveljavljeni ustvarjalci, bodo najbolj najebali. Izgubili so že in še bodo največ projektov, plačila se jim bodo najbolj znižala.

Že drugi paket, ki je pomoč razširil na večje število upravičencev, tudi med samozaposlenimi v kulturi, nas je obravnaval disproporcionalno. Zaposleni v javnem zavodu, ki je čakal na delo, je prejemal 80 % svoje redne plače, če je delal od doma, pa 100 %. Samozaposleni smo bili vredni 700 € bruto – pavšalno!

Tretji paket to diskriminacijo še potrjuje – ukrep čakanja na delo je podaljšal tudi za »umetniško uprizarjanje«, ampak samo za zaposlene.

V teh istih dveh mesecih se je v mnogočem izkazala sama scena.

Ampak OK. Toliko od države.

V teh istih dveh mesecih se je v mnogočem izkazala sama scena. Samostojno in solidarno je organizirala sklad za pomoč najbolj ogroženim. Izvajala je svetovanje in pomoč glede uporabe ukrepov iz omenjenih zakonskih svežnjev. Posamezniki in posamezne organizacije so iskali načine, kako vseeno spraviti neka sredstva do ustvarjalk in ustvarjalcev. V precedenčno velikih skupinah so objavljali skupne izjave in pozivali odločevalce k boljšim rešitvam. Pisali so zakonodajne predloge, dolge in široke apele ter jedrnate pozive. Obrnili pa so se, v neverjetnem številu, tudi k uporabnikom. Skoraj vsi so popolnoma brezplačno objavljali svoje stare materiale in ustvarjali nove, prilagojene razmeram. Kljub težkim delovnim pogojem niso odstopali od svojega poslanstva in ustvarjalnosti.

V oba odnosa – do odločevalcev in do javnosti – smo v marsičem vstopili složno in skupaj. Institucionalke in nevladniki, slikarji in pesnice, režiserke in kustosi, tonske mojstrice in producenti, kritiki in oblikovalke, novinarji in restavratorke.

In ta zanos in zalet sta nas, oborožene z lepilnim trakom in dopisi, v končni fazi pripeljala na Maistrovo, kamor se bomo morali žal še nekaj časa vračati.

**

Dejstvo je, da programska sredstva še vedno niso prišla nazaj na raven iz leta 2012, kaj šele, da bi se usklajevala z inflacijo. Dejstvo je, da so naši gledališki (u)stroji obremenjeni in napeti do skrajne točke. Dejstvo je, da se število aktivnih ustvarjalcev v določenih poklicih manjša, ker morajo za preživetje delati čedalje več projektov. Dejstvo pa je tudi, da se vsa vodstva v čedalje ostrejših razmerah ne znajdejo enako dobro in se njihova (ne)ambicioznost odraža tudi v delovnih pogojih.

Že pred korono sem (za Glej in SLOGI) sklical okroglo mizo na temo ogroženih poklicev v uprizoritvenih umetnostih. Ogroženih? O, ja. Na razpravi, ki se je seveda lahko dotaknila zgolj gladine, smo že uvodoma v analizi stanja ugotovili, da se na prav vseh uprizoritvenih pod-področjih pogoji dela z leti slabšajo. Moje sogovornice in sogovornik, prav vsi prejemniki številnih nagrad doma in na tujem, so se strinjali, da bo treba nekaj ukreniti.

Seveda pa smo začeli z dejstvi. Dejstvo je, da programska sredstva še vedno niso prišla nazaj na raven iz leta 2012, kaj šele, da bi se usklajevala z inflacijo. Dejstvo je, da so naši gledališki (u)stroji obremenjeni in napeti do skrajne točke. Dejstvo je, da se število aktivnih ustvarjalcev v določenih poklicih manjša, ker morajo za preživetje delati čedalje več projektov. Dejstvo pa je tudi, da se vsa vodstva v čedalje ostrejših razmerah ne znajdejo enako dobro in se njihova (ne)ambicioznost odraža tudi v delovnih pogojih.

Vsi naši komentarji so bili usmerjeni v skupno dobro. Govorili smo o tem, da so naši tehnični in izvedbeni sodelavci preslabo plačani in da imajo premalo možnosti za izobraževanja. O tem, da tehnični parki zaostajajo za primerljivimi institucijami v tujini. O minimalnih standardih, ki bi morali biti na voljo vsem ekipam, in o presežkih, ki bi morali biti omogočeni projektom, ki jih potrebujejo. Govorili smo o nevladni sceni, ki je primerjalno pogosto še toliko na slabšem v vseh teh vidikih. In o skupni želji po še več dobrega gledališča.

Eksplicitno smo na posameznih točkah pohvalili dobre prakse v našem skupnem prostoru, predvsem pa smo zaključili s tem, da moramo strniti vrste in preseči notranje razlike in drobljenje v boju za še boljši teater prihodnosti.

***

Zato pa bo treba zabresti v greznico in odpreti kako gnojno rano. Premisliti lastne bolj, manj ali sploh ne privilegirane pozicije in razpreti ter razširiti strokovne debate in debate z zainteresiranimi javnostmi, ker bomo le tako vanje vključili kar največ glasov, idej in mobilizacijskega potenciala.

In tu se vračamo na skupno točko obeh gornjih premislekov: fekalije. In solidarnost. No, predvsem solidarnost.

Bistveno je, da se uprizoritvena scena združi v jasni in odločni zahtevi po transparentnih in premišljenih ukrepih. Ker nas kravjak ni doletel razigranih in poskočnih, pač pa primrznjene in ujete v desetletja ledu slabe in nepremišljene kulturne politike. In kriza je, ponavljam od zadnjič, svojevrstna priložnost, da stvari spremenimo in jih obrnemo na bolje, ne pa da hlastamo po istem, izpetem in vsak dan bolj krhkem statusu quo.

Zato pa bo treba zabresti v greznico in odpreti kako gnojno rano. Premisliti lastne bolj, manj ali sploh ne privilegirane pozicije in razpreti ter razširiti strokovne debate in debate z zainteresiranimi javnostmi, ker bomo le tako vanje vključili kar največ glasov, idej in mobilizacijskega potenciala.

(Kratek in nikakor ne izčrpen seznam ključnih točk:

  1. Preprečiti moramo, da se za nevladne organizacije in samozaposlene z rezultati odprtih razpisov in objavami novih čaka do rebalansa proračuna. Za tako čakanje ni pravne podlage.
  2. Kakršnakoli krčenja proračuna za kulturo moramo zavrniti kot nesmiselna, neutemeljena in nevarna.
  3. Ob morebitnem krčenju moramo poiskati načine, kako posledice rezov nositi kolektivno, ne pa, da bodo v celoti preneseni na prekarne delavce.
  4. Vztrajati moramo na posebni obravnavi kulture, umetnosti in specifično uprizoritvenih praks kot ene najbolj prizadetih panog (tudi po mnenju Evropske komisije) in zahtevati dodatna vlaganja na tem področju.
  5. Vzpostaviti in spodbujati moramo platforme za reden medsebojni dialog in dialog z odločevalci.
  6. Ta vlada mora pasti.)

Nismo sami.

Podobne dialoge moramo, če želimo kot družba napredovati, odpreti in razpreti prav na vseh ravneh in v vseh družbenih podsistemih. Predlagam pa, da se v našem, ki je poln kreativnih, bistrih, odločnih in zagrizenih ustvarjalk in ustvarjalcev, postavimo za zgled in primer dobre prakse. Pogovoriti se moramo o gledališču.


JURE NOVAK
je nekdanji umetniški vodja Gledališča Glej, režiser, avtor in performer.

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.