Digitalizacija: ustvarjalni izziv ali boj za preživetje?

Avtorica se ukvarja s problemom digitalizacije uprizoritvenih umetnosti – problemom, ki se je odprl že pred pandemijo, a ga je ta znatno pospešila. Pomembno pa je, da ob tem digitalizacija ne postane zgolj krizna strategija: “Kako pa bi potekal proces digitalizacije, če ne bi šlo za preživetje? Kako bi bile videti digitalne scenske umetnosti, ki ne delujejo kot začasen nadomestek ali le metoda diseminacije? Nazadnje, ali je digitalni prostor medij, ki ustreza scenski umetnosti?”

V kriznem obdobju letošnje pomladi smo bili priča mnogim pohvalam tako imenovanim ključnim sektorjem, predvsem zdravstvu, šolstvu, negi in oskrbi starejših in tako naprej. Tu in tam pa se je med pohvale prikradel celo kakšen komentar o pomembni vlogi umetnosti. Ko smo namreč mnogi več tednov preživeli doma, so nam družbo delali »on-demand« ponudniki filmov in serij, virtualni ogledi muzejev in galerij, spletni koncerti in posnetki dramskih predstav. Poleg že obstoječih digitalnih vsebin so se prek spleta začeli odvijati koncerti, predstave, razstave, pogovori in drugi dogodki. Kulturne ustanove in kulturni delavci so opazno vstopili v digitalni prostor. V kriznem obdobju je pomembna vloga določenih sektorjev prišla bolj do izraza. Hkrati pa so bili ravno v obdobju, v katerem je bilo njihovo delo toliko bolj pomembno, prav ti sektorji tisti, ki so se morali soočiti z zahtevnimi izzivi, ki so že dolgo pred tem trkali na vrata.

Naša družba je nedvomno v procesu digitalizacije, in če drži, da umetnost ne deluje le kot odsev ampak tudi kot stvarnik družbe, se morajo tudi umetniki aktivno ukvarjati z digitalizacijo.

Naša družba je nedvomno v procesu digitalizacije, in če drži, da umetnost ne deluje le kot odsev ampak tudi kot stvarnik družbe, se morajo tudi umetniki aktivno ukvarjati z digitalizacijo. Zato scenska umetnost, njene institucije, umetniki in teoretiki že dolgo skušajo razumeti in utrditi svojo vlogo v svetu, kjer digitalizacija in hiter razvoj novih tehnologij vplivata na vse vidike našega življenja. V analizi vpliva digitalizacije na scensko umetnost in žive uprizoritve, ki jo je leta 2016 objavila Mednarodna mreža za sodobne scenske umetnosti (IETM), so opisane pogoste skrbi, ki jih v sektorju vzbuja tematika digitalizacije: strah zaradi morebitnega izginotja živih uprizoritev in skupinskih izkušenj ter strah pred razpadom odra kot prostora za družbene povezave in politični forum.

Ti strahovi so nedvomno prispevali k temu, da je bila tematika digitalizacije pred izbruhom koronavirusa pogosto obravnavana le kot način dodatne širitve občinstva zunaj dosega fizičnih prostorov, kot način dokumentacije in trženja. Vendar v času prepovedi združevanja in zaprtja prostorov izvedba živih dogodkov ni bila mogoča. Uprizoritve, ki bi jih lahko dodatno širili v digitalnem prostoru, so bile odpovedane ali prestavljene, namen digitalnih vsebin pa se je spremenil. Mnoge organizacije v kulturnem sektorju so v odgovor na nepričakovane okoliščine omogočile dostop do spletnih del in vsebin in tako poskušale zagotoviti varnost zaposlenim, obdržati občinstvo in naprej izpolnjevati svoje organizacijsko poslanstvo. Posnetke predstav iz preteklih sezon so delila tudi številna slovenska gledališča, nekatera so se lotila tudi ustvarjanja novih digitalnih vsebin. Tako je bila v tem obdobju digitalizacija najpogosteje namenjena zagotavljanju preživetja in diseminaciji umetniških del. Kako pa bi potekal proces digitalizacije, če ne bi šlo za preživetje? Kako bi bile videti digitalne scenske umetnosti, ki ne delujejo kot začasen nadomestek ali le metoda diseminacije? Nazadnje, ali je digitalni prostor medij, ki ustreza scenski umetnosti?

Vzrok pogostih strahov, ki jih scenske umetnosti čutijo pred digitalnim prostorom, leži v ideji, da si kultura in tehnologija v bistvu nasprotujeta. Vendar ta ideja pravzaprav sploh ni utemeljena. Nasprotno so scenske umetnosti že od nekdaj intermedijske, saj pri ustvarjanju večplastne in več senzorične izkušnje sodelujejo mnoge discipline.

V analizi mreže IETM avtorji omenijo, da vzrok pogostih strahov, ki jih scenske umetnosti čutijo pred digitalnim prostorom, leži v ideji, da si kultura in tehnologija v bistvu nasprotujeta. Vendar ta ideja pravzaprav sploh ni utemeljena. Nasprotno so scenske umetnosti že od nekdaj intermedijske, saj pri ustvarjanju večplastne in več senzorične izkušnje sodelujejo mnoge discipline. Prav tako so scenske umetnosti vedno uporabljale tehnike in tehnologijo za izboljšanje izkušnje za občinstvo, od umetne svetlobe, do zvoka, projekcijskih tehnik in odrskih mehanik. Scenske umetnosti so po naravi intermedijske in zato združljive z vsemi oblikami tehnološkega razvoja, tudi z digitalnim prostorom. Vendar je pomembno poudariti dejstvo, da je uspeh odvisen od načina uporabe tehnologije, saj sta prilagajanje obstoječih tehnologij potrebam scenskih umetnosti ter prilagajanje scenskih umetnosti obstoječim tehnologijam povsem druga procesa z zelo različnimi posledicami za umetnost samo. Joris Weijdom, nizozemski raziskovalec in oblikovalec gledaliških izkušenj z uporabo MR-tehnologije ali tehnologije mešane resničnosti, je v govoru na sestanku mreže IETM, ki se je leta 2016 odvil na Umetniški Univerzi v Utrechtu, poudaril to združljivost in izpostavil bogatost izkušenj scenskih umetnosti z intermedijstvom:

»Zlasti zato, ker smo šli skozi postmoderno razmišljanje, smo se popolnoma sposobni soočiti z istočasnostjo virtualne dimenzije izkušnje in fizične resničnosti. To je tisto, kar se zdi vsem ostalim industrijam zelo problematično, saj poskušajo ustvariti popolno iluzijo, kar pomeni, da resnično želijo premestiti človeka v določen prostor. Scenske umetnosti lahko najdejo udobje v obstoju v več prostorih in krajih hkrati.«

»Zlasti zato, ker smo šli skozi postmoderno razmišljanje, smo se popolnoma sposobni soočiti z istočasnostjo virtualne dimenzije izkušnje in fizične resničnosti.”

Weijdom

Weijdom, v poročilu, ki ga je leta 2017 objavila mreža IETM, prikaže, da scenske umetnosti niso združljive le z intermedijstvom na splošno, vendar konkretno tudi z digitalnim prostorom. Weijdom razlaga, da lahko izmišljen svet gledaliških uprizoritev velja kot virtualni prostor. Nasprotno pa prizorišče, kjer se uprizoritve odvijajo, lahko razumemo kot fizični prostor in »resnični svet«. Weijdom dinamiko med virtualnim in fizičnim prostorom v izmišljenem svetu gledaliških uprizoritev poveže z VR- in AR-tehnologijo:

»V okviru VR- in AR-tehnologij bi lahko tudi realno okolje obravnavali kot »analogni prostor« in virtualno kot »digitalni prostor«. Izjemno je, da so doživetja VR in AR živa, utelešena in performativna; to so izrazi, ki jih gledališče zelo dobro pozna. Prav tako se ukvarjajo z oblikovanimi mešanicami realnih in virtualnih prostorov ter dvomijo o našem dojemanju resničnosti in našem dojemanju prisotnosti.« ž

V našem prostoru lahko med primere digitalnih scenskih umetnosti štejemo predstavo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov.

Seveda se takšna dela že dolgo ustvarjajo, čeprav ne tako pogosto in v manj razširjenem obsegu, saj so tehnično in finančno zahtevna. V našem prostoru lahko med primere digitalnih scenskih umetnosti štejemo predstavo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov, kjer so gledalci s pomočjo pametnih telefonov s spletno povezavo, naloženo aplikacijo za skeniranje QR-kod in slušalkami dostopali do posameznih zvočnih prizorov in tako ustvarili svojo individualizirano uprizoritev in izkušnjo. Nove tehnološke pristope in druge možnosti uprizoritev na področju lutkovnega gledališča je vključila predstava Nekje drugje, kjer se je lutkovna animacija združila »s prostorskimi video projekcijami in virtualnim risanjem«. Lutkovno gledališče pa v februarju 2021 napoveduje tudi multimedijsko predstavo Zvezdni prah, ki naj bi »združevala gib in besedilo, telo in video ter nagovarjala z intenzivnimi odrskimi podobami, zvočnimi pokrajinami in glasbo«.

Performativna narava VR- in AR-izkušenj, udobje scenskih umetnosti z istočasnostjo več dimenzij ter dinamika med resnico in izmišljenim, ki je prisotna v obeh strokah, ustvarja prostor za poglobljeno raziskovanje možnosti digitalnih scenskih umetnosti. Čeprav je digitalen prostor nedvomno koristno orodje za širjenje in dokumentiranje umetniških del, je verjetno veliko bolj obetaven in zanimiv kot medij za same uprizoritve in dela. Zato morda uspeh scenskih umetnosti v digitalnem svetu leži v ločitvi pojmov »digitalizirane scenske umetnosti« ter »digitalne scenske umetnosti«. Prva opisuje orodje za širitev in deljenje že obstoječih del, druga pa povsem novo in avtonomno obliko. Vendar, ali bi morebitna nova oblika digitalnih scenskih umetnosti dovolila soobstoj živih scenskih umetnosti?

Uspeh scenskih umetnosti v digitalnem svetu leži v ločitvi pojmov »digitalizirane scenske umetnosti« ter »digitalne scenske umetnosti«. Prva opisuje orodje za širitev in deljenje že obstoječih del, druga pa povsem novo in avtonomno obliko.

Posledice na žive uprizoritve so pogosto izpostavljena problematika digitalnih umetniških del. Leta 2016 je angleška ustanova za financiranje umetnosti Arts Council England (ACE) objavila poročilo o posledicah digitalnega razvoja gledališča, v katerem avtorji naredijo primerjavo s potekom digitalizacije glasbene umetnosti, kjer kljub razvoju metod za reprodukcijo zvoka še vedno ostaja zahteva po resnični prisotnosti glasbenikov. Poročilo ACE prikaže, da podobno velja za vpliv digitalnega razvoja na scenske umetnosti, saj raziskave kažejo, da ogled digitalnih uprizoritev ne vpliva na število obiskov gledališča v živo.

Nasprotno se gledalci digitalnih vsebin nekoliko pogosteje udeležujejo uprizoritev v živo kot siceršnji obiskovalci gledališča: 37 % gledalcev digitalnih vsebin pravi, da so v zadnjem letu gledališče obiskali več kot desetkrat, v primerjavi s 24 % anketirancev, ki digitalnih vsebin ne gledajo. Prav tako kot je za ljubitelje glasbe živa glasba nenadomestljiva, se 66 % gledalcev in 77 % gledaliških ustvarjalcev strinja, da digitalne vsebine niso nadomestilo za žive uprizoritve, temveč povsem drugačna in ločena oblika. Ker gledalci žive in digitalne uprizoritve razumejo kot ločeni obliki scenskih umetnosti, obstoj digitalnih uprizoritev ne ogroža živih uprizoritev. Še več, z dovolj podpore in znanjem bi lahko ti dve obliki soobstajali. V zaključku poročila avtorji vztrajajo, da se je treba osredotočiti na vzdrževanje živahnosti in pomembnosti scenskih umetnosti, obenem pa vključiti tako žive kot digitalne oblike.

Kljub kriznim razmeram in potrebi po preživetju pa je digitalizacija, tako kot druge oblike intermedijskega ustvarjanja, strokovno, časovno in finančno zelo zahteven proces.

Ugotovitve in priporočila raziskav o scenskih umetnostih v digitalnem prostoru so v trenutnem obdobju relevantna, ker nihče ne more zagotoviti, da se bo svet kmalu vrnil v predhodno stanje ali vsaj v stanje, ki bi omogočilo stabilnost in preživetje umetnikov in kulturnih ustanov ter doseganje njihovega poslanstva. Če bodo trenutne razmere postale nova normala, se ji bodo morali prilagoditi vsi – tudi umetniki in kulturne ustanove. Kljub kriznim razmeram in potrebi po preživetju pa je digitalizacija, tako kot druge oblike intermedijskega ustvarjanja, strokovno, časovno in finančno zelo zahteven proces. Prav zato, ker trenuten način dela ni trajnosten, je razmislek o vlogi in položaju scenskih umetnosti v tem novem svetu na tej točki nujen, saj tako kot vsak medij tudi digitalni prostor lahko postane le toliko pomenljiv in ploden, kolikor je premišljen način, s katerim pristopimo k njemu.

Junija 2020 je revija International Arts Manager objavila poročilo, ki temelji na kratki raziskavi, ki jo je mreža IETM opravila med svojimi člani, in poda nekaj priporočil ustanovam za financiranje umetnosti glede načinov uskladitve živih umetnosti in digitalnega sveta v obdobju omejevanja fizične distance in po njem. V priporočilih avtorji poudarijo, da je digitalizacija proces, ki bi ga morali voditi umetniki sami: »Umetnikom je treba dati dovolj zaupanja, da se odločijo, kako želijo uporabiti digitalne možnosti, da bi okrepili moč svojega dela, ne da bi zmanjšali njegovo vrednost.« European Theatre Lab (ETL), eksperimentalni raziskovalni projekt, ki temelji na potrebah ob digitalni preobrazbi, v priporočilu, ki je bilo objavljeno v letu 2018, izpostavi, da bo uporaba novih tehnologij vplivala na celoten umetniški proces in zato poudari, da je potreben razmislek o novih delovnih mestih, kot so digitalni dramaturgi in drugi posredniški položaji, ki bi prispevali k vključitvi digitalnega v gledališke organizacije.

Poleg tega je potreben razmislek o procesu digitalizacije manjših in regionalnih ustanov in umetnikov, ki bi zaradi pomanjkanja znanj, orodij in sredstev lahko šli po poti izginjajočih regionalnih časopisov. Prehod z živih dogodkov na digitalne bi lahko izključil in razdelil občinstvo glede na generacije, ekonomske zmogljivosti in dostop do interneta. Podobno je bilo poudarjeno na seminarju Sveta Evrope o kulturi, ustvarjalnosti in umetni inteligenci, ki se je leta 2018 odvil na Reki, saj proces digitalizacije zaradi neenakomerne arhivske tradicije po svetu lahko povzroči rast neenakosti v moči v smislu zastopanosti. Posledično bi bile lahko kulture z močno arhivsko tradicijo bolj prisotne v digitalnem prostoru in na trgu. Končno, na platformi Sveta Evrope, ki je bila posvečena kulturi in digitalizaciji, sta bila digitalni prostor in internet izpostavljena kot prostora za omogočanje razvoja kulturno, demokratično in tehnološko kompetentnih državljanov. Prav tako je platforma prepoznala, da bi glavno vlogo pri premiku k digitalni kulturi in doseganju teh ciljev moral igrati javni sektor.

Da, tudi scenske umetnosti so industrija, ki potrebuje dobiček – vendar mora razlog za njihov vstop v digitalni prostor ležati v dejstvu, da se kot odsev in stvarnik družbe morajo ukvarjati z resničnostjo sodobne družbe. Zato mora biti prioriteta predvsem zagotavljanje vstopa v digitalni prostor, ki bi bil premišljen in kjer vrednost scenskih umetnosti ne bi trpela.

Že pred izbruhom koronavirusa se je naša družba ukvarjala z vprašanji digitalizacije, pandemija je ta proces le znatno pospešila. Glede na nepredvidljivost prihodnosti se digitalizacija zdi neizogibna. Kar pa nedvomno drži je, da se moramo izogniti mišljenju, ki digitalizacijo umetnosti vidi kot način preživetja in nujen proces za integracijo v globalni trg. Ta način uporabe digitalnih orodij izraža mišljenje, ki ga običajno povezujemo s poslovnim svetom, ki digitalizacijo razume kot način oživitve industrij in sektorjev in novo tržno priložnost, ki naj bi omogočila več uspešnosti na trgu. Da, tudi scenske umetnosti so industrija, ki potrebuje dobiček – vendar mora razlog za njihov vstop v digitalni prostor ležati v dejstvu, da se kot odsev in stvarnik družbe morajo ukvarjati z resničnostjo sodobne družbe. Zato mora biti prioriteta predvsem zagotavljanje vstopa v digitalni prostor, ki bi bil premišljen in kjer vrednost scenskih umetnosti ne bi trpela. Nedvomno bodo vsi sektorji, vključno s scenskimi umetnostmi, za premišljen vstop v digitalni prostor potrebovali podporo. Ustanove in delavci morajo imeti dovolj časa, sredstev in podpore, da se lahko primerno prilagodijo razmeram ter razvijejo primeren in premišljen pristop k digitalnim oblikam. Trenutno stanje scenskim umetnostim ni naklonjeno, ker umetnikom namesto ustvarjalnega izziva predstavlja boj za preživetje. Takšen ustvarjalni izziv ter strukture in sredstva, ki so za to potrebna, lahko omogočijo le ustanove za financiranje umetnosti.

Pristop teh ustanov je ključen, saj morajo za zagotovitev ustreznih pogojev uravnotežiti potrebi po preživetju ter dolgoročni uspešnosti sektorja. Zato mora biti cilj zagotoviti, da se na različnih ravneh sprejmejo nujni ukrepi za reševanje uprizoritvenih umetnosti. Hkrati bi morali skupaj z umetniki in ustanovami oblikovati boljšo prihodnost sektorja, pri čemer bi se učili iz sedanjega konteksta in zagotovili, da se različne rešitve, ki so bile odkrite med krizo, na ustrezen način uporabljajo tudi v prihodnje. To pomeni, da je nujno nuditi pomoč ljudem, ki delajo v tem sektorju, v smislu izvedbe novih projektov, nadomestitve izgub in zagotavljanja prihodkov. Ob tem sta za ohranitev trajnosti sektorja potrebna raziskovanje in zasnova novih modelov dejavnosti in sodelovanj. Poročilo revije International Arts Manager poudari, da ima sektor redkokdaj čas in sredstva za določanje dolgoročne strategije, zato je zdaj pravi čas, da se to zgodi. Dogajanja v preteklih mesecih bodo zaznamovala celotno družbo. V 20. stoletju so se scenske umetnosti, med drugim zaradi razvoja družbe po industrijski revoluciji, osvobodile prevlade besede, leposlovja in leposlovnih estetik. Vse kaže na to, da bodo v 21. stoletju doživele primerljivo preobrazbo.

NIKA CIMPERŠEK BUKINAC
je magistrska študentka gledaliških študij, kulturna kritičarka in teoretičarka. V svojem delu se ukvarja predvsem s feminizmom in postkolonializmom in z odnosom med gledališčem in politiko.

---

Dodatni viri:
Feinstein, L. (2020) ‘’Beginning of a new era’: how culture went virtual in the face of crisis’, The Guardian
Holcombe-James, I. (2020) ‘Coronavirus: as culture moves online, regional organisations need help bridging the digital divide’, The Conversation
Saha, K. (2016) ‘The Great Digital Vs Analogue Theatre Battle’, 20 stories high

Opombe bralcev (0)